Rojstni dan

Nizozemci so čudni, meni moja kitajska znanka. Holandsko praznovanje rojstnih dnevov ji ne gre v račun. Dvajset ljudi različnih generacij v enem prostoru, to se zdi Kitajcem nezaslišano. 'Le o čem naj se pogovarjata prijateljica deklice, ki praznuje rojstni dan ter dekličina babica,' zmajuje z glavo Yanlie.
Pomislim, da se ženski med katerima je razlike sedemdeset let, lahko pogovarjata o marsičem: o palačinkah, o mucah, o regratovih lučkah, o škandalozno visokih trošarinah za cigarete ter o zadnjih premikih v Delavski stranki. Priznati moram, da zadnji dve temi nista prav verjetni, vendar ju glede na njuno razširjenost v pogovorih odraslih, ni ravno moč z gotovostjo črtati s seznama.
Nizozemci se lahko pogovarjajo z vsakim in o vsem, ker imajo o vsaki stvari izdelano mnenje. To me še vedno fascinira. Moja tašča, na primer, bi znala navezati pogovor še z napihljivo lutko iz seks šopa. Oma Tiny se zna hihitati z nono Anico in z mojo teto Charline, s tem, da ne razume niti besede slovensko ali francosko.
Kakor koli že, pred tedni smo praznovali deveti rojstni dan Jelkine sestrične. Najmlajši udeleženec zabave je štel dve leti, najstarejšima pa je bilo že enainosemdeset. Nizozemske rojstnodnevne družinske zabave potekajo po ustaljenem redu. Začnejo ponavadi ob dveh popoldne. Seveda je treba hišo prej okrasiti z baloni, girlandami, z napisi 'hura' in 'vse najboljše' ter s podobno navlako. Ni pametno zamuditi, kajti takrat postrežejo s torto in s kavo. Ko ura odbije štiri, je čas za prigrizke: koščki sira in klobase, lonček gorčice, čips, krekerji in namazi, olive. Odrasle gostitelji sprašujejo, če  bodo kaj 'dobrega' popili. 'Dobro' je alkohol.Otroci dobijo 'limonade', ki pa ni stisnjen limonin sok s sladkorjem, temveč  malinovec. Okrog šestih se zabava zaključi, ker je čas za večerjo, a velikokrat se takrat postreže z juho in sendviči, z indonezijsko jedjo nasi, če je lepo vreme pa gostitelj na vrtu zakurbla žar. Ampak to slednje je res bolj izjema kot pravilo.
Ker je Antonie popoldne spal, smo na zabavo prišli bolj pozno. Torte ni bilo več, le še jabolčna pita je ostala. Gostje, enaindvajset jih je bilo, so se v velikem krogu pomenkovali. Seveda je treba vsakega pozdraviti in mu zaželeti 'vse najboljše', tipično nizozemska kulturna podrobnost, ki je še vsakemu tujcu priskrbela pristen 'WTF-moment'. Čestitati je namreč treba vsem prisotnim, ne zgolj mali slavljenki. 'Gefeliciteerd,' sopemo in vsakega trikrat kušnemo, le strica Steefa ne. Je sicer zelo dobrodušen stric, ampak le malo preveč oddaljen, kar se sorodstva tiče. Pa debel! Debeeeeeeel! Tako debel, da lahko zgolj žužnja.
'Kako ste, Steef?'
'Bžžt, bžžt,' dobiš v odgovor. Kar pomeni 'v redu, nikoli bolje'. Jelka se ga boji.
Opa Wim in drugi opa sedita skupaj. Na prvi pogled sta kot Statler in Waldorf iz Muppet Showa. A ostrino jima je vzela steklenica limoninega žganja, ki se svetlika ob njunih nogah. Dobrohotno se hehetata, ogrnjena v lahkotno okajenost.
Kljub sorazmerno predvidljivim tokom dogajanja, se imenitno zabavamo. Otroci se igrajo na vrtu. Jelka mora na stranišče in grem z njo. Ko hočem zakleniti, Jelka začne protestirati. Zadnje čase nadleguje tudi naše goste, ki se zaklenejo, ko gredo na stran. Mala tega, kdove zakaj, ne prenaša.
Še preden dobro premislim, mi uide: 'Kaj pa, če pride Steef?'
Jelka jadrno šibne s školjke in s spodnjicami na kolenih lastnoročno zaklene vrata. Dvakrat.

Foto: Nelly Huisman