Bratec in sestrica

Jelka in Antonie se gresta skrivalnice. Antonie šteje približno do dvajset. Jelka ve, da mu tam nekje pri šestnajst zmanjka štrene, da bo vsak trenutek sledila dvajsetica in neizogibni: 'kdor ni skrit, ga bom zasačil'. Glede na pomanjkanje primernejšega skrivališča, Jelka zleze pod odejo, ki -povsem logično- leži sredi kuhinje. Antonie priskaklja iz dnevne sobe, saj Jelke ni našel v njenem običajnem ne več tako skrivnem kotičku za zavesami. V hipu seveda opazi kupček pod rdečo odejo z belimi pikami in jo zmagoslavno odgrne. Jelka zavrisne, Antonie pa, izjemno navdušen nad  njeno iznajdljivostjo, zaukaže: 'Zdaj pa pojdi ti štet, jaz pa se ti skrijem pod odejo!' In tako se je tudi zgodilo. Še najmanj dvajsetkrat.