Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 7. maj 2012

Ob ponedeljkih je mama doma

Nocoj sem v predpasniku zaspala poleg na smrt utrujene Jelke. Ponavadi gre spat šele okrog devetih, tokrat pa je vsa objokana že četrt čez sedem zatarnala: 'Spančkaaat!'. Saj ni čudno: dve uri nas je danes gnala po mestu, ker se je hotela peljati z dvigalom. S posebnim dvigalom, da ne bo pomote, s tistim pri mestni hiši, ki te pelje s trga dva nivoja navzdol na avtobusno postajo, s katere se vidi še kolodvor.
V Zaandamu imamo fenomenalno megalomansko mestno hišo, res. Kljub temu, da je hudo pretirana, smo vsi ponosni nanjo, če odštejem peščico zagrizenih lokalnih socialistov, ki so množično (vsi trije ali štirje) bojkotirali otvoritev konec januarja. Ampak, da ne odtavam predaleč. Jelka je namreč nora na dvigala, hkrati pa se jih boji, vsakič jo moram dvigniti. Jelka ima natanko tak odnos do dvigal, kot ga imajo najstnice do srhljivk. Je bila pa prav gneča v dvigalu, čeprav je precej prostorno. Ampak preden se vanj zrine malo nerodna mama, ki z eno roko potiska voziček z malčkom, v drugi roki pa nosi precejšnjo triletnico, zraven pa se pridrenja še nona Anica, se avtomatska vrata dvigala najmanj trikrat preteče priprejo. 'Trikotnik,' Jelka pokomentira navzdol uperjeno puščico na ekranu v notranjosti dvigala. Ko si spodaj ogledamo en prihod in en odhod vlaka -to je naš dogovor- se peljemo z dvigalom spet na trg pred mestno hišo. Potem se spustimo z drugim dvigalom med trgovine.
Po opravljenih nakupih se je treba ustaviti še na igrišču nasproti turškega peka. K sreči tokrat na klopcah ne visijo dvomljivi tipi. Tudi Antonie se hoče dričati po toboganu. Na las je podoben Jelki pred dvema letoma. Domov pridemo ob enih, pojemo, Antonija še ravno pravi čas odnesem v posteljo tik preden kinkne za mizo. Potem si Jelka želi, da ji postavim šotor v parku. Naj ji bo, naj bo otrok zunaj. Čim šotor stoji, se Jelka zapodi za metuljem, potem odkrije zajčke, ki jih je sosedova Karina začasno preselila v kletko pred vrtom, zatem se gre gugat, nakar se z gugalnice sliši 'O, neeeeee!!!' Vsa solzna na široko prikorači domov. Nesreča. Jelko šele zadnja dva dni odvajamo od pleničk. Ni in ni šlo, ampak zdaj je končno malo bolj dovzetna. Hitro jo posadim na straniščno školjko, kjer se spravljivo še malo polula. Miška. Ponosno zalepi še eno nalepko na hladilnik. In potem spet šiba ven pihat regratove lučke. Nona Anica - zdaj je pravkar tudi ona zakinkala na kavču - se je skoraj dve uri gnala za njo in delala uslugo svoji telesni zdržljivosti. Jaz sem medtem skušala vsaj malo urediti naš zanemarjen vrt, ki meji na park. Mimogrede, šotor sem spet pospravila, ker Jelka tudi pokukala ni vanj. Tudi približno še nisem obračunala z vsem plevelom, ko se je Antonie zbudil.
Po malici pa smo šli še v vrtni center po semena neke posebne vrste kapucink za nono Anico, ker se v Bovcu ne dobijo. Šli smo vsi štirje. Peš. Peš smo se pa morali tudi vrniti. Malo preden smo prišli do doma, je Jelka prijavila, da je utrujena in je sedla na pločnik. 'Daj no, Jelka, saj smo skoraj doma,' ji je prigovarjala nona Anica.  Jelka leže na pločnik. V njenem globoko modrem žalostnem pogledu so zbledeli vsi principi in vsa pravila. Pobrala sem jo in jo ponesla domov. 'A lahko gledam televizijo?' je vprašala zvita tica. Ah, kamor je šla sekira, naj gre še toporišče.
Jelka je zadovoljno zrla v ekran, z nono Anico sta sedeli z ramo ob rami, jaz sem kuhala, Antonie je racal po dnevni sobi, se igral ter tu pa tam s 'tigida, tigida' pokomentiral otroški program. In potem je končno prišel papa, povečerjali smo, zatem pa je papa Jelko urgentno odnesel spat. Ko sem prišla v otroško spalnico, je že ležala v postelji. 'Lezi k meni,' je utrujeno zamrmrala. Ni mi bilo treba dvakrat reči. 'Ti zapojem Zlato rožo,' jo vprašam. 'Ja,' zamomlja in zaspi še pred drugo kitico njene priljubljene uspavanke. Jaz se ji nehote pridružim v deželi sanj. Kar v predpasniku. 'Irena, a shranim stročji fižol ali naj ga vržem stran,' me predrami mamin glas. Nona Anica, kako sem ji hvaležna, je pospravila mizo in kuhinjo. Antonie pa je še čisto svež poskakoval in se igral z Willemom. 'Si priden, pikec,' ga pobaram. 'Ja,' odvrne. 'Ja' je njegov odgovor na vsako vprašanje. Srček.

Ni komentarjev:

Objavite komentar