Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 30. maj 2012

Vnebohod

Pred štirinajstimi dnevi, na Vnebohod, ki ga na Nizozemskem praznujemo, sem se morala nasmejati podobici, ki jo je na Facebooku objavila Skupina za spodbujanje uporabe ogroženih nizozemskih besed - ja, ta skupina obstaja, prisežem, in sem tudi njena vdana članica. Na podobici Jezus v Nasini opravi; v pomežik že skoraj popolno posvetnim Nizozemcem ter kot bergla za spomin, kaj se na ta dan sploh praznuje:  Vnebohod, na četrtek, natanko 40 dni po Veliki noči, ko je Jezus zaključil svoje zemeljsko življenje ter se pred očmi svojih učencev dvignil v nebo. Nisem si mogla kaj, v duhu se mi je prikazala raketa, ki je švignila v zrak, zaprepadeni učenci, ki še ure in ure zaman skušajo vzpostaviti stik 'Ground control to Major Tom'. Priznam, da me je daleč zaneslo, bogokletno daleč. Mimo mene je priskakljala Jelka in si veselo požvižgavala.
'Jelka žvižga,' je Willem nepreklicno prekinil moje miselne troskoke. Še preden sem mu s svojim slaba tri leta in pol starim mamastim staccatom v glasu utegnila odvrniti 'bodi no pameten', sem v si v drobcu sekune ponovno odvrtela pravkar videno in slišano. Jelka žvižga. Kot kos. To je dosežek.
Blagoslovljen bodi Vnebohod, ki si vedno ob četrtkih, tako da imamo uradniki še v petek prosto. In seveda tudi super, da lahko, kljub temu, da je praznik, gremo v Hemo, kjer pokosimo in kjer nona Anica nakupi še zadnja darilca pred svojim odhodom v Bovec. Jelka v mestu kaže na trgovine: 'Ta je odprta, ta je zaprta!'
Zanesljiva Hema je odprta, vabljive vonjave nas privedejo v restavracijo v gornjem nadstropju. Jelka in Antonie nestrpno čakata na najmehkejšo žemljico s čokoladnimi drobtinicami na svetu. Počakajta, da plačamo, jima dopovedujem. Fino je kositi v Hemi, majhni otroci niso ovira, četudi napravijo pravo razdejanje. Mizo sicer po kosilu vestno pospravim in pladenj s prazno posodo in embalažo brumno odložim na polico. Ampak mravljišča padlih čokoladnih mrvic na tleh pa se brez sesalca nima smisla lotiti.
Na poti domov pridemo mimo trgovine z oblekami. Jelka pripomni: 'Tu ne bomo ničesar plačali. Je zaprto.'
Nekje, daleč nad orbito, je bilo za zatemnjeno Nasino čelado zaslutiti droben nasmešek.

nedelja, 20. maj 2012

Jaz pa vem, kaj naj z rabarbaro!

V maju se pustim na tržnici enkrat letno zapeljati rabarbari, tem prečudovito zardelim snopičem sočnih stebel. Vsakič, ko sem ta kar zajetni sveženj prinesla domov, sem dolgo kolebala, kaj naj z njim. Nekajkrat je nastal bolj ali manj posrečen kompot, bodisi v Jamiejevem, bodisi v Nigellinem stilu, letos pa sem staknila in priredila odličen recept zase in za vse tiste, ki ne vedo, kaj naj z rabarbaro. V dveh tednih sem jo že dvakrat tako pripravila in vsem je teknila.

Srborita rabarbara z jagodami 

Sestavine (za 8 oseb)
750 g rabarbarinih stebel
100 g vanilijevega sladkorja (pa ne tistega iz trgovine, ampak pripravljenega doma: v kozarec za vlaganje stresite 500 g sladkorja, vanj vtaknite 3 vzdolž prerezane stroke vanilije, zaprite, pretresite in počakajte dan ali dva)
sok polovice pomaranče
1 rdeč feferon
300 g jagod 
sok 1 limete ali polovice limone
1 cimetova skorjica

Priprava
Rabarbarina stebla operite ter narežite na približno 2 cm dolge koščke. Operite feferon: tistim, ki vam je rabarbarina srboritost dovolj, svetujem, da feferon razpolovite in mu odstranite semena, sicer bo v nasprotnem primeru rabarbara postala ne le srborita, temveč vražja, taka, kot jo bodo imeli radi tisti, ki jim je pikantna hrana v izziv. Če pa kuhate za otroke ali mevže, lahko feferon seveda brez večje škode opustite. Rabarbaro, feferon, pomarančni sok, sladkor in cimetovo skorjico kuhajte 10 min v skledi z debelim dnom na zmernem ognju. Odstavite, pustite, da se ohladi, odstranite cimetovo skorjico in feferon, dodajte očiščene in narezane jagode ter dolijte limetin ali limonin sok.
Prileže se kot priloga k svinjini, piščancu ali vanilijevemu sladoledu. Ali pa kar tako. Ohlajeno rabarbaro lahko 3 dni shranite v hladilniku. Če se ji boste lahko tako dolgo upirali.


sreda, 16. maj 2012

Petkova zabava

Edine zabave, ki se jih zadnje tri leta udeležujem, so praznovanja rojstnih dni priženjene nizozemske žlahte, ter žurk, ki jih organizirajo v Jelkinem in Antoniejevem vrtcu. Za vsak primer bom posebej poudarila, da so mi slednje bistveno bolj pri srcu. Vsaka zabava - priredijo dve ali tri na leto - ima svojo temo: dobrodošlica jeseni, miklavževanje, pozdrav pomladi in podobno. V petek so spet priredili eno na temo nizozemske oranžne vročice: Nizozemska se namreč že nekaj dni odeva v oranžno, nacionalno barvo, ki je tudi barva nizozemskega nogometnega moštva; to se je uvrstilo na letošnje Evropsko prvenstvo v nogometu, ki se bo začelo 6. junija.
Starše so vzgojitelji naprosili, naj pripravimo kakšen zdrav prigrizek, otrokom pa naj -seveda neobvezno, vendar bi bilo lepo - tisti dan oblečemo nekaj oranžnega. Jaz nikakor nisem ljubiteljica nogometa, oranžna vročica, ki se je Nizozemci navzamejo skoraj vsaki dve leti, pa mi gre hudo na živce. Po drugi strani pa sama - skrajno nedosledno, priznam - z obveznimi oranžnimi uhani, oranžno grenčico lokajoč, zagrizeno praznujem vsak kraljičin dan. Ampak da ne odtavam predaleč: le malo je manjkalo, pa se petkove zabave v vrtcu ne bi mogli udeležiti.
Ob petkih pridem navadno domov zgodaj popoldne, ker delam le do enih. To pot sem bila pozna in edini zdrav prigrizek, ki sem si ga lahko domislila, je bil sladoled. Pol kg jagod, dve zreli banani, peščica malin, limetin sok, vanilijev sladkor iz pravične trgovine ter biološko mleko: boljših sestavin si ne bi mogla omisliti za naše malčke in njihove starše. Medtem, ko je mešalnik za sladoled veselo brenčal, sem jaz bolj ali manj veselo sesala, nona Anica pa je vdano likala. Pa pol štirih, pol ure pred zabavo, pozvoni telefon. Vzgojiteljica Charissa. Če pridem po Jelko, ker ima vročino. Ah, ne, no!!!! 'Kaj boš pa s sladoledom,' je bila zaskrbljena reakcija moje mame. Da ne bo pomote, moja mama je najboljša nona na svetu, ampak otroštvo je preživela v vojni in je bila nemalokrat lačna. Sladoled sem seveda nesla s seboj in je bil zadetek v polno. Mimogrede, zaradi mojega sladoleda me je sosedova Isa nekoč prav iskreno zaprosila, naj jo posvojim.
Ker sem prišla še pred uradnim začetkom zabave, pravega drena še ni bilo. Namesto  rdečelasega kupčka nesreče pa me pričaka veselo poskakujoča Jelka: smem skakat na blazino? In še preden ji presenečeno dovolim, se že sezuje in gre ven skakat na veliko gumijasto blazino, ki so jo prav za zabavo najeli v vrtcu.
'Prisežem, da je pred petnajstimi minutami imela 38 vročine,' se je hitela opravičevati Charissa. Kot bi bilo bolje, da bi Jelka ždela v kotu. Antonie je navdušeno priracal k nama, Charissa mu je na lica narisala nizozemsko trobarvnico. Dajmo, oranžni!
Naenkrat se je v vrtcu kar trlo ljudi. Tudi Willem se nam je pridružil, nona Anica pa je raje ostala doma s Tolstojem. Jelka in Antonie sta skakala po blazini, drugo ju ni preveč zanimalo, razen kmetije v malem: trije piščanci, trije morski prašički in velikanski kunec. Jelka, ena izmed redkih otrok, ki so si upali v ogrado, je bosa brez vsakega odpora stopala po svežih kakcih in skušala uloviti piščance. Ker ji to ni uspelo, se je lotila zavaljenega kunca, ki je letargično prenašal njeno božanje. Skoraj bi že mislila, da je žival z eno taco že v grobu, ko mu je eden izmed otrok vrgel košček kruha. Kunec je na mah na široko odprl oči, ogromna ušesa so švignila navzgor, neverjetno gibčno je planil pokonci in se z vso vnemo lotil prigrizka. 'Tega bomo imeli za naslednjo božično zabavo,' mi je prišepnila vzgojiteljica Gonnie, 'vse bomo lahko nahranili.'
Dve uri sta prav hitro minili. Niti sledu ni bilo več o Jelkini vročini. Veselo smo se odpravili domov.
Antonieju sta od trobojnic na ličkih ostali le še dve rdeči progi. Doma nas je pričakala nona Anica. Za Antonieja se je zabava zdaj šele dobro pričela. Nona Anica potrpežljivo celo večnost piha mehurčke. Antonie je navdušen. Veselo skače in navdušeno čeblja. Več mehurčkov nona Anica napihne, glasneje in hitreje je slišati njegov 'tigodigodigodigo'. Antonie je v petek bil pravo nasprotje fantiču, ki danes že četrti dan z visoko vročino čemi v naročju pri noni Anici. Tu pa tam milo zajoka, malce zaspi, nekaj popije, potem pa spet z dudico v ustih žalostno gleda predse. Noben mehurček ga ne razveseli. Čimprej ozdravi, zlati moj fantek.

ponedeljek, 14. maj 2012

Spomin na otroštvo

Nekje sem prebrala, da spomin na otroštvo naredi ljudi milejše, popustljivejše in bolj razumevajoče. Morda ne bi bilo slabo, če bi si naslednje poletje iz Bovca na Nizozemsko prinesla svojega medvedka. Mali plišasti medvedek čaka na knjižni polici moje bivše otroške sobe, še vedno oblečen v hlače, ki jih je pred več kot štiridesetimi leti skvačkala moja nona Rozalija.
Jelka in Antonie imata vsak svojo spominsko škatlo, v kateri na dalnjo prihodnost čakajo izdaji dnevnega  časopisa de Volkskrant, ki sta izšli na dan njunega rojstva,  lokalna časopisa, kjer je bil objavljen njun prihod na svet, prva para čeveljčkov, prvi dudici, mala počrnela koščka popkovine, Jelkina prva oblekica z jagodami ter Antoniejev poletni pajacek z avtomobilčki, napisa Hura, punčka! in Hura, fantek!, čestitke ob rojstvu, obvestila o njunem rojstvu, ki sem ju kar sama narisala, ter Jelkin zajček in Antoniejev hrošček. Dve veliki škatli, v katerih je še nekaj prostora za spominčke na njuno otroštvo, da bosta topla, razumevajoča človeka.
Do takrat, ko bosta na vsebino škatle gledala z odraslimi očmi, pa je njuno bodoče obnašanje odvisno predvsem od mene in Willema. Ker ni ravno vzgojno rohneti in izgubljati živcev, čeprav se to ne dogaja velikokrat. Otroci si zapomnimo živčne izpade svojih staršev, čeprav jih je prešteti na prste ene roke. Zato je pametno karseda pogosto pomisliti na medvedka z roza kvačkanimi hlačami. Predvsem takrat, ko Jelka začne v ihti metati igrače po sobi, Antonie pa krompir in meso po tleh. Da misel na nonino neizmerno zavzetost, ki se vije po rožnatih zankah kvačkanja, ter na tisoče toplih maminih misli in namenov takrat, ko mi je kupila malega rumenega medvedka, ukroti besno renčečo Mujo Karotovo, ki se globoko v meni spet trga z verige.

Zanimivo, hotela sem napisati nekaj o petkovi zabavi v vrtcu, nastal pa je tale zapisek, mala popoldanska improvizacija, medtem ko mi oba otroka po nekem čudežu spita.

sobota, 12. maj 2012

Še en tak dan...

Razvajajte se, mi narekuje moja priljubljena revija Flow. Pod navedenim diktatom pa citat Sylvie Plath: Prav gotovo obstajajo zadeve, ki jih topla kopel ne popravi, vendar jih jaz ne poznam veliko. Saj skoraj ni verjeti, da bi ta mračnjaška pesnica, ki je svoje mlado življenje zaključila tako, da si je vtaknila glavo v pečico in odprla plin, to resno mislila, če je to sploh kdaj v resnici izjavila.
Danes sem večkrat pomislila nanjo, na Sylvio. Saj ne, da bi si hotela streči po življenju, bog ne daj, ampak danes sem se kar nekajkrat zapored znašla na meni zadnje čase zelo znanem in hkrati zelo odvratnem kraju: na skrajnem robu živčnega zloma. Meni res ni jasno, kako nekatere matere zmorejo biti neprestano prijazne, ljubeče, poleg tega pa še privlačne soproge, izvrstne kuharice in spretne gospodinje s čistim domom, urejenim vrtom ter- tako v prenesenem kot v dobesednem pomenu - pospravljenim podstrešjem. In take obstajajo, da ne bo kdo trdil, da ne, ker jih nekaj dobro poznam, na primer mojo taščo, o nekaterih drugih pa imam neizpodbitne dokaze.
Meni, na primer, že teden dni ni uspelo počistiti stranišča, in moj edini današnji podvig je ta, da sta Jelka in Antonie še živa ter da nona Anica ni lačna. Pa bi se za slednjo lahko drugače končalo, ker sem prismodila večerjo. Problem je v tem, da se mi to zadnje čase prepogosto dogaja iz različnih banalnih vzrokov, današnji je bil ta, da se je moja triletnica na debelo pokakala v hlače in jo je bilo treba preobleči. Priznam, da so mi po skoraj tednu dni bolj ali manj brezplodnega navajanja na življenje brez pleničk, navrele solze v oči. Pa tako dobro je kazalo danes, čeprav sem bila vsa na trnih, ko smo se za pol ure odpravili k svakinji, ki živi v sosednji ulici. Neprestano sem na trnih: se bo Jelka polulala na njihovo zofo? se bo Antonie udaril ob rob mize ali se skotalil po stopnicah navzdol? Od obiska ni kaj dosti, Jelkin priljubljen bratranec se ne more ruvati z njo, ker je bil operiran, svak pa kar brez sramu bere časopis. Seveda, pogovor ne more steči, ja kaj pa naj jim povem, za vraga? To, da sem zjutraj v trgovini izgubila ključ od kolesa, ker sem taka zmeda? Na srečo ga je neka razumevajoča duša našla in ga odnesla k pultu za informacije. A naj jim povem, da sem malo pred odhodom v trgovino popolnoma izgubila živce, ker se je Jelka trmasto začela sliniti? Spili smo čaj in sok ter se spravili domov. Gotovo smo si vsi oddahnili.
Ob večerji sem spet 'povzdignila glas'; naj pojasnim, da navednice pomenijo, da je to evfemizem. Če otroka pričneta med obedom metati hrano na tla, se v meni zbudi Muja Karotova, tista strašna zver iz pravljic iz Rezije, ki ustrahuje vse naokoli.  Muja Karotova zadnje čase v meni zgolj dremlje, mrha, in s priprtimi očmi čaka na vsako priložnost, da plane izza skale ter prične rohneti. Utišati jo zmore le mala Rusica, moj občutek krivde, ki peče, da zaboli daleč v mozeg.
Morda je Sylvia tudi neprestano imela opraviti z Mujo in Rusico. Jutri je na Nizozemskem materinski dan. Kupila sem si torto v obliki srčka, čeprav si je ne zaslužim. Ampak uboga tista mati, ki ne poskrbi sama zase. Ne grem si vtikat glave v pečico - itak je električna.

sreda, 09. maj 2012

Vijoličast klobuček

Starejše smo, manj si belimo glavo s tem, kakšne smo videti. Pred kratkim sem v svoji najljubši reviji Flow prebrala povzetek kratke zgodbice, ki gre nekako takole. Ko triletna deklica pogleda v ogledalo, v njem vidi princesko, ko deklica dopolni osem let, jo iz zrcala motri Pepelka. Kot petnajstletno dekle ob pogledu na svojo zrcalno podobo zavpije: 'Mama!!! Taka ne grem v šolo!' Ko ji je dvajset let, se gleda v ogledalu in si misli: 'Predebela, presuha, premajhna, preklasta, s preravnimi ali preveč kodrastimi lasmi. Kot zrela ženska v tridesetih in štiridesetih letih je še vedno istih misli. Dokler ne upihne petdesete svečke. Takrat se samozavestno spogleduje s svojo podobo in si reče: 'Sem takšna, kakršna sem,' in gre, kamor koli se ji zahoče. Ko se kot šestdesetletnica pogleda v ogledalo, se spomni vseh tistih, ki tega ne morejo več. Pri sedemdesetih vidi v zrcalu modrost, veselje in izkušnje. Ko pa ji je enkrat osemdeset let, se sploh ne pogleda več v ogledalo, marveč si na glavo povezne svoj vijoličasti klobuček in se odpravi ven, uživat v dnevu, ki ji je dan.
Nehote sem pomislila na svojo mamo, ki jih ima osemdeset in - prisežem, da si ne izmišljam - tudi vijoličast klobuček. Zdaj je pri meni na obisku na Nizozemskem, moja zlata 'stara malha' mi omogoča, da to sedaj pišem, ker mi je, medtem, ko sem bila v službi, zlikala ogromen kup perila. Draga nona Anica, ki sicer ne more več dvigniti triletne Jelke, malega Antonieja pa še lahko. Moja mama, ki se pa še vendarle bežno pogleda v ogledalu, če si vijoličastega klobučka slučajno ni postrani posadila na glavo.

ponedeljek, 07. maj 2012

Ob ponedeljkih je mama doma

Nocoj sem v predpasniku zaspala poleg na smrt utrujene Jelke. Ponavadi gre spat šele okrog devetih, tokrat pa je vsa objokana že četrt čez sedem zatarnala: 'Spančkaaat!'. Saj ni čudno: dve uri nas je danes gnala po mestu, ker se je hotela peljati z dvigalom. S posebnim dvigalom, da ne bo pomote, s tistim pri mestni hiši, ki te pelje s trga dva nivoja navzdol na avtobusno postajo, s katere se vidi še kolodvor.
V Zaandamu imamo fenomenalno megalomansko mestno hišo, res. Kljub temu, da je hudo pretirana, smo vsi ponosni nanjo, če odštejem peščico zagrizenih lokalnih socialistov, ki so množično (vsi trije ali štirje) bojkotirali otvoritev konec januarja. Ampak, da ne odtavam predaleč. Jelka je namreč nora na dvigala, hkrati pa se jih boji, vsakič jo moram dvigniti. Jelka ima natanko tak odnos do dvigal, kot ga imajo najstnice do srhljivk. Je bila pa prav gneča v dvigalu, čeprav je precej prostorno. Ampak preden se vanj zrine malo nerodna mama, ki z eno roko potiska voziček z malčkom, v drugi roki pa nosi precejšnjo triletnico, zraven pa se pridrenja še nona Anica, se avtomatska vrata dvigala najmanj trikrat preteče priprejo. 'Trikotnik,' Jelka pokomentira navzdol uperjeno puščico na ekranu v notranjosti dvigala. Ko si spodaj ogledamo en prihod in en odhod vlaka -to je naš dogovor- se peljemo z dvigalom spet na trg pred mestno hišo. Potem se spustimo z drugim dvigalom med trgovine.
Po opravljenih nakupih se je treba ustaviti še na igrišču nasproti turškega peka. K sreči tokrat na klopcah ne visijo dvomljivi tipi. Tudi Antonie se hoče dričati po toboganu. Na las je podoben Jelki pred dvema letoma. Domov pridemo ob enih, pojemo, Antonija še ravno pravi čas odnesem v posteljo tik preden kinkne za mizo. Potem si Jelka želi, da ji postavim šotor v parku. Naj ji bo, naj bo otrok zunaj. Čim šotor stoji, se Jelka zapodi za metuljem, potem odkrije zajčke, ki jih je sosedova Karina začasno preselila v kletko pred vrtom, zatem se gre gugat, nakar se z gugalnice sliši 'O, neeeeee!!!' Vsa solzna na široko prikorači domov. Nesreča. Jelko šele zadnja dva dni odvajamo od pleničk. Ni in ni šlo, ampak zdaj je končno malo bolj dovzetna. Hitro jo posadim na straniščno školjko, kjer se spravljivo še malo polula. Miška. Ponosno zalepi še eno nalepko na hladilnik. In potem spet šiba ven pihat regratove lučke. Nona Anica - zdaj je pravkar tudi ona zakinkala na kavču - se je skoraj dve uri gnala za njo in delala uslugo svoji telesni zdržljivosti. Jaz sem medtem skušala vsaj malo urediti naš zanemarjen vrt, ki meji na park. Mimogrede, šotor sem spet pospravila, ker Jelka tudi pokukala ni vanj. Tudi približno še nisem obračunala z vsem plevelom, ko se je Antonie zbudil.
Po malici pa smo šli še v vrtni center po semena neke posebne vrste kapucink za nono Anico, ker se v Bovcu ne dobijo. Šli smo vsi štirje. Peš. Peš smo se pa morali tudi vrniti. Malo preden smo prišli do doma, je Jelka prijavila, da je utrujena in je sedla na pločnik. 'Daj no, Jelka, saj smo skoraj doma,' ji je prigovarjala nona Anica.  Jelka leže na pločnik. V njenem globoko modrem žalostnem pogledu so zbledeli vsi principi in vsa pravila. Pobrala sem jo in jo ponesla domov. 'A lahko gledam televizijo?' je vprašala zvita tica. Ah, kamor je šla sekira, naj gre še toporišče.
Jelka je zadovoljno zrla v ekran, z nono Anico sta sedeli z ramo ob rami, jaz sem kuhala, Antonie je racal po dnevni sobi, se igral ter tu pa tam s 'tigida, tigida' pokomentiral otroški program. In potem je končno prišel papa, povečerjali smo, zatem pa je papa Jelko urgentno odnesel spat. Ko sem prišla v otroško spalnico, je že ležala v postelji. 'Lezi k meni,' je utrujeno zamrmrala. Ni mi bilo treba dvakrat reči. 'Ti zapojem Zlato rožo,' jo vprašam. 'Ja,' zamomlja in zaspi še pred drugo kitico njene priljubljene uspavanke. Jaz se ji nehote pridružim v deželi sanj. Kar v predpasniku. 'Irena, a shranim stročji fižol ali naj ga vržem stran,' me predrami mamin glas. Nona Anica, kako sem ji hvaležna, je pospravila mizo in kuhinjo. Antonie pa je še čisto svež poskakoval in se igral z Willemom. 'Si priden, pikec,' ga pobaram. 'Ja,' odvrne. 'Ja' je njegov odgovor na vsako vprašanje. Srček.

nedelja, 06. maj 2012

Na morje

Danes smo bili na morju. Prav smešno mi je to napisati, ker se verjetno vsakemu Slovencu pri besedi 'morje' v duhu prikaže hrvaška Riviera, prijazno plivkajoče biserno-čisto, modro-zeleno morje, ciprese in razbeljena rdeča zemlja. Ijmuiden, kjer smo bili danes, je čisto nasprotje opisanemu. Ijmuidenska plaža namreč le lučaj daleč od tovarne jekla Tata Steel, kjer se -med drugim tudi z ijmuidenske plaže- vidi plavže.
Nalašč sem izbrala tale malone romantični posnetek industrijske cone; na sipinah za plažo sva pred slabimi enajstimi leti z Willemom ugotovila, da sva si usojena.
'Morje' meni dandanes pomeni tri različne odtenke sive: svinčeno sivo, razburkano morje, rjavo-siva mivka na ijmuidenski prostrani plaži -eni najširših na Nizozemskem- ter turobno sivo nebo. Sivino na srečo popestrijo živobarvni zmaji in pisana jadra surferjev. Mi gremo radi tja, tudi nona Anica, ker tam globoko zadiha, kot bi bila na 'ta pravem morju'. Nazadnje smo bili enkrat januarja, ko je bil Antonie še v vozičku. Danes je prvič hodil po mivki. 'Tigidaa, tigidaa, tigidaaaaaa,' jo je pohvalil. Tako zelo mu je bila všeč, da jo je hotel popapcati. Mivka se je pomešala s slino, solzami in še z malo sluza iz noska. Robčki niso opravili ničesar. Saj bi si lahko gnali k srcu zgrožene poglede mimoidočih, pa si jih nismo. Ker se je Jelka odločila, da je kuža, in je po vseh štirih grebla po mivki, se valjala po nji, naposled pa jo je brez vsakega opozorila ucvrla proti morju. Njeni rdeči poskakujoči kodrčki so bili v prijetnem nasprotju s sivim ozadjem. Zašibala sem za njo, ne da bi se zavedala, da bom s tem globoko užalila svojega enoletnika. Še dobro, da je nona Anica še tako žilava: zavihtela si ga je v naročje, kjer je še lep čas točil peščeno sive solzice. Willem je medtem spuščal zmaja. Jelkinega. Ki si ga je pred dobro uro skrbno izbrala v trgovini na bulevarju. Na plaži ga je potem za hip pridržala, potem pa spustila, da sem imela po dolgem času spet priliko videti Willema v njegovem najvitalnejšem elementu: kot kozel je tekal in skakal je za njim. In ga ujel. Bravo! Če je tu zaslediti priokus ironije, moram takoj pridodati, da je moj dragi nocoj, medtem ko sem jaz ždela za računalnikom, popravil pomivalni stroj.