Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 16. marec 2016

Osmi marec v razmislek

Osmi marec, pred tridesetimi leti. Nabiti z ideološko pozitivno energijo smo dijaki profesoricam navdušeno izrekali čestitke za dan žena. Ko pa je razredni dolgin pri slovenščini brumno podal roko naši najbolj strogi 'tršici', ga je ta prebodla s pogledom, se namrdnila in rekla, da ni zgolj en dan na leto srečna, da je ženska. Iztegnjena roka se je povesila, osuplo smo mencali, naposled pa se posedli in začeli z uro. Izjava naše slavistke mi še dandanes odzvanja v mislih. Dodobra je sesula moje naivno, pravoverno mišljenje o osmem marcu. Na tihem upam, da je dala misliti tudi marsikateri mojih sošolk. In prvič sem se ukvarjala z zamislijo, da je biti ženska pravzaprav sreča, celo privilegij. Naša odrezava učiteljica je bila verjetno prva prava feministka, ki mi je prekrižala pot. Ni bila kričava možača ali zagrenjena ločenka, kakršne sem srečevala pozneje med študijem.
V brezhibnem kostimu, skrbno naličena in počesana je zagrizeno prestregala naše primorske 'gh-je'. 'G! G! Goba! Gozd!,' je zardela poudarjala, ko je spet kdo omenjal Slavkota (!) Ghruma in Doghodek v mestu Ghoghi. Nekoč se je znesla nad Svetlano Makarovič, ki je rovarila proti materinstvu.  Našo profesorico ni odlikovala le njena strokovnost, nenehno vzbujanje dijakov k pisanju in dramski igri, bila je predana mentorica in na prvem mestu mati. Meni je vtisnila neizrbisen pečat: lahko sem srečna, da sem ženska. In med drugim me tudi ta misel rešuje v mojem najtežjem letu doslej. Vedno sem mislila, da sem bila najšibkejši člen v družini. Pa ni tako. Res je, sem mati, sem vdova, kar me uokvirja, a obenem sem ženska, kar me osvobaja, in če hočem, osrečuje.
Ko sem se pred dobrimi petnajstimi leti preselila na Nizozemsko, sem si za osmi marec oddahnila. Razen tradicionalnega letnega predavanja Annie Romein Verschoor na temo mednarodnega dneva žensk, v Leidnu in drugod po Deželi mlinov na veter, so osmemu marcu namenjali le skomig z rameni. Vendar pa pretekli osmi marec na mojem delovnem mestu prvič ni minil neopažen. Atenini angeli, skupina rednih profesoric na Univerzi v Leidnu, je portrete preminulih rednih profesorjev v senatni sobi akademije prekrila s portreti aktivnih rednih profesoric. Ki jih ni bilo dovolj, zato tudi prazni stoli. Ker tudi v Deželi mlinov na veter ženske niso enakopravne. Kdor si misli, da gre za dokaj naivno akcijo, naj pomisli, da imajo podobe svojo moč. Meni se je miselna slika znanstvenika kot osivelega moškega v laboratoriju dodobra zameglila. Sama se raje vidim kot svetovalka nekaterim damam na fotografiji. Zato ignoriram sicer dobronamerne čestitke znank v virtualnih skupnostih. Zato si zavoljo mene lahko tiste afž-jefske pokroviteljske, dvoumne čestitke, cenene nageljne in osamljene vrtnice vtaknete, no ja, ne bom lepobesedila, v rit. Spomnite se česa drugega.

Foto: Marc de Haan

10 komentarjev:

  1. Odlično! <3 take tršice (ni jih veliko, ki pustijo trajen pečat). Pa super akcija, me zanima, kako bi bilo pri nas. Premalo se o tem govori, predvsem mimo osmega marca...

    OdgovoriIzbriši
  2. Jaz sem pa iz nekega drugega okvira ... :-)

    Vsako leto znova se vedno znova zgodi kup neugodnih stvari, ki se zgodijo v prvi vrsti zato, ker sem predstavnica družbeno manj sprejemljivega spola.

    To sicer ne pomeni, da praznujem 8. marec, pomeni pa, da sem jezna, kadar pomislim, da tiste ta prave enakopravnosti v svojem lajfu ne bom več doživela.

    Tisto, ko ljudje ne sklepajo avtomatsko, da se bom odzvala histerično/iracionalno/zmedeno in svojega ravnanja vnaprej ne prilagodijo tej možnosti kot najbolj verjetni.

    In tisto, ko se je treba na nek način braniti in tudi opravičevati, kadar hočem pogovore izpeljati logično in razumsko brez pritiskanja na čustvene tipke, kadar sprašujem in argumentiram brez napadov na osebe in se torej posvečam samo tematiki sami.

    Potrpeti marsikaj, ker nisem ljubka ne ponižna, nisem okras in ne dobrodejni člen skupine, prijazna pa samo, kadar pač hočem ...

    Kadar vzrojim, ker se od mene pričakuje, da bom opravila nujno potrebno delo, slavo pa prepustila drugim ... da bom svoje naloge vsekakor opravila vzorno, slavo pa prepustila drugim ... da ne bom zahtevala odgovornosti, enakopravnosti in aktivnega razmišljanja od soljudi, ki so tega sicer (kao) sposobni ... ko se pričakuje, da bom konvencionalna do konca in naprej, pa potem nisem, in sicer po lastni izbiri in ne zaradi nezmožnosti ...

    Seveda se teh stvari daleč preveč točno zavedam, ma pri mojih letih akutno zaznavanje ni vedno posledica neracionalne paranoje, dejansko tudi obstajamo ženske, ki smo šle skozi veliko scenarijev in doživele marsikaj na vseh ravneh, tudi podzavestni in čustveni, in se to potem pozna na svetovnem nazoru in obnašanju.

    Tako da: ne, prav nič nisem srečna, da sem ženska. Če bi mi kdo dal premoženje kardašijanskih razsežnosti ali vsaj podobno, da si kupim neodvisnost, bi pa res bila.

    Tako pa ... bolj sem stara, bolj bi mi pasalo bolj udobno življenje. Uno, ko se stvari zgodijo, ker si predstavnik pravega spola in ti ni treba garati zanje sploh.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mama mija...Saj se podpišem tudi pod to, ampak vseeno, brezpogojno srečna. Bitka pa je dolga, ne damo se.

      Izbriši
    2. :-) I am an Angry Old Woman in tako to pač zgleda :-)

      Izbriši
    3. Fiat?
      :-)


      (Nič bat, ne grizem. Samo po tihem žvečim :-)

      Izbriši
    4. Alcessa zadela žebljico na glavico. Vse je res. Tudi meni meni bi - vsaj kdaj pa kdaj pasalo, da mi ne bi bilo treba čez vse daljšnice in ovire in prepade. Sem pa z leti ne le starejša in tečnejša, ampak tudi mnogo bolj odločna in nekompromisna pri svojih zahtevah - do sebe in drugih.

      Izbriši
  3. Tudi jaz sem srečna da sem ženska.
    Sej so plusi pa minusi, a so plusi večji. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Ahhhh.... meni tudi paše biti ženska. Ne zaradi tistega, kar ne morem/se ne spodobi/itd. ... početi in biti, pač pa zaradi vsega tistega, kar (z)morem/se (ali pa ne) spodobi/itd. .... Ja, predvsem biti :)

    OdgovoriIzbriši