Oda mojim nosečniškim oblekam

Natanko pred petimi leti sem sem na klopci v središču Haaga presenečena ugotovila, da je izginil moj neprestani občutek slabosti. V enajstem tednu nosečnosti, toplega poznojunijskega dne. Odpravila sem se na potep po trgovinah. Ogledovala sem si obleke za dojenčke, a si še nisem upala kupiti niti kapice ali nogavičk. Pot me je zanesla v ulico Molenstraat, kjer sem obstala pred neko trgovino. Kako luštne nosečniške obleke!  V hipu sem odvrgla svojo trdovratno vraževernost in zakoračila noter ter v desetih minutah izbrala svojo prvo Fragile-obleko. Bila mi je kot ulita. Prodajalka z ogromnim trebuhom je ujela moj dvomeči pogled in mi pod obleko potisnila okroglo blazinico. Nasmehnila sem se nosečnici v ogledalu, hkrati pa sem si kradoma sumljivo ogledovala prodajalkin trebuh. Je bil pravi?
Čez nekaj tednov me je razprodaja spet pripeljala v trgovino Fragile. Druga prodajalka, manjši trebuh. Jeseni me je prateljica razsvetlila: moj vedno bolj okrogli trebuh objemajo oblikovalci iz Antwerpna. Medtem ko je Fragile v Belgiji pojem, pa kalvinistične Nizozemke prisegajo na cenena oblačila. A se motijo. Celo po petih letih intenzivnega nošenja mi moje stare nosečniške obleke še vedno pristajajo in mi priskrbijo marsikateri kompliment. Če sem čisto odkrita, se počutim malce čudaško, ker se nikakor ne morem posloviti od njih. Tiste obupne nosečniške hlače z debelo elastiko so sicer v velikem loku letele v vrečo za dobre namene, za temi oblekami pa bom še solze točila, ko se bodo do konca zdrajsale, častna beseda. Toliko lepih, nežnih spominov med veselimi vzorci. Nikoli, nikoli se ne bodo sprali z njih. Sploh ne s tiste prve, najdaljše. Pod katero se utabori Antonie, če ga je v mestu strah. S katero kakšnih pet metrov za sabo vlečem Jelko ko še noče z igrišča. Pod katero sta v mojem trebuhu brcala oba. Ki se po vsaki taki 'nategovalni krizi' zvesto in tesno ovije okrog mojega života, prav tako kot tistega junijskega dne pred petimi leti.  Druga z leve...

Rojstni dan

Nizozemci so čudni, meni moja kitajska znanka. Holandsko praznovanje rojstnih dnevov ji ne gre v račun. Dvajset ljudi različnih generacij v enem prostoru, to se zdi Kitajcem nezaslišano. 'Le o čem naj se pogovarjata prijateljica deklice, ki praznuje rojstni dan ter dekličina babica,' zmajuje z glavo Yanlie.
Pomislim, da se ženski med katerima je razlike sedemdeset let, lahko pogovarjata o marsičem: o palačinkah, o mucah, o regratovih lučkah, o škandalozno visokih trošarinah za cigarete ter o zadnjih premikih v Delavski stranki. Priznati moram, da zadnji dve temi nista prav verjetni, vendar ju glede na njuno razširjenost v pogovorih odraslih, ni ravno moč z gotovostjo črtati s seznama.
Nizozemci se lahko pogovarjajo z vsakim in o vsem, ker imajo o vsaki stvari izdelano mnenje. To me še vedno fascinira. Moja tašča, na primer, bi znala navezati pogovor še z napihljivo lutko iz seks šopa. Oma Tiny se zna hihitati z nono Anico in z mojo teto Charline, s tem, da ne razume niti besede slovensko ali francosko.
Kakor koli že, pred tedni smo praznovali deveti rojstni dan Jelkine sestrične. Najmlajši udeleženec zabave je štel dve leti, najstarejšima pa je bilo že enainosemdeset. Nizozemske rojstnodnevne družinske zabave potekajo po ustaljenem redu. Začnejo ponavadi ob dveh popoldne. Seveda je treba hišo prej okrasiti z baloni, girlandami, z napisi 'hura' in 'vse najboljše' ter s podobno navlako. Ni pametno zamuditi, kajti takrat postrežejo s torto in s kavo. Ko ura odbije štiri, je čas za prigrizke: koščki sira in klobase, lonček gorčice, čips, krekerji in namazi, olive. Odrasle gostitelji sprašujejo, če  bodo kaj 'dobrega' popili. 'Dobro' je alkohol.Otroci dobijo 'limonade', ki pa ni stisnjen limonin sok s sladkorjem, temveč  malinovec. Okrog šestih se zabava zaključi, ker je čas za večerjo, a velikokrat se takrat postreže z juho in sendviči, z indonezijsko jedjo nasi, če je lepo vreme pa gostitelj na vrtu zakurbla žar. Ampak to slednje je res bolj izjema kot pravilo.
Ker je Antonie popoldne spal, smo na zabavo prišli bolj pozno. Torte ni bilo več, le še jabolčna pita je ostala. Gostje, enaindvajset jih je bilo, so se v velikem krogu pomenkovali. Seveda je treba vsakega pozdraviti in mu zaželeti 'vse najboljše', tipično nizozemska kulturna podrobnost, ki je še vsakemu tujcu priskrbela pristen 'WTF-moment'. Čestitati je namreč treba vsem prisotnim, ne zgolj mali slavljenki. 'Gefeliciteerd,' sopemo in vsakega trikrat kušnemo, le strica Steefa ne. Je sicer zelo dobrodušen stric, ampak le malo preveč oddaljen, kar se sorodstva tiče. Pa debel! Debeeeeeeel! Tako debel, da lahko zgolj žužnja.
'Kako ste, Steef?'
'Bžžt, bžžt,' dobiš v odgovor. Kar pomeni 'v redu, nikoli bolje'. Jelka se ga boji.
Opa Wim in drugi opa sedita skupaj. Na prvi pogled sta kot Statler in Waldorf iz Muppet Showa. A ostrino jima je vzela steklenica limoninega žganja, ki se svetlika ob njunih nogah. Dobrohotno se hehetata, ogrnjena v lahkotno okajenost.
Kljub sorazmerno predvidljivim tokom dogajanja, se imenitno zabavamo. Otroci se igrajo na vrtu. Jelka mora na stranišče in grem z njo. Ko hočem zakleniti, Jelka začne protestirati. Zadnje čase nadleguje tudi naše goste, ki se zaklenejo, ko gredo na stran. Mala tega, kdove zakaj, ne prenaša.
Še preden dobro premislim, mi uide: 'Kaj pa, če pride Steef?'
Jelka jadrno šibne s školjke in s spodnjicami na kolenih lastnoročno zaklene vrata. Dvakrat.

Foto: Nelly Huisman

Saj hočem, da zraste, ampak ne prav od srca

In z enega dneva na drugi so 'pokalke' postale kopalke ter 'helipoker' helikopter.
'A je to krrrrrrrrrrrrrrrrrrrava,' sprašuje Antonie s pravim koroškim r-jem.
'Ne, to je ovca.'
'O, ovca,' pravi s takim tonom, kot bi hotel reči, kako trapasto se je zmotil.
Modre očke modro zrejo v svet.
Redno se odpravlja na smrtno nevarno ekspedicijo na triciklu po parku. Nemalokrat
ga sosedove punčke jokajočega prinesejo domov. Na njegovih pohodih mu po življenju streže sosedov labrador Boelie. Boelie je majhne otroke. Navdušeno mahajoč z repom strašna rjava pošast  motovili  po parku, dokler ne najde kakšne žrtve, ki pa v višino ne sme meriti več kot en meter. In potem se svojega plena loti z jezikom in ga poliže do mokrega, podolgem in počez. Marsikakšna fobija se rodi na tak način.
Antonie drdra s triciklom po parku in nezaupljivo pogleduje po sosedovi čivavi Binkiju. Otroci se razsposajeno igrajo na travi. Prvi pravi topel in sončen dan po tednih deževja in mraza.
Antonie se jim ne pridruži. Z vrta si vzame plastičen stolček, si ga postavi na grič, se usede in motri okolico.
Odrasla soseska se skrivi od smeha. 'Poslikaj ga,' mi vpijejo vsi. In jaz hitim po svoj telefon.
Medtem pa: POINK! mali pade vznak. Ta dan natanko šestinsedemdeseti razlog za jok. Tarnajoč odvleče svoj stolček s hribčka k potki. In spet sede in gleda. Fotografija uspe.
Le pikapolonica je še vedno 'pikalonica'. Zaenkrat.

Prijateljstvo

Naš dom je zadnje čase pravo zatočišče za malce - kako naj se politično korektno izrazim - odstopajoče otroke. Najprej 'dinamični duo', tudi znani kot 'divji dvojčici', ki se super igrata z našima malčkoma, a se vedno medsebojno zravsata, da me ima, da bi ju tega odvadila tako, da bi eno naklestila z drugo oziroma obratno. Ker pamet zatre moj nagon, se redno poslužujem nenasilnih ukrepov: po dveh opozorilih ju pošljem ven.
Včasih, ne prevečkrat, ker je jo je potrebno zelo preudarno odmerjati, pride na obisk Jelkina najboljša prijateljica iz šole. Strahotno posesivna, s problematičnimi starši, ampak Jelka jo ima rada in skupaj se ure in ure lahko igrata. Jelka oponaša njeno  poskakovanje, navzela se je tudi njenega: ooooOOOOOooooo, ne smeeeeeee! Z Willemom crkujeva od smeha.
Bolj problematičen je petletni deklič, ki je zadnji čas zelo pogosta, Jelki zelo draga gostja. Srčkana punčka, ki strahotno jeclja. In včasih zaudarja. Jelka tovariško jeclja z njo, prisežem, da bi verjetno hotela z njo tudi družno smrdeti, a ji tega kategorično ne dovolim.
'A se sme-sme-eeeeeeeEEEEeva igrat v mojo sobo,' vpraša Jelka. Saj bi še prasnila v krohot, če ne bi bilo vse skupaj naravnost tragično. Deklič jeclja zato, ker jeclja njena mama. Ko sem žensko slišala govoriti, me je zabolelo srce.
Punci se tako lepo razumeta, a malo je manjkalo, pa bi pred nekaj dnevi naredili konec njunemu prijateljstvu. Mala modrookica je kar trikrat prišla na obisk in z Jelko sta se imenitno zabavali. Še Antonie je neprestano spraševal, kdaj bo spet prišla. Ko je napočil čas za to, da deklico že četrtič pospremimo čez cesto domov, sem šla ponjo v Jelkino sobo. Od punčke je zavel grozljiv duh po zatohlem, plesnivem in po še nečem obupnim. Soba in hodnih sta bila resno kontaminirana. Ko sem se vrnila, je Willem rentačil, kako mu je skoraj slabo in kaj se to pravi in da bo treba čez te obiske narediti križ. Mene je bolj skrbelo to, da mora biti s punčko nekaj hudo narobe: nekdo namreč ne začne kar tako spontano smrdeti. Ko sem kasneje šla gor v kopalnico pa mi je bilo v hipu vse jasno, le to ne, kako mi smradu ni uspelo kategorizirati. A se staram, ali kaj... Školjka je bila rjavo progasta. Mala deklica, kratke ročice....
Oborožena z varikino, gumijastimi rokavicami in krtačami sem se podala v desetminutno bitko. Morda se staram, ampak želodec imam pa dober, prmejdunaj!
Naslednji dan Jelkina prijateljica spet potrka po šipi. Jelka poskoči od veselja. Družno se hihitata na kavču.
'Miška, če te bo tiščalo kakat, mi pa povej, da ti pomagam obrisati rito.'
Pa je rešen še en problem.

Raznašanje letakov

Med enim in drugim opravkom mi v kuhinji pomežikne pametni telefon. Sporočilo vsesplošne organizatorke Truus, ki poziva prebivalce našega otočka, naj po svojih ulicah raznosijo letake. Za Binkošti bodo namreč v bližnjem odprtem muzeju Zaanse Schans, skušali oživeti slavno bitko, v kateri so Nizozemski uporniki davnega 1574 na torek, dva dni po binkoštni nedelji nabili španske vojake. V spomin na ta sloviti dogodek še dandanes v Zaandamu in okolici nekateri praznujejo tudi tako imenovani tretji Binkoštni dan, ki ga zaznamuje bolšjak, razpreden po vsem mestu.
Truus odgovorim, da bom z veseljem raznosila letake po naši ulici. Natipkam ji še, naj mi pove, kje in kdaj lahko dvignem letake. Sporočilo še dobro ni poslano, že pozvoni. Otroci - na obisku je tudi Jelkina prijateljica Jamie - švignejo k vratom, kjer se z zavitkom letakov že smeji Truus. Ponosno pove, da je za vse ulice na Otoku že poskrbljeno. Trikrat hura za facebook. Trikrat hura za nas, zavedne, lokalno zagrizene otočane. Iz kolesarnice pobašemo skiroje in kolesa ter se z neizogibnim vriščem in truščem podamo na ulico.
Naša ulica, imenovana po danskem otočku, je dolga četica prikupnih vrstnih hiš. Začne se s številko 2, konča pa s 110. Lihih hišnih številk naša ulica nima. Na Nizozemskem so namreč hiše v običajnih ulicah na desni oštevilčene s sodimi, na levi pa z lihimi številkami. Tako ima lahko vsaka stran ulice svojo poštno številko. Veliki stanovanjski bloki so dobri za eno ulico. S svojo posebno poštno kodo, kjer ima vsako stanovanje svojo poštno številko. Pismonoši tako ni potrebno gledati na priimke. Naša ulica je nekaj posebnega, ker nima leve strani, oziroma jo ima, vendar je ta dolg zid, za katerimi čemijo vrtovi hiš sosednje ulice, kjer so tudi zgolj sode številke, ker na levi strani teče reka Zaan. Tako pride na pravi naslov tudi pošta zame, čeprav je pošiljatelj namesto 'Žagar' napisal 'Jager'. Če pa je na pošiljki  napisana napačna poštna številka, bo pošta tedne in tedne tavala, preden bo prišla do mene, če sploh.
Naloge smo se lotili silno zavzeto, le Jamie je na žalost morala domov. Jelka in Antonie sta v pisemske reže na vratih izmenično tlačila rdeče letake. Tega mrzlega majskega popoldneva na ulici ni skoraj ni bilo žive duše. Razen nekega fanta, ki je - častna beseda, da si ne izmišljam - s črno  barvo barval gume svojega avtomobila. Zbrano je pomakal čopič v črno barvo. Antonie ga je nekaj časa pozorno motril, potem pa se je obrnil k meni in zvonko vprašal: 'A je to tudi gospod?' Fant se je namuznil, vstal - bilo ga je kake dva metra - in malčku odvrnil: 'Ti si tudi gospod.' Na smeh mi je šlo ob misli, da je mali še pred pičlo uro moledoval, naj tudi njemu nalakiram nohte na nogah.
Antonie se je namrščil in užaljeno dejal: 'Ne gospod! Antonie!'

Zajtrk

Jelka grizlja svoj prepečenec. Zgodaj je še. Za mizo sva sami, trije krožniki potrpežljivo čakajo na spečega papa, bratca ter na nono Anico, ki se še posveča jutranji telovadbi.
'Fino, ne, ker danes ni treba v šolo, ker je Vnebohod,' prekinem tišino.
Deklič melje svoj zajtrk in strmi skozi okno.
'Veš, ko sem jaz šla v šolo, sem bila stara že šest let,' skušam vzpostaviti zvezo.
Modre oči zrejo v pomlad na ulici. Ali pa tudi ne.
'In pol,' pomenljivo podčrtam bistveno razliko med prej in zdaj ter med Slovenijo in Nizozemsko.
Jelka odsotno žveči.
Ground control to major Tom...
'Veš, jaz sem imela le eno učiteljico, tovarišico Elzo. Tudi ona je včasih imela lase povezane v čop, tako kot
učiteljica Kim,' ne odneham. Ravno hočem dodati, da je bila tovarišica Elza najbrž prav toliko stara kot Jelkina druga učiteljica Margriet, ko me Jelka nenadoma bistro pogleda in s širokim nasmeškom reče:
'Pajki so tudi lepi, ane?

'

Nešteto odtenkov sive

Pred desetimi dnevi, med dnevom odprtih vrat Univerze v Leidnu, sem med predstavitvijo našega Oddelka za nizozemske študije bodočim študentom med drugim povedala, da bodo po predavanjih iz Uvoda v nizozemsko slikarstvo sposobni  povedati v katero izmed treh obdobij spadajo tihožitja iz sedemnajstega stoletja. 'Japakajše,' so me prebadali nejeverni pogledi. Tihožitje, tak brezvezen slikarski žanr. Kup stare šare in crknjena raca, ki ji glava binglja z roba mize.
A zame ne. Ko pomislim na tihožitje, vsakič pomislim na enega najbolj mojstrskih: na Tihožitje s pozlačenim bokalom Willema Claesz. Hede iz leta 1635. 'Druga generacija slikarjev tihožitij je prepoznavna po preprostosti, monokromatskih barvah, sorazmerno malim številom predstavljenih predmetov, ter diagonalni kompoziciji,' v duhu slišim profesorico Boers.
V ognju svoje razlage študentom zatrjujem, da bodo kot izkušeni vodiči svojim znancem lahko razlagali kulturno-historično ozadje Vermeerjevih olj ter Steenovih prizorov. Govorim jim, da bo vsako predavanje posebno doživetje, da bodo vsakič posebej slišali zgodbo, ki jih bo nadvse pritegnila. Spomnim se, kako sem pred leti sama sedela v velikanski, zatohli predavalnici, kjer smo v mraku zadrževali dih in ob diapozitivih sledili profesoričini razlagi. 'Vincent je umrl z nasmeškom na ustnicah; naposled je našel svojo Japonsko.' je nekoč dramatično zaključila predavanje o Van Goghu. Kolegica Yaemi iz Japonske je poleg mene zaithela, mene pa je oblivala kurja polt. Ob katerem koli drugem predavatelju bi v hermetično zaprti, temačni predavalnici zakinkala.
Prejšnjo soboto pa se je kot po naključju v prilogi dnevnika, na katerega smo naročeni, vame zazrlo Tihožitje s pozlačenim bokalom. Tedenska razlaga slikarske mojstrovine. Članek sicer ni bil primerljiv s predavanjem, ki sem ga bila sama deležna, vendar me je zabavalo dejstvo, da sem se še pred kratkim tega olja, ki ga lahko občudujemo v amsterdamskem muzeju Rijks, tako živo spomnila. 'Heda bil nenadkriljiv v slikanju različnih materialov in zanimivo je, kako vsak predmet na tihožitju priča o drugem: kositrni krožniki mečejo senco na damastni prt, v vrču za vodo se zrcali bogato pozlačeni bokal,' razlaga avtor.
Poiščem štiri okuse, ki jih je vsakič moč najti na tihožitjih nizozemske Zlate dobe. Slane ostrige in sol v zavojčku, kisla limona, sladek kruh in grenčica v kozarcu na levi. Vsi prisotni! Poklonim se mojstru neštetih odtenkov sive. Erotika? V ostrigah. Da pa so petični gospodje tistega časa imeli navado ostrige srkati iz žlebička med prsmi bogato obdarjenih dam, to pa nam je profesorica Boers lepo zamolčala.