Saj gre

Z Willemom sediva na terasi. Zatisnem oči in pomislim na april pred desetimi leti, ko sva bila na snidenju sorodnikov Van Kampen.
'To je bilo, še preden sem umrl,' je rekel Willem.
'Pa saj nisi umrl,' ga prepričujem, 'Saj si še vedno živ!'
'Še vedno si živ,' mi zamrejo besede na ustnicah, ko se predramim in mi pogled odtava v megleno jutro. Neizbežno spoznanje mi prikliče solze v oči. Na Willemovem mestu spokojno diha Jelka, globoko pogreznjena v spanec.
Vedela sem, da mi bo poleti najbolj težko. To je bil čas, ko smo bili res skupaj, ko smo se pripravljali na počitnice, čas, ko sem se tako varno počutila ob njem, medtem ko je zbrano sedel za volanom in nas peljal stotine kilometrov proti jugu. Še vedno se spomnim vonja avtomobila. Lani sva se pridušala, da si takega histeričnega dopusta nikoli več ne bova dovolila. Naše zadnje skupne počitnice so bile kljub križem in težavam tisočkrat lepše, kot bodo naše prve počitnice brez papa.
Po teh živih sanjah se mi vse jutro vsiljujejo podobe paralelnega življenja: pred hišo je parkiran naš volvo, ne moj mali suzuki, Willem me bo v petek, moj zadnji dan pred dopustom, prišel iskat v službo, namestil bo ekrana na avtomobilskih sedežih, da  bosta otroka lahko med potjo v Slovenijo gledala risanke, skupaj bova šla na kosilo, da proslaviva začetek dopusta...
Willem je lep spomin, senca mojih sanj, topel pogled s fotografije.
Po zajtrku izvlečem sesalec iz omare, ga vključim in se v solzah sesedem poleg njega. Ne morem se obvladati. Nekateri starši zmorejo zadrževati svoja čustva pred otroki, jaz pa na teh preizkušnjah vedno znova zamočim. Antonie me zaskrbljeno gleda in ko mu razložim, da sem sanjala o papu in da ga pogrešam, mi vzame sesalec in začne z vso vnemo sesati. Srce se mi stisne. Še sreča, da nas ta dan čaka obisk v živalskem vrtu Artis. Vožnja z vlakom in nato prestop na mestni avtobus, nato pa z google maps do Artisa in naš izlet v Amsterdam postane prava pustolovščina.  Ko smo se naveličali živali, smo si v planetariumu ogledali natanko isti film o Darwinovi teoriji naravne selekcije, kot pred enim letom, ko smo Artis obiskali z Willemom. In kako ponosno sem v takratnem zapisu  leto dni nazaj zapisala, da je Willem takoj imel pri roki odgovor na vprašanje, za katerega sem mislila, da je težko.
'Saj gre,' imam sama vendo pri roki odgovor na vprašanje, ki mi ga sočutno postavljajo znanci. Kaj pa naj jim drugega rečem, saj ne bi vedeli, kaj naj z obupano Ireno. Zato si vsako jutro navlečem nasmeh na obraz. Gre, saj gre.

Očetovski dan

Dan, da bi se človek obesil. Očetovski dan. Sonce. Veseli očetje z otroki na igrišču, kamor gleda široko okno dnevne sobe. Vesele družine švigajo na kolesih mimo našega kuhinjskega okna. Še doma mi solze tečejo v javnosti. Jelka, njena prijateljica in Antonie pa kot nalašč izberejo ravno Stromaejev album in brezglavo skačejo na Papaoutai.
Où t'es, papa où t'es?
Où t'es, papa où t'es?
Kje si, papa, kje si?
Kje si, betonska stena, kje si, da vate udarim z glavo?
Samo po sebi umevno naj bi bilo, da sem danes posebej dobra mama, posebej močna ženska, pa nisem in ne bom, ker ne morem in nočem.
'A si kdaj pomislila, da bi mu sledila,' me je pred meseci vprašala psihijatrinja.
Danes bi ji prvič pritrdila. In v naslednji sapi zagotovila, da bo misel postala zgolj pisana beseda in nikakor ne dejanje. Marsikaj me veže k življenju.
Čarobni pesek, s katerim se gremo zdaj igrat, torta, ki nas čaka v hladilniku in jutrijšnji dan, ki bo gotovo prinesel kaj novega.

Pogled naprej

Amsterdam Sloterdijk, knjigarna na kolodvoru. Tu prebijem pet minut, ko čakam na vlak za Leiden.
Pritegnejo me najmanj trije naslovi. Lahko bi jih kupila, če me ne bi prešinilo: ljuba duša, ne bodi trapasta, saj nimaš časa brati. S ščemečimi očmi sem stopila na peron.
Zvečer sem doma klicala mamo, na domačem telefonu je njena številka na četrtem mestu, za 'Blackware', podjetjem, kjer je bil Willem zaposlen enajst let. In pred mano se je odvil prizor izpred skoraj dvanajstih let, ko je bil na obisku Axel, lastnik podjetja, ki je z Willemom obdeloval še zadnje podrobnosti v delovni pogodbi. Potem smo v troje trčili s šampanjcem. Obetala se nam je brezskrbna prihodnost. Spomin je izpuhtel, moje življenje se mi je zazdelo še nekaj centimetrov votlejše in imelo me je, da bi zakričala: 'Svoje prejšnje življenje hočem nazaj!!!!'.
Ministrstvo za nemogoče zadeve ne obstaja.
Danes zjutraj sem otroka peljala v šolo, na poti proti domu pa sem se ustavila v knjigarni. Kajti če bom opustila vero v svetlo prihodnost, bo to začetek konca.

Zgornja ustnica

Sladoledar Goemans v Zaandamu je najboljši sladoledar na svetu. Na videz neuglednega možakarja poznamo vsi prebivalci in vsak ga tudi na cesti prijazno pozdravi. Njegov sladoled je najboljša tolažba in obljuba poletja na tako mrzel in turobno deževen poznomajski dan kot je bil današnji.
Ko se z otrokoma zbrano sladkamo, zavoham, da je nekdo od obiskovalcev pred kratkim jedel fižol, oziroma zelje, oziroma, sodeč po tem, kako je zaudarjalo, najbrž oboje. Če sem kdaj se pritoževala nad smradom, je Willem  v smehu imel navado reči: 'Svojo zgornjo ustnico vohaš.'
Jelka mu je tako podobna, svojemu očetu. Revica me skuša zadnje čase vedno presenetiti, ker sem tako pogosto žalostna in nejevoljna. V petek me je v spalnici pričakala cvetoča bilka, ki jo je Jelka našla na travniku. Tako lepo vazico je izbrala, da me je prizor pustil brez besed. Minimalizem.

Tale naša Jelka... Rešuje metulje pred utopitvijo, zadnjič je v stanovanje na jedilni žlici prinesla deževnika, ki ga je izkopala na vrtu in ga tako rešila gotove smrti, saj ga je nekdo menda živega zakopal. Nešteto pikapolonic je preselila iz smrtnonevarnih področij na naše vrtnice, kar neizogibno povrzoča izumiranje listnih uši, a tega ji raje ne razlagam. Mi vsaj ni treba brizgati strupa po zelenju.
Pri nas domuje v lončkih najmanj pet jelševih lepencev, dva ji je v varstvo zaupala Jona. Eden je na mojo grozo že izlegel rumeno-oranžna jajčeca. Nenehno preverjam, ali je preluknjani pokrovček na kozarcu dobro pritrjen.
Jelka se ure in ure igra in pogovarja s temi gomazečimi tovariši. Včasih se ji pridruži prijateljica iz soseske. Ki ima specifičen problem, s katerim se spopada kar nekaj otrok, a se njihovi starši sramujejo načenjati to temo. Tudi njeni. Jaz se z njimi igram burko nevednosti, a ko penetrantni smrad doseže moj nos, sem neizprosna. 'Punčka, pojdi se domov preobleč,' ji rečem.
'Mama, saj ona ne smrdi,' se Jelka zavzame za svojo prijateljico, 'Samo NJENO zgornjo ustnico vohaš!'
Willem bi bil tako ponosen nanjo.

Guilty pleasures

Za binkošti smo bili v Belgiji pri prijateljih in prejšnjo soboto sem po dvajsetih letih spet gledala Evrovizijo. Preživela sem. Niti slabo mi ni bilo. Celo navdušeno sem navijala za Belgijo in Nizozemsko, potihem tudi za Latvijo in Gruzijo. In naposled složno z drugimi šimfala zmagovalko in 'pipota' s Poljske.
Ker me to ni pokončalo, sem v nedeljo znova gledala Evrovizijo: in to posnetek za gluhoneme, v znakovnem jeziku. Lahko bi vso oddajo opremili s podnapisi, pa niso. Še sreča, ker se že dolgo nisem tako zabavala. Z bolečim trebuhom in s solzami v očeh so se mi porodilo vprašanje: kako se gluhi učijo tujega jezika? Se učijo tujih znakovnih jezikov? Ker znakovni jezik namreč ni univerzalen.

Lieux de mémoire

Ko tu in tam krenemo po poteh spominov, mi je zvečine težko. Vsi naši priljubljeni kraji se zdijo brez Willema brezbarvni in votli. A nenapovedano se prikradejo v naše življenje tudi lahkotni trenutki, ko se zdi, kot bi skoraj ujeli srečo za rep.
Včeraj smo bili pri opu in omi v Noordwijkerhoutu, v Willemovi rodni vasici severno od Leidna. Glede na to, da nismo turisti, nas polja tulipanov ne bi smela več spravljati v trans, a na tem izpitu vsakič neslavno pogrnemo.
'Oh in ah' vzklikajoč smo skrenili s poti proti domu pred neskončne vrste rožnatih in rdečih tulipanov.
Pred dvema letoma je tu nastala čudovita fotografija: Willem z otrokoma, v ozadju pa vijoličaste hijacinte. Visi pri nas v dnevni sobi, kjer se vsak večer poslovim od njega, visi v kuhinje pri opu in omi, pri noni Anici... In vendarle, to pot me je naenkrat obšla misel, da je nemogoče biti nesrečen, če imaš tako obsešen arhiv čudovitih spominov.

Čas

Včasih smo 30. aprila na Nizozemskem slavili kraljičin dan. Toliko lepih spominov se mi utrinja. Willem v oranžni majici navdušeno obeša istobarvne zastavice. Še zdaj ga vidim na podstrešku, kako se mi je šaljlivo spačil v fotoaparat. Facebook me opominja na dogodke štiri, pet, šest let nazaj.
Čas slepomiši z mano. Nenadoma se mi zdi moje bivanje v Ljubljani pred šestnajstimi leti bližje od našega dopustovanja z Willemom, Jelko, nono Anico in Antoniejem, ki je bil pred šestimi leti še kepica v mojem trebuhu. Peščena plaža v Portorožu, kjer sem vsa zardela zakopala Jelkino lulanje, Willem in nona Anica pa sta se hehetala. Del mojega prejšnjega življenja... Willem se mi iz dneva v dan odmika. Kako je že zvenel njegov glas? Kako je vonjalo njegovo telo?
Spet sem pri omari, s prsti grem prek njegovih majic. Vdahnem. Dišijo po omari. Nevralen, trpek vonj. Še pred mesecem sem v njem še lahko zaznala Willema, zdaj pa ne več.
Njegove copate sem pospravila. V njegovi sobi vlada nepopisen kaos. Raznorazni ropotiji so se pridružile sadike paradižnikov, endivije, fižola in janeža. Novo življenje.
Na vrtu v veliki stekleni posodi begajo paglavci, ki so se izvalili iz mresta. Gospa iz ulice, nekaj hiš naprej, nam je širokosrčno podarila delček njenega ribnika. Novo življenje,.. Maček se sumljivo smuka ob posodi s paglavci. Nič dobrega se jim ne obeta.
Otroka sta povabljena na Lucianov rojstni dan. Malček je star dve leti. Njegova mama je bila zadnja, ki je videla Willema teči.
Čez tri dni bo osem let, odkar sva se poročila. Pred natanko osmimi leti, tri dni pred najino poroko, sem Willema zbudila in mu navdušeno mahala z nosečniškim testom pred nosom. Po letih neuspešnih poskusov in po četrtem IUI-ju sem bila končno noseča. Takrat je napočil najlepši čas mojega življenja, ki se je končal natanko pred 31-imi tedni.
217 dni...