I've heard a rumour from Ground Control

'Duša našega papa bo vedno z nami,' razlagam otrokoma. 'To je tisto, zaradi česa je bil naš najboljši papa na svetu.'
Kako naj jima razložim... Še dobro, da na to temo obstojajo knjige.
Duša je kot zrak v balonu. Če zrak iz balona izpustimo, je še vedno okrog nas, čeprav ga ne vidimo, balon brez zraku pa ni več balon.
S pogledom objamem Jelko in Antonieja. Willemove sledi ljubezni.
Že ves dan mi v ušesih igra Bowiejeva Ashes to ashes.  Danes gredo solze svojo nebrzdano pot. Za Willemom, za Bowiejem, za sirijskimi otroki in za kiti, ki so zjutraj poginili na obali Severnega morja.
'Saj se bom potolažila,' zagotavljam zaprepadenema otrokoma.
29. januarja pojdem po Willemovo žaro. En teden bo lahko doma, potem pa bomo njegov pepel položili v grob.
Ko skušam zajeziti svojo žalost, me reši sam David Bowie. Oziroma spomin na na njegov koncert v Zagrebu 5. septembra 1990.
Kakšno doživetje je bilo to. Nekaj deklet, prijateljic iz študenta, nas je šlo skupaj z vlakom. Na stadionu smo se prerazporedile. Tako sva ostali, dve Ireni, pred ograjo na severni tribuni. Drek. Slabo se je videlo na oder, pa še na dež se je pripravljalo.
'Narediva se moni,' predlaga Irena. ki bi, tako kot jaz, rada čim bliže odru.
Varnostniki pred ograjo pa neizprosni. Torej sva šli na pir. Dve razmeroma majhni Ireni za spoznanje prehitro zvrneta dve razmeroma veliki pivi ter ogorčeno opazujeta obiskovalce, ki iz severne tribune čez ograjo plezajo na športno površino.
'Tako, zdaj pa greva varnostnike vprašat, če smeva na polje skozi vrata ali pa bova morali kot ostali plezati čez ograjo,' se je razkoračila Irena, ki jo je opogumljal pir v riti.
Ničesar ji ni bilo potrebno reči, varnostniki so si naju očitno bili zapomnili in so naju med smehom spustili na travo. Blato, pravzaprav. Kako se je ulilo, ko sva se prerinili skoraj do odra. Pred malo Ireno pa se prav takrat postavi nek dvometraš. Pa še plastično vrečko si je dal na glavo. Cepec. S pogledom ošinem Ireno, ki zavije z očmi. In potem pride na oder Bowie. Nori smo od navdušenja. Neka roka iz gneče sname dolginu vrečko z glave. Ground control to Major Tom... Ta nepozabni glas... Po trebuhu se mi zvrtinči jata metuljev, po vsem telesu čutim mravljince. Ireni ob meni igra nasmešek od levega do desnega ušesa. Na glavi ji tiči plastična vrečka.

Čakajoč na znamenje

Medtem ko so ljudje tekali po prazničnih nakupih, sem jaz izbirala grob za Willema. Njegova žara še čaka na pogrebnem zavodu. Na Nizozemskem svojci žaro lahko dvignejo šele mesec dni po kremaciji, da se ne prenaglijo. Še sreča, da je tako. Pred štirinajstimi tedni bi ga verjetno dala raztresti nad Severnim morjem, zadnji čas pa imam nepopisno potrebo po tem, da Willem dobi vsaj skromno obeležje, prostorček na pokopališču, kjer ga bom lahko obiskala z otrokoma, kjer bosta njegova starša lahko prižđgala svečko svojemu najmlajšemu.
Lahko sem izbirala med tremi grobnimi vrtovi, izbrala sem vrt na sredi pokopališča, parcelo na koncu vrste. E 10. To bo tudi moje bodoče parkirišče: prostora je za dve žari.
Izbrati moram še spomenik, a v tem temačnem času ne morem več zbrati poguma za to.
Prijateljica mi je nedavno napisala, da se mi bo Willem razodel na svoj skromen način. Jaz čakam, opazujem, poslušam, a v odgovor vsakič dobim gluho tišino.
'Veš, težko verjamem, da po smrti ni ničesar več,' mi zaupa Yvonne, ki je pred kratkim  drugega za drugim izgubila očeta in mater.
'Ko je oče umiral, sem ga prosila, naj mi tu pa tam pošlje kakšno znamenje,' mi je med smehom priznala. Frans, njen oče, je bil fenomenalen. Bil je član naše pohodne druščine, vedno pripravljen na kakšno potegavščino. Še nekaj dni pred smrtjo je v bolnišnici je sestri, ki je preverjala reflekse na njegovi desni nogi, nagnal strah v kosti, ker je v trenutku, ko se je njeno kladivce dotaknilo njegovega desnega kolena, silno brcnil z levo nogo. Trenutke pred odmerkom, ki naj bi Fransa za vedno uspaval, je zazvonil njegov telefon. 'Reci, da pokličem naslednji teden,' so bile njegove zadnje besede. Četudi naj bi bila racionalen človek, si ne morem kaj, da si Willema in Fransa ne bi predstavljala, kako se skupaj na belem oblačku hehetata, drug drugega zbadata in obujata spomine na naše pohode v Luksemburgu.
'Veš kaj se mi je prejšnji teden zgodilo,' me iz premišljanja zbudi Yvonne, 'Pri večerji naenkrat zaslišim strašen trušč, kot bi nekdo z velikim svedrom sunkovito prevrtal steno v kuhinji. Z možem sva se skoraj podelala od strahu. In strašno je zasmrdelo po sežganem. Tresočih nog sva šla v kuhinjo, kjer se je izkazalo, da je pregorel stroj za pomivanje posode.'
'Da se tudi to lahko zgodi,' sem zavzdihnila.
'Ja, ampak jaz sem trdno prepričana, da je to bil Frans,' je vzkliknila Yvonne.
Willem... Vsaj en znak, rotim te. Če ne gre drugače, se zgleduj po Fransu in mi frdamaj pomivalni stroj ali televizijo, Le te strašne tišine nikar. Pa pralni stroj pusti pri miru, če se le da.

Dvojna priča

Danes je pri nas na obisku Mara, Antoniejeva najboljša prijateljica. Čim pridemo iz šole domov, se skorajšnja petletnika zdrenjata v ikein vrtljivi jajčast stol ter se pogrneta z odejo. Le njuna stopalca kukajo izpod rdeče odeje.
'Se bova ljubčkala,' hihitaje vpraša Antonie.
'Iiiiiieuu,' se zgrozi Mara.
'Ja, iiiieuu,' ji pritrdi Antonie.
'Midva sva zaljubljena, ampak poljubljava se pa ne,' mi pojasni mala blondinka izpod odeje.
'Ja, ker je poljubljanje nagravžno,' se strinja Antonie.
'Pa še bakterije se mešajo med sabo,' jima hočeš nočeš dam prav.
Ob tem se zamislita, potem pa bušneta v krohot.
'A vesta, kaj mi je tako všeč,' ju vpašam.
'Kaj,' sta radovedna.
'To, da se vedno, kadar sta skupaj, tako veselo smejita.'
Premestita se za mizo, se spogledata in zopet prasneta v nalezljiv smeh.
Medtem ko se smejim s cicibanoma, me zbode misel, da Willem nikoli ne bo priča sinkovemu pristnemu prijateljstvu. S pogledom objamem dnevno sobo, v kateri je moj pokojni soprog pustil nešteto sledi ljubezni in skrbnosti.
Vdovstvo ni rock and roll.
Teh drobnih  trenutkov veselja ne morem več deliti s svojim partnerjem, pustim jim, da tlijo v mojem spominu, tu pa tam kakšnega zapišem, da ne ugasne za vedno.
Po Willemovi smrti se spopadam s sto in enim strahom, ampak smrti se ne bojim več, ker vem, da bom svojo 

ljubezen spet srečala, ko bo napočil moj čas.
Čas je, da Maro odpeljem domov. Antonieja zavihtim na sprednji sedež svojega mamastega bicikla, Mara spleza na zadnjega. V peščicah stiskata kostanje, ki sta jih našla to popoldne. Antonie na poti zaprepadeno vzklikne, da je svoj kostanj izgubil.
'Ne sekiraj se, svojega ti dam,' ga potolaži Mara in zaželela sem si, da bi ta parček ostal skupaj še vsaj osemdeset let. Njuna naklonjenost, njuno zavezništvo se iz dneva v dan pleteta v trdnejšo vrv. In jaz sem temu dvojna priča.

Surinamska babica

Med jesenskimi počitnicami sem z Jelko in Antoniejem šla v Nemo, tehnični muzej za mladino v Amsterdamu. Izlet smo načrtovali že tedne prej. Ko smo se v vlaku peljali proti glavnemu kolodvoru, sem fotografirala otroka in prešinilo me je, da sem ju fotografirala zato, da bi sliko poslala Willemu. Tisti dan bi bil v službi, to bi lahko bil čisto navaden dan. Na zunaj se nam ni videlo, da sta otroka pred kratkim izgubila očeta, jaz pa svojega življenjskega sopotnika.
V Nemu smo celo uro motrili produkcijski proces tovarne žogic. Nato smo se povzpeli na teraso, na zrak. Medtem, ko sta Jelka in Antonie skakljala po stopnicah, se je nenadoma oglasil alarm. Trume obiskovalcev so se iz muzeja drenjale na plano. Noge so se mi zašibile. Panično sem s pogledom iskala otroka. V tistem trenutku sem se počutila neizmerno samo in nemočno. Alarm se je sprožil pomotoma.
Nešteto takih trenutkov je, ko se jasno zavem, kakšno breme odgovornosti pritiska na moja ramena. Kako lahko en sam človek pusti takšno vseobsežno praznino... Kot bi odšla cela vojska.
Tistega počitniškega dne smo se pod večer vračali iz Amsterdama. V vlaku je bilo precej ljudi, a našli smo prostor za tri. Jelka je švignila na sedež pri oknu, sama sem sedla poleg nje, Antonie pa nasproti mene, razočaran, ker tudi sam ni mogel sedeti ob oknu. Na tistem mestu je namreč že sedela priletna Surinamka. Pokimala sem ji v pozdrav, ona pa je Antonieju namenila topel nasmešek.
'Veš, naš papa je umrl,' ji je zaupal.
Ošinila me je s pogledom in se v hipu odločila: 'Ti bi pa gotovo rad sedel ob oknu, kajne?'
'Ja,' ji je Antonie resnobno pritrdil.
Vnemar je pustila svoja leta in zajetnost ter mu dovolila, da se ji je skobacal čez naročje, sama pa se je presedla meni nasproti.
Ponavadi v javnosti ne jočem...

Tri preproste rešitve

Ko je pred nekaj tedni opa Wim sedel na klopci na vrtu, se je vanj obregnil Florian, Jelkin najboljši prijatelj s soseske.
'Jelkin in Antoniejev papa je umrl, ane? Zdaj moraš biti pa ti njun papa,' in se je odskakljal igrat k Jelki v njeno sobo. Navlekel si je princeskino obleko in pomembno oznanil, da je zadeva zrihtana. Opa Wim se je za hip odločal med smehom in solzami, navsezadnje pa se je z zaprtimi očmi predal presenetljivo toplemu oktobrskemu soncu.
Mama Antoniejevega najboljšega prijatelja mi je zaupala, da je Kaya, čim je slišal za tragično novico, stopil k svojemu očetu in mu odredil, da mora za nekaj dni k nam. 'Da boš  nekaj časa Antoniejev papa,' je še pristavil, da ne bi bilo nesporazuma, zatem pa se je sila zadovoljno vrnil k svojim kockam, češ; urejeno.
In ko smo se nekega večera vračali s sprehoda, me je Jelka stisnila za dlan in predlagala: 'Mama, poiskati nam moraš novega papa.' Molčala sem, ona pa je še pribila: 'Takega, ki ne  bo umrl.'
Za hip sem zatisnila oči in si zaželela, da bi bila štirideset let mlajša.

Objem v prazno

'Koliko noči je že, odkar je papa umrl,' me še zaspano vpraša Antonie.
'Oseminštirideset,' mu odgovorim.
'A ne že petstopetdeset,' me nezaupljivo pogleda sinko.
S predalnika vzamem fotografijo, ki je bila posneta konec avgusta v živalskem vrtu. Jelka in Antonie se nagajivo smejita v Willemovem objemu.
'Imeli smo najboljšega papa na svetu,' rečem sinku.
'Papa,' žalostno zašepeta.
Pet dni po zadnjem zapisu v tem blogu sem postala vdova.
Možganska kap, brez nekega pravega vzroka. Tri različne bolnišnice. Pet nevrologov. Tri dni obsednega stanja. Štiri ure tesno stisnjena ob ljubezni mojega življenja. Zadnji izdih, poslednji utrip. Morala sem mu pustiti, da je odšel.
V šoli se otroci drenjajo ob meni in me sprašujejo, če se Jelka lahko igra pri njih. Seveda se lahko. In tudi oni so dobrodošli. Hiša je še vedno vesela, čeprav je brez Willema čisto drugačna. Otroci tekajo iz vrta v dnevno sobo in za trenutek je vse tako, kot je bilo včasih. Pa ni.
Jelka skoraj sleherno noč sanja o Willemu.
Antonie vsem govori, da je papa umrl.
Z zevajočo luknjo v srcu tavam po Deželi mlinov na veter. Zvečer, ko poljubim speča otroka, ko me žalost zasuje kot snežni plaz, ko v mislih prečrtam še en dan mojega drugačnega življenja, takrat zaprem oči in tesno objamem v prazno.
A naslednje jutro zopet vstanem, Jelka in Antonie mi pred odhodom v šolo odigrata lutkovno igrico v kateri se bela muca spoprijatelji s pujsom in racmanom, sosed poleg svoje žive meje obreže še našo.
Po dolgih tednih se peljem z vlakom v službo.
'Papa,' zvonko zakliče neka mala deklica v kupeju. Srce se mi stisne kot pest.

.

Vročica

Še sama ne vem, kdaj se me je polotila vročica. Morda že aprila, ko mi je kri hitreje kot navadno zaplala po žilah med tekom ob nabrežju reke Zaan. Takrat sem se prvič zavedala, da moj rekreacijski krog ni zgolj zdravilo proti norosti, temveč pravcati trening. Morda me je začela vročica resno oblivati maja, ko sva se z Willemom prijavila na nočni tek. Ali pa junija, ko sem v vrsti čakala v šoli, da na mini tek  prijavim Jelko in Antonija. Zagotovo me je že hudo kuhalo že avgusta, ko sem dvakrat tedensko pospeševala čez most in ugotovila, da sem okužila Willema, ki je v neonski majici dvakrat tedensko zvečer pokazal pete. Ko mi je od ponosa poskočilo srce, ko je Antonie po pouku pritekel z veliko kuverto, kjer je bila njegova prva štartna številka.
V Zaandamu konec poletja vre, vse do mogočnega vrhunca v tretjem septembrskem vikendu, ko od središča Amsterdama do Zaandamskega centra poteka znameniti tek Dam tot Dam loop. V soboto se iz Amsterdama podajo v Zaandam pohodniki, ki za različne dobrodelne organizacije prehodijo 18 kilometrov. Naš Otok jih toplo pozdravi, podpre z aplavzom, bomboni in šegavimi pripombami priletnega DJ-ja. Pohodniki se mi na rdeči preprogi postavijo pred objektiv. Mala Eleonora je tudi letos deležna hvaležnega repkanja štirinožnih udeležencev, ki so od nje dobili pasji piškotek.
Na mostu se v vetru že gugajo neonski valji, ki bodo osvetljevali progo za nočni tek. Še pet ur... V mestu vrvi, helikopter lokalne televizijske mreže kroži nad otokom.
Bolj se mrači, bolj se dviga vročica. Naš Otok zaprejo za promet, prebivalci vlečemo iz kolesarnic in s podstrešij božične lučke. Otok burno utripne, ko pritečejo prvi udeleženci nočnega teka, največje tekaške žurke v Evropi. Lani so ta tek prvič organizirali, misleč, da bo zgolj enkratna prireditev, a navdušenje je bilo tako izjemno, da ga bodo odslej prirejali letno.
Z Willemom sva štartala ob 20:40, z nekaj tisoči fanatikov sva odtekla 5 milj skozi naše razžarjeno mesto, mimo številnih svetlobnih efektov, muzikantov, žurerjev, otrok, ki so čakali ob progi na 'high five'.
Naše oranžne fluorescentne majice so odsevale v snopih svetlobe, srce nam je bilo v glasbenih ritmih, ki jih je vrtelo na desetine DJ-jev ob progi. Publika nas je podžigala, in naenkrat je bil pred nami zadnji kilometer, čas za moj slavni finiš ob špalirju plesalcev na dvignjenih odrih. Mater, še hitreje bi lahko šlo, prmejduš, da ja! Bahavo ovešena z medaljama sva se z Willemom odpravila domov.
Pod tuš in spat, ker je treba naslednji dan zgodaj vstati: nedelja veliki dan za otroka.
Mrzlično pripravljam zajtrk in zaskrbljeno pogledujem ven, kjer je pravkar še rosilo. A obeti niso slabi. S trepetajočimi prsti pripenjam štartni številki na Jelkino in Antoniejevo majico. Čisto zaresna mrzlica me je zajela. Antonie v pižami vleče črte od mize do vrat v dnevni sobi: 'Glej, mami, tako bom šibal!' Jelka zamišljeno oblizuje z nutello zapackan nož. Nje se mamin fanatizem ne prime tako zlahka.
Dobre pol ure pred štartom se zagozdimo v neverjeten dren. Na stotine otrok se udeležuje mini teka Dam tot Dam in letos je množica nepopisna. Štiri- in petletnike med tekom spremljajo starši, za Antonieja je to prvi tek, Jelka pa teče letos že tretjič, a prvič sama. Medtem, ko si utiramo pot proti štartnemu prostoru, Jelko nagovori Eden, deklica iz soseske. 'Lahko tečeva skupaj?' Jelka navdušeno poskoči. Tako, pa sta dve. S tekom lahko začneta v tretji etapi.
Z Antoniejem se komaj zrineva v prostor pred štartom. Čisto zadaj sva. Navdušeno skačeva in ploskava z rokami v zraku; to je ogrevanje. In potem VUUUŠŠŠŠ, v zrak bušneta dva stebra umetne megle: TECIMO!!!! Antonie cik-caka med tekači, vratolomno prehiteva nerodne fantke in punčke, komaj kak centimeter od ograje, toliko, da se ne spotakne. 'Antonie, počakaj,' me skoraj zgrabi panika, ko ga ne ugledam več. 'Ne, mama, prehitevati moram,' slišim nekje spredaj njegov glasek. Proti cilju ga vendarle dohitim. Glavo in roke je vrgel nazaj in v tekmovalni pozi finišira. Zaslužil si je medaljo, vrečko z darilci sponzorjev ter indijansko ime Sneta Sekira.
Jelka, ki je štartala dvajset minut kasneje, se nam zadovoljno in ponosno pridruži. Med tekom sta z Eden od nekje pobrali še Jelkino najboljšo prijateljico Izo.
Potem gremo v mesto na zabavo in čakat ta prave frajerje, ki pritečejo iz Amsterdama. Najprej ugledamo helikopter, zatem se na motorju pripelje policist, potem avtomobil, ki ima na strehi ekran s štoparico, temu sledi drugi policist na motorju, za njim motorji s kamerami in šele za tem cirkusom junak dneva, Kenijec Edwin Kiptoo. Na ves glas ga spodbujamo. V Zaandam je pritekel v 45-ih minutah in 19-ih sekundah. Jaz sem za dvakrat manjšo razdaljo rabila sedem minut več. Glava se mi kar noče ohladiti, rada bi ostala, a otroci se hočejo domov igrat.
'Prvič in zadnjič! To je preveč utrudljivo,' zastoka Iza. Sneta Sekira se ji vse do doma roga 'direkt v ksiht' .