Prijateljstvo

Naš dom je zadnje čase pravo zatočišče za malce - kako naj se politično korektno izrazim - odstopajoče otroke. Najprej 'dinamični duo', tudi znani kot 'divji dvojčici', ki se super igrata z našima malčkoma, a se vedno medsebojno zravsata, da me ima, da bi ju tega odvadila tako, da bi eno naklestila z drugo oziroma obratno. Ker pamet zatre moj nagon, se redno poslužujem nenasilnih ukrepov: po dveh opozorilih ju pošljem ven.
Včasih, ne prevečkrat, ker je jo je potrebno zelo preudarno odmerjati, pride na obisk Jelkina najboljša prijateljica iz šole. Strahotno posesivna, s problematičnimi starši, ampak Jelka jo ima rada in skupaj se ure in ure lahko igrata. Jelka oponaša njeno  poskakovanje, navzela se je tudi njenega: ooooOOOOOooooo, ne smeeeeeee! Z Willemom crkujeva od smeha.
Bolj problematičen je petletni deklič, ki je zadnji čas zelo pogosta, Jelki zelo draga gostja. Srčkana punčka, ki strahotno jeclja. In včasih zaudarja. Jelka tovariško jeclja z njo, prisežem, da bi verjetno hotela z njo tudi družno smrdeti, a ji tega kategorično ne dovolim.
'A se sme-sme-eeeeeeeEEEEeva igrat v mojo sobo,' vpraša Jelka. Saj bi še prasnila v krohot, če ne bi bilo vse skupaj naravnost tragično. Deklič jeclja zato, ker jeclja njena mama. Ko sem žensko slišala govoriti, me je zabolelo srce.
Punci se tako lepo razumeta, a malo je manjkalo, pa bi pred nekaj dnevi naredili konec njunemu prijateljstvu. Mala modrookica je kar trikrat prišla na obisk in z Jelko sta se imenitno zabavali. Še Antonie je neprestano spraševal, kdaj bo spet prišla. Ko je napočil čas za to, da deklico že četrtič pospremimo čez cesto domov, sem šla ponjo v Jelkino sobo. Od punčke je zavel grozljiv duh po zatohlem, plesnivem in po še nečem obupnim. Soba in hodnih sta bila resno kontaminirana. Ko sem se vrnila, je Willem rentačil, kako mu je skoraj slabo in kaj se to pravi in da bo treba čez te obiske narediti križ. Mene je bolj skrbelo to, da mora biti s punčko nekaj hudo narobe: nekdo namreč ne začne kar tako spontano smrdeti. Ko sem kasneje šla gor v kopalnico pa mi je bilo v hipu vse jasno, le to ne, kako mi smradu ni uspelo kategorizirati. A se staram, ali kaj... Školjka je bila rjavo progasta. Mala deklica, kratke ročice....
Oborožena z varikino, gumijastimi rokavicami in krtačami sem se podala v desetminutno bitko. Morda se staram, ampak želodec imam pa dober, prmejdunaj!
Naslednji dan Jelkina prijateljica spet potrka po šipi. Jelka poskoči od veselja. Družno se hihitata na kavču.
'Miška, če te bo tiščalo kakat, mi pa povej, da ti pomagam obrisati rito.'
Pa je rešen še en problem.