Osmi marec v razmislek

Osmi marec, pred tridesetimi leti. Nabiti z ideološko pozitivno energijo smo dijaki profesoricam navdušeno izrekali čestitke za dan žena. Ko pa je razredni dolgin pri slovenščini brumno podal roko naši najbolj strogi 'tršici', ga je ta prebodla s pogledom, se namrdnila in rekla, da ni zgolj en dan na leto srečna, da je ženska. Iztegnjena roka se je povesila, osuplo smo mencali, naposled pa se posedli in začeli z uro. Izjava naše slavistke mi še dandanes odzvanja v mislih. Dodobra je sesula moje naivno, pravoverno mišljenje o osmem marcu. Na tihem upam, da je dala misliti tudi marsikateri mojih sošolk. In prvič sem se ukvarjala z zamislijo, da je biti ženska pravzaprav sreča, celo privilegij. Naša odrezava učiteljica je bila verjetno prva prava feministka, ki mi je prekrižala pot. Ni bila kričava možača ali zagrenjena ločenka, kakršne sem srečevala pozneje med študijem.
V brezhibnem kostimu, skrbno naličena in počesana je zagrizeno prestregala naše primorske 'gh-je'. 'G! G! Goba! Gozd!,' je zardela poudarjala, ko je spet kdo omenjal Slavkota (!) Ghruma in Doghodek v mestu Ghoghi. Nekoč se je znesla nad Svetlano Makarovič, ki je rovarila proti materinstvu.  Našo profesorico ni odlikovala le njena strokovnost, nenehno vzbujanje dijakov k pisanju in dramski igri, bila je predana mentorica in na prvem mestu mati. Meni je vtisnila neizrbisen pečat: lahko sem srečna, da sem ženska. In med drugim me tudi ta misel rešuje v mojem najtežjem letu doslej. Vedno sem mislila, da sem bila najšibkejši člen v družini. Pa ni tako. Res je, sem mati, sem vdova, kar me uokvirja, a obenem sem ženska, kar me osvobaja, in če hočem, osrečuje.
Ko sem se pred dobrimi petnajstimi leti preselila na Nizozemsko, sem si za osmi marec oddahnila. Razen tradicionalnega letnega predavanja Annie Romein Verschoor na temo mednarodnega dneva žensk, v Leidnu in drugod po Deželi mlinov na veter, so osmemu marcu namenjali le skomig z rameni. Vendar pa pretekli osmi marec na mojem delovnem mestu prvič ni minil neopažen. Atenini angeli, skupina rednih profesoric na Univerzi v Leidnu, je portrete preminulih rednih profesorjev v senatni sobi akademije prekrila s portreti aktivnih rednih profesoric. Ki jih ni bilo dovolj, zato tudi prazni stoli. Ker tudi v Deželi mlinov na veter ženske niso enakopravne. Kdor si misli, da gre za dokaj naivno akcijo, naj pomisli, da imajo podobe svojo moč. Meni se je miselna slika znanstvenika kot osivelega moškega v laboratoriju dodobra zameglila. Sama se raje vidim kot svetovalka nekaterim damam na fotografiji. Zato ignoriram sicer dobronamerne čestitke znank v virtualnih skupnostih. Zato si zavoljo mene lahko tiste afž-jefske pokroviteljske, dvoumne čestitke, cenene nageljne in osamljene vrtnice vtaknete, no ja, ne bom lepobesedila, v rit. Spomnite se česa drugega.

Foto: Marc de Haan