V vrtincu

Ko sem v neobičajnem drenu na našem otočku čakala z Jelko v vrsti za bungee-trampolin, me je spreletelo, kako škoda je, da je dopusta konec, da se je pouk že začel in da smo že tedne znova ujeti  v začarani krog obveznosti.
Čakanje v vrsti je vedno dobra priložnost, da se človek zamisli. In to, da se človek zamisli, človeku koristi. Predvsem, če človeku to uspe ob nabijanju nizozemskih šlagerjev, vrišču otrok in navijanju odrasle publike. Gostili smo namreč prav nenavaden spektakel 'Po reki, po zemlji in po zraku', kjer se navdušenci in fanatiki z ročno izdelanimi sanmi, vozički, ali čolni spuščajo po visokem toboganu v vodo in skušajo v kar najkrajšem času potegniti za nekaj metrov oddaljeni zvonec. Večina konstrukcij razpade že na sredi tobogana, moštvo v čeladah pa teatralno popada v reko Zaan.
Malce vsem zavidam, še potapljačem, ki se gugajo v valovih med strupenimi modrozelenimi algami. Ker imajo čas in ker se znajo sprostiti. Ker jih ne pestita gospa Insomnia in gospa Panika, ki sta že mesece moji nepovabljeni nočni gostji. Redno se povabita na nočno čajanko in se spravita stran šele po tem, ko jima vsaj dve uri berem detektivke. Nori sta nanje. Dnevne svetlobe pa ne prenašata prav dobro, zato se, tam k peti uri, po prstih odkradeta. Še pred šesto me budilka histerično pahne v nov dan. V kopalnici ugotavljam, da mi podočnjaki krasno uspevajo, sivi lasje pa tudi bujno poganjajo. Avgust in september sta najbolj peklenska meseca, ki bosta tam nekje novembra minila, se tolažim. In navsezadnje je tudi v vsakem torku nekaj petka, če ob sredah ne hodiš v službo.
Ampak ob sredah imamo nabit urnik. Z Jelko v šolo, z Antoniejem po nakupih, po Jelko v šolo, na logopedijo, na kosilo, če ni treba prej še v knjižnico, zatem na plavanje, ob prihodu domov pa kuhanje. Ni čudno, da se Jelka mršči, ko morava vsak dan vaditi pravilno požiranje, tleskanje z jezikom, izgovorjavo črke FFFF, pardon, SSSSS. Jelki po dolgem času spet kaj uide v hlače in jo v sredo, takoj po začetku plavalne ure, kobajagi zabolijo ušesa. Jokajočo jo odpeljem iz bazena. Antonie stoično gleda in se na srečo modro vzdrži komentarja. Odsopiham z obema na kolesu in z grozo pomislim na to, da bo Jelka prav kmalu morala v gostem prometu kolesariti poleg mene. Ko pridemo domov, se usedemo za mizo in rišemo. Jelka nariše nov prometni znak: ljudem prepovedano. Skrbno ga nalepi na vrata svoje sobe ter jih zapre za sabo. Zagrne si zavese in v tolažečem objemu mraka odigra tiho igrico s punčkami. Polagoma okreva in postane spet vesela in prešerna Jelka. Podobno jaz v tisti dolgi vrsti: Razmislek...Prosti tek...Improvizacija... Navdih!

Ljudem prepovedano

Z brez

V Deželi mlinov na veter je treba na smrt resno jemati dve stvari. Na drugem mestu je plavanje, na prvem pa.... Trikrat lahko ugibate. Namig: Nizozemska premore za 35.000 km kolesarskih stez.
Ob sončnih nedeljah se otroci in starši zbiramo v parkcu na sredini našega otočka. Z zeleno čelado na glavi na kolesu pridirka Dean, Jelkin prijateljček, s katerim se je pajdašila v vrtcu. Njegov oče Kees ponosno gleda svojega petletnika in še ne triletno hčerko, ki tudi že mojstrsko lovi ravnotežje na dvokolesnem poganjalčku. Antonie še vedno ropota na svojem triciklu, Jelko pa kolo sploh ne zanima. S prijateljico Izo raje šikanira skupino starejših otrok. Zmajevki mali. 'Da se le mlajših ne lotita,' lakonično komentira Izina mama. Jaz sicer na vsako figo reagiram, ampak tokrat sem se odločila, da ne bom. Vzgajanje otrok v javnosti se mi namreč zdi hudo problematično. Če bosta prekoračili kakšno mejo, bosta pač dobili po goflji.
Jelka ima sicer dve kolesi. Eno večje, s stranskimi koleščki, ki zvečine brezdelno počiva v kolesarnici, in manjše kolo z gasilsko sireno. Na tem kolesu je Willem že pred meseci stranska kolesca snel v dobri veri, da bomo z Jelko dnevno vadili.  Otrok, ki s petimi leti še ne zna kolesariti, je na Nizozemskem prava sramota. Z drugimi besedami, starše takega otroka je najbolje prijaviti zaradi zanemarjanja. Kljub najboljšim namenom nama je z Willemom v pol leta Jelko uspelo na kolo spraviti kakih petkrat. Pod pazduho sva ji okrog pros zavila šal, jo posadila na kolo in začela s strašno kalvarijo po otoških uličicah. Jelka je na ves glas vpila: 'Ojojooooj, ojojooooj! Drži  me, ne me spustiiit!' Nerodno je vijugala, jaz ali Willem pa sva se ob njej vsa zaripla krotovičila na vse pretege. Zdržali smo kakšnih dvajset minut, potem pa je bilo treba nujno domov na čokoladno mleko.
Ampak prejšnjo nedeljo, ko se je naveličala drezanja v starejše otroke, je Jelka prišla k Willemu in zahtevala kolo. 'Čelado ji daj gor,' je svetoval Kees. Roza čelada se lepo poda k rdečim kodrčkom, sem ugotovila, ko sem jo opazovala iz kuhinje. Jelka je pred kuhinjskim oknom zajahala kolo, Willem jo je potisnil in deklič je, častna beseda, kolebavo odkolesaril  ulici! Sicer v silnih vijugah, ampak brez šala, brez stranskih kolesc, zgolj na lastnem občutku za ravnotežje. Velik cmok se mi je naredil v grlu.
'Zdaj znam kolesariti met zonder zijwieltjes, z brez stranskimi kolesci,' je ponosno govorila. Sprva je sicer bolj vozila slalom kot pa kolo, ampak med tednom je tako vztrajno vadila, da sem se včeraj odločila, da bo lahko prvič šla v mesto. Ob nedeljah na ulicah ni drena, plesna šola, kjer se Jelka že nekaj nedelj navdušeno udejstvuje, pa ni daleč. Na vso silo je sicer sprva hotela že kar 'z brez čelade', ampak na srečo se je vdala mojemu 'Niti govora!!!'. Prav nič mi ni bilo žal, da sem zjutraj špricala svoj nedeljski jogging, saj je bil tempo ubijalski. Pošteno sem morala dirjati ob novopečeni kolesarki.
Po plesni urici sva vzeli s seboj domov še Jelkino prijateljico Rosanne. Jelka je s kolesom šibnila ko sneta sekira. Medve pa za njo. Tu pa tam se naju je usmilila in se ustavila. In se potem spet zagnala. Kot bi mignil, smo bile skoraj doma. Še po gričku navzdol in v našo ulico. Težava je v tem, da Jelka sicer po enem tednu dokaj spretno kolesari, zavirati pa še ne zna. Tik pred domačimi vrati je nenadoma izgubila ravnotežje in se - bumf! - zabila v odbijač našega avtomobila. Spektakularno je pogrnila, za nameček pa je nanjo padlo še kolo. Njeni decibeli so kakih sedemkrat presegli dovoljeno mejo. Brez sape sem pritekla k njej, jo rešila kolesa ter jo potegnila k sebi v naročje.
'Vidiš, da je pametno, da si imela čelado na glavi,' sem ji rekla, ko se je pomirila, 'če ne bi sedaj imela luknjo v glavi.' 'Ja,' je vsa zasopihana pristavila Rosanne, 'pa možgani bi ti ven prilezli!'
Jelka me bistro pogleda s svojimi modrimi, še malo solznimi očmi: 'Mama, a zdaj, ko znam kolesariti z brez koleščkov, lahko dobim rolke?'

Never Give a Day Away. Camel v Paradisu

Prejšnji teden sem bila deležna posebne vrste krsta. Prvič sem obiskala nizozemski posvečeni hram pop glasbe, Paradiso v Amsterdamu. En najbolj znanih glasbenih odrov v Evropi, kjer že od leta 1968 nastopajo rockovske in pop legende. Svojčas, v devetnajstem stoletju, je bil Paradiso cerkev, dandanes pa je tempelj privržencev dobre glasbe, z zavidanja vredno akustiko.
Na koncert sem šla popolnoma nepripravljena. Camel, progresivni rock. Willem je že trideset let navdušen nad njimi, mene pa ta zvrst ne privlači. Če je več klaviatur kot kitar, ne more biti bogve kaj, je moj moto. A enkrat sem bila že v popolni zmoti. Pred leti me je Willem zvlekel na koncert nizozemske simfonično-rockovske skupine Kayak. Koncert je bil svojevrstno doživetje za  glasbene sladokusce. Komplicirane skladbe in virtuozna izvedba so me čisto navdušile. Da ne bo pomote: še na misel mi ne pride, da bi doma prostovoljno poslušala njihove neizmerno dolge štiklce, na njihov koncert pa bi šla v tem trenutku znova.
Pred Paradisom ni bilo nobene gneče, notri pa se je trlo ljudi v pozni srednjeletni post-puberteti. Nenadoma sem se spet počutila rosno mlada. Tako mlada, da sem Willema zvlekla v zgornjo galerijo, kjer sva imela dih jemajoč pogled na oder. Levo je za balustrado nestrpno stegovala vratove vrsta Statlerjev in Waldorfov. Pred mano je vstala gospa, ki me prestavila za trideset let nazaj v preteklost: na las je bila podobna medicinski sestri Mari iz dijaškega doma v Tolminu, kjer sem se štiri leta prebijala skozi gimnazijska leta. Pogledala  sem na oder v hladni modri svetlobi. Dva resna seta klaviatur, pri sprednjem mikrofonu pa za vsak slučaj še en digitalni klavir. Na debelo sem požrla, ko sem opazila ob mikrofonu ležati tudi flavto. To bo koncert za glasbene prenapeteže.
Sestra Mara se je vrnila s pivom ter se namestila ob ograji.
In potem so prišli na oder, Camel, stari mački okrog šestdesetih, v klasični opremi,  za bobni pa en za dve generaciji mlajši, kot bi ušel iz čisto druge scene.  Flavtist in kitarist, ki mu je bilo že kakih šestdeset, me je spominjal na profesorja Stegemana. Dobrohoten, altruistično naravnan, tu sem, vaš sem, izvolite sadove moje nadarjenosti. Ravno sem se začela spraševati, zakaj so si vsi klaviaturisti v takih skupinah hudo podobni in so videti kot klasičen portret s petnajstega stoletjaž; eden izmed klaviaturistov je bil namreč na las podoben tistemu iz skupine Kayak. Pa se Willem skloni k meni in ves radosten pove: 'Ton Scherpenzeel od Kayaka je za klaviaturami.' Svojčas je celo igral pri Camel. Mala malica, tale vskok.
Glasba je bila čarobna, zapeljiva, umirnjena, sčasoma pa se je vanjo prikradla napetost, bobnar je odložil z volno ovite palice, zgrabil za lesene in gromko usekal. Oder je oblila rdeča svetloba. Glasbeni potoček se je spremenil v mogočni polifonični bobneči slap. Kitarista sta žagala, roke klaviaturistov so sem ter tja brzele po tipkah. Sestra Mara je pred mano navdušeno nabijala po zračnih bobnih, Statlerji in Waldorfi so se nič kaj starčevsko gugali v ritmu glasbe. Willem je z zadovoljnim nasmeškom motril oder, jaz pa sem z zadovoljnim nasmeškom motrila njega in mojstre na odru
Soli Deo Gloria, je na cerkveno preteklost spominjal napis nad odrom. Ne bo držalo, razen če to velja za vsakega glasbenika posebej, ki ga doleti čast, da nastopi v tem templju. Čudovit koncert. Roko na srce, tisto flavto bi lahko mirno pustili doma, ampak vzdušje, ki ga je skupaj z muzikanti pripravila publika, za celo generacijo starejša od mene, je bilo nepozabno. For Today se mi je najbolj vtisnila v spomin. Morda se zdi marsikomo samo po sebi umevno, da je treba živeti za danes, a jaz vedno znova na to pozabljam. In to ni OK, kajti današnji dan se mi ne bo nikoli več vrnil in nikoli več ne bom tako mlada, kot sem danes.

Cel božji dan

V Deželi mlinov na veter so krokusove počitnice. V severnih provincah. V južnih in srednjih so bile prejšnji teden. Kot po naročilu so se v našem parkcu optimistično razcveteli krokusi. Vsak dan mi jih Jelka prinese malo naročje. Pravzaprav jih ne bi smela trgati, ampak tokrat jih je res veliko.
'Kaj boste počeli,' me preko facebooka pobara znanka, in pristavi: 'jaz bom jutri s puncama pekla kolačke, potem pa lahko zaradi mene VES dan gledata otroški program na televiziji. Prmejduš nazaj, saj mi tudi nismo vsak dan s starši zahajali v zabaviščne parke med počitnicami.'
Ves božji dan otroški program... Jaz glede televizije nisem prav spastična, v nekih merah seveda. Ampak ves dan... CEL dan... Kako osvobajajoča zamisel!
Z otrokoma sem se se prvič brez krivde zvalila pred televizor in preklapljala med programi, da bi našla kaj primernega. Jelka in Antonie se seveda nista nič pritoževala. Ugnezdila sta se ob meni na kavču in s pol odprtimi usti zrla v ekran, iz katerega je nenadoma pokukala ljubka podlasica.
'Podlasica,' vzklikne Jelka.
'Podlasica,' pritrdi Antonie.
Podlasica se gibko smuka po gozdu. Prikupna žival.
'Podlasica,' z nasmeškom na ustih zamrmra Jelka.
'Podlasica,' ji v odgovor zadovoljno zamomlja Antonie.
Na zaslonu se nenadoma prikaže zajec.
'Zajec,' zavpije Jelka.
'Zajec,' vriskne Antonie in od navdušenja ga vrže na noge.
Migajoč z gobčkom nas zajec radovedno motri. Podlasica pa njega. Pa menda ja ne! Mar podlasice niso glodalci?! Niso!!! Podlasica švigne proti zajčku, ta pa ji  z velikimi poskoki gre s poti. Njegov beli puhasti repek riše loke po travniku.

'Zajec,' nežno pravi Jelka.
'Zajec,' pristavi Antonie. Jasno mi je, na čigavi strani sta.
Podlasica neumorno lovi zajca, vzame zalet, v tistem trenutku preklopim na Sezamovo ulico.
'To se mi je zdelo preveč okrutno,' pojasnim otrokoma, ki zdaj zaprepadeno gledata pristanek balona med brokolijevimi drevesi v Sezamovi ulici.
'Ugasni, mama,' pravi Antonie, ki Sezamovo ulico sovraži, 'Sezamova ulica je preveč okrutna.'
Namen je bil dober. Otroka se lotita 'preurejanja' dnevne sobe, jaz pa nehote razmišljam o zajčkovi usodi.

Mojo mamo bi fršlok

V Deželi mlinov na veter že od oktobra vlada jesen. Deževje tu pa tam 'popestri' kak vihar. Nobenega snega, ledu, le veter in dež. Največja neumnost je nositi s seboj dežnik, ker ga srednje močan piš v hipu obrne navzven. Dovolj nespametno je že, da si ga človek sploh nabavi. Vsakdo ve, da si je pametneje kupiti kapo. Ali pa ruto iz najlona, ali pa tako imenovanega jugozahodnjačka: to je klobuk iz nepremočljivega blaga. Ampak ta dva sta za upokojence. Normalni ljudje gremo tu skozi dež bolj ali manj gologlavi. No ja, otrokoma seveda vedno potegnem kapo čez ušesa, ko gremo iz bazena. V bazenu se še upokojenke ne fenajo.
'Naša mama bi zmolila par očenašev, če bi vedela, da puncam ne posušim las,' pravi moja prijateljica Renata, ki stanuje v Belgiji, kjer ni nič drugače, še za las hujše je, ker tam taborniki sredi zime nevarno modrikasti postopajo naokoli v dokolenkah.
Tudi danes sva z Antoniejem šla iz bazena pod tuš, v garderobo, potem pa takoj na kolo. Antoniejev beli čopek na kapi me je požgečkal po nosu, ostri veter pa me je opomnil, da sem svojo kapo tudi tokrat pozabila. Našo mamo bi direkt kap.
Doma mi Antonie na glavo povezne kartonasti akvarij, in napove, da bova sestavila vse sestavljanke, ki jih imamo. Super. Njegove naklepe prekriža mati narava. 'Moram kakaaaaaaat!!!' Ucvre jo na stranišče, se namesti in mi, kot vsakič, navihano obljubi, da me bo polulal. Tudi tokrat mu ne uspe, zato me prosi, da mu podam knjigo. Ne, ne tiste o miški, ampak tisto o zajčku. Zadovoljen binglja z nogami in bere. Lotim se priprave kosila, ko me pokliče mama. 'Ti si boš nakopala meningitis,' mi med drugim pridiga po telefonu. S tem, da ji svojih mokrih las še omenila nisem, kaj šele Antoniejevih. Ampak trenutno mi preti s to boleznijo, v svoji 'orožarni' pa jih ima še najmanj ducat hujših.
'Sem žeeee,' vpije Antonie iz veceja, medtem ko mamo prepričujem, da dovolj zdravo jem in da redno in na tešče pijem vitamine, ki mi jih je prinesla za božič. Na stranišču Antonie z roko skoraj do ramena v školjki, vneto meša s krtačo. Obrišem mu rito, on pa veselo gruli, da ima, hihi, repek. In potem smukne v dnevno sobo. Za silo očistim stranišče. Ko pridem v dnevno sobo, Antonie šari po predalu. Ker kosilo še ni pripravljeno, že stika za rozinovo žemljico. Na brzino na mizo zmečem kruh, rozinove žemljice,  sir in šunko, ker tudi meni že pošteno kruli po želodcu. Nekaj trenutkov v miru globoko zadovoljna žvečiva, ko me nenadoma prešine: pozabila sva si oprati roke!!!!! Našo mamo bi fršlok. Planem v kuhinjo in odprem pipo, s kotičkom očesa mi uspe ujeti zaprepaden pogled nekega starejšega gospoda, ki se je v tistem trenutku s kolesom pripeljal mimo kuhinjskega okna. Kajpak. Na glavi imam še vedno kartonasti akvarij.

Verižna nagrada Liebster

Liebster nagrada. Hvala lepa, Anita, a ne bi ti že raje enkrat odšla v Rim, hehe?
Ok, naj vam bo, tokrat se grem še jaz.

Pravila igre:
1. Zahvali se osebi, ki te je nominirala in objavi povezavo do njenega bloga. (glej zgoraj)
2. Navedi 11 dejstev o sebi. (Smrtno resno, glej spodaj)
3. Odgovori na 11 vprašanj, ki ti jih je zastavil nominator. (A je treba po resnici?)
4. Z Liebster Award nagrado nominiraj 11 drugih blogerjev, ki imajo manj kot 200 spremljevalcev (Ti boga, a res, a jih sploh poznam toliko?)
5. Sestavi 11 vprašanj, na katera bodo morali tvoji nominiranci odgovoriti. (Pazite se, moji nominiranci!)
6. Nominirancem na njihovem blog napiši komentar in jih obvesti, da so bili nominirani. (Mater ej, do polnoči sem dobra.)

Dejstva o meni
1. Srečna v Deželi mlinov na veter...
2. ... čeprav neprestano na robu živčnega zloma.
3. Ne prenašam konfliktov...
4. ... zato pa kolnem kot kočijaž, da me le otroka ne slišita.
5. Včasih me otroka vendarle slišita.
6. Enkrat na leto moram k Sjorsju, da me dobro nategne.*
7. Znam splesti golobje gnezdo.
8. V kuhinji sem srečna.
9. Ponoči me velikokrat obišče gospa Insomnia.
10. Nekoč sem (seksualno) izkoristila napol pijanega tetoviranega tipa...
11. ... kar se mi še dandanes fajn zdi.

*Sjorsj je fizioterapevt, ampak to ni dejstvo o meni.

Odgovori na Anitina vprašanja:

1. Ura, ko greš običjano spat? Pozna.

2. Najljubša prostočasna dejavnost? Pisanje bloga.

3. Film ali knjiga? Knjiga, razen seveda The Commitments.

4. Najljubši zajtrk? Jutranji.

5. Nikon ali Canon? Pojma nimam.

6. Najljubša roža? Tulipan, hehe.

7. Bi zase rekel/la, da si srečen/na? Nnnnnja.

8. Pogledaš film do konca ali prej zaspiš na kavču? Zaspim, še preden se dobro začne.

9. Je vikend za žur ali za počitek? Za žur seveda. Žur mojih otrok, naj se ve.

10. Najljubši koncert, ki si ga obiskal/a? The Rolling Stones v Haagu.

11. Najljubša knjiga? Trenutno tista o Stoletniku, ki je zlezel skozi okno in izginil ali kako je že naslov v slovenščini...

Moja vprašanja;

1. Zakaj pišeš na svoj blog?

2. Katero je tvoje najlubše gospodinjsko opravilo?

3. Katero je tvoje najboljše zdravilo proti norosti?

4. Kaj delaš, če ne moreš spati?

5. Plašč ali bunda?

6. Mačka ali pes?

7. V katero državo bi se preselil(a), če bi se moral(a)?

8. Najljubši rock and roll štiklc?

9. Kaj te spravi v krohot?
10. Kaj te spravi ob živce?

11. Katera je bila tvoja 'najslavnejša' nerodnost?

And the award goes to:

Življenje je lepo, Klitja, Studio 13, Majcha, Neža,Tashky, Renata, MBrlog, ustvarjalni oblački

Dost je blo.

Mirna urica

Neprecenljiva in nepričakovana urica miru. Ponavadi se pri nas v nedeljo tare otrok, po hiši naredijo tak raztur, da je veselje. Danes pa se je smela Jelka igrat k Jamie iz sosednje ulice. In Antonie je zaspal, ker je zjutraj vso hišo že ob šestih zbobnal pokonci. 'Lačeeen!!!!' Imelo me je, da bi mu v roko potisnila Willemovo ribiško palico, češ, pojdi si lovit ribe v reko Zaan, a mi srce ne da, ker je komaj dopolnil tri leta. Njegova rana lakota ni čisto nič presenetljiva. Včeraj je za večerjo pojedel dva koščka mesa, beljak od jajca, od zelenjave pa samo ketchup. Ampak zdaj spi, ker se je najedel kruha s sirčkom; v Deželi mlinov na veter pač za kosilo otepamo sendviče. Za nameček je po kosilu ponesreči zanalašč posul žebljičke po vsej dnevni sobi. Ker jih ni hotel pospraviti, je 'situacija terjala' (glej moj prejšni zapis) začasni izgon v njegovo sobo, kjer je pomotoma zaspal. Maček Maatje zadovoljno mrmra v svoji košari, Willem nam po internetu išče počitnice, vsaj upam, da je temu tako. Jaz pa si ne morem kaj, da tega ne bi zapisala, ker se bom že čez kakšno uro spraševala, če se je to res zgodilo. Popolnoma  mirna, zbrana, za mizo, s pogledom na parkec, čakajoč na trdo zimo in na katarzo.