Hej, hoj Amsterdam, na ples s pingvinom in še kam.

Pred dvema tednoma sem Jelko odpeljala v Amsterdam. Najprej sva bliskovito obdelali Rijksmuseum, potem pa sva stopili novim dogodivščinam naproti.
Ni nama bilo treba daleč. Le do trga Museumplein sva stopili, vsaka s svojim ameriškim hot-dogom s kislim zeljem. Pred vsakim znamenitim muzejem v Amsterdamu, najsibo 'Rijks' ali pa Van Goghov muzej, popolnoma nelogično čemi stojnica z ameriškimi hrenovkami. Verjetno zaradi ameriških turistov, ki se jih očitno po vseh kulturnih udejstvovanjih poloti hudo domotožje in volčja lakota. Ampak hrenovkam s kislim zeljem in gorčico tudi medve z Jelko nisva rekli ne. Mljaskaje sva zavili na Muzejski trg, Museumplein. To je obširen travnik, ob katerem so vsi trije mestni supermuzeji - Rijks, Van Goghov muzej in Stedelijk, muzej moderne umetnosti, ki so ga po devetih letih prenove otvorili prav danes. Na trgu je tudi velikanski ribnik, v katerem se zrcalijo zdaj že legendarne XL črke: I amsterdam.
Jelka se je pridružila turistom in je prizadevno skušala zlesti na S, med tem podvigom ji je oko ušlo na vabljivi ribnik. 'Veš, Jelka, to ni bazen,' sem ji zaman razlagala, vedoč, da se bo zgodilo neizbežno. Odločno je zakoračila proti vodi. V zadnjem hipu mi ji je uspelo sleči oblekico, hip zatem pa je Jelka po kakih 15 cm globoki vodi korajžno zabredla proti dvema deklicama, ki sta se škropili v sredini ribnika. Dve mladi turistki sta čofotanje z navdušenjem beležili v svoja fotoaparata. Od nekje se je vzel zlati prinašalec in se v velikem loku pognal v vodo. V nekaj velikih skokih se je pognal do deklic, ki so se vriskajoč razkropile. 'Saj ne bo nič naredil,' je zasoplo razlagal njegov lastnik, ki se je že nagibal proti šestdesetim. Nasproti mene se je utrujeno sesedel na rob vodnjaka in muzajoč zmajeval z glavo. Dekletci sta se zatekli k staršem, Jelka pa se je odločila delati družbo psu. Prešerni smeh. Prijazni štirinožec je moral kaj kmalu Jelki prepustiti ribnik, saj ga je ostri žvižg opomnil, da se mora pridružiti gospodarju. Tega je očitajoče oprhal: mila kazen za neizprosnost. Jelka je z rokami na dnu ribnika 'priplavala' k meni. Za silo sem jo obrisala z rokami in s svojim krilom, ji navlekla njeno rožasto obleko ter ji zamenjala hlačke - v nahrbtniku sem imela troje rezervnih, nikoli se ne ve.
Stopili sva na tramvaj, na ulici Rokin pa sva izstopili in občudovali ulične umetnike. Najino pozornost je pritegnil droban fant, ki je nad ulico pričaral ogromne milnate 'mehurčke'. Z dvema palicama, na kateri je privezal dve vrvici in ju namakal v vedro z milnico, je nad mimoidičimi oblikoval čudovite mavrične balone. Jelki je pomignil, naj mu pride pomagat. Mojster in njegova pomočnica. Lepo ji je uspelo. Vsa ponosna je poskočila vsakič, ko se si je izmed vrvic izmuznil veliki meduzi podoben mehurček. Fant si je zaslužil evro, ni kaj.
Pred glavnim kolodvorom je še vedno donela lajna, tako kot ob najinem prihodu v mesto pred nekaj urami. Pred njo je zanosno, kot bi mu šlo za življenje, plesal pingvin. Bodoči ženin. Ostali udeleženci fantovščine so ga s ploskanjem in vzkliki spodbujali. Jelka se je tudi zavrtela ob zvokih, ki so že desetletja iz mode. 'Zapleši s tamalo,' so pingvina nagovarjali njegovi nepernati prijatelji. Ptiču z Južnega tečaja ni bilo treba reči dvakrat, Jelka pa ni bila za stvar. Zavrnila je njegovo iztegnjeno perut in ga nezaupljivo motrila izpod svojih rdečkastih obrvi. Bravo, punca! Starejšim dedcem ni zaupati. Sploh pa ne takim, ki se preoblačijo v pingvina in nameravajo v bližnji prihodnosti stopiti v zakonsko zvezo z drugo izbranko.
S povešenim kljunom se je pingvin odgugal k svoji druščini.

Z Jelko v Rijksmuseum

V soboto sva šli z Jelko prvič sami v Amsterdam. Willem in Antonie sta ostala doma in počela moške stvari.
Čas je, da naša že skoraj štiriletnica obišče kakšno resno kulturno ustanovo, zato sem se odločila, da jo odpeljem kar v najslavnejšo, v Rijksmuseum. Ker ta muzej že leta obnavljajo, so obiskovalcem na ogled le izbrane mojstrovine,  na primer Vermeerjevo Dekle z vrčkom mleka ali Rembrandtova Nočna straža. Ko bodo aprila z vsem pripadajočim pompom in bliščem odprli prenovljen muzej, si ga z Jelko ne bo tako zlahka ogledati. Ne bi ji rada zagrenila prvega obiska našega znamenitega 'Rijksa', zato sem se odločila, da si bova ogledali nekaj prav posebnega, nekaj, za kar sem skoraj prepričana, da ji bo všeč.
Na vlaku mi Jelka vso vožnjo, celih dvanajst minut trajajočo, sedi v naročju. Malo jo je strah. Ko v Amsterdamu izstopiva na glavnem kolodvoru, nama moje najljubše in najlepše mesto zaželi burno dobrodošlico: pred glavnim vhodom kolodvora oglušujoče igra gromozanska lajna, taka za v plesne dvorane. V ritmu lajninega hrušča Jelka ob meni poskakuje do tramvajev. Številka 2 ali 5 naju bosta popeljali do Rijksmuseuma.
 Jelka se mi je v gugajoči in škripajoči petici namestila v naročju ter se začela spogledovati z nasproti sedečim fantom. Zame je bil to eden izmed nerodnih trenutkov, ko res ne vem, kako se je najpametneje obnašati. Kot po naključju je tudi sopotnik imel bujne rdeče kodre in se je Jelki ves čas prešerno smejal, dokler ni izstopil na trgu Leidseplein. Dve postaji dlje, na ulici Hobbemastraat, sva skupaj s peščico turistov izstopili tudi midve.
Vsem, ki se odpravljate v Rijksmuseum, srčno priporočam: pojdite dopoldne pred enajsto uro. In če bi vas iz kakršnega koli nerazumljivega notranjega vziba prijelo, da bi s seboj vzeli kakšno priročno orožje ali - še huje - barvni sprej, se za božjo voljo krotite: varnostniki na vhodu vas poskenirajo po dolgem in počez.
Ob enajstih tudi lepe septembrske sobote ni bilo nobene vrste. Na blagajni sva hitro opravili, saj sem imela muzejski abonma, Jelki pa do osemnajstega leta vstopnine ne bo treba plačevati. Dobili sva vstopnici in dve zgibanki, ki si jih je Jelka hlastno polastila. Kot bi vedeli, kam sva namenjeni, so naju uniformirani muzejski čuvaji (se jim tako reče?) usmerjali proti hišicama za punčke iz sedemnajstega stoletja. Da ne bo pomote, s tema dvema hišicama za punčke se nikakor niso igrali dekliči tistega časa, marveč sta se z njima, kot s posebno ljubiteljsko muho, postavljali dve zelo premožni mestni dami. Najverjetneje sta bila njuna soproga uspešna trgovca in vplivna meščana.
Hja... Jelki se je zdelo nezaslišano, da so bile hišice zaščitene z debelim steklom in da ni smela stopiti čez vrvico, ki je obiskovalcem branila tesnejši stik s tema dragocenima muzejskima eksponatoma. A nič ne de, usedla se je na stopničke ter si z zanimanjem začela ogledovati zgibanki, ki sva ju dobili na blagajni.
'Pridi, greva gledat ladjo,' sem jo vzpodbudila. Ubogljivo mi je sledila in celo namenila občudujoči 'Oooooooo' maketi trgovske jadrnice nizozemske Zlate dobe.
Potem sva se odpravili v prvo nadstropje gledat slike. Jelka je še vedno nora na stopnice in dvigala. Nekajkrat sva šli v prvo nadstropje. Po stopnicah gor, ogromnim ovalnim dvigalom dol. In obratno. Za hip mi je uspelo Jelkino pozornost obrniti na Vermeerjev portret male deklice, a čez nekaj trenutkov me je moja rdečelaska odvlekla h klopem na sredini dvorane s slikarskimi mojstrovinami. Resno se je pridružila nekaterim starejšim ljubiteljem holandskih mojstrov, le da se ni zazrla v viseče umetnine, temveč je spet zbrano začela preučevati zgibanki, ki ju je zvesto nosila po muzeju.

Rijksmuseum v ozadju

'Zdaj pa si oglejva eno najslavnejših slik na svetu,' sem ji predlagala. V letu sva si ogledali - popravek: sem si ogledala - Nočno stražo. 'Ži'jo, Rembrandt! 'Dijo, Rembrandt!' V tem stilu. Jelka je bila nad muzejem navdušena. Tam 'talajo' zastonj zgibanke. Ko sva prišli ven, malo sva se še pozabavali pri vrtljivih vratih, se je vrsta čakajočih obiskovalcev vila do vse do tramvajske postaje. Najin bliskoviti obisk je trajal natanko dvajset minut. Pohiteti je bilo treba, čakale so naju druge dogodivščine.

Mamazaver, spokaj stran!

Prejšnji teden smo izvedeli, da je Yule, Jelkina sovrstnica iz vrtca, dobila sestrico. Poimenovali so jo po naši nadebudnici. Kako lepo, še ena Jelka! Razlog, da se petelinim naokoli. Jelka ni le slovansko, marveč tudi nizozemsko ime. V severni nizozemski provinci Friziji je najti kar nekaj Jelk, ženskih izpeljank dokaj običajnega moškega imena Jelle. Drugod po državi je to ime redko, a dovolj razpoznavno, pri čemer gre zahvala vzhajajoči igralski zvezdi Jelki van Houten, sestri veliko slavnejše Carice van Houten.
Malce sem zašla. Zanemariti hočem neutrudnega črvička, ki mi vrta po duši. Občutek krivde... Ker mi je včasih težko sprejemati hčerko, kakršna je. So dnevi, navadno takrat, ko moja samozavest ponikne, ko vidim zgolj tisto, česar Jelka še ne zna, pozabim pa na to, kaj vse že zmore. Skrbi me, ker še vedno kaka v hlače, čeprav že tedne ponoči spi brez pleničke. Čez dan ji še vedno uide, nekako pozabi na potrebo, kadar se vsa preda igri. Nekaj časa sem se tolažila s tem, da je pač stara šele tri leta in da se bo že navadila; vsi otroci se. Ampak zdaj me pa počasi panika grabi: čez štiri mesece bo šla v šolo!!!
Tudi kolesarjenje je nič kaj ne zanima. Šele pred nekaj dnevi je na svojem novem gasilsko-rdečem kolesu končno zagnala pedale. Dve leti časa ima, da se nauči tudi brez stranskih kolesc za oporo. Ko bo stara pet let, se bo morala učiti plavati, da nam ne utone pri tej obilici vode, ki nas obkroža. Včeraj, naprimer, jo je Willemu pocvirnala. Kot debila sva tekala po otoku in jo iskala. V mislih sva že videla potapljače, kako iščejo po reki. Slepa panika. Verjetno sva kar nekajkrat šla mimo grmičevja, kjer je brskala kot kokoš.  Saj bi jo stresla iz hlač, a je imela oblečeno krilce. Ničkolikokrat se počutim popolnoma nemočna in včasih me jezi, da je ne veselijo stvari, ki veselijo mene. Saj vem, da je to popolnoma brez veze, ampak vseeno, bode me. Na živce mi gre tudi to, ker je tako 'komot' in se ne potrudi, da bi se, na primer, sama oblekla.  Včasih me mine potrpljenje in jo kar trdo primem. Vem, da to nikamor ne pelje, a včasih se ne morem zadržati. Pa tako vesela deklica je, upam, da je ne bom zašuštrala s svojimi zahtevami in pričakovanji. Willem pravi, naj se ne sekiram, saj po drugi strani že pozna črke in številke. Ja... Tega bi jo naučili tudi učitelji v šoli. A kako naj jo odvadim kakanja v hlače, no, madona?!

Kar zgrozim se, ko se zasačim, da tako nepotrpežljivo reagiram, NATANKO TAKO KOT MOJA MAMA! Kam sem zabredla. Prenapeta mamzila sem postala. Mamazaver. Zadnjič sem Jelki v postelji zvečer nekaj pridigala o tem, kako to, da ji nekaj prepovem, ne pomeni, da je nimam rada, temveč ravno obratno. Obrnila se je na blazini, me iskrivo pogledala, nato pa je ustnice razširila v nasmešek in odločno rekla: 'Pojdi stran!' Kot polit cucek sem se pobrala iz njene sobice. Večer je čas za lepe pogovore, ki peljejo v lepe sanje. Tega se zdaj zelo disciplinirano držim. In ko se spet pokaka v hlače, štejem do dvajset. In nazaj. In vseeno popenim. Moja zlata miška, še kdaj zapodi mamazavra!

Zapisek utrujene mame

Vse, kar sem o otrocih izjavljala, preden sem jih dobila, so ene same naivne bedastoče. Naravnost sram me je, ko se spomnim, da sem drugim svojčas ponosno razkazovala fotografije svojih mačk, ter da sem govoričila, da si je najpametneje omisliti psa kot pa potomstvo. Starše jokajočih in sitnih otrok sem potihem in naglas (seveda ne v obraz, temveč za njihovim hrbtom) naduto obtoževala nedoslednosti ter jim pripisovala popolno nesposobnost vzgajanja.
Dandanes si ne upam ozirati naokoli, ko mojo triletnico popade ihta sredi otroškega igrišča. Kljub desetminutnem napovedovanju odhoda - Jelka, čez pet minut bomo šli domov na kosilo, Jelka, še trikrat se lahko podričaš po toboganu, potem gremo ipd - se zna zgoditi, da se bo razlegel ušesa parajoč jok. In Antonie bo seveda pritegnil. Zdaj, ko to pišem, mi je sicer všeč, da tako držita skupaj, a ko oba tulita, bi najraje skočila iz kože. 'Ugasnita sireni,' nemalokdaj vzkipim. A dvig glasu (leporečje) čisto nič ne zaleže. Meni sicer pomaga, da mi možgani ne zakuhajo, otrokoma pa je to le vzpodbuda, namreč: mama se dere, torej se to sme.
Že dolgo ne izbiram več med pomembnim in nepomembnim; zdaj sem na tej točki da se moram odločati med pomembnim in nujnim, a največkrat še tega ne znam razlikovati med sabo. Kot na primer danes: naj jo ucvrem za Jelko, ki jo je brez dovoljenja pocvirnala proti koncu otoka ali naj zaustavim Antonieja, še preden mu uspe po stopnicah zapeljati zaboj na kolescih. Nekaj trenutkov kasneje, ko je Willem lahko prevzel nadzor nad Antoniejevo in zabojevo varnostjo, sem se togotna pognala za Jelko. Soseda, ki je na travniku pred hišo brala (brala, ohhhh....), me je pobodrila: 'Irena, eno si zapomni: to bo prešlo.'
Vsa prepotena sem Jelko ujela in okarala, a nanjo to ni naredilo vtisa: 'Greva k sosedom pogledat?' Komaj sem se še krotila.
Včasih prinese večer uteho. Tako pod noč, ko otroka zaspita, grem v sobo, si prižgem televizor in likam. Nekdo je zapisal, da je v likanju nekaj zadovoljivega. Ne bi se mogla bolj strinjati. Kot bi gladila in na pregledne kupčke zlagala lastno kaotično življenje.

Zeblo me pa ne bo!

Med dopustom v Bovcu seveda tudi to leto ni manjkal bazenček. Na razpolago smo imeli kar dva. Enega smo prinesli mi, drugega pa je na svojem vrtu imel moj stric, ker je letos prišel nekaj tednov k njemu počitnikovat tudi njegov vnuček Aloys. Joj, kako čudovit bazenček je to bil! Mavričnih barv, zvezdaste oblike. Jelka se mu ni mogla upirati in je že prvi dan zabredla vanj, še preden je Aloys sploh prispel iz Francije. Kakšno veselje je to bilo! Ko je Aloys prišel, je bazenček postal prava 'otroška župica'. Male noge in roke so čofotale, tu pa tam je ven pogledala ritka, nad gladino zadovoljni nasmeški izpod pisanih klobučkov. Ampak Aloysa je zazeblo. Izmuznil se je iz bazenčka in stekel v hišo. Teta pa za njim: 'Vrni se, Aloys, da te ovijem z brisačo!'
'Ne!!', zakliče mali Francoz iz dnevne sobe, 'Kopalke si bom oblekel, da mi ne bo tako mraz!'
In potem je prišibal skozi vrt, čof v vodo ter se veselo igral dalje v svojih frajerskih kopalkah z dinozavrčki. Ti so mu najljubši.

Fritz-Franz

Med našim dopustom pri noni Anici v Bovcu, se mi je nekega dne potožil sosed, ki turistom oddaja spodnje nadstropje svoje hiše. Češ, kako so nekateri gostje pravi posebneži. Omenil je nekega nemškega barona s sedmimi imeni; Fritz Franz Josef Ferdinand itd., itd., ki si je dovolil v enem tednu umazati kar 18 (osemnajst!!) brisač. Medtem ko sem se s sosedom morala strinjati, da je takšna pretirana poraba brisač enaka resnemu šikaniranju gostitelja, pa sem, nekako v zagovor modrokrvnemu gostu vendarle bila mnenja, da je treba kot oddajalec apartmajev biti odprte glave. Če se postavim v kožo tega plemenitega Nemca: preden se oprhajo Fritz, Franz, Ferdinand, itd., itd, ne poide le kopica brisač, temveč mine tudi morje časa. Da niti ne pomislim, do kakšnih resnih trenj lahko pride, če se enkrat Ferdinandu zahoče, da bi se stuširal prvi. Gosti so pač takšni in drugačni, ljudje, ki so zaposleni v turizmu, pa morajo biti strpni. In pika!
Še malo se tistega popoldneva nisem zavedala, da bomo tudi pri noni Anici še tisti večer dobili prav posebnega gosta. Ko sem zvečer šla v spalnico preverit, ali Antonie spi, sem s kotičkom očesa opazila, da je nekaj švignilo vzdolž stojala svetilke. Kača!!! sem zgroženo pomislila, a še v istem hipu je zdrav razum prevpil mojo panično čud: za kačo je bila žival za spoznanje prekosmata. In preljubka. S knjižne police je mi je za trenutek pomežiknil polhek, potem pa je šinil za posteljo.
Malce zaskrbljeno sem pogledala po našem spečem fantku, ki je s priprtimi usteci sladko spal. Polhi glodajo orehe, jabolka, kable in celo okenske police, nikoli pa še nisem slišala, da bi se lotili majhih otrok, zato sem mirno zaprla vrata. V nevarnosti je bila kvečjemu duda, ki je čemela v dosegu Antoniejeve roke.

Fritz-Franz na štedilniku none Anice

'Polha imamo v sobi,' povem Willemu. Debelo me pogleda. Polhov na Nizozemskem ni, a so jim podelili kar dva simpatična in odlično izbrana naziva. Pravijo mu zevenslaper, 'sedmerospanček', kar se nanaša na sedem prespanih mesecev v letu - polhov zimski spanec namreč traja od oktobra do maja. Drugo nizozemsko ime za polha pa je relmuis in tu me moje prevajalske sposobnosti pustijo na cedilu. Prevedem lahko zgolj opisno: miš, ki zganja cirkus. Tudi s tem imenom so Nizozemci zadeli žebljico na glavico. Kot otroka me je marsikdaj zbudilo razgrajanje polhov na našem podstrešju.
Nenavadnega, simpatičnega a vendarle malo nadležnega gosta sem poimenovala Fritz-Franz. Ker po vsej verjetnosti ni bil modre krvi, in tudi iz praktičnih razlogov, sem Josefa, Ferdinanda itd., itd, izpustila. Fritz-Franz se je ponoči priškrebljal do vrha omare, nas nekaj časa radovedno pogledoval, potem pa se je odločil, da se najbolj splača preseliti v kuhinjo, kjer je v treh dneh pospravil vsa jabolka, ki mu jih je nastavila Jelka, ni se branil niti nektarin in hrušk, ki pa nikakor niso bile namenjene njemu. Podnevi je dremal v omarici s čistili, kjer ga je nekajkrat dnevno premotila Jelka, ki je skrbno preverjala, ali je še tam. Z nono Anico sva nekaj dni potrpežljivo pospravljali njegove kakce, hkrati pa razmišljali, kako bi se ga na human način znebili. Prijatelji in znanci so nam predlagali raznorazne pasti, eno krvoločnejšo od druge. Nekdo se je celo pridušal, da se ga bomo znebili le tako, da ga bomo dali ustreliti. Prmejduš, da ne, no!!!
Ampak mera je bila polna, ko se je polh zavlekel v shrambo, se lotil posebnega nizozemskega prepečenca, ki je bil namenjen moji prijateljici, za nameček pa si je še postregel s plastično folijo.
Na srečo imamo še enega soseda. Ta nam je posodil posebno napravo, ki oddaja zvok, ki ga ljudje ne slišimo, polhom pa je izredno zoprn. Še isti večer se je Fritz-Franz poslovil. Na radijatorju v kuhinji mi je poškrebljal v slovo, potem pa je gibko spolzel prek police skozi priprto okno ven. Pa-pa, Fritz-Franz.
Drugo jutro je Jelka v pižami na pol dremaje odkorakala v kuhinjo. 'Greva polha pogledat,' je rekla.
'Polh se je poslovil, ni ga več,' sem ji pojasnila. 'Greva polha pogledat,' je ponovila moja triletnica.
'Ni ga več,' sem ji spet razložila in malo otožno dodala: 'ampak pojdiva vseeno pogledat.'
Iz omarice so v naju topo zrli varikina, vim in stekleks.

Dopusta je konec

Danes je zadnji dan mojega dopusta. Z Willemom sva šla v Amsterdam. Jelka in Antonie sta nama jokaje mahala iz vrtca. Dan, ko si je res treba odpočiti in skupaj s partnerjem uživati redke trenutke, ko sva skupaj sama. Sprehodila sva se skozi neverjetno mirno središče našega glavnega mesta. Ulica Damrak, kjer mi je padlo v oči to, da so dandanašnji natakarice v porednem baru Teasers hudo spodobno oblečene. Nič pikantnega ni več na njih, le še bolj cenenega videza so, stisnjene v bele najlonske majice. Na trgu de Dam še ni pravega drena. Redke turiste ustrahuje Darth Vader, ki se za nekaj drobiža pokorno pusti fotografirati z dvema hihitajočima Korejkama.
Ta dan v Amsterdamu naj bi z Willemom tradicionalno preživela kot v najinih predstarševskih časih: brezciljno tavanje po mestu, tu pa tam vstopiti v trgovinico, pa nekam na kavo, v cafe Luxembourg na kosilo, potem pa po ekskluzivnih trgovinicah in antikvarijatih v Devetih uličicah. 9 straatjes, Devet uličic, kjer so v starih časih imeli svoje delavnice razni rokodelci, se stiska med slavnimi amsterdamskimi kanali, od kanala Singel do kanala Prinsengracht. Tu je vedno najti kaj posebnega: obleke iz 70 let prejšnjega stoletja (če si jih zamudil), papir iz vsega sveta (vrag si vedi, komu na čast, v trgovinici pa je vedno gužva), fenomenalen sladoled (največ dve kepici, več nikakor ni odgovorno, ne do zdravja, ne do denarnice), ročno izdelane italijanske čevlje (izdelajo le dva enaka para na mesec), art deco lestence (ta stil gre hvalabogu že nepreklicno iz mode), King Louie oblekice za male deklice (mi eno imamo), tisoč in eno zobno ščetko (ta specializirana trgovina obstaja že od pamtiveka) in tako naprej. Vmes so frajerske kavarnice, kjer posedajo izvirni amsterdamski frajerski mladi očki in mamice. Moj stil folka.
Pohajkovanje kot v predstarševskih časih nama z Willemom ne gre preveč od rok. Nehote zavijeva v trgovino s športno obutvijo in se iz nje vrneva s sandalčki za Antonieja. Št. 19. Takih skoraj ni dobiti. In potem kupiva zanj še pižamico, ker je staro prerastel. V isti trgovini izbrskam še znižano oblekico za Jelko, saj mora tudi ona kaj dobiti. In potem še torbico za v vrtec, ker je stara že preveč zmahana.
Ko sediva pri kosilu v Luxembourgu, se zalotim, da sem zelo otožna. Gledam mestni živ-žav in se sprašujem, kje bi ta trenutek raje bila. Tu, v pisanem mestu, kjer se vse dogaja, ali v Bovcu, od katerega sem se v solzah pred dvema dnevoma poslovila. Oči me zaščemijo. Bolje, da se posvetim svojemu sendviču in Willemu.

V cafeju Luxembourg