Pipika

Predvčerajšnjim se je med pošto znašlo nekaj za Slovence zelo nenavadnega, za Nizozemce pa samo po sebi umevnega. Naš veterinar nam je poslal kartico z izrazi sočutja in sožalja ob izgubi muce Pipike. Pred desetimi dnevi smo jo morali uspavati, našo drago pegavko, ki nam je dobrih devet let lepšala, po malem pa tudi grenila življenje. Pipika se je k nam preselila 4. decembra 2002 iz zaandamskega zavetišča za živali.
Bila je previden, negotov prvi korak k zametku naše družine. Z Willemom sva jo šla iskat teden dni po tem, ko sem se bila preselila k njemu. Izbrala sva jo, ker naju je tako prijazno obmijavkovala in ker je imela najlepše tačke na svetu.
Čeprav je bila v zavetišču videti zelo priljudna, se je prve dni pri nama doma zvečine skrivala za televizorjem ali daleč za kuhinjskimi omaricami. Še zdaj se živo spomnim, kako raznežena sva bila z Willemom, ko si je vsa s pajčevinami ovešena prvič upala pokukati na plano. Škripaje je mijavkala, se pustila crkljati in se naposled zleknila na hrbet, v zrak moleč svoje ljubke lisaste tačke.
Pipika pa je, kot vsaka stravmatizirana žival iz zavetišča, imela svoje muhe.  Popolnoma je bila skregana s higijeno: redno je lulala v kotu pri vratih, svoje kakce je spletla ob mačjem stranišču in nemalokrat se je nemarno pobruhala po preprogi. Druga njena hiba je bilo uničevanje pohištva. Svoj živi dan ni nikogar opraskala, nemara se je zato nenehno izživljala nad kavčem in stoli. Z Willemom sva najmanj trikrat trdno sklenila, da jo vrneva v zavetišče. Vsakič sva se skesala. Najin razum je vsakič napravil vratolomen premet in napravil prostor čustvom: ker je bila Pipika pač najina najprijaznejša muca na svetu.
Tako sva jo pustila onesnaževati celo hišo ter parati vse z blagom obloženo pohištvo, Pipika pa nama je hvaležno mrmrala, predla in škripala. Do prejšnjega tedna, ko sem zjutraj, tik pred odhodom iz službe, zaslišala zategel, srce trgajoči mijav. Pipika je obležala pod mojo delovno mizo. Na rahlo, bežno sem jo pobožala. To je bilo najino slovo. Več tudi ne bi prenesla. Z dvema tačkama je že bila v Večnih loviščih.
Willem jo je odpeljal k veterinarju, vedoč, da je nikoli več ne bo domov. Take stvari takoj zaslutiš.
Veterinar ni vedel, ali ji je odpovedovalo srce ali je imela tumor, vedel je le, da ji ni pomoči. Mirno je zaspala. Willem se je vrnil domov s prazno košarico. In z odtisom njene tačke.

Seveda te nikoli ne bomo pozabili, Pipika Škripika. In za vse tiste, ki bodo kdaj po Nizozemsko slovenskem slovarju Anite Srebnik iskali besedo spinnen, bo naša muca vsakič ponovno oživela.
Spinnen (spon, heeft gesponnen)
- presti
De kat Pipika lag te spinnen voor de verwarming.
Mačka Pipika je ležala ob radiatorju in predla.

Žoge, žogice

Včeraj smo se končno spet spravili v bazen. Za Antonieja je bil to drugi obisk 'velike luže' v življenju. Po prvi nezaupljivi, zadržani minuti je z vedno večjim navdušenjem čofotal v mojem naročju. Prav kmalu je neustrašno zamahoval z ročicama, brcal, se pustil škropiti in tunkati. Jelka se je spravila na tobogan, tu in tam pa je z vratolomnimi skoki z roba bazena ustrahovala mevžaste vrstnice v bikinkah. V drenu ji je uspelo priboriti si splav, to pa ji je dalo toliko samozavesti, da je skušala nekemu petletniku iz rok izpuliti njegovo žogo. Sicer povsem v skladu s tretjim členom Malčkovega Zakona o lastnini, ki se glasi: Kar mi je všeč, je moje!! Vendar sva morala z Willemom, kot predpisujejo moralna načela odraslih, potegniti z dečkom in ukrotiti najino srborito rdečelasko. K sreči je v bazenu plavala tudi velika modra žoga, začasno brez lastnika, ki sta ji Jelka in Antonie lahko posvetila vso svojo vdano pozornost.

Malo pred četrto uro, ko so zaprli bazen, je po žogo k nam pribredla prijazna mlada mamica, s katero smo še kratko pokramljali. Ne spominjam se več, kakšna je bila videti, kajti videla sem le njeni nadvse prisotni drugi dve žogici, ki ju je modrček komaj zadrževal. Bili sta podobni žogam, s katerimi se doma igra Antonie, le da sta bili brez zvončkov in iz... silikona! Ta fenomen, oziroma dva, sem v živo videla prvič.

Ponarejeni joški, sem grdo pomislila. Do prejšnjega tedna sem živela v srednjeveški zmoti, da si dajo silikonke vdelati le bolj ali manj vulgarne ženščine ter ženske, ki z bujnim oprsjem... no ja, služijo svoj vsakdanji kruh. Vendar to sploh ni res, če je verjeti članku, ki sem ga pred petimi dnevi prebrala v čisto resnem nizozemskem dnevniku: povečava oziroma korekcija prsi na Nizozemskem ni več tabu, zanjo se namreč odloča vedno več žensk, predvsem mladih mater.

Hja, roko na srce, v katero ligo sploh še lahko degradirajo prsi košarice A, tako kot so moje? Pa vendar me zmrazi ob misli na to, da bi se šla operirat in bi pod kožo nosila umetne vsadke, tujke. Čeprav moja nedosledna čud ne goji nikakršne zamere do drugačnih tujkov v telesu, na primer do umetnega kolka. Če bo kdaj treba, ne bom niti z očesom trenila, častna beseda.

Ampak te vsiljivo prisotne štrleče prsi... Težava je v tem, da seže na daleč vidi, da so nenaravne. Tako kot umetni zobje iz socialističnih časov, ki so že na daleč bodli v oči s svojo nenaravno porcelanasto belino. Mimogrede, ta primerjava ni ravno na mestu: škrbine, zevajoče luknje v zobovju in črvivi sekalci bistveno bolj izstopajo in izzovejo več občutkov gneva in neodobravanja, kot pa par visečih, malce izžetih limonic.

Klinc, pa kaj! Omenjena mamica iz bazena se je prešerno igrala s svojo hčerkico, vzravnano je z njo zakorakala pod prho. Njene prsi - njena stvar. Njen denar - njena stvar. Njeno zadovoljstvo, njena samozavest in morda celo sreča, ne le njena stvar, marveč tudi stvar vseh njenih.

K sreči sem že v letih, ko se slepim z mislijo, da za svoja leta še kar dobro izgledam.

I.M.

Sprijazniti se moram, da bo nekaj mojih računov ostalo neporavnanih in nekaj sporov nezglajenih. Kot tisti s tabo, pred več kot dvajsetimi leti. Moja spravljiva narava mi ne da miru in mi znova in znova podtakne sanje, v katerih se pojaviš ti, moja nekdanja sostanovalka. In vedno se mi sanja, da se srečava in da se pozdraviva in pogovarjava, kot da se ni nič zgodilo in da si oddahnem, ker vidim, da sva si odpustili.

Še sama ne vem, zakaj sem tako trapasto dopustila, da se je banalen nesporazum izrodil v oster konflikt. Nikoli prej in nikoli zatem se nisem zapletala v takšne spore, raje sem se jim izognila. A pri tebi je bilo drugače, verjetno zato, ker si se meni in nekaterim drugim, ki so bili svojčas v mojem življenju pomembni, zdela čudna, mračnjaška, nerazumno odljudna, bojevita in zanikrna. In to kljub temu, da sem v treh letih, ko sva skupaj bivali v tesni študentski sobici, spoznala tudi tvoj drugi, vedri obraz. Z leti, ko sem se tu pa tam spomnila nate, največkrat po sanjah o najinem ponovnem srečanju, sem vedno znova ugotavljala, kako neznosna ti je morala biti moja naivnost, moje površno, neresno sukanje skozi študij in življenje nasploh ter moja -čeprav nanamerna - nespoštljivost in nezmožnost upoštevanja tvoje edinstvenosti. Poleg tega pa ti je življenje, ki se je meni smejalo in mi mežikalo, postreglo z grenkobo, ki je mlad človek ne bi smel okušati. Sčasoma sem uvidela, da si si že zelo zgodaj priborila več modrosti in zrelosti, kot ju sama premorem dandanes.

Ta teden sem se spet spomnila nate. Z neko zlo slutnjo sem vtipkala tvoje ime v brskalnik. Dva zadetka. Tvoja osmrtnica in obvestilo o pogrebu. Upam, da bivaš kje v prijetnem, za nas nedoumljivem paralelnem svetu in da ti je tam lepo. Hudo mi je, da ti ne bom nikoli mogla pogledati v oči in reči, da mi je žal. Počivaj v miru, Ristana.

Nizozemske šege 3: Miklavževanje

Nizozemska je že tedne v znamenju Miklavža. In nocoj, 5. decembra, bo pričakovanja polno praznično obdobje doživelo vrhunec, ko bodo črni Petri, Miklavževi zvesti pomočniki, pred vrata postavili vreče z darili. Odkar se je stemnilo, švigajo po ulici črni Petri, čisto zares. Z Antoniejem sva jih videla skozi kuhinjsko okno, veselo so nama pomahali. Jelki, ki se je ravno vrtela ob priljubljeni glasbi K3, jih raje nisem omenila; pri nas je bil večer daril, pakjesavond, namreč že včeraj, ko sta bila na obisku tudi opa in oma.
Sama sem otroštvo preživljala brez Miklavža. Nekajkrat sem zaman skušala spreobrniti starša in ju pripraviti do tega, da bi tudi meni stari dobri svetnik kaj prinesel. Menda bi se svojčas sprijaznila še celo z leskovko. Če bi takrat vedela, da bom kot odrasla vsako leto cele tri tedne miklavževala, se verjetno ne bi bila tako žrla.
Miklavž na Nizozemsko prispe vsako prvo soboto po Martinovem. Letos je bilo to že v soboto 12. novembra. Sprejem Miklavža organizirajo v vsakem mestu, vsako leto pa izberejo mesto, kamor pride 'pravi' Miklavž, čigar prihod obeležijo z vsemi častmi in ogromnim medijskim pompom. V Zaandamu smo se tudi letos morali zadovoljiti z Miklavžem 'pomočnikom'. Ampak večina malčkov še vedno misli, da je tisti pravi in tudi jaz zagrizeno in sveto verujem v to.
Na nič kaj novembrsko sončno popoldne smo hišo okrasili z zastavicami in z velikim napisom 'Dobrodošel, Miklavž!' ter se odpravili na konec našega otočka, da bi lahko prvi v mestu uzrli Miklavžev parnik, ki je priplul iz Španije. Iz Španije, ja! Da Miklavž pravzaprav prihaja iz Turčije, na Nizozemskem v tolažbo in izogib preveliki zafrustriranosti izdajamo zgolj turškim udeležencem tečajev nizozemščine.

Iz daljave je bilo že slišati hukanje z zastavicami okrašenega parnika, ki se je hitro bližal mestu. Seveda vsako leto po reki najprej v gliserju švigne mimo črni Peter - izvidnik. Na Nizozemskem namreč ne poznajo parkljev: Miklavžu pomagajo prijazni pomočniki, črni Petri, zwarte Pieten, ki so odeti v pisana oblačila, na glavah pa imajo živobarvne čepice s peresi. Tile malce sporni Miklavževi podložniki so za razliko od parkljev zelo prijazni do otrok, saj jim delijo sladkarije: pepernoten oz. kruidnoten, male okrogle piškotke z okusom po klinčkih in cimetu ter penaste bombončke - schuimpjes.

Parnik je počasi zaplul v pristan, kjer ga je pričakalo na stotine otrok. Vedno me oblije kurja polt, ko slišim veliko množico otrok zavzeto peti tradicionalne Miklavževe pesmi. Vsi polni pričakovanja in trdne vere, a z mešanico strahu in dvoma: smo bili letos res dovolj pridni, da nas bo Miklavž obdaril?
Jelka je še premajhna, da bi ji vse to prebrala v očeh, a kljub temu solidarno in veselo maha Miklavžu z zastavico. Antonie pa, tako kot Jelka pred dvema letoma, spokojno zaspi v vozičku. Glavico mu greje živovijoličasta kapica z zelenim peresom. Mali, bledolični črni Petrček.
Ko Miklavž stopi na kopno, ga svečano nagovori sama županja, potem pa stopi v kočijo in se odpravi v po mestu v povorki s črnimi Petri. Svojčas se je stari mož v škofovski opravi še skobalil na belca, Ameriga, vendar to navado počasi opuščajo iz varnostnih razlogov. Marsikateri Miklavž je namreč nadvse nedostojanstveno zgrmel s kakšnega iskrega žrebca ter se poškodoval in - kar je še huje - razkrinkal.
Ko je sprejema in povorke konec, se vse skupaj šele začne. Otroci smejo zvečer zraven kamina (no ja, največkrat zraven radiatorja) nastaviti čevelj, vanj položiti kakšno risbo za Miklavža ali korenček za Ameriga ter zapeti. Ponoči črni Petri plezajo po strehah in pridnim otrokom v čevlje potisnejo mala darila ali čokoladne črke. Slednje so zelo priljubljeno priložnostno darilo. Tudi odrasli jih dobimo, največkrat od delodajalcev. 
MIklavž in črni Petri obiščejo in obdarujejo otroke v šolah in v vrtcih, po mestnih nakupovalnih središčih se vrstijo prireditve, kjer Miklavž sprejema otroke, črni Petri pa trosijo piškotke.
Ampak glavna darila pa Miklavž prinese torej na predvečer svojega rojstnega dne. Takrat se družina zbere, otroci pa pojejo pesmice in nestrpno čakajo, da pri vratih zazvoni. Oče, dedek ali stric se odpravi na stranišče, v resnici pa gre po skrito vrečo z darili, jo postavi pred vrata, pozvoni, v hišo vrže pest sladkarij in se skozi okno ali skozi vrt spet odpravi v hišo. Presenečenje je popolno. Tudi pri nas je bilo, čeprav je bila Jelka žalostna, ker ni ugledala Miklavža. Ampak telebajske pa je dobila. Vse štiri. In boben. Izjemno je bila zadovoljna. Antonie pa je, kot je njemu že v navadi, vse prespal.
Pravijo, da je dan, ko najmlajši otrok neha verovati v Miklavža, dan, ko si en korak bliže grobu. Zame je to še daleč (trkaj na les, Irena!!!). No, ampak v družinah, kjer otroci vedo, da jih v resnici obdarujejo starši, v študentskih domovih ter v prijateljskih krogih se gredo Miklavža malo drugače. Nekaj dni pred 5. decembrom udeleženci miklavževanja žrebajo, kdo bo koga obdaroval. Navadno se dogovorijo tudi, koliko naj bi darilo približno stalo. Za obdarovanca potem kupijo darilce, ki pa ga morajo na domiseln način zaviti. Te dni se marsikatera dnevna soba spremeni v kreativno delavnico, kjer iz stiroporja,  lesa, papir mašeja itd nastajajo prave umetnine. Za obdarovanca je potrebno napisati tudi malce norčavo pesmico. Največkrat so opevane kake nerodnosti preteklega leta in tudi darilca cikajo na to.
Nizozemci že stoletja praznujejo Miklavža in tiste, ki vihate nosove nad tem dobrim zavetnikom otrok pa opozarjam, da Božiček ni nič drugega kot z jajčnim likerjem opiti in v coca-colin kostum odeti Miklavž, ki debelo zamuja tri tedne, dedek Mraz pa je zgolj socialistični derivat, ki se še dlje mudi tam nekje po ruskih pustinjah.
Jaz trdno, trdno verujem v Miklavža, hvala ti, dragi stari mož, za prečudovito kuharsko knjigo in za dva cd-ja ter za nepozabne iskrice v očeh mojih otrok.  

Dojenček raste

Moj mali fantek. Še malo, pa ne bo več dojenček. Še niti ne teden dni nazaj, se je prvič sam spravil v sedeči položaj. Temu podvigu je bil priča Willem, ki je sedečega Antonieja takoj slikal, slikico pa nemudoma poslal mami v službo s tekstom: 'Glej, mami, sam sem se usedel.' V službi sem se seveda skoraj stopila. Najraje bi pustila vse skupaj in odhitela domov, da mi ne bi ušel še kakšen osebni uspeh našega enajstmesečnika.
Neverjetno, kako me je vloga matere dokončno oblikovala in definirala. In to do te mere, da mi niti ni težko priznati celo hudega intelektualnega zaostajanja, da ne rečem zabitosti. Moj vrednostni sistem se začne in konča pri dobrobiti Antonieja in Jelke. Willem je nekje tam med vrsticami, le toliko, da ne hodi naokoli lačen,  v nezlikanih srajcah in strganih nogavicah. Ampak tu je zanka. Le kdaj nama bo uspelo najti čas drug za drugega? Namesto, da se mu pridružim, raje pišem tu v sobi in kradoma pogledujem po mojem - zdaj še - dojenčku, ki mirno spi, ovit v svojo spalno vrečo s tovornjakci. Ne morem si kaj, z nosom se dotaknem njegovega lica. Diši po piškotu, ki si ga je še pred dobro uro navdušeno tlačil v usta in ga mlel z obema zobkoma hkrati. Novi zobki se napovedujejo: če je vsaj verjeti kiselkastemu vonju pokakanih pleničk. Kako že reče vzgojitelj Jan: ko ti v nos bušne vonj limet...

Še malo, pa boš malček, moj dragi sinko. Muca Pipika ter maček Maatje se bosta morala potruditi, da se pravi čas umaknega tvojim nagajivim, grabežljivim rokicam. Zdaj se ti zgolj bolj za šalo odmikata, ko ju nerodno po trebuhu plazeč se, podiš po sobi. V Jelkino veliko veselje - le koliko časa bo še tako - brcaš kot za stavo in jo cukaš za lase. 'Ne smeš,' pravim, vidva pa se tako prešerno zasmejeta. Še malo, pa ne boš več dojenček. Še malo, pa boš shodil, šel v šolo, se z mopedom odpeljal k dekletu, se odselil. In jaz ti ne bom smela biti v napoto. Morala te bom vzpodbujati, da boš razprl svoja krila in poletel. A že sama misel na to je doslej, ko ponoči še vedno tako žalostno zajokaš, ker ne najdeš svoje dude, nevzdržna.

Kaj bo prinesel Miklavž

Jelka si za Miklavža želi telebajska. In boben. Je pa ena težava: teh preklemanih okrogloritnikov se v trgovinah ne dobi več. Na internetu, ja, ampak tam prodajajo ponaredke, ki se telebajskom podobni zgolj od daleč.
Na srečo mi je uspelo najti prave plišaste telebajske, skoraj neuporabljene. Na nizozemski spletni strani marktplaats, kjer je moč kupiti tako rekoč vse, vendar iz druge roke. Rabljena krama, od te Slovenci radi dobivamo kurjo polt, vendar sem se jaz že zdavnaj odvadila omalovaževanja tovrstnih nakupov. Prejšnji teden je torej Willem iz bližnje vasi pripeljal telebajske. Vse štiri. Bili so last šestletnega Svena, ki se jih je odločil prodati za 20 evrov, znesek pa vložiti v lego kocke.
Telebajski pa kot pravi. Sicer sem ves petek popoldne, ko je bila Jelka v vrtcu, z lutk odstranjevala Svenovo DNA, ampak se je splačalo. Ne eden, temveč vsi štirje telebajski so se čisti in dišeči sušili na podstrešju. V kotu jih je pogledoval otroški boben iz Heme. Jelkino praznovanje Miklavža bo čudovito! Včeraj pa sem jo spet vprašala, kaj ji bo že prinesel Miklavž, pa je rekla: 'Boben, in telebajska, s televizijo na trebuhu!' Ojoj...

Mestece Pepton

Pred nekaj dnevi me je Willem opozoril na posnetek malčice, ki se igra s tabličnim računalnikom. Do solza sem se nasmejala, ko sem skoraj še dojenčico videla, kako je zatem s svojimi zalitimi prstki skušala povečati fotografije v reviji. Ob tem sem pomislila na to, da bi moja rajnka nona Mici tega sveta niti približno več ne bi razumela, če bi se prebudila. Umrla je pred štiriintridesetimi leti in zamudila prihod računalnika, walkmana in mobilnega telefona. Pri nas smo šele kako leto po njeni smrti kupili televizor. Spomnim se še, kako sta starša načrtovala, da bi televizijo naročili iz Nemčije. Jaz sem bila hudo proti, ker nisem znala nemško, hehehe. Ampak nazaj k moji noni Mici. Edini ekran, ki ga je poznala, je bil tisti od sosedove črno-bele televizije. Enkrat na teden je k njim zvesto hodila gledat nadaljevanko Mestece Peyton. 'Zdej pojdem gljedet mestece Pepton ta h Kuoco,' je vsakič napovedala. Pepton. Jasno: 'Y' je poenostavila v 'V' in kot čistokrvna Bovčanka je tega po narečnih pravilih pretvorila v B, ki se pred nezvenečimi glasovi izgovarja kot P.