Pavliha

Včeraj sem na facebooku naletela na tale tekst:

'Roman Vodeb:
Starši naj ne popuščajo! Naj ne dovolijo, da jim otroci/mladci v lastnem domu zavladajo/zagospodarijo – predvsem so problematični sinovi. Starši naj imajo delitev vlog v starševanju: materina naloga in dolžnost je, da predvsem ljubi, očetova pa tudi, da kaznuje, če situacija to terja. Ne razvajajte otrok! Ne izpolnjujte jim vseh želja! Ne ločujte se! Žen(sk)e, spoštujte očete svojih otrok! Ne nasedajte emancipacijski/feministični ideologiji oz. propagandi!' 

Takoj sem se začela praskati za ušesi. A je to čisto zares nekje zapisal ali se moja prijateljica spet nekaj heca in izziva? Ta zapis je izzval spoštljivo število odzivov. Tudi mojega, v katerem sem avtorja obtožila morakvarstva.

Ampak tu sem se zmotila, kajti večkrat, ko preberem zgornje besedilo, bolj me lomi smeh in bolj me čudi, zakaj o tem sploh teče razprava. Tja v tri dni nanizani velelniki, samo po sebi umevni klišeji. Sprašujem se, ali jih je avtor, preden jih je stresel iz rokava, sploh precedil skozi možgane.

'Starši naj ne popuščajo, klicaj.' Se povsem strinjam, 'ne' je 'ne' mar ne? Doslednost, ne? Vse knjige o vzgoji in vsi učbeniki so je polni, ne? Ali pa je morda vseeno med nami kdo, ki to prvič sliši?  Težava je v tem, da je trdnost ne-ja v obratnem sorazmerju s stopnjo utrujenosti, nataknjenosti in akutne ali kronične prezaposlenosti, ne le v okviru slovenskih meja, naj bo to vsem jasno.
'Naj ne dovolijo, da jim otroci/mladci v lastnem domu zavladajo/zagospodarijo – predvsem so problematični sinovi'. Pri nas je to žal že dejstvo. Naš problematični triletnik je že tako ušel z vajeti, da se ga ne da pustiti samega doma, da se ves dan samo igra, popoldne noče več spati in sam določa, kdaj bo šel lulat. Aja, pa ničesar noče jesti. Ampak nekako nama z Willemom srce ne da, da bi mu izprašila hlače. Naj za malega že kar zdaj rezerviram celico v zaandamskem zaporu, da slučajno ne pristane v razpitem amsterdamskem, ali obstaja še kakšno upanje za nas?
'Starši naj imajo delitev vlog v starševanju: materina naloga in dolžnost je, da predvsem ljubi, očetova pa tudi, da kaznuje, če situacija to terja.' Torej če situacija pri nas terja najostreši ukrep: osamitev na stranišču, moram počakati na Willema, ki se čez dva dni vrne iz Nemčije? Ker če jaz odvlečem Jelko na sekret, ker je pravkar mahnila Antonieja, nisem dovolj ljubeča mati? Zanjo tisti trenutek prav gotovo ne, res je. Ta kljukec od Vodeba ima spet neizpodbitno prav.
'Ne razvajajte otrok, klicaj.' Hja, saj jih ne. A kaj, ko si razvajenega otroka vsakdo razlaga drugače. Nam se zdi razvajena Jelkina prijateljica Rosanne, ker ima svoj iPad, njenim staršem pa se zdi nedopustno to, da Jelki ni treba pojesti vse hrane na krožniku. Nekoč mi je še znanka očitala, kako sem Jelko razvadila, da lahko zaspi zgolj v postelji, častna beseda. Ampak ok, jawohl Herr Vodeb!
'Ne izpolnjujte jim vseh želja. Aja, pardon, klicaj.' Tale ga pa pihne. Kajti velikokrat me ima, da bi Antonieju brezpogojno ustregla vsakič, ko me prosi, da mu kruh namažem z drekcem. Tovrstno besedišče je silno aktualno, a o tem na žalost Vodeb molči in jaz ne vem, kako naj si pomagam. In če me spomin ne vara, sem bila tudi tako nesposobna, da Jelki nisem bevsknila kategoričnega ne-ja, ko mi je že nekajkrat zaupala, da bi se rada peljala z raketo v vesolje. Če se ne motim, sem nekaj blebetala o tem, da bo morala postati astronavt in se na vso moč truditi v šoli. Nesposobna mati, marš!
'Ne ločujte se!' Še na misel mi ne pride, dva klicaja. Dokler mi Willem po nizozemsko relativira vsako skrb, čeprav je nesposoben oče, ki je predvsem ljubeč in ga velikokrat ni doma ravno takrat, ko situacija terja kaznovalne ukrepe.
'Otroci, predvsem mladci potrebujejo očeta, da jih v puberteti drži v normali, pod kontrolo; če ne, mladci pobesnijo in nobena mama/ženska jih ne more spraviti v red.' Mladci... Jaz jih poznam kar nekaj, ki so pobesneli predvsem zato, ker so jih očetje imeli pod kontrolo. Sicer pa močno upam, da bo oče mojih otrok kolikor toliko v formi, ker stvari že zdaj uhajajo iz rok: glej sliko spodaj, da ne bo pomote, to je hčerka, sina si nisem niti upala fotografirati.
'Žen(sk)e, spoštujte očete svojih otrok, spet klicaj.' By the way, čemu služi tisti oklepaj? A da ne zaidem predaleč. Le eno vprašanje: Kaj pa, če je kreten? Ker teh se kar nekaj drenja po svetu.
'Ne nasedajte emancipacijski/feministični ideologiji oz. propagandi, zadnji klicaj, hvalabogu.' Naivna kokoš kakršna sem, ki sem desetletja nasedala vsem emancipacijskim sleš feminističnim idejam, misleč, da gre zgolj za enakopravnost žensk, ne pa za nespoštovanje očetov svojih otrok. A grem predaleč? Willem je pravkar pri roki, za nasvet. Na hitro mu prevedem zgornji tekst in dodam nekaj podatkov o avtorju zgornjih vrstic. 'Kaj je to zaeden prezgodaj ostareli pavliha,' vpraša Willem, ki je vse življenje prebil v Deželi mlinov na veter. Res bi bila neumna, če bi se ločila in če ga ne bi spoštovala.

Smrtno resno!

Ja, ja! Če je v Deželi mlinov na veter kaj jemati smrtno resno, je to plavanje. Ker voda je povsod. In ker Nizozemci dejansko mislijo, da otroke nadvse mikajo blatni kanali, mrzle reke oziroma razpenjeno Severno morje, je nujno, da se pamži čimprej naučijo plavati.
Glede na to, da živimo na tako imenovanem otoku na leni reki Zaan, sem Jelko pred pol leta vpisala na plavalni tečaj. 'Kakih pet mesecev boste morali čakati,' me je opozorila gospa na blagajni bazena. Hja, če ne gre drugače, sem si mislila in trdno upala, da Jelko med tem ne bo zgrabila nepremagljiva želja po tem, da mi ne bi na glavo skočila s kolesa vsakič, ko se peljeva po zaanskem mostu v mesto.
Štirje meseci so nekako minili brez kakršnih koli tovrstnih izgredov. Konec novembra je prispela pošta: Jelka lahko začne s plavalnim tečajem ob sredah in petkih! Hura, hura!
Polna pričakovanja je Jelka v garderobi čakala na svojo učiteljico plavanja. Pravzaprav... polni pričakovanja smo čakali prav vsi. Ker je pač plavanje čisto resna zadeva, si je Willem tisto popoldne vzel prosto. Čisto po naključju je z Jelko začel s plavalnim tečajem tudi njen sošolec Marin (Jelka mu pravi 'Mandarin', hehehe). Izkazalo se je, da ne bosta imela učiteljice, temveč učitelja Reneja. Za katerega se bo čez nekaj tednov izkazalo, da mu je ime Edwin.
Trije miški, Jelka, Marin in njegova sestrična Mira, so se priključili začetni skupini. Starši in mlajši bratci in sestrice smo jih motrili - bodriti jih na srečo ni bilo treba - na tribuni ob bazenu. Večina mamic je v potnih sragah vzdihovala in zavijala z očmi. Ne vem zakaj, ampak plavalni tečaji so tu iz popolnoma neznanih razlogov, muka za matere. Ena zašvicana in zaripla je marširala ob ograji in bevskala: 'Plavaj, Dominique! Plavaj!! Ubogaj učitelja,' in mrko dodala v mojo smer: 'To vse drago stane!'
Plavalni tečaj na Nizozemskem ni nikakršen hec, častna beseda. Otroci se morajo najprej prečofotati skozi dve rdeči skupini, eno oranžno, eno rumeno, dve modri in eno zeleno, potem si šele smejo priplavati takozvano diplomo A. Proces, ki lahko traja celo leto in ti lahko naredi resno luknjo v denarnici.
Še sreča, da Jelki zaenkrat imenitno gre. S širokim nasmeškom skače z roba bazena, se vrže vznak v vodo in potone ko kamen, vztraja par sekund pod vodo. Ko Rene (Edwin) vidi, da je ni strah, ji edini v skupini ne da plovca. Napaka, dragi Rene (Edwin)! Jelka se hudo mršči in hoče ven. Oziroma tudi ona hoče plovec.
Po dveh plavalnih lekcijah Jelka z Ma(nda)rinom in Miro že pristane v nadaljevalni rdeči skupini, kjer morajo otroci deset sekund zdržati pod vodo ter hrbtno odplavati nekaj metrov. Učiteljica Pavla (za katero se na srečo čez nekaj tednov izkaže, da ji je dejansko tako ime) skrbno beleži vse podvige. Naši trije junaki s strahospoštovanjem gledajo otroke v globljem delu bazena. Oblečeni in obuti skačejo v globino in pod vodo plavajo skozi luknjo v posebnem platnu, nameščenim v bazenu. Pravzaprav nisem prepričana, če bi to meni uspelo. Ob sredah peljem Jelko na plavalni tečaj jaz, ob petkih Willem. Še zdaj mi ni jasno, zakaj je nizozemskim materam to taka nočna mora. Vroče je, ja! Ampak če si pod pulover oblečeš mikico, pulover pa pustiš v garderobi, to ne sme biti taka težava. Če pa prideš v popolni motociklistični opremi s čelado vred - prisežem, da si ne izmišljam - potem imaš pač problem. Pa to, da vlažne nogice ne gredo ravno rade v volnene žabe, si je tudi vredno zapisati za uho. Male bratce in sestrice pa je treba zamotiti, ker po definiciji silijo pod ograjo v vodo. Če pa je tako fino!
V petek si je Jelka pričofotala oranžni trakec. Zdaj pa ne bo več heca. V sredo bo treba že 'desna roka; Superman, leva roka: Mega Mindy'. Kravl! Na smrt resna zadeva, ni kaj.

Bratec in sestrica

Jelka in Antonie se gresta skrivalnice. Antonie šteje približno do dvajset. Jelka ve, da mu tam nekje pri šestnajst zmanjka štrene, da bo vsak trenutek sledila dvajsetica in neizogibni: 'kdor ni skrit, ga bom zasačil'. Glede na pomanjkanje primernejšega skrivališča, Jelka zleze pod odejo, ki -povsem logično- leži sredi kuhinje. Antonie priskaklja iz dnevne sobe, saj Jelke ni našel v njenem običajnem ne več tako skrivnem kotičku za zavesami. V hipu seveda opazi kupček pod rdečo odejo z belimi pikami in jo zmagoslavno odgrne. Jelka zavrisne, Antonie pa, izjemno navdušen nad  njeno iznajdljivostjo, zaukaže: 'Zdaj pa pojdi ti štet, jaz pa se ti skrijem pod odejo!' In tako se je tudi zgodilo. Še najmanj dvajsetkrat.

Ko nona Anica odide

Ura še dve popoldan ni, meni pa se zdi, da je že čas za večerjo. Vsaj zmahana sem temu primerno. Za soboto sem vstala ob nečloveški šesti uri, na sekretu najmanj deset minut strmela v palce na nogah, da sem se predramila. S podstrehe je ropotanje sporočalo, da je pokonci tudi nona Anica. In da je slabo spala, tako kot jaz, sicer bi jo morala ob tem času prav temeljito buditi.
Pri Jelki v sobi prižgem luč. Rdečelaska zaspano zamomlja, naj grem stran. In se tudi spokam. V kuhinjo pripravljat zajtrk. Willem in Antonie prihlačata k mizi. Antonie je ves navdušen, ker se peljemo na Schiphol, na letališče, da bo videl letala ter da se bo seveda peljal v avtu. Nona Anica prinese svoji dve torbici, v kateri ji smuknem še dva sirčka za sestrično. Kovček je že nabito poln, predvsem čebulnic.
Čemerna sem, žalostna in na trnih. Vedno, kadar nona Anica odhaja.
Vsi zdomci imamo enake probleme. V tujini tujci, v Sloveniji turisti - z neprestanim občutkom da te nikjer ne jemljejo resno, dnevno kličemo ali skajpamo, čisto prevečkrat se poslavljamo, se bojujemo z občasnim akutnim domotožjem, na vse kriplje skušamo obdržati stike s prvotnimi prijatelji in pri tem nehote nemalokrat zabredemo v logistično godljo, v katero nas še globlje potisnejo občutki krivde. In velikokrat postopamo po letališčih. Starši in prijatelji so namreč vedno predaleč.
Na Schipholu smo prijavili nono Anico, njen modri kovček se je odpeljal po tekočem traku. In potem smo čakali in postopali pri okencu za asistenco: nona Anica je sicer korajžna in gibčna, ampak jo je vedno strah, da ne bo našla pravega izhoda. Nikoli ne vemo, kaj naj si ob teh trenutkih rečemo. Antonie in Jelka tekata in se prešerno smejita, jaz pa vsa živčna gledam, kdaj se bosta znašla pod kakšnim vozičkom oziroma kdaj bosta prekucnila kakšno prtljago posebnih dimenzij, kajti ta oddelek je tudi v bližini. Navsezadnje po nono Anico pride prijazen gospod in nam jo odpelje.
Vem, da bom še nekajkrat iz navade pogrnila mizo za pet ljudi, da bom naslednje jutro stisnila eno pomarančno preveč, da bom še desetkrat šla v podstrešno sobo samo zato, da še malo občutim njeno prisotnost, njeno posteljo pa bom verjetno pospravila šele tik preden bo spet prišla.

Mama je včasih malo čudna

V ponedeljek se je naša štiriletnica med igranjem s perlicami odločila, da si bo eno potisnila v nos. Jaz sem ravnokar pripravljala večerjo.
Nerodna reč, ker mala zadevica ni hotela ven. Jelka se je po pomoč zatekla, čisto razumljivo, k meni.
In jaz sem, povsem v nasprotju z zdravim razumom, pobesnela. Perlica je bila simbolična kaplja čez rob vsega gneva, ki se je mesece in leta nabiralo v meni. Leta in leta mučne bolezni mojega očeta, kronične težave moje boljše (ja, boljše, kot se bo izkazalo v nadaljevanju) polovice, podrobno razlaganje moje tašče o vseh njenih ginekoloških (sic!) tegobah, nenehno hipohondrsko razlaganje moje mame, kako jo boli glava, ampak samo polovica glave, ampak samo takrat, ko kašlja (NE KAŠLJAT, JEBENTI!!!!), moj neprestani strah, da sama zbolim, nespečnost, stres, slaba volja, tesnoba...In kaj je bolj 'logičnega', kot znesti se nad malim dekletcem. Je ni dovolj globoke luknje, v katero bi se zakopala od sramu. Rohnela in rentačila sem kot Muja Karotova, Jelka pa je, logično, jokala.
Tresoča od togote sem klicala dežurnega zdravnika, h kateremu smo lahko na srečo šli čez poldrugo uro. Med telefonskim pogovorom je Mujo Karotovo pikalo za celo mravljišče rusic, toliko jih je bilo, kot je bila kosmata moja vest.
Deklico sem najprej pomirila.
 'Ne bi se smela razjeziti nate, veš, mama je včasih malo čudna.'
Zaskrbljeno me je pogledala. 'Se zdravnik ne bo jezil,' je vprašala.
'Ne, on je normalen.'
In potem je prišel papa. In smo večerjali. Jelka je v prazen kozarec rekla: 'Pusti me ven!'
Willem ji je zatisnil levo nosnico in rekel: 'Pihni!'
Pfffffffft, je perlico odneslo na tla.
Na srečo tej neuravnovešeni mami stoji ob boku umirjen očka.

Na pomoč, še en recept za bučno juho!

Kako rada imam oktober. Mesec prave, zrele jeseni, ko dozorijo buče in porumenijo listi. Ko vstanem, iz kuhinje gledam na temno modro nebo; zgodnja letala po njem vlečejo rožnate črte. Rada imam tudi prve mrzle, deževne dni, še posebej, če mi ni treba od doma. Otroka rišeta, jaz pa kuham. Obožujem sekljanje zelenjave, trenje dišavnic, lupljenje hrušk, medtem ko se pred hišo dežne mlake vidno večajo.
V supermarketih Dežele mlinov na veter nas čaka jesenski izvod revije z jesenskimi recepti. In ne morem si kaj, da enega ne bi delila z vami. In ja, bojim se, da bo to spet eden izmed tisočerih receptov za bučno juho, ampak zaupajte mi in se pustite presenetiti. Priprava je preprosta, če pa vam lupljenje buče dela preglavice, jo lahko mirne duše kar celo pet minut kuhate v vreli vodi. Zakaj pustolovska bučna juha? Zaradi nenavadnih sestavin! Ampak se izplača, še celo moja hudo zbirčna otroka jo jesta.

Pustolovska bučna juha

Sestavine:
1 hokkaido buča (cc 1 kg)
1 pomaranča
pol limete
2 cm svežega ingverja (naribanega)
čajna žlička zmlete orientalske kumine (Cuminum cyminum)
manjša čebula, lahko šalotka
dve jedilni žlici olivnega olja
1,2 litra jušne osnove

Priprava:
Olupite in očistite bučo ter jo narežite na velike kocke.
Na zmernem ognju olju v petih minutah posteklenite sesekljano čebulo, ki ste ji dodali orientalsko kumino.
Dodajte bučo in jušno osnovo, pustite, da zavre ter kuhajte približno 15 minut. Operite pomarančo, naribajte njeno lupino, ki jo dodajte juhi. Juhi prilijte sok stisnjene pomaranče, naribani ingver, nato pa vsebino zmešajte s paličnim mešalnikom, dokler juha ni čisto gladka. Po okusu dodajte sok limete, sol in poper.

Out of the box

Jelka riše. Dve bolj ali manj vodoravni, paralelni črti, ki ju povezuje vedno več navpičnih.
'Jelka, kaj pa rišeš,' jo pobaram.
'No, kaj rišem,' me nagajivo izzove.

'Ograjo?'
'Ne.'
'Lestev?'
'Hihihi! Ne,' odvrne in marljivo poteguje vertikale.
'Že vem! Tračnice,' vzkliknem.
'Ne-e,' strese Jelka s svojimi rdečimi kodri.
Z jezičkom med ustnicami se velikopotezno loti preostalega prostora na listu papirja.
Riše.

In riše.

Flomaster na vse kriplje škriplje po papirju.


Čez nekaj trenutkov dekletce zmagoslavno dvigne svojo risbico:

'Ja robot, ne?'