Mirna urica

Neprecenljiva in nepričakovana urica miru. Ponavadi se pri nas v nedeljo tare otrok, po hiši naredijo tak raztur, da je veselje. Danes pa se je smela Jelka igrat k Jamie iz sosednje ulice. In Antonie je zaspal, ker je zjutraj vso hišo že ob šestih zbobnal pokonci. 'Lačeeen!!!!' Imelo me je, da bi mu v roko potisnila Willemovo ribiško palico, češ, pojdi si lovit ribe v reko Zaan, a mi srce ne da, ker je komaj dopolnil tri leta. Njegova rana lakota ni čisto nič presenetljiva. Včeraj je za večerjo pojedel dva koščka mesa, beljak od jajca, od zelenjave pa samo ketchup. Ampak zdaj spi, ker se je najedel kruha s sirčkom; v Deželi mlinov na veter pač za kosilo otepamo sendviče. Za nameček je po kosilu ponesreči zanalašč posul žebljičke po vsej dnevni sobi. Ker jih ni hotel pospraviti, je 'situacija terjala' (glej moj prejšni zapis) začasni izgon v njegovo sobo, kjer je pomotoma zaspal. Maček Maatje zadovoljno mrmra v svoji košari, Willem nam po internetu išče počitnice, vsaj upam, da je temu tako. Jaz pa si ne morem kaj, da tega ne bi zapisala, ker se bom že čez kakšno uro spraševala, če se je to res zgodilo. Popolnoma  mirna, zbrana, za mizo, s pogledom na parkec, čakajoč na trdo zimo in na katarzo.