Raznašanje letakov

Med enim in drugim opravkom mi v kuhinji pomežikne pametni telefon. Sporočilo vsesplošne organizatorke Truus, ki poziva prebivalce našega otočka, naj po svojih ulicah raznosijo letake. Za Binkošti bodo namreč v bližnjem odprtem muzeju Zaanse Schans, skušali oživeti slavno bitko, v kateri so Nizozemski uporniki davnega 1574 na torek, dva dni po binkoštni nedelji nabili španske vojake. V spomin na ta sloviti dogodek še dandanes v Zaandamu in okolici nekateri praznujejo tudi tako imenovani tretji Binkoštni dan, ki ga zaznamuje bolšjak, razpreden po vsem mestu.
Truus odgovorim, da bom z veseljem raznosila letake po naši ulici. Natipkam ji še, naj mi pove, kje in kdaj lahko dvignem letake. Sporočilo še dobro ni poslano, že pozvoni. Otroci - na obisku je tudi Jelkina prijateljica Jamie - švignejo k vratom, kjer se z zavitkom letakov že smeji Truus. Ponosno pove, da je za vse ulice na Otoku že poskrbljeno. Trikrat hura za facebook. Trikrat hura za nas, zavedne, lokalno zagrizene otočane. Iz kolesarnice pobašemo skiroje in kolesa ter se z neizogibnim vriščem in truščem podamo na ulico.
Naša ulica, imenovana po danskem otočku, je dolga četica prikupnih vrstnih hiš. Začne se s številko 2, konča pa s 110. Lihih hišnih številk naša ulica nima. Na Nizozemskem so namreč hiše v običajnih ulicah na desni oštevilčene s sodimi, na levi pa z lihimi številkami. Tako ima lahko vsaka stran ulice svojo poštno številko. Veliki stanovanjski bloki so dobri za eno ulico. S svojo posebno poštno kodo, kjer ima vsako stanovanje svojo poštno številko. Pismonoši tako ni potrebno gledati na priimke. Naša ulica je nekaj posebnega, ker nima leve strani, oziroma jo ima, vendar je ta dolg zid, za katerimi čemijo vrtovi hiš sosednje ulice, kjer so tudi zgolj sode številke, ker na levi strani teče reka Zaan. Tako pride na pravi naslov tudi pošta zame, čeprav je pošiljatelj namesto 'Žagar' napisal 'Jager'. Če pa je na pošiljki  napisana napačna poštna številka, bo pošta tedne in tedne tavala, preden bo prišla do mene, če sploh.
Naloge smo se lotili silno zavzeto, le Jamie je na žalost morala domov. Jelka in Antonie sta v pisemske reže na vratih izmenično tlačila rdeče letake. Tega mrzlega majskega popoldneva na ulici ni skoraj ni bilo žive duše. Razen nekega fanta, ki je - častna beseda, da si ne izmišljam - s črno  barvo barval gume svojega avtomobila. Zbrano je pomakal čopič v črno barvo. Antonie ga je nekaj časa pozorno motril, potem pa se je obrnil k meni in zvonko vprašal: 'A je to tudi gospod?' Fant se je namuznil, vstal - bilo ga je kake dva metra - in malčku odvrnil: 'Ti si tudi gospod.' Na smeh mi je šlo ob misli, da je mali še pred pičlo uro moledoval, naj tudi njemu nalakiram nohte na nogah.
Antonie se je namrščil in užaljeno dejal: 'Ne gospod! Antonie!'