Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 21. september 2015

Vročica

Še sama ne vem, kdaj se me je polotila vročica. Morda že aprila, ko mi je kri hitreje kot navadno zaplala po žilah med tekom ob nabrežju reke Zaan. Takrat sem se prvič zavedala, da moj rekreacijski krog ni zgolj zdravilo proti norosti, temveč pravcati trening. Morda me je začela vročica resno oblivati maja, ko sva se z Willemom prijavila na nočni tek. Ali pa junija, ko sem v vrsti čakala v šoli, da na mini tek  prijavim Jelko in Antonija. Zagotovo me je že hudo kuhalo že avgusta, ko sem dvakrat tedensko pospeševala čez most in ugotovila, da sem okužila Willema, ki je v neonski majici dvakrat tedensko zvečer pokazal pete. Ko mi je od ponosa poskočilo srce, ko je Antonie po pouku pritekel z veliko kuverto, kjer je bila njegova prva štartna številka.
V Zaandamu konec poletja vre, vse do mogočnega vrhunca v tretjem septembrskem vikendu, ko od središča Amsterdama do Zaandamskega centra poteka znameniti tek Dam tot Dam loop. V soboto se iz Amsterdama podajo v Zaandam pohodniki, ki za različne dobrodelne organizacije prehodijo 18 kilometrov. Naš Otok jih toplo pozdravi, podpre z aplavzom, bomboni in šegavimi pripombami priletnega DJ-ja. Pohodniki se mi na rdeči preprogi postavijo pred objektiv. Mala Eleonora je tudi letos deležna hvaležnega repkanja štirinožnih udeležencev, ki so od nje dobili pasji piškotek.
Na mostu se v vetru že gugajo neonski valji, ki bodo osvetljevali progo za nočni tek. Še pet ur... V mestu vrvi, helikopter lokalne televizijske mreže kroži nad otokom.
Bolj se mrači, bolj se dviga vročica. Naš Otok zaprejo za promet, prebivalci vlečemo iz kolesarnic in s podstrešij božične lučke. Otok burno utripne, ko pritečejo prvi udeleženci nočnega teka, največje tekaške žurke v Evropi. Lani so ta tek prvič organizirali, misleč, da bo zgolj enkratna prireditev, a navdušenje je bilo tako izjemno, da ga bodo odslej prirejali letno.
Z Willemom sva štartala ob 20:40, z nekaj tisoči fanatikov sva odtekla 5 milj skozi naše razžarjeno mesto, mimo številnih svetlobnih efektov, muzikantov, žurerjev, otrok, ki so čakali ob progi na 'high five'.
Naše oranžne fluorescentne majice so odsevale v snopih svetlobe, srce nam je bilo v glasbenih ritmih, ki jih je vrtelo na desetine DJ-jev ob progi. Publika nas je podžigala, in naenkrat je bil pred nami zadnji kilometer, čas za moj slavni finiš ob špalirju plesalcev na dvignjenih odrih. Mater, še hitreje bi lahko šlo, prmejduš, da ja! Bahavo ovešena z medaljama sva se z Willemom odpravila domov.
Pod tuš in spat, ker je treba naslednji dan zgodaj vstati: nedelja veliki dan za otroka.
Mrzlično pripravljam zajtrk in zaskrbljeno pogledujem ven, kjer je pravkar še rosilo. A obeti niso slabi. S trepetajočimi prsti pripenjam štartni številki na Jelkino in Antoniejevo majico. Čisto zaresna mrzlica me je zajela. Antonie v pižami vleče črte od mize do vrat v dnevni sobi: 'Glej, mami, tako bom šibal!' Jelka zamišljeno oblizuje z nutello zapackan nož. Nje se mamin fanatizem ne prime tako zlahka.
Dobre pol ure pred štartom se zagozdimo v neverjeten dren. Na stotine otrok se udeležuje mini teka Dam tot Dam in letos je množica nepopisna. Štiri- in petletnike med tekom spremljajo starši, za Antonieja je to prvi tek, Jelka pa teče letos že tretjič, a prvič sama. Medtem, ko si utiramo pot proti štartnemu prostoru, Jelko nagovori Eden, deklica iz soseske. 'Lahko tečeva skupaj?' Jelka navdušeno poskoči. Tako, pa sta dve. S tekom lahko začneta v tretji etapi.
Z Antoniejem se komaj zrineva v prostor pred štartom. Čisto zadaj sva. Navdušeno skačeva in ploskava z rokami v zraku; to je ogrevanje. In potem VUUUŠŠŠŠ, v zrak bušneta dva stebra umetne megle: TECIMO!!!! Antonie cik-caka med tekači, vratolomno prehiteva nerodne fantke in punčke, komaj kak centimeter od ograje, toliko, da se ne spotakne. 'Antonie, počakaj,' me skoraj zgrabi panika, ko ga ne ugledam več. 'Ne, mama, prehitevati moram,' slišim nekje spredaj njegov glasek. Proti cilju ga vendarle dohitim. Glavo in roke je vrgel nazaj in v tekmovalni pozi finišira. Zaslužil si je medaljo, vrečko z darilci sponzorjev ter indijansko ime Sneta Sekira.
Jelka, ki je štartala dvajset minut kasneje, se nam zadovoljno in ponosno pridruži. Med tekom sta z Eden od nekje pobrali še Jelkino najboljšo prijateljico Izo.
Potem gremo v mesto na zabavo in čakat ta prave frajerje, ki pritečejo iz Amsterdama. Najprej ugledamo helikopter, zatem se na motorju pripelje policist, potem avtomobil, ki ima na strehi ekran s štoparico, temu sledi drugi policist na motorju, za njim motorji s kamerami in šele za tem cirkusom junak dneva, Kenijec Edwin Kiptoo. Na ves glas ga spodbujamo. V Zaandam je pritekel v 45-ih minutah in 19-ih sekundah. Jaz sem za dvakrat manjšo razdaljo rabila sedem minut več. Glava se mi kar noče ohladiti, rada bi ostala, a otroci se hočejo domov igrat.
'Prvič in zadnjič! To je preveč utrudljivo,' zastoka Iza. Sneta Sekira se ji vse do doma roga 'direkt v ksiht' .


sobota, 05. september 2015

Spančkaj, spančkaj...

Spokojno leži na trebuhu, mali fantič, z rahlo privzdignjeno ritko, z glavo malce vstran, roki počivata ob telesu. Dlan mu rahlo zatrepeta, dvigne svojo okroglo žemljico in spodvije nogi pod trebuh. Zebe ga. Na rahlo zavzdihne, ko ga pogrnem, zatem pa spet potone v globok sen. Moj mali sinko na srečo spi. V svoji mehki postelji, v svoji varni sobi, v mestu, kjer so pravkar postavili zabaviščni park in kjer so ob nočnih detonacijah vsi pohiteli na plano in z obžarjenimi obrazi spremljali ognjemet.

Daleč stran, v neki navidezno drugi zgodbi so morski valovi mehko odložili Aylana. Podoba naplavljenega dečka se je v nekaj urah vžgala v kolektivno zavest vseh nas. Postali smo del iste zgodbe. Koliko možnosti je, da se podobno nekoč zgodi nam? Antonie in Jelka sta se pred nekaj minutami potisnila nos vsak v svojega plišastega ljubljenčka in mirno zaspala, zgolj zaradi tega, ker sta slučajno rojena pod pravimi koordinatami.

Komaj sem zadrževala solze, ko smo z otrokoma z zvezki, barvicami, nalepkami in malimi igračkami napolnili dva nahrbtnika. Enega za dečka, drugega za deklico. Odnesli smo ju na zbirno mesto v trgovino z otroškimi potrebščinami. Nekje je treba začeti, to sta bili naši kapljici v morje.

Lahko je kazati s prstom v Putina, zahodne države, Evropsko unijo, Združene države, muslimane, kristjane. Prebiram pikre opombe o čustveni manipulaciji. Vsi smo del te zgodbe, vsi smo odgovorni, vsi vidimo v svojih spečih otrokih malega Aylana, Ure in ure lahko skušamo nemočno pogoltniti žalost, misleč, da ne moremo ničesar spremeniti. Ampak brez nas se ne bo spremenilo nič.