Opa Van Kampen

V sredo sem se nazadnje pred prazniki stlačila na vlak v službo. Umetnost je v tem, da skušaš čimbolj plitvo dihati. Dren. Na srečo le eno postajo. V Amsterdamu prestopam na vlak za Leiden. Dve možnosti imam; 7.46 preko Haarlema ali 7.47preko letališča Schiphol. Slednja proga je krajša, prva pa lepša; aprila se največkrat odločim za Haarlem. Vlak pelje mimo številnih polj s tulipani, narcisami in hijacintami. Vsako pomlad znova se preobrazim v turistko in iz kupeja brez vsakršnega sramu zijam v rožnato-belo-vijolične preproge hijacint, živorumene in bele trakove narcis ter dolge rdeče proge tulipanov. Navdušeno fotografiram, ne da bi mi bilo mar muzajočih se sopotnikov. Po brazdah polj sezonski delavci, povečini Poljaki, marljivo nabirajo še nerazprte cvetove. Polno cvetoči tulipani namreč ne končajo v vazi, temveč jih 'obglavijo', liste pa pustijo, da se čebulica odebeli in razdeli.
Willemov oče, moj tast, je prideloval tulipane in narcise.  Vsa družina je bila vprežena, še zlasti pri zamudnem in hudo osovraženem lupljenju čebulic narcis. Obogatel ni, opa Van Kampen, a s svojim pošteno in trdo zasluženim kruhom je spodobno preživljal svojo petčlansko družino. Opa Wim  je že dolgo v pokoju, a na njegovo kariero še vedno spominja njegov vrt, ki je še sredi zime občudovanja vreden. Pozna prav vse vrste tulipanov, a se zadnja leta bolj osredotoča na koristne rastline: na jagode, maline in češpljo. Najbolj ponosen je na slednjo, ki že pet let bogato obrodi. Ljubeče jo škropi in obrezuje, poleti pa nič kaj previdno pleza in lomasti po njej ter obira njene sadeže, ki jih zatem porazdeli med drugo in tretjo generacijo. Z Jelko obožujeva te sočne, oranžne sadeže. Žal je ta češplja - povsem skregano s pametjo - jabolko spora v  hiši Van Kampen. Opa je namreč lepega dne med obiranjem zgrmel z nje. On sicer prisega, da mu ni bilo nič, oma pa mu očita, da je še mesece šental in bil zoprn. 'Oh, Irena, da ga ti vidiš, kako on prisloni lojtro na tisto drevo! Sploh je ne prisloni, kar malo tja v en dan jo napiči, pa tako strašansko neroden je, ti povem, enkrat bo tako telebnil, da se ne bo več pobral,' mi vsako poletje mračno potoži oma Tiny, sicer zelo vedra gospa.
'Poglej češpljo, kako lepo cveti,' ponosno pravi opa Wim, ko se danes zazrem skozi okno. Nehote pomislim na črnogledo napoved ome Tiny. Opa Wim, le previdno: dva majhna vnuka imaš, in rada bi, da bi se te čez leta lahko spominjala. 

Nizozemske šege 5: 'Rokjesdag' ali Dan krilc

Že skoraj tri leta je minilo, odkar je umrl Martin Bril, nizozemski pisatelj in kolumnist, ki si je domislil Dan krilc in ga znal tudi vsako pomlad do pikice natančno napovedati. Nekega toplega pomladnega dne nastopi dan krilc,  Rokjesdag, ko se dekleta in ženske množično spontano odločijo, da bodo hlače in najlonke pustile doma. Na dan privlečejo krila in obleke, ki so dolge mesece zapuščene ždele v zadnjih predelih omar, v katere so jih že konec septembra zrinili puliji in hlače iz rebrastega žameta.
Martina Brila ni več, ampak če bi še bil med nami, bi današnji dan nedvomno oklical za Dan krilc. Ta dan ni le še eno oznanilo, da se je začela pomlad, tako kot na primer kravji ples. Vključno z mojo malenkostjo velika večina žensk veselo frfota v poletnih oblekah in krilih. Golih nog, naj se ve in seveda bledih. Ampak enkrat je treba začeti. Ta dan ni zgolj še eno oznanilo pomladi, kot je to na primer kravji ples. Dan krilc je še nekaj več: je obljuba poletja in napoved brezskrbnih počitniških dni.
Danes sem v svoji zeleni obleki pozabila na prečute noči, na kupe papirjev v službi in doma, na zobobol in na astronomski zobozdravnikov račun, na pretekle mesece prehladov in viroz ter otroških bolezni. Uspelo mi je celo prebrati dve strani knjige in to sredi belega dneva, na vrtu. Potem pa je bilo treba spet čistit, kuhat, pospravljat... Ni ravno rock and roll, ampak to, da sem vse to počela z golonogo igrivostjo, z nastežaj odprtimi vrati na vrt, to je bila pa naravnost senzacija. In prepričana sem, da se že od popoldneva v naši hiši potika duh Martina Brila. Vse je lahkotno, a vsaka še tako vsakdanja stvar ima globok pomen.

Nizozemske šege 4: Kravji ples

Dvajsetega marca, zgodaj zjutraj, natanko ob 6.14h, je ob spremljavi brnenja moje budilke nastopila pomlad. Sonce je marca nazadnje tako zgodaj stalo nad ekvatorjem leta 1896.
V meni se je pomlad prebudila sicer že sredi februarja, ko popustil trd mraz. Jelko sem naučila pesmico Zvončki in trobentice, ki ji je bila tako všeč, da si jo je neprestano popevala. Predvsem na poti domov iz mesta, ko je treba po dolgem mostu, kjer vedno piha, nas je vedno grel in vzpodbujal veseli napev. Seveda so trrrrrrobentice s koroškim r-jem. In tudi Antonie je v naš dom uvedel pomlad, ko je 29. februarja pogumno zakoračil in se šele po tretjem koraku sesedel na opleničeno ritko.
Pred parimi dnevi so se zvončkom in trobenticam pridružile tudi narcise, na vrtu že pogumno poganjajo tulipani, popki na majniku so se pravkar razprli. Med Leidnom in Haarlemom pa turisti in seveda fanatiki, kot sem sama, že lahko fotografirajo prva cvetoča polja.
Ampak na Nizozemskem se prava pomlad začne šele, ko zaplešejo krave. Ko kmetje po dolgih mesecih na stežaj odprejo vrata hlevov, se te sicer vase zaprte, zadržane, melanholične živali, zaženejo na travnik kot krdelo mladih dalmatincev. S svojimi obilnimi, nerodnimi telesi razigrano poskakujejo z dvignjenimi repi in bingljaje z vimeni, kot bi se jim za nekaj minut zbistril zamegljeni kravji um. Krave se za dobrih deset minut na leto preobrazijo v iskre žrebce. Kmetje ponosno, malone ganjeno gledajo ta prizor, ki ga vsakič obeleži tudi nacionalna televizija. Roko dam v ogenj, da bi najraje še sami evforično ritali  s kravami vštric, če jih le ne bi nazaj držala ta preklicana nizozemska kalvinistična morala. Se ne spodobi: še če se čisto običajno obnašaš, je to dovolj prismuknjeno.
Navsezadnje so tudi krave po kratki vznesenosti brumno mulile mlado travo na pašniku.
Mene pa kar razganja.

K zdravniku na Nizozemskem

Zdaj imam pa res dovolj! Že od novembra je kdo od nas bolan. S kvečjemu kakšnim tednom premora. Neprestano nas pesti ta ali oni virus, eden kašlja, drugi obleži z migreno, tretji vsaki dve uri nastrelja v pleničko - pa ko bi le v pleničko - tekoče substance značilnega vonja itd. Vse skupaj nič resnega, a dovolj, da nam vsem skupaj malo zagreni življenje, prekriža načrte, dela nered na koledarju in skrbi za debele zamude v službi.
Človek bi pričakoval, da bo zdaj, ko je pomlad pred pragom, končno bolje, pa ni! Jelka je dobila norice, Antonie in Willem trebušno gripo, mene pa pokonci drži le Božja beseda, podprta s pestjo aspirinov.
Saj bi nekako že šlo, če mi ne bi bilo treba neprestano jemati dopusta v času, ko si tega ne morem privoščiti.
In letanje okrog zdravnikov mi gre tudi na živce. Teh se karseda izogibam. Verjetno to delamo vsi, ki so jih mame v otroštvu za vsako figo vlekle po ambulantah. Mami raje niti ne povem, če Jelka ali Antonie kdaj zbolita. V povprečju trajajo njune 'bolezni' točno en dan, a moja mama panično zajavka: 'Ampak če jutri ne bo bolje, ju boš pa morala peljati k zdravniku!' Jasevedakajpada.
Še dobro, da to tu na Nizozemskem ni tako preprosto. Če namreč hočeš k zdravniku, moraš premagati troglavega zmaja: asistentko, ki jo dobiš na telefon. Tu namreč ne moreš kar tako priti v čakalnico, temveč se moraš najprej dogovoriti za termin. Zdravniška asistentka, nekaj vmes med medicinsko sestro in tajnico, skrbi za to, da ljudje določene kategorije, v katero spada moja mama, zdravnikov ne oblegajo po  nepotrebnem. Ta navadno ostra tetka te dodobra izpraša, ko ves bolan pokličeš, potem pa odredi, da imaš virozo, da ti zdravnik ne more pomagati in da moraš ostati doma in počakati, da umreš, oziroma da ozdraviš.
Ampak ko je Antonie že šesti dan zapored imel vročino, je asistentka brez ovinkarjenja rekla, naj ga čez eno uro pripeljem. Resno...
'Ja gospa, a se vi resno sekirate zaradi vročine?' je strahotno pokroviteljsko vprašal zdravnik. Če me ne bi s tem stavkom odrešil kamna na srcu, bi mu, častna beseda, hudo zamerila njegov ton. Nato je Antonieja temeljito, a nadvse nežno pregledal, potem pa je strokovno postavil  diagnozo: 'Gospa, vaš otrok je bolan.'

Ti kopač, ti!

Včeraj je nekaj čez sedmo uro zjutraj, med mrzličnimi pripravami na zajtrk, naredilo: KLIK-PUF! Ugasnila je svetilka, aparat za kavo je v hipu prenehal s svojim hropenjem, radijo je obmolknil. 'Eh, varovalka,' sem si mislila in se napotila gledat v električno omarico. A tam notri so vsa stikala veselo in naivno kazala navzgor. Čudno, luč je pričela brleti, aparat za kavo je počasi pokašljeval, ostale naprave pa so se še naprej kujale. 'Taj-taj! Taj-taj!' je veselo čebljal Antonie in po kuhinji delal svoje prve nerodne korake. On se niti pod razno ni sekiral, svoje toplo mlekce je popil že pred pol ure.
Skozi kuhinjsko okno vidim soseda Richarda, ki se pravkar odpravlja s psom na sprehod. Hitro odprem okno in ga vprašam, če je tudi pri njih nekaj narobe z elektriko. 'Ja, v glavni kabel so zadeli med kopanjem,' nama je z Richardom z odgovorom postregel sosed Jerry, ki se je pravkar s svojim psom Binkijem vračal s sprehoda. Mimogrede, za Jerryja, mogočnega, atletskega, temnopoltega in na nulo obritega ljubitelja psov ne velja tista že tako dvomljiva teorija, da so lastniki psov podobni svojim ljubljenčkom, oziroma obratno. Vsakdo, ki Jerryja prvič vidi z njegovo belo dolgodlako čivavo, crkne od smeha.
Ampak to je pa resno... Pokvarjeni glavni kabel leži namreč na dnu reke Zaan, ki teče mimo nas. Glavni krivec pa je žal zeleni plavajoči kopač, ki otrokom z otoka že tri dni pestri življenje. Vsak večer ga občudujemo iz Jelkine spalnice. Pozno v noč grebe po rečnem dnu in odstranjuje mulj, da ladje ne bi nasedale. Zdaj pa tole...
Čez nekaj časa smo slišali Jerryja na motorju odhrumeti v službo, Willem se je tudi odpravil, sama pa sem z otrokoma ostala doma. Zamislila sem se nad tem, kako odvisni smo od elektrike: hiša je mrzla, štedilnik ne dela, iz pipe teče le mrzla voda... Ah, saj ni hudega. Oblekli smo tople puloverje, umivali smo si le roke, za kosilo smo pa tako kot vedno jedli kruh in sir in appelstroop. Edino kave si nisem mogla skuhati in Jelka ni mogla gledati Sezamove ulice. Na srečo je zunaj sijalo sonce in smo se odpravili na tržnico. Z mesta smo lahko občudovali 'porednega kopača', ki je še vedno nemoteno kopal po reki in takrat se še nismo zavedali, da bo trajalo najmanj mesec dni, da bodo kabel lahko popravili. Ko smo se vrnili domov, je bilo na otoku vse polno tovornjakov, žerjavov in kombijev lokalnega podjetja za električno energijo. Pustili so nam tri ogromne, brundajoče agregate. Še sreča.

Pipika

Predvčerajšnjim se je med pošto znašlo nekaj za Slovence zelo nenavadnega, za Nizozemce pa samo po sebi umevnega. Naš veterinar nam je poslal kartico z izrazi sočutja in sožalja ob izgubi muce Pipike. Pred desetimi dnevi smo jo morali uspavati, našo drago pegavko, ki nam je dobrih devet let lepšala, po malem pa tudi grenila življenje. Pipika se je k nam preselila 4. decembra 2002 iz zaandamskega zavetišča za živali.
Bila je previden, negotov prvi korak k zametku naše družine. Z Willemom sva jo šla iskat teden dni po tem, ko sem se bila preselila k njemu. Izbrala sva jo, ker naju je tako prijazno obmijavkovala in ker je imela najlepše tačke na svetu.
Čeprav je bila v zavetišču videti zelo priljudna, se je prve dni pri nama doma zvečine skrivala za televizorjem ali daleč za kuhinjskimi omaricami. Še zdaj se živo spomnim, kako raznežena sva bila z Willemom, ko si je vsa s pajčevinami ovešena prvič upala pokukati na plano. Škripaje je mijavkala, se pustila crkljati in se naposled zleknila na hrbet, v zrak moleč svoje ljubke lisaste tačke.
Pipika pa je, kot vsaka stravmatizirana žival iz zavetišča, imela svoje muhe.  Popolnoma je bila skregana s higijeno: redno je lulala v kotu pri vratih, svoje kakce je spletla ob mačjem stranišču in nemalokrat se je nemarno pobruhala po preprogi. Druga njena hiba je bilo uničevanje pohištva. Svoj živi dan ni nikogar opraskala, nemara se je zato nenehno izživljala nad kavčem in stoli. Z Willemom sva najmanj trikrat trdno sklenila, da jo vrneva v zavetišče. Vsakič sva se skesala. Najin razum je vsakič napravil vratolomen premet in napravil prostor čustvom: ker je bila Pipika pač najina najprijaznejša muca na svetu.
Tako sva jo pustila onesnaževati celo hišo ter parati vse z blagom obloženo pohištvo, Pipika pa nama je hvaležno mrmrala, predla in škripala. Do prejšnjega tedna, ko sem zjutraj, tik pred odhodom iz službe, zaslišala zategel, srce trgajoči mijav. Pipika je obležala pod mojo delovno mizo. Na rahlo, bežno sem jo pobožala. To je bilo najino slovo. Več tudi ne bi prenesla. Z dvema tačkama je že bila v Večnih loviščih.
Willem jo je odpeljal k veterinarju, vedoč, da je nikoli več ne bo domov. Take stvari takoj zaslutiš.
Veterinar ni vedel, ali ji je odpovedovalo srce ali je imela tumor, vedel je le, da ji ni pomoči. Mirno je zaspala. Willem se je vrnil domov s prazno košarico. In z odtisom njene tačke.

Seveda te nikoli ne bomo pozabili, Pipika Škripika. In za vse tiste, ki bodo kdaj po Nizozemsko slovenskem slovarju Anite Srebnik iskali besedo spinnen, bo naša muca vsakič ponovno oživela.
Spinnen (spon, heeft gesponnen)
- presti
De kat Pipika lag te spinnen voor de verwarming.
Mačka Pipika je ležala ob radiatorju in predla.

Žoge, žogice

Včeraj smo se končno spet spravili v bazen. Za Antonieja je bil to drugi obisk 'velike luže' v življenju. Po prvi nezaupljivi, zadržani minuti je z vedno večjim navdušenjem čofotal v mojem naročju. Prav kmalu je neustrašno zamahoval z ročicama, brcal, se pustil škropiti in tunkati. Jelka se je spravila na tobogan, tu in tam pa je z vratolomnimi skoki z roba bazena ustrahovala mevžaste vrstnice v bikinkah. V drenu ji je uspelo priboriti si splav, to pa ji je dalo toliko samozavesti, da je skušala nekemu petletniku iz rok izpuliti njegovo žogo. Sicer povsem v skladu s tretjim členom Malčkovega Zakona o lastnini, ki se glasi: Kar mi je všeč, je moje!! Vendar sva morala z Willemom, kot predpisujejo moralna načela odraslih, potegniti z dečkom in ukrotiti najino srborito rdečelasko. K sreči je v bazenu plavala tudi velika modra žoga, začasno brez lastnika, ki sta ji Jelka in Antonie lahko posvetila vso svojo vdano pozornost.

Malo pred četrto uro, ko so zaprli bazen, je po žogo k nam pribredla prijazna mlada mamica, s katero smo še kratko pokramljali. Ne spominjam se več, kakšna je bila videti, kajti videla sem le njeni nadvse prisotni drugi dve žogici, ki ju je modrček komaj zadrževal. Bili sta podobni žogam, s katerimi se doma igra Antonie, le da sta bili brez zvončkov in iz... silikona! Ta fenomen, oziroma dva, sem v živo videla prvič.

Ponarejeni joški, sem grdo pomislila. Do prejšnjega tedna sem živela v srednjeveški zmoti, da si dajo silikonke vdelati le bolj ali manj vulgarne ženščine ter ženske, ki z bujnim oprsjem... no ja, služijo svoj vsakdanji kruh. Vendar to sploh ni res, če je verjeti članku, ki sem ga pred petimi dnevi prebrala v čisto resnem nizozemskem dnevniku: povečava oziroma korekcija prsi na Nizozemskem ni več tabu, zanjo se namreč odloča vedno več žensk, predvsem mladih mater.

Hja, roko na srce, v katero ligo sploh še lahko degradirajo prsi košarice A, tako kot so moje? Pa vendar me zmrazi ob misli na to, da bi se šla operirat in bi pod kožo nosila umetne vsadke, tujke. Čeprav moja nedosledna čud ne goji nikakršne zamere do drugačnih tujkov v telesu, na primer do umetnega kolka. Če bo kdaj treba, ne bom niti z očesom trenila, častna beseda.

Ampak te vsiljivo prisotne štrleče prsi... Težava je v tem, da seže na daleč vidi, da so nenaravne. Tako kot umetni zobje iz socialističnih časov, ki so že na daleč bodli v oči s svojo nenaravno porcelanasto belino. Mimogrede, ta primerjava ni ravno na mestu: škrbine, zevajoče luknje v zobovju in črvivi sekalci bistveno bolj izstopajo in izzovejo več občutkov gneva in neodobravanja, kot pa par visečih, malce izžetih limonic.

Klinc, pa kaj! Omenjena mamica iz bazena se je prešerno igrala s svojo hčerkico, vzravnano je z njo zakorakala pod prho. Njene prsi - njena stvar. Njen denar - njena stvar. Njeno zadovoljstvo, njena samozavest in morda celo sreča, ne le njena stvar, marveč tudi stvar vseh njenih.

K sreči sem že v letih, ko se slepim z mislijo, da za svoja leta še kar dobro izgledam.