Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 23. september 2012

Hej, hoj Amsterdam, na ples s pingvinom in še kam.

Pred dvema tednoma sem Jelko odpeljala v Amsterdam. Najprej sva bliskovito obdelali Rijksmuseum, potem pa sva stopili novim dogodivščinam naproti.
Ni nama bilo treba daleč. Le do trga Museumplein sva stopili, vsaka s svojim ameriškim hot-dogom s kislim zeljem. Pred vsakim znamenitim muzejem v Amsterdamu, najsibo 'Rijks' ali pa Van Goghov muzej, popolnoma nelogično čemi stojnica z ameriškimi hrenovkami. Verjetno zaradi ameriških turistov, ki se jih očitno po vseh kulturnih udejstvovanjih poloti hudo domotožje in volčja lakota. Ampak hrenovkam s kislim zeljem in gorčico tudi medve z Jelko nisva rekli ne. Mljaskaje sva zavili na Muzejski trg, Museumplein. To je obširen travnik, ob katerem so vsi trije mestni supermuzeji - Rijks, Van Goghov muzej in Stedelijk, muzej moderne umetnosti, ki so ga po devetih letih prenove otvorili prav danes. Na trgu je tudi velikanski ribnik, v katerem se zrcalijo zdaj že legendarne XL črke: I amsterdam.
Jelka se je pridružila turistom in je prizadevno skušala zlesti na S, med tem podvigom ji je oko ušlo na vabljivi ribnik. 'Veš, Jelka, to ni bazen,' sem ji zaman razlagala, vedoč, da se bo zgodilo neizbežno. Odločno je zakoračila proti vodi. V zadnjem hipu mi ji je uspelo sleči oblekico, hip zatem pa je Jelka po kakih 15 cm globoki vodi korajžno zabredla proti dvema deklicama, ki sta se škropili v sredini ribnika. Dve mladi turistki sta čofotanje z navdušenjem beležili v svoja fotoaparata. Od nekje se je vzel zlati prinašalec in se v velikem loku pognal v vodo. V nekaj velikih skokih se je pognal do deklic, ki so se vriskajoč razkropile. 'Saj ne bo nič naredil,' je zasoplo razlagal njegov lastnik, ki se je že nagibal proti šestdesetim. Nasproti mene se je utrujeno sesedel na rob vodnjaka in muzajoč zmajeval z glavo. Dekletci sta se zatekli k staršem, Jelka pa se je odločila delati družbo psu. Prešerni smeh. Prijazni štirinožec je moral kaj kmalu Jelki prepustiti ribnik, saj ga je ostri žvižg opomnil, da se mora pridružiti gospodarju. Tega je očitajoče oprhal: mila kazen za neizprosnost. Jelka je z rokami na dnu ribnika 'priplavala' k meni. Za silo sem jo obrisala z rokami in s svojim krilom, ji navlekla njeno rožasto obleko ter ji zamenjala hlačke - v nahrbtniku sem imela troje rezervnih, nikoli se ne ve.
Stopili sva na tramvaj, na ulici Rokin pa sva izstopili in občudovali ulične umetnike. Najino pozornost je pritegnil droban fant, ki je nad ulico pričaral ogromne milnate 'mehurčke'. Z dvema palicama, na kateri je privezal dve vrvici in ju namakal v vedro z milnico, je nad mimoidičimi oblikoval čudovite mavrične balone. Jelki je pomignil, naj mu pride pomagat. Mojster in njegova pomočnica. Lepo ji je uspelo. Vsa ponosna je poskočila vsakič, ko se si je izmed vrvic izmuznil veliki meduzi podoben mehurček. Fant si je zaslužil evro, ni kaj.
Pred glavnim kolodvorom je še vedno donela lajna, tako kot ob najinem prihodu v mesto pred nekaj urami. Pred njo je zanosno, kot bi mu šlo za življenje, plesal pingvin. Bodoči ženin. Ostali udeleženci fantovščine so ga s ploskanjem in vzkliki spodbujali. Jelka se je tudi zavrtela ob zvokih, ki so že desetletja iz mode. 'Zapleši s tamalo,' so pingvina nagovarjali njegovi nepernati prijatelji. Ptiču z Južnega tečaja ni bilo treba reči dvakrat, Jelka pa ni bila za stvar. Zavrnila je njegovo iztegnjeno perut in ga nezaupljivo motrila izpod svojih rdečkastih obrvi. Bravo, punca! Starejšim dedcem ni zaupati. Sploh pa ne takim, ki se preoblačijo v pingvina in nameravajo v bližnji prihodnosti stopiti v zakonsko zvezo z drugo izbranko.
S povešenim kljunom se je pingvin odgugal k svoji druščini.

petek, 14. september 2012

Z Jelko v Rijksmuseum

V soboto sva šli z Jelko prvič sami v Amsterdam. Willem in Antonie sta ostala doma in počela moške stvari.
Čas je, da naša že skoraj štiriletnica obišče kakšno resno kulturno ustanovo, zato sem se odločila, da jo odpeljem kar v najslavnejšo, v Rijksmuseum. Ker ta muzej že leta obnavljajo, so obiskovalcem na ogled le izbrane mojstrovine,  na primer Vermeerjevo Dekle z vrčkom mleka ali Rembrandtova Nočna straža. Ko bodo aprila z vsem pripadajočim pompom in bliščem odprli prenovljen muzej, si ga z Jelko ne bo tako zlahka ogledati. Ne bi ji rada zagrenila prvega obiska našega znamenitega 'Rijksa', zato sem se odločila, da si bova ogledali nekaj prav posebnega, nekaj, za kar sem skoraj prepričana, da ji bo všeč.
Na vlaku mi Jelka vso vožnjo, celih dvanajst minut trajajočo, sedi v naročju. Malo jo je strah. Ko v Amsterdamu izstopiva na glavnem kolodvoru, nama moje najljubše in najlepše mesto zaželi burno dobrodošlico: pred glavnim vhodom kolodvora oglušujoče igra gromozanska lajna, taka za v plesne dvorane. V ritmu lajninega hrušča Jelka ob meni poskakuje do tramvajev. Številka 2 ali 5 naju bosta popeljali do Rijksmuseuma.
 Jelka se mi je v gugajoči in škripajoči petici namestila v naročju ter se začela spogledovati z nasproti sedečim fantom. Zame je bil to eden izmed nerodnih trenutkov, ko res ne vem, kako se je najpametneje obnašati. Kot po naključju je tudi sopotnik imel bujne rdeče kodre in se je Jelki ves čas prešerno smejal, dokler ni izstopil na trgu Leidseplein. Dve postaji dlje, na ulici Hobbemastraat, sva skupaj s peščico turistov izstopili tudi midve.
Vsem, ki se odpravljate v Rijksmuseum, srčno priporočam: pojdite dopoldne pred enajsto uro. In če bi vas iz kakršnega koli nerazumljivega notranjega vziba prijelo, da bi s seboj vzeli kakšno priročno orožje ali - še huje - barvni sprej, se za božjo voljo krotite: varnostniki na vhodu vas poskenirajo po dolgem in počez.
Ob enajstih tudi lepe septembrske sobote ni bilo nobene vrste. Na blagajni sva hitro opravili, saj sem imela muzejski abonma, Jelki pa do osemnajstega leta vstopnine ne bo treba plačevati. Dobili sva vstopnici in dve zgibanki, ki si jih je Jelka hlastno polastila. Kot bi vedeli, kam sva namenjeni, so naju uniformirani muzejski čuvaji (se jim tako reče?) usmerjali proti hišicama za punčke iz sedemnajstega stoletja. Da ne bo pomote, s tema dvema hišicama za punčke se nikakor niso igrali dekliči tistega časa, marveč sta se z njima, kot s posebno ljubiteljsko muho, postavljali dve zelo premožni mestni dami. Najverjetneje sta bila njuna soproga uspešna trgovca in vplivna meščana.
Hja... Jelki se je zdelo nezaslišano, da so bile hišice zaščitene z debelim steklom in da ni smela stopiti čez vrvico, ki je obiskovalcem branila tesnejši stik s tema dragocenima muzejskima eksponatoma. A nič ne de, usedla se je na stopničke ter si z zanimanjem začela ogledovati zgibanki, ki sva ju dobili na blagajni.
'Pridi, greva gledat ladjo,' sem jo vzpodbudila. Ubogljivo mi je sledila in celo namenila občudujoči 'Oooooooo' maketi trgovske jadrnice nizozemske Zlate dobe.
Potem sva se odpravili v prvo nadstropje gledat slike. Jelka je še vedno nora na stopnice in dvigala. Nekajkrat sva šli v prvo nadstropje. Po stopnicah gor, ogromnim ovalnim dvigalom dol. In obratno. Za hip mi je uspelo Jelkino pozornost obrniti na Vermeerjev portret male deklice, a čez nekaj trenutkov me je moja rdečelaska odvlekla h klopem na sredini dvorane s slikarskimi mojstrovinami. Resno se je pridružila nekaterim starejšim ljubiteljem holandskih mojstrov, le da se ni zazrla v viseče umetnine, temveč je spet zbrano začela preučevati zgibanki, ki ju je zvesto nosila po muzeju.
Rijksmuseum v ozadju

'Zdaj pa si oglejva eno najslavnejših slik na svetu,' sem ji predlagala. V letu sva si ogledali - popravek: sem si ogledala - Nočno stražo. 'Ži'jo, Rembrandt! 'Dijo, Rembrandt!' V tem stilu. Jelka je bila nad muzejem navdušena. Tam 'talajo' zastonj zgibanke. Ko sva prišli ven, malo sva se še pozabavali pri vrtljivih vratih, se je vrsta čakajočih obiskovalcev vila do vse do tramvajske postaje. Najin bliskoviti obisk je trajal natanko dvajset minut. Pohiteti je bilo treba, čakale so naju druge dogodivščine.

ponedeljek, 10. september 2012

Mamazaver, spokaj stran!

Prejšnji teden smo izvedeli, da je Yule, Jelkina sovrstnica iz vrtca, dobila sestrico. Poimenovali so jo po naši nadebudnici. Kako lepo, še ena Jelka! Razlog, da se petelinim naokoli. Jelka ni le slovansko, marveč tudi nizozemsko ime. V severni nizozemski provinci Friziji je najti kar nekaj Jelk, ženskih izpeljank dokaj običajnega moškega imena Jelle. Drugod po državi je to ime redko, a dovolj razpoznavno, pri čemer gre zahvala vzhajajoči igralski zvezdi Jelki van Houten, sestri veliko slavnejše Carice van Houten.
Malce sem zašla. Zanemariti hočem neutrudnega črvička, ki mi vrta po duši. Občutek krivde... Ker mi je včasih težko sprejemati hčerko, kakršna je. So dnevi, navadno takrat, ko moja samozavest ponikne, ko vidim zgolj tisto, česar Jelka še ne zna, pozabim pa na to, kaj vse že zmore. Skrbi me, ker še vedno kaka v hlače, čeprav že tedne ponoči spi brez pleničke. Čez dan ji še vedno uide, nekako pozabi na potrebo, kadar se vsa preda igri. Nekaj časa sem se tolažila s tem, da je pač stara šele tri leta in da se bo že navadila; vsi otroci se. Ampak zdaj me pa počasi panika grabi: čez štiri mesece bo šla v šolo!!!
Tudi kolesarjenje je nič kaj ne zanima. Šele pred nekaj dnevi je na svojem novem gasilsko-rdečem kolesu končno zagnala pedale. Dve leti časa ima, da se nauči tudi brez stranskih kolesc za oporo. Ko bo stara pet let, se bo morala učiti plavati, da nam ne utone pri tej obilici vode, ki nas obkroža. Včeraj, naprimer, jo je Willemu pocvirnala. Kot debila sva tekala po otoku in jo iskala. V mislih sva že videla potapljače, kako iščejo po reki. Slepa panika. Verjetno sva kar nekajkrat šla mimo grmičevja, kjer je brskala kot kokoš.  Saj bi jo stresla iz hlač, a je imela oblečeno krilce. Ničkolikokrat se počutim popolnoma nemočna in včasih me jezi, da je ne veselijo stvari, ki veselijo mene. Saj vem, da je to popolnoma brez veze, ampak vseeno, bode me. Na živce mi gre tudi to, ker je tako 'komot' in se ne potrudi, da bi se, na primer, sama oblekla.  Včasih me mine potrpljenje in jo kar trdo primem. Vem, da to nikamor ne pelje, a včasih se ne morem zadržati. Pa tako vesela deklica je, upam, da je ne bom zašuštrala s svojimi zahtevami in pričakovanji. Willem pravi, naj se ne sekiram, saj po drugi strani že pozna črke in številke. Ja... Tega bi jo naučili tudi učitelji v šoli. A kako naj jo odvadim kakanja v hlače, no, madona?!
Kar zgrozim se, ko se zasačim, da tako nepotrpežljivo reagiram, NATANKO TAKO KOT MOJA MAMA! Kam sem zabredla. Prenapeta mamzila sem postala. Mamazaver. Zadnjič sem Jelki v postelji zvečer nekaj pridigala o tem, kako to, da ji nekaj prepovem, ne pomeni, da je nimam rada, temveč ravno obratno. Obrnila se je na blazini, me iskrivo pogledala, nato pa je ustnice razširila v nasmešek in odločno rekla: 'Pojdi stran!' Kot polit cucek sem se pobrala iz njene sobice. Večer je čas za lepe pogovore, ki peljejo v lepe sanje. Tega se zdaj zelo disciplinirano držim. In ko se spet pokaka v hlače, štejem do dvajset. In nazaj. In vseeno popenim. Moja zlata miška, še kdaj zapodi mamazavra!