Ob ponedeljkih je mama doma

Nocoj sem v predpasniku zaspala poleg na smrt utrujene Jelke. Ponavadi gre spat šele okrog devetih, tokrat pa je vsa objokana že četrt čez sedem zatarnala: 'Spančkaaat!'. Saj ni čudno: dve uri nas je danes gnala po mestu, ker se je hotela peljati z dvigalom. S posebnim dvigalom, da ne bo pomote, s tistim pri mestni hiši, ki te pelje s trga dva nivoja navzdol na avtobusno postajo, s katere se vidi še kolodvor.
V Zaandamu imamo fenomenalno megalomansko mestno hišo, res. Kljub temu, da je hudo pretirana, smo vsi ponosni nanjo, če odštejem peščico zagrizenih lokalnih socialistov, ki so množično (vsi trije ali štirje) bojkotirali otvoritev konec januarja. Ampak, da ne odtavam predaleč. Jelka je namreč nora na dvigala, hkrati pa se jih boji, vsakič jo moram dvigniti. Jelka ima natanko tak odnos do dvigal, kot ga imajo najstnice do srhljivk. Je bila pa prav gneča v dvigalu, čeprav je precej prostorno. Ampak preden se vanj zrine malo nerodna mama, ki z eno roko potiska voziček z malčkom, v drugi roki pa nosi precejšnjo triletnico, zraven pa se pridrenja še nona Anica, se avtomatska vrata dvigala najmanj trikrat preteče priprejo. 'Trikotnik,' Jelka pokomentira navzdol uperjeno puščico na ekranu v notranjosti dvigala. Ko si spodaj ogledamo en prihod in en odhod vlaka -to je naš dogovor- se peljemo z dvigalom spet na trg pred mestno hišo. Potem se spustimo z drugim dvigalom med trgovine.
Po opravljenih nakupih se je treba ustaviti še na igrišču nasproti turškega peka. K sreči tokrat na klopcah ne visijo dvomljivi tipi. Tudi Antonie se hoče dričati po toboganu. Na las je podoben Jelki pred dvema letoma. Domov pridemo ob enih, pojemo, Antonija še ravno pravi čas odnesem v posteljo tik preden kinkne za mizo. Potem si Jelka želi, da ji postavim šotor v parku. Naj ji bo, naj bo otrok zunaj. Čim šotor stoji, se Jelka zapodi za metuljem, potem odkrije zajčke, ki jih je sosedova Karina začasno preselila v kletko pred vrtom, zatem se gre gugat, nakar se z gugalnice sliši 'O, neeeeee!!!' Vsa solzna na široko prikorači domov. Nesreča. Jelko šele zadnja dva dni odvajamo od pleničk. Ni in ni šlo, ampak zdaj je končno malo bolj dovzetna. Hitro jo posadim na straniščno školjko, kjer se spravljivo še malo polula. Miška. Ponosno zalepi še eno nalepko na hladilnik. In potem spet šiba ven pihat regratove lučke. Nona Anica - zdaj je pravkar tudi ona zakinkala na kavču - se je skoraj dve uri gnala za njo in delala uslugo svoji telesni zdržljivosti. Jaz sem medtem skušala vsaj malo urediti naš zanemarjen vrt, ki meji na park. Mimogrede, šotor sem spet pospravila, ker Jelka tudi pokukala ni vanj. Tudi približno še nisem obračunala z vsem plevelom, ko se je Antonie zbudil.
Po malici pa smo šli še v vrtni center po semena neke posebne vrste kapucink za nono Anico, ker se v Bovcu ne dobijo. Šli smo vsi štirje. Peš. Peš smo se pa morali tudi vrniti. Malo preden smo prišli do doma, je Jelka prijavila, da je utrujena in je sedla na pločnik. 'Daj no, Jelka, saj smo skoraj doma,' ji je prigovarjala nona Anica.  Jelka leže na pločnik. V njenem globoko modrem žalostnem pogledu so zbledeli vsi principi in vsa pravila. Pobrala sem jo in jo ponesla domov. 'A lahko gledam televizijo?' je vprašala zvita tica. Ah, kamor je šla sekira, naj gre še toporišče.
Jelka je zadovoljno zrla v ekran, z nono Anico sta sedeli z ramo ob rami, jaz sem kuhala, Antonie je racal po dnevni sobi, se igral ter tu pa tam s 'tigida, tigida' pokomentiral otroški program. In potem je končno prišel papa, povečerjali smo, zatem pa je papa Jelko urgentno odnesel spat. Ko sem prišla v otroško spalnico, je že ležala v postelji. 'Lezi k meni,' je utrujeno zamrmrala. Ni mi bilo treba dvakrat reči. 'Ti zapojem Zlato rožo,' jo vprašam. 'Ja,' zamomlja in zaspi še pred drugo kitico njene priljubljene uspavanke. Jaz se ji nehote pridružim v deželi sanj. Kar v predpasniku. 'Irena, a shranim stročji fižol ali naj ga vržem stran,' me predrami mamin glas. Nona Anica, kako sem ji hvaležna, je pospravila mizo in kuhinjo. Antonie pa je še čisto svež poskakoval in se igral z Willemom. 'Si priden, pikec,' ga pobaram. 'Ja,' odvrne. 'Ja' je njegov odgovor na vsako vprašanje. Srček.

Na morje

Danes smo bili na morju. Prav smešno mi je to napisati, ker se verjetno vsakemu Slovencu pri besedi 'morje' v duhu prikaže hrvaška Riviera, prijazno plivkajoče biserno-čisto, modro-zeleno morje, ciprese in razbeljena rdeča zemlja. Ijmuiden, kjer smo bili danes, je čisto nasprotje opisanemu. Ijmuidenska plaža namreč le lučaj daleč od tovarne jekla Tata Steel, kjer se -med drugim tudi z ijmuidenske plaže- vidi plavže.
Nalašč sem izbrala tale malone romantični posnetek industrijske cone; na sipinah za plažo sva pred slabimi enajstimi leti z Willemom ugotovila, da sva si usojena.
'Morje' meni dandanes pomeni tri različne odtenke sive: svinčeno sivo, razburkano morje, rjavo-siva mivka na ijmuidenski prostrani plaži -eni najširših na Nizozemskem- ter turobno sivo nebo. Sivino na srečo popestrijo živobarvni zmaji in pisana jadra surferjev. Mi gremo radi tja, tudi nona Anica, ker tam globoko zadiha, kot bi bila na 'ta pravem morju'. Nazadnje smo bili enkrat januarja, ko je bil Antonie še v vozičku. Danes je prvič hodil po mivki. 'Tigidaa, tigidaa, tigidaaaaaa,' jo je pohvalil. Tako zelo mu je bila všeč, da jo je hotel popapcati. Mivka se je pomešala s slino, solzami in še z malo sluza iz noska. Robčki niso opravili ničesar. Saj bi si lahko gnali k srcu zgrožene poglede mimoidočih, pa si jih nismo. Ker se je Jelka odločila, da je kuža, in je po vseh štirih grebla po mivki, se valjala po nji, naposled pa jo je brez vsakega opozorila ucvrla proti morju. Njeni rdeči poskakujoči kodrčki so bili v prijetnem nasprotju s sivim ozadjem. Zašibala sem za njo, ne da bi se zavedala, da bom s tem globoko užalila svojega enoletnika. Še dobro, da je nona Anica še tako žilava: zavihtela si ga je v naročje, kjer je še lep čas točil peščeno sive solzice. Willem je medtem spuščal zmaja. Jelkinega. Ki si ga je pred dobro uro skrbno izbrala v trgovini na bulevarju. Na plaži ga je potem za hip pridržala, potem pa spustila, da sem imela po dolgem času spet priliko videti Willema v njegovem najvitalnejšem elementu: kot kozel je tekal in skakal je za njim. In ga ujel. Bravo! Če je tu zaslediti priokus ironije, moram takoj pridodati, da je moj dragi nocoj, medtem ko sem jaz ždela za računalnikom, popravil pomivalni stroj.

Opa Van Kampen

V sredo sem se nazadnje pred prazniki stlačila na vlak v službo. Umetnost je v tem, da skušaš čimbolj plitvo dihati. Dren. Na srečo le eno postajo. V Amsterdamu prestopam na vlak za Leiden. Dve možnosti imam; 7.46 preko Haarlema ali 7.47preko letališča Schiphol. Slednja proga je krajša, prva pa lepša; aprila se največkrat odločim za Haarlem. Vlak pelje mimo številnih polj s tulipani, narcisami in hijacintami. Vsako pomlad znova se preobrazim v turistko in iz kupeja brez vsakršnega sramu zijam v rožnato-belo-vijolične preproge hijacint, živorumene in bele trakove narcis ter dolge rdeče proge tulipanov. Navdušeno fotografiram, ne da bi mi bilo mar muzajočih se sopotnikov. Po brazdah polj sezonski delavci, povečini Poljaki, marljivo nabirajo še nerazprte cvetove. Polno cvetoči tulipani namreč ne končajo v vazi, temveč jih 'obglavijo', liste pa pustijo, da se čebulica odebeli in razdeli.
Willemov oče, moj tast, je prideloval tulipane in narcise.  Vsa družina je bila vprežena, še zlasti pri zamudnem in hudo osovraženem lupljenju čebulic narcis. Obogatel ni, opa Van Kampen, a s svojim pošteno in trdo zasluženim kruhom je spodobno preživljal svojo petčlansko družino. Opa Wim  je že dolgo v pokoju, a na njegovo kariero še vedno spominja njegov vrt, ki je še sredi zime občudovanja vreden. Pozna prav vse vrste tulipanov, a se zadnja leta bolj osredotoča na koristne rastline: na jagode, maline in češpljo. Najbolj ponosen je na slednjo, ki že pet let bogato obrodi. Ljubeče jo škropi in obrezuje, poleti pa nič kaj previdno pleza in lomasti po njej ter obira njene sadeže, ki jih zatem porazdeli med drugo in tretjo generacijo. Z Jelko obožujeva te sočne, oranžne sadeže. Žal je ta češplja - povsem skregano s pametjo - jabolko spora v  hiši Van Kampen. Opa je namreč lepega dne med obiranjem zgrmel z nje. On sicer prisega, da mu ni bilo nič, oma pa mu očita, da je še mesece šental in bil zoprn. 'Oh, Irena, da ga ti vidiš, kako on prisloni lojtro na tisto drevo! Sploh je ne prisloni, kar malo tja v en dan jo napiči, pa tako strašansko neroden je, ti povem, enkrat bo tako telebnil, da se ne bo več pobral,' mi vsako poletje mračno potoži oma Tiny, sicer zelo vedra gospa.
'Poglej češpljo, kako lepo cveti,' ponosno pravi opa Wim, ko se danes zazrem skozi okno. Nehote pomislim na črnogledo napoved ome Tiny. Opa Wim, le previdno: dva majhna vnuka imaš, in rada bi, da bi se te čez leta lahko spominjala. 

Nizozemske šege 5: 'Rokjesdag' ali Dan krilc

Že skoraj tri leta je minilo, odkar je umrl Martin Bril, nizozemski pisatelj in kolumnist, ki si je domislil Dan krilc in ga znal tudi vsako pomlad do pikice natančno napovedati. Nekega toplega pomladnega dne nastopi dan krilc,  Rokjesdag, ko se dekleta in ženske množično spontano odločijo, da bodo hlače in najlonke pustile doma. Na dan privlečejo krila in obleke, ki so dolge mesece zapuščene ždele v zadnjih predelih omar, v katere so jih že konec septembra zrinili puliji in hlače iz rebrastega žameta.
Martina Brila ni več, ampak če bi še bil med nami, bi današnji dan nedvomno oklical za Dan krilc. Ta dan ni le še eno oznanilo, da se je začela pomlad, tako kot na primer kravji ples. Vključno z mojo malenkostjo velika večina žensk veselo frfota v poletnih oblekah in krilih. Golih nog, naj se ve in seveda bledih. Ampak enkrat je treba začeti. Ta dan ni zgolj še eno oznanilo pomladi, kot je to na primer kravji ples. Dan krilc je še nekaj več: je obljuba poletja in napoved brezskrbnih počitniških dni.
Danes sem v svoji zeleni obleki pozabila na prečute noči, na kupe papirjev v službi in doma, na zobobol in na astronomski zobozdravnikov račun, na pretekle mesece prehladov in viroz ter otroških bolezni. Uspelo mi je celo prebrati dve strani knjige in to sredi belega dneva, na vrtu. Potem pa je bilo treba spet čistit, kuhat, pospravljat... Ni ravno rock and roll, ampak to, da sem vse to počela z golonogo igrivostjo, z nastežaj odprtimi vrati na vrt, to je bila pa naravnost senzacija. In prepričana sem, da se že od popoldneva v naši hiši potika duh Martina Brila. Vse je lahkotno, a vsaka še tako vsakdanja stvar ima globok pomen.

Nizozemske šege 4: Kravji ples

Dvajsetega marca, zgodaj zjutraj, natanko ob 6.14h, je ob spremljavi brnenja moje budilke nastopila pomlad. Sonce je marca nazadnje tako zgodaj stalo nad ekvatorjem leta 1896.
V meni se je pomlad prebudila sicer že sredi februarja, ko popustil trd mraz. Jelko sem naučila pesmico Zvončki in trobentice, ki ji je bila tako všeč, da si jo je neprestano popevala. Predvsem na poti domov iz mesta, ko je treba po dolgem mostu, kjer vedno piha, nas je vedno grel in vzpodbujal veseli napev. Seveda so trrrrrrobentice s koroškim r-jem. In tudi Antonie je v naš dom uvedel pomlad, ko je 29. februarja pogumno zakoračil in se šele po tretjem koraku sesedel na opleničeno ritko.
Pred parimi dnevi so se zvončkom in trobenticam pridružile tudi narcise, na vrtu že pogumno poganjajo tulipani, popki na majniku so se pravkar razprli. Med Leidnom in Haarlemom pa turisti in seveda fanatiki, kot sem sama, že lahko fotografirajo prva cvetoča polja.
Ampak na Nizozemskem se prava pomlad začne šele, ko zaplešejo krave. Ko kmetje po dolgih mesecih na stežaj odprejo vrata hlevov, se te sicer vase zaprte, zadržane, melanholične živali, zaženejo na travnik kot krdelo mladih dalmatincev. S svojimi obilnimi, nerodnimi telesi razigrano poskakujejo z dvignjenimi repi in bingljaje z vimeni, kot bi se jim za nekaj minut zbistril zamegljeni kravji um. Krave se za dobrih deset minut na leto preobrazijo v iskre žrebce. Kmetje ponosno, malone ganjeno gledajo ta prizor, ki ga vsakič obeleži tudi nacionalna televizija. Roko dam v ogenj, da bi najraje še sami evforično ritali  s kravami vštric, če jih le ne bi nazaj držala ta preklicana nizozemska kalvinistična morala. Se ne spodobi: še če se čisto običajno obnašaš, je to dovolj prismuknjeno.
Navsezadnje so tudi krave po kratki vznesenosti brumno mulile mlado travo na pašniku.
Mene pa kar razganja.

K zdravniku na Nizozemskem

Zdaj imam pa res dovolj! Že od novembra je kdo od nas bolan. S kvečjemu kakšnim tednom premora. Neprestano nas pesti ta ali oni virus, eden kašlja, drugi obleži z migreno, tretji vsaki dve uri nastrelja v pleničko - pa ko bi le v pleničko - tekoče substance značilnega vonja itd. Vse skupaj nič resnega, a dovolj, da nam vsem skupaj malo zagreni življenje, prekriža načrte, dela nered na koledarju in skrbi za debele zamude v službi.
Človek bi pričakoval, da bo zdaj, ko je pomlad pred pragom, končno bolje, pa ni! Jelka je dobila norice, Antonie in Willem trebušno gripo, mene pa pokonci drži le Božja beseda, podprta s pestjo aspirinov.
Saj bi nekako že šlo, če mi ne bi bilo treba neprestano jemati dopusta v času, ko si tega ne morem privoščiti.
In letanje okrog zdravnikov mi gre tudi na živce. Teh se karseda izogibam. Verjetno to delamo vsi, ki so jih mame v otroštvu za vsako figo vlekle po ambulantah. Mami raje niti ne povem, če Jelka ali Antonie kdaj zbolita. V povprečju trajajo njune 'bolezni' točno en dan, a moja mama panično zajavka: 'Ampak če jutri ne bo bolje, ju boš pa morala peljati k zdravniku!' Jasevedakajpada.
Še dobro, da to tu na Nizozemskem ni tako preprosto. Če namreč hočeš k zdravniku, moraš premagati troglavega zmaja: asistentko, ki jo dobiš na telefon. Tu namreč ne moreš kar tako priti v čakalnico, temveč se moraš najprej dogovoriti za termin. Zdravniška asistentka, nekaj vmes med medicinsko sestro in tajnico, skrbi za to, da ljudje določene kategorije, v katero spada moja mama, zdravnikov ne oblegajo po  nepotrebnem. Ta navadno ostra tetka te dodobra izpraša, ko ves bolan pokličeš, potem pa odredi, da imaš virozo, da ti zdravnik ne more pomagati in da moraš ostati doma in počakati, da umreš, oziroma da ozdraviš.
Ampak ko je Antonie že šesti dan zapored imel vročino, je asistentka brez ovinkarjenja rekla, naj ga čez eno uro pripeljem. Resno...
'Ja gospa, a se vi resno sekirate zaradi vročine?' je strahotno pokroviteljsko vprašal zdravnik. Če me ne bi s tem stavkom odrešil kamna na srcu, bi mu, častna beseda, hudo zamerila njegov ton. Nato je Antonieja temeljito, a nadvse nežno pregledal, potem pa je strokovno postavil  diagnozo: 'Gospa, vaš otrok je bolan.'

Ti kopač, ti!

Včeraj je nekaj čez sedmo uro zjutraj, med mrzličnimi pripravami na zajtrk, naredilo: KLIK-PUF! Ugasnila je svetilka, aparat za kavo je v hipu prenehal s svojim hropenjem, radijo je obmolknil. 'Eh, varovalka,' sem si mislila in se napotila gledat v električno omarico. A tam notri so vsa stikala veselo in naivno kazala navzgor. Čudno, luč je pričela brleti, aparat za kavo je počasi pokašljeval, ostale naprave pa so se še naprej kujale. 'Taj-taj! Taj-taj!' je veselo čebljal Antonie in po kuhinji delal svoje prve nerodne korake. On se niti pod razno ni sekiral, svoje toplo mlekce je popil že pred pol ure.
Skozi kuhinjsko okno vidim soseda Richarda, ki se pravkar odpravlja s psom na sprehod. Hitro odprem okno in ga vprašam, če je tudi pri njih nekaj narobe z elektriko. 'Ja, v glavni kabel so zadeli med kopanjem,' nama je z Richardom z odgovorom postregel sosed Jerry, ki se je pravkar s svojim psom Binkijem vračal s sprehoda. Mimogrede, za Jerryja, mogočnega, atletskega, temnopoltega in na nulo obritega ljubitelja psov ne velja tista že tako dvomljiva teorija, da so lastniki psov podobni svojim ljubljenčkom, oziroma obratno. Vsakdo, ki Jerryja prvič vidi z njegovo belo dolgodlako čivavo, crkne od smeha.
Ampak to je pa resno... Pokvarjeni glavni kabel leži namreč na dnu reke Zaan, ki teče mimo nas. Glavni krivec pa je žal zeleni plavajoči kopač, ki otrokom z otoka že tri dni pestri življenje. Vsak večer ga občudujemo iz Jelkine spalnice. Pozno v noč grebe po rečnem dnu in odstranjuje mulj, da ladje ne bi nasedale. Zdaj pa tole...
Čez nekaj časa smo slišali Jerryja na motorju odhrumeti v službo, Willem se je tudi odpravil, sama pa sem z otrokoma ostala doma. Zamislila sem se nad tem, kako odvisni smo od elektrike: hiša je mrzla, štedilnik ne dela, iz pipe teče le mrzla voda... Ah, saj ni hudega. Oblekli smo tople puloverje, umivali smo si le roke, za kosilo smo pa tako kot vedno jedli kruh in sir in appelstroop. Edino kave si nisem mogla skuhati in Jelka ni mogla gledati Sezamove ulice. Na srečo je zunaj sijalo sonce in smo se odpravili na tržnico. Z mesta smo lahko občudovali 'porednega kopača', ki je še vedno nemoteno kopal po reki in takrat se še nismo zavedali, da bo trajalo najmanj mesec dni, da bodo kabel lahko popravili. Ko smo se vrnili domov, je bilo na otoku vse polno tovornjakov, žerjavov in kombijev lokalnega podjetja za električno energijo. Pustili so nam tri ogromne, brundajoče agregate. Še sreča.