Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 9. december 2015

Dvojna priča

Danes je pri nas na obisku Mara, Antoniejeva najboljša prijateljica. Čim pridemo iz šole domov, se skorajšnja petletnika zdrenjata v ikein vrtljivi jajčast stol ter se pogrneta z odejo. Le njuna stopalca kukajo izpod rdeče odeje.
'Se bova ljubčkala,' hihitaje vpraša Antonie.
'Iiiiiieuu,' se zgrozi Mara.
'Ja, iiiieuu,' ji pritrdi Antonie.
'Midva sva zaljubljena, ampak poljubljava se pa ne,' mi pojasni mala blondinka izpod odeje.
'Ja, ker je poljubljanje nagravžno,' se strinja Antonie.
'Pa še bakterije se mešajo med sabo,' jima hočeš nočeš dam prav.
Ob tem se zamislita, potem pa bušneta v krohot.
'A vesta, kaj mi je tako všeč,' ju vpašam.
'Kaj,' sta radovedna.
'To, da se vedno, kadar sta skupaj, tako veselo smejita.'
Premestita se za mizo, se spogledata in zopet prasneta v nalezljiv smeh.
Medtem ko se smejim s cicibanoma, me zbode misel, da Willem nikoli ne bo priča sinkovemu pristnemu prijateljstvu. S pogledom objamem dnevno sobo, v kateri je moj pokojni soprog pustil nešteto sledi ljubezni in skrbnosti.
Vdovstvo ni rock and roll.
Teh drobnih  trenutkov veselja ne morem več deliti s svojim partnerjem, pustim jim, da tlijo v mojem spominu, tu pa tam kakšnega zapišem, da ne ugasne za vedno.
Po Willemovi smrti se spopadam s sto in enim strahom, ampak smrti se ne bojim več, ker vem, da bom svojo 
ljubezen spet srečala, ko bo napočil moj čas.
Čas je, da Maro odpeljem domov. Antonieja zavihtim na sprednji sedež svojega mamastega bicikla, Mara spleza na zadnjega. V peščicah stiskata kostanje, ki sta jih našla to popoldne. Antonie na poti zaprepadeno vzklikne, da je svoj kostanj izgubil.
'Ne sekiraj se, svojega ti dam,' ga potolaži Mara in zaželela sem si, da bi ta parček ostal skupaj še vsaj osemdeset let. Njuna naklonjenost, njuno zavezništvo se iz dneva v dan pleteta v trdnejšo vrv. In jaz sem temu dvojna priča.


sobota, 28. november 2015

Surinamska babica

Med jesenskimi počitnicami sem z Jelko in Antoniejem šla v Nemo, tehnični muzej za mladino v Amsterdamu. Izlet smo načrtovali že tedne prej. Ko smo se v vlaku peljali proti glavnemu kolodvoru, sem fotografirala otroka in prešinilo me je, da sem ju fotografirala zato, da bi sliko poslala Willemu. Tisti dan bi bil v službi, to bi lahko bil čisto navaden dan. Na zunaj se nam ni videlo, da sta otroka pred kratkim izgubila očeta, jaz pa svojega življenjskega sopotnika.
V Nemu smo celo uro motrili produkcijski proces tovarne žogic. Nato smo se povzpeli na teraso, na zrak. Medtem, ko sta Jelka in Antonie skakljala po stopnicah, se je nenadoma oglasil alarm. Trume obiskovalcev so se iz muzeja drenjale na plano. Noge so se mi zašibile. Panično sem s pogledom iskala otroka. V tistem trenutku sem se počutila neizmerno samo in nemočno. Alarm se je sprožil pomotoma.
Nešteto takih trenutkov je, ko se jasno zavem, kakšno breme odgovornosti pritiska na moja ramena. Kako lahko en sam človek pusti takšno vseobsežno praznino... Kot bi odšla cela vojska.
Tistega počitniškega dne smo se pod večer vračali iz Amsterdama. V vlaku je bilo precej ljudi, a našli smo prostor za tri. Jelka je švignila na sedež pri oknu, sama sem sedla poleg nje, Antonie pa nasproti mene, razočaran, ker tudi sam ni mogel sedeti ob oknu. Na tistem mestu je namreč že sedela priletna Surinamka. Pokimala sem ji v pozdrav, ona pa je Antonieju namenila topel nasmešek.
'Veš, naš papa je umrl,' ji je zaupal.
Ošinila me je s pogledom in se v hipu odločila: 'Ti bi pa gotovo rad sedel ob oknu, kajne?'
'Ja,' ji je Antonie resnobno pritrdil.
Vnemar je pustila svoja leta in zajetnost ter mu dovolila, da se ji je skobacal čez naročje, sama pa se je presedla meni nasproti.
Ponavadi v javnosti ne jočem...

ponedeljek, 23. november 2015

Tri preproste rešitve

Ko je pred nekaj tedni opa Wim sedel na klopci na vrtu, se je vanj obregnil Florian, Jelkin najboljši prijatelj s soseske.
'Jelkin in Antoniejev papa je umrl, ane? Zdaj moraš biti pa ti njun papa,' in se je odskakljal igrat k Jelki v njeno sobo. Navlekel si je princeskino obleko in pomembno oznanil, da je zadeva zrihtana. Opa Wim se je za hip odločal med smehom in solzami, navsezadnje pa se je z zaprtimi očmi predal presenetljivo toplemu oktobrskemu soncu.
Mama Antoniejevega najboljšega prijatelja mi je zaupala, da je Kaya, čim je slišal za tragično novico, stopil k svojemu očetu in mu odredil, da mora za nekaj dni k nam. 'Da boš  nekaj časa Antoniejev papa,' je še pristavil, da ne bi bilo nesporazuma, zatem pa se je sila zadovoljno vrnil k svojim kockam, češ; urejeno.
In ko smo se nekega večera vračali s sprehoda, me je Jelka stisnila za dlan in predlagala: 'Mama, poiskati nam moraš novega papa.' Molčala sem, ona pa je še pribila: 'Takega, ki ne  bo umrl.'
Za hip sem zatisnila oči in si zaželela, da bi bila štirideset let mlajša.


petek, 13. november 2015

Objem v prazno


'Koliko noči je že, odkar je papa umrl,' me še zaspano vpraša Antonie.
'Oseminštirideset,' mu odgovorim.
'A ne že petstopetdeset,' me nezaupljivo pogleda sinko.
S predalnika vzamem fotografijo, ki je bila posneta konec avgusta v živalskem vrtu. Jelka in Antonie se nagajivo smejita v Willemovem objemu.
'Imeli smo najboljšega papa na svetu,' rečem sinku.
'Papa,' žalostno zašepeta.
Pet dni po zadnjem zapisu v tem blogu sem postala vdova.
Možganska kap, brez nekega pravega vzroka. Tri različne bolnišnice. Pet nevrologov. Tri dni obsednega stanja. Štiri ure tesno stisnjena ob ljubezni mojega življenja. Zadnji izdih, poslednji utrip. Morala sem mu pustiti, da je odšel.
V šoli se otroci drenjajo ob meni in me sprašujejo, če se Jelka lahko igra pri njih. Seveda se lahko. In tudi oni so dobrodošli. Hiša je še vedno vesela, čeprav je brez Willema čisto drugačna. Otroci tekajo iz vrta v dnevno sobo in za trenutek je vse tako, kot je bilo včasih. Pa ni.
Jelka skoraj sleherno noč sanja o Willemu.
Antonie vsem govori, da je papa umrl.
Z zevajočo luknjo v srcu tavam po Deželi mlinov na veter. Zvečer, ko poljubim speča otroka, ko me žalost zasuje kot snežni plaz, ko v mislih prečrtam še en dan mojega drugačnega življenja, takrat zaprem oči in tesno objamem v prazno.
A naslednje jutro zopet vstanem, Jelka in Antonie mi pred odhodom v šolo odigrata lutkovno igrico v kateri se bela muca spoprijatelji s pujsom in racmanom, sosed poleg svoje žive meje obreže še našo.
Po dolgih tednih se peljem z vlakom v službo.
'Papa,' zvonko zakliče neka mala deklica v kupeju. Srce se mi stisne kot pest.


.

ponedeljek, 21. september 2015

Vročica

Še sama ne vem, kdaj se me je polotila vročica. Morda že aprila, ko mi je kri hitreje kot navadno zaplala po žilah med tekom ob nabrežju reke Zaan. Takrat sem se prvič zavedala, da moj rekreacijski krog ni zgolj zdravilo proti norosti, temveč pravcati trening. Morda me je začela vročica resno oblivati maja, ko sva se z Willemom prijavila na nočni tek. Ali pa junija, ko sem v vrsti čakala v šoli, da na mini tek  prijavim Jelko in Antonija. Zagotovo me je že hudo kuhalo že avgusta, ko sem dvakrat tedensko pospeševala čez most in ugotovila, da sem okužila Willema, ki je v neonski majici dvakrat tedensko zvečer pokazal pete. Ko mi je od ponosa poskočilo srce, ko je Antonie po pouku pritekel z veliko kuverto, kjer je bila njegova prva štartna številka.
V Zaandamu konec poletja vre, vse do mogočnega vrhunca v tretjem septembrskem vikendu, ko od središča Amsterdama do Zaandamskega centra poteka znameniti tek Dam tot Dam loop. V soboto se iz Amsterdama podajo v Zaandam pohodniki, ki za različne dobrodelne organizacije prehodijo 18 kilometrov. Naš Otok jih toplo pozdravi, podpre z aplavzom, bomboni in šegavimi pripombami priletnega DJ-ja. Pohodniki se mi na rdeči preprogi postavijo pred objektiv. Mala Eleonora je tudi letos deležna hvaležnega repkanja štirinožnih udeležencev, ki so od nje dobili pasji piškotek.
Na mostu se v vetru že gugajo neonski valji, ki bodo osvetljevali progo za nočni tek. Še pet ur... V mestu vrvi, helikopter lokalne televizijske mreže kroži nad otokom.
Bolj se mrači, bolj se dviga vročica. Naš Otok zaprejo za promet, prebivalci vlečemo iz kolesarnic in s podstrešij božične lučke. Otok burno utripne, ko pritečejo prvi udeleženci nočnega teka, največje tekaške žurke v Evropi. Lani so ta tek prvič organizirali, misleč, da bo zgolj enkratna prireditev, a navdušenje je bilo tako izjemno, da ga bodo odslej prirejali letno.
Z Willemom sva štartala ob 20:40, z nekaj tisoči fanatikov sva odtekla 5 milj skozi naše razžarjeno mesto, mimo številnih svetlobnih efektov, muzikantov, žurerjev, otrok, ki so čakali ob progi na 'high five'.
Naše oranžne fluorescentne majice so odsevale v snopih svetlobe, srce nam je bilo v glasbenih ritmih, ki jih je vrtelo na desetine DJ-jev ob progi. Publika nas je podžigala, in naenkrat je bil pred nami zadnji kilometer, čas za moj slavni finiš ob špalirju plesalcev na dvignjenih odrih. Mater, še hitreje bi lahko šlo, prmejduš, da ja! Bahavo ovešena z medaljama sva se z Willemom odpravila domov.
Pod tuš in spat, ker je treba naslednji dan zgodaj vstati: nedelja veliki dan za otroka.
Mrzlično pripravljam zajtrk in zaskrbljeno pogledujem ven, kjer je pravkar še rosilo. A obeti niso slabi. S trepetajočimi prsti pripenjam štartni številki na Jelkino in Antoniejevo majico. Čisto zaresna mrzlica me je zajela. Antonie v pižami vleče črte od mize do vrat v dnevni sobi: 'Glej, mami, tako bom šibal!' Jelka zamišljeno oblizuje z nutello zapackan nož. Nje se mamin fanatizem ne prime tako zlahka.
Dobre pol ure pred štartom se zagozdimo v neverjeten dren. Na stotine otrok se udeležuje mini teka Dam tot Dam in letos je množica nepopisna. Štiri- in petletnike med tekom spremljajo starši, za Antonieja je to prvi tek, Jelka pa teče letos že tretjič, a prvič sama. Medtem, ko si utiramo pot proti štartnemu prostoru, Jelko nagovori Eden, deklica iz soseske. 'Lahko tečeva skupaj?' Jelka navdušeno poskoči. Tako, pa sta dve. S tekom lahko začneta v tretji etapi.
Z Antoniejem se komaj zrineva v prostor pred štartom. Čisto zadaj sva. Navdušeno skačeva in ploskava z rokami v zraku; to je ogrevanje. In potem VUUUŠŠŠŠ, v zrak bušneta dva stebra umetne megle: TECIMO!!!! Antonie cik-caka med tekači, vratolomno prehiteva nerodne fantke in punčke, komaj kak centimeter od ograje, toliko, da se ne spotakne. 'Antonie, počakaj,' me skoraj zgrabi panika, ko ga ne ugledam več. 'Ne, mama, prehitevati moram,' slišim nekje spredaj njegov glasek. Proti cilju ga vendarle dohitim. Glavo in roke je vrgel nazaj in v tekmovalni pozi finišira. Zaslužil si je medaljo, vrečko z darilci sponzorjev ter indijansko ime Sneta Sekira.
Jelka, ki je štartala dvajset minut kasneje, se nam zadovoljno in ponosno pridruži. Med tekom sta z Eden od nekje pobrali še Jelkino najboljšo prijateljico Izo.
Potem gremo v mesto na zabavo in čakat ta prave frajerje, ki pritečejo iz Amsterdama. Najprej ugledamo helikopter, zatem se na motorju pripelje policist, potem avtomobil, ki ima na strehi ekran s štoparico, temu sledi drugi policist na motorju, za njim motorji s kamerami in šele za tem cirkusom junak dneva, Kenijec Edwin Kiptoo. Na ves glas ga spodbujamo. V Zaandam je pritekel v 45-ih minutah in 19-ih sekundah. Jaz sem za dvakrat manjšo razdaljo rabila sedem minut več. Glava se mi kar noče ohladiti, rada bi ostala, a otroci se hočejo domov igrat.
'Prvič in zadnjič! To je preveč utrudljivo,' zastoka Iza. Sneta Sekira se ji vse do doma roga 'direkt v ksiht' .


sobota, 5. september 2015

Spančkaj, spančkaj...

Spokojno leži na trebuhu, mali fantič, z rahlo privzdignjeno ritko, z glavo malce vstran, roki počivata ob telesu. Dlan mu rahlo zatrepeta, dvigne svojo okroglo žemljico in spodvije nogi pod trebuh. Zebe ga. Na rahlo zavzdihne, ko ga pogrnem, zatem pa spet potone v globok sen. Moj mali sinko na srečo spi. V svoji mehki postelji, v svoji varni sobi, v mestu, kjer so pravkar postavili zabaviščni park in kjer so ob nočnih detonacijah vsi pohiteli na plano in z obžarjenimi obrazi spremljali ognjemet.

Daleč stran, v neki navidezno drugi zgodbi so morski valovi mehko odložili Aylana. Podoba naplavljenega dečka se je v nekaj urah vžgala v kolektivno zavest vseh nas. Postali smo del iste zgodbe. Koliko možnosti je, da se podobno nekoč zgodi nam? Antonie in Jelka sta se pred nekaj minutami potisnila nos vsak v svojega plišastega ljubljenčka in mirno zaspala, zgolj zaradi tega, ker sta slučajno rojena pod pravimi koordinatami.

Komaj sem zadrževala solze, ko smo z otrokoma z zvezki, barvicami, nalepkami in malimi igračkami napolnili dva nahrbtnika. Enega za dečka, drugega za deklico. Odnesli smo ju na zbirno mesto v trgovino z otroškimi potrebščinami. Nekje je treba začeti, to sta bili naši kapljici v morje.

Lahko je kazati s prstom v Putina, zahodne države, Evropsko unijo, Združene države, muslimane, kristjane. Prebiram pikre opombe o čustveni manipulaciji. Vsi smo del te zgodbe, vsi smo odgovorni, vsi vidimo v svojih spečih otrokih malega Aylana, Ure in ure lahko skušamo nemočno pogoltniti žalost, misleč, da ne moremo ničesar spremeniti. Ampak brez nas se ne bo spremenilo nič.


ponedeljek, 24. avgust 2015

Sail, sail, sail!

Vsakih pet let v Amsterdam priplujejo najlepše in največje jadrnice sveta. Amsterdamsko pristanišče gostuje prireditev Sail, zdaj že devetič. Prvič so velike jadrnice v Amsterdamu pričakali leta 1975, ob 700-letnici obstoja mesta.
 Izredno srečo imam, da živim v Zaandamu, tik ob Severnomorskem kanalu, ki Amsterdam povezuje s Severnim morjem. V sredo,19. avgusta, so ladje po tem kanalu zaplule iz ribiškega mesteca Ijmuiden proti nizozemski prestolnici. Vzdušje je bilo nepopisno: mogočne barke je spremljalo na stotine plovil. Vsakdo, ki premore vsaj gumenjaka, se je gugal na valovih. Ostali smo se zbrali na obrežju in prevevalo nas je neznansko navdušenje, ki je še posebej zavrelo vsakič, ko je mimo pridrsela kakšna dih jemajoča štirijambornica. Parada, v kateri se je zvrstilo 44 velikih križark, je trajala celo popoldne.
Z otrokoma smo se posedli v travo ob vodi  in se ozirali proti severu, da bi ugledali kakšno elegantno velikanko. Prva, ki nas je osupnila, je bila ruska Kruzenštern. Otroka sta občudojče strmela v mogočno plavilo, ki je s polnimi jadri rezalo valove. Oblila me je mrzlica in v oči so mi privrele solze. Moj pokojni oče si je tako rad ogledoval ladje.
Da bi pregnala otožnost, sem z Jelko in Antoniejem stopila na festival na starem industrijskem območju Hembrugterrein,
'Pojdimo v veliko kolo, pojdimo v veliko kolo,' je skakal moj štiriletnik. Na vrtoglavi višini mi je srce padlo v hlače, krčevito sem stisnila otroka za roki. Antoni je zahlipal od strahu. 'N-n-nikar se ne boj,' sem zajecljala, 'Mami je tukaj.' In takrat smo jo ugledali, prav tam na navišji točki velikega kolesa, vso bleščečo, a zloveščo in strahospoštovanje vzbujajočo z-mano-ni-dobro-češenj-zobati bojno ladjo nizozemske kraljeve mornarice. Ob vriskanju publike je neomajno polzela po kanalu. Nono Toni, nono Toni... Si morda le kukal izza kakšnega oblaka?
Druga za drugo so v amsterdamski pristan priplule lepotice s Poljske, iz Rusije, Kolumbije, Nemčije, Čileja. V pozdrav so jim bobnele topovske salve. Ko smo se ob štirih popoldne le morali odpraviti domov, sicer bi zamudili Jelkino plavalno uro, smo utegnili videti še ARC Glorijo iz Kolumbije. Jadra je imela na pol razprta, a na jamborih je stalo desetine mornarjev, čisto do najvišjih košar. 'To je nevarno,' je zastokala Jelka. Nevarno, ampak veličastno. Mahali smo jim v pozdrav, oni so nam v ob spremstvu južno-ameriških ritmov mahali nazaj. Nekaj časa sem polna upanja zrla vanje, misleč da bodo zdaj zdaj zaplesali YMCA. Ujeli smo govorice, da je nek ruski mornar zgrmel z Miru. Vejetno ga je vrglo čez palubo zgolj zaradi tega, ker je po ruski šegi čisto pretogo stal. Mimogrede, poba so rešili in jo je odnesel brez praske.
Ladje so se poslovile v nedeljo popoldne. Tokrat smo jim mahali v sivem, vetrovnem dnevu. Jadra so povečini ostala zavita. Največje jadrnice so morali zavirati vlačilci, ki so skoraj neopazno opravljali to absurdno funkcijo. Tik ob obrežju je priropotala barkača, na krovu njenem krovu pa je kakšnih dvajset punc prepevalo nizozemske šlagerje. Dva stara mačka na obali sta se jim zaplesala, da so od navdušenja zavreščale. Pomahala sta jima, pomahale so nazaj. Eden od  njiju je v dvignil majico in pokazal svoje upadle, s sivimi dlakami poraščene prsi. V odgovor je dobil še bolj navdušeno kričanje. Videti je bil razočaran, ker je verjetno pričakoval nekaj drugega.
Adijo, ladje, adijo, razprite jadra na Severnem morju, se vidimo čez pet let!
'Takrat bom star že devet let,' je dejal Antonie. Čez trenutek se je popravil: 'Devet in pol.'

ARC Gloria se poslavlja


petek, 14. avgust 2015

Natura Artis Magistra

Ko smo se v nedeljo pozno popoldne vrnili iz Slovenije, sem najprej šla na vrt in vstopila v klasično, mirno, toplo, dobrohotno poletje, z vonjem po vrtnicah. Oglašanje grlice so prepredali oddaljeni klici mladine, ki se je kopala v reki Zaan. Globoko sem vdihnila in odločila, da bo treba v kratkem spet v Artis. To je živalski vrt v Amsterdamu, ustanovili so ga že leta 1838 in je tako najstarejši zoo na Nizozemskem.
Ker se nihče od družinskih članov ni posebej uprl, temveč so, prav nasprotno, mojo zamisel družno pozdravili, smo se čez nekaj dni odpeljali tja. S seboj smo vzeli tudi Jelkino prijateljico in tako ubili dve muhi na en mah; punci sta bili skupaj in naša hiša je ostala cela.
V Artisu smo ostali ves dan. Ob vhodu so v nas buljili 'biki', kot jih je Antonie poimenoval. To afriško watutsi govedo se je sprehajalo med kamelami, ki so leno mežikale druga drugi.
'Najprej v paviljon z metulji,' sta veleli punci. Paviljon je pa ko zanalašč čisto na koncu živalskega vrta. Ni bilo druge, komanda je padla in smo morali šibati za njima. Švignili smo mimo dveh tapirjev, ki sta na pogled skrajno izmučena ležala v senci drevesa. Ob opičjem skalovju nam je nejeverno zastal korak: 'Ja kje pa so opice?' Opice so se prav takrat s svežim korenjem in solato zavlekle v bolj skrite kotičke. Ena izmed njih je ihtavo zalučala glavo solate v steno. Človek ob tem nehote pomisli na Darwina. Podali smo se mimo divjih mačk, ki so, z izjemo risa in servala, kolektivno špricale, So bili pa toliko bolj prisotni afriški divji psi, ki so zagnali pravega zlodja in jurišali na mrtvo kozo, ki so jo dobili za kosilo. Otroci so bili pod globokim vtisom. Antonie je prešerno skakal in pri opičjem vrtu se mu je tik ob ograji pridružila mala črna opica. Družno sta skakala, dokler mu naenkrat ni sovražno pokazala zob in šinila nazaj h kolegicam. Sumim, da ji ni bil všeč papa Willem, ki se je neznansko zabaval in ob tem razkazoval svoje zobovje, kar nikakor ne spada v opičji bonton.
V paviljonu za metulje je bilo še bolj vroče kot zunaj, a dekletci sta srečno frfotali med tropskim rastlinjem in navdušeno cvilili. Antonie in Willem sta sprva še z zanimanjem oprezala za čudovitimi primerki metuljev, a sta brž s povešenimi rameni tavala po stezicah, da sem ju poslala k morskim levom. Ustavila sem se pred vitrinami, kjer lahko obiskovalci opazujemo, kako se iz bube preobrazi metulj. 'Sta videli metamorfozo,' sem vprašala punčki. Za hip sta se vame zagledali, češ, kaj pa je tebi, potem pa sta brez odgovora prhnili za metuljem nebeško modre barve.
Ko sta se končno naveličali, smo se pridružile moškima, ki sta v božjem miru čemela pred akvarijem z morskimi levi. Tudi v pravi akvarij smo šli, kjer je Antonie strokovno ugotovil, da velika plamenka sploh ni tak morski vrag, kot opisuje slikanica o mali Ho-ho-hobotnici.
Potem smo se podali k prijaznim žirafam, ki so jim družbo delale zebre. Druščina bi delovala nekako umirjeno, če med njima ne bi tekala dva firbčna noja, ki sta vijugala po terenu od ene ograje do druge in si zvedavo ogledovala ljudi. A smo v živalskem vrtu, ali  nismo?
Malo naprej je kot pribita stala štiri dni stara žirafa. Prav nič ji ni bilo videti, da je še dojenček. 'Večja je od nas vseh,' je ugotovil Antonie.

Po malici smo šli v planetarium, kjer so na notranjo stran kupole predvajali film o Charlesu Darwinu. Naslonili smo se nazaj in na nas se je zgrnilo morje, preleteli smo ladjo Beagle in se z njo gugali na valovih. Film je bil animacija Darwinove plovbe, ki ga je navdihnila za delo O izvoru vrst. Otroci so nekaj časa očarano zadrževali dih, ko pa je se je že tretjič nad nas zgrnil Beaglov premec, je Antonie zavzdihnil: 'Že spet ta gusarska ladja!' Jelka pa je glasno pribila, da je 'Darmin' smotan. Njena prijateljica je dodala, da vse skupaj že čisto predolgo traja. In potem je se je film odvil do konca. Darwin je svoje delo leta skrival v omari, dokler se naposled ni odločil in ga objavil. Bilo mu je, kot bi priznal umor.
Ta zadnji stavek me je presunil. Delo O izvoru vrst je takrat pomenilo popolno razstoličenje človeka. Le kako naj se ljudje, ki so trdno verovali, da jih je ustvarila Božja roka, sprijaznijo s teorijo, da so se razvili iz opic.
'Misliš, da bodo za časa najinega življenja odkrili nekaj tako revolucionarnega, nekaj, kar bo popolnoma sesulo temelje tega, kar vemo,' sem zamišljeno vprašala Willema.
'Mislim, da ne,' je imel moj partner odgovor takoj pri roki, 'Le še izvor težnosti ni znan,'
'Pf, težnost,' sem se namrdnila, 'Kdo pa se požvižga na njen izvor.'

četrtek, 6. avgust 2015

S počitnicami je včasih križ

Gledam naše počitniške slike, ki sem jih objavila na facebooku, da bi si vsaj malce popravila slabe vtise našega dopustovanja. Ker se pač nismo slikali med mojimi izbruhi besa, prečutimi nočmi, tečnarjenjem otrok ter Willemovimi trebušnimi krči, Na fotografijah ni zaznati peklenske vročine, kvečjemu kak siv dan. Izseljenci pač nimamo pravega dopusta, to ni nič novega. Ker so nam počitniške dni pokvarile tudi ose, iz čiste maščevalnosti objavljam spodnjo sliko za izdelavo preproste osje pasti.


Če sem se jaz slučajno imela kak trenutek lepo, kot pri Napoleonovem mostu na reki Nadiži, je pa Willem živčno motovilil naokoli, ker ga je ves čas zasledoval neki obad in ga je, primejduš, na koncu tudi dobil in nasladno pičil. Jelka je pripravila pravo sceno, ker je hotela s seboj vzeti paglavce, ki jih je našla v mrtvem rokavu reke.
Glavni razlog naših počitnic v Bovcu je seveda nona Anica. Tisti trenutek, ko se po sedemnajst-urni vožnji - to pot smo imeli tudi po poti smolo - otroka zapodita po njenih stopnicah in ji v hipu naredita iz doma kažin. Spomin na ta trenutek me greje tako, kot se mi vsakič znova vreže v srce podoba moje mame, kako nam po dveh tednih ob štirih zjutraj otožna in krhka maha v slovo. Ampak nono Anico smo tudi tokrat vlekli s sabo v Ljubljano in na Bled, kjer je bilo peklensko vroče in osato. Nona Anica se s svojimi štiriinosemdesetimi še ne preda. Ko bi bila vsaj pol tako korajžna, kot je ona.
Pa še cel šopek drugih razlogov je za naše počitnice. Prijateljice, ki jim lahko zaupaš marsikaj. Ena izmed njih ti dobrovoljno razkaže svoj hlevček, kjer navdušeno za njo plane nekaj ovac in pujsa Florentina. kjer izza skladovnice drv boječe pogleduje sedem (!) parov mačjih oči. 'Ah, ubožice, smilijo se  mi, pa jim vsak dan namolzem malo mleka,' pravi prijateljica s širokim nasmehom in s še širšim srcem. Ali pa druga prijateljica, ki me pomiri, češ da so moji nenadni napadi jeze verjetno zgolj posledica mojih neuravnovešenih hormončkov ter mi svetuje par homeopatskih zdravil, ki sem si jih takoj po prihodu domov nabavila. V šopek spada tudi soseda, ki mojo mamo večkrat povabi na kosilo in na čvek, glede mojih izpadov pa se nikakor ne zanaša na zdravilne rastline, temveč na konkretne arcnije in mi brez ovinkarjenja sočutno sprašuje, če bi morda en apavrin. Ker je ona pač pred desetletji preživljala počitnice na podoben način in ve, kako je to. In vse prijateljske duše, ki so mi v navdih, tudi te so povezane v mojem šopku. Nasmejana sestrična in njen mož, vedno pripravljena na pomoč in na dobro besedo.
Ne smem izpustiti tudi nenadnega obiska mojega nekdanjega soštudenta Nizozemščine; njegova otroka sta se v hipu spoprijateljila z Jelko in Antoniejem. Škoda, ker je čas tako hitro minil, ker se je meni vedno mudilo, ker mi je oblutek krivde žrl spanec. Grizla sem se,  ker se nisem utegnila dobiti z bratrancem in z njegovo ženo, ki sta poskrbela za nono Anico, ko je bila bolna, žrlo me je, da sem zamočila kavico z bivšim sošolcem, ki ga nisem videla tavžent let in to samo zato, ker nisem bila sposobna ukrotiti svojih pokovcev, Kar nekajkrat sem med dopustom gladko in namerno  kršila pravila pozitivne vzgoje in sem se skrajno negativno drla nanju, Enkrat tako, da se je čutil dolžan vmešati se celo sosedov pes. Tudi to me je črvičilo, načenjala me je posledična utrujenost zaradi neprespanih noči: začarani krog.
Povečini se znajo  ljudje sprostiti med počitnicami, jaz sem pač v manjšini, Lahko se zgrizem do obisti, najbolje pa je, da to sprejmem. Počitnice v Sloveniji niso počitnice, so pa nepogrešljive. Naivno bi bilo pričakovati, da bo dopust tak, kot ga imajo drugi, ki uživajo na Hrvaškem, v Franciji ali v Združenih državah. 'Naučiti se moramo biti tudi malo nesrečni', pravi filozof Vandevelde. Bolečina, jeza, žalost, domotožje, izčrpanost, zaskrbljenost, morda niso prve asociacije na počitnice, a spadajo k življenju.
Po naši vrnitvi v Zaandam sem šla z otrokoma plavat k reki Zaan, kar tu, na koncu našega otočka. Na robu stopnic sem za hip otožno pomislila na čiste, zelenomodre tolmune Nadiže. 'Gospa, voda je zelo mrzla,' mi je izzivalno navrgel fantalin v reki. Zaprla sem oči, stisnila zobe in se pognala v rjavo, slankasto mokroto.

sreda, 15. julij 2015

Sled

'Ni fer, da sta vidva s papom ta glavna,' je danes pri zajtrku nejevoljno pripomnila Jelka.
'Veš, pikica, ko boš ti mama, boš pa ti ta glavna,' sem ji zagotovila in dodala, 'in nihče te ne bo ne poslušal, ne ubogal.'
'A bomo leteli k noni Anici,' se v pogovor vmeša Antonie.
'A misliš, da bomo šli z letalom,' ga pobara Willem.
'Ne, z raketo,' odvrne mali.
Še štirikrat spančkat pa gremo. Pa ne z raketo, tudi ne z letalom, marveč z avtom, ki je še pred petimi dnevi za seboj puščal mastno dizelsko sled, na kateri je spodrsnilo fantu na skuterju. Fant jo je odnesel z nekaj praskami, Za njegov skuter pa podobne trditve niti približno ne držijo: nova totalka na kupu odpadne pločevine.
Policisti so bili k sreči takoj na kraju dogodka, eden izmed njih je sledil spolzkemu dizlu in na avtomobilskem servisu našel Willema, ki se je skupaj s serviserjem spraševal, kako, hudiča, je možno, da se je cevka za gorivo snela.
Med tem je po dvokilometrski sluzasti črti že drgnil čistilni avtomobil, ki ga je po policijski naredbi na pot poslala komunala.
Globok priklon holandski učinkovitosti.
Willem se je zvečer odpravil na obisk k Hakanu, fantu s skuterjem. V bolnišnici  niso ugotovili nikakršnih notranjih poškodb, a so mu zaradi večih prask dali injekcijo proti tetanusu. Adijo, ramadan! Hakan je turškega rodu. V Amsterdamu ima trgovinico z računalniškimi igricami. Njegovo stanovanje je nabito z glavnimi in stranskimi junaki - vprašajte me čez kakšnih pet let, s katerimi, morda bom celo  kakšnega poznala.
V dveh urah je bilo vse opravljeno: popravilo avtomobila, čiščenje ceste, policijski zapisnik, pregled fanta v bolnici ter zavarovalniški obrazci.
Vse skupaj bi se lahko stokrat huje končalo.
Ampak zaupanje v zaupanja vredno vozilo ni več takšno, kakršno je bilo.


torek, 24. marec 2015

Globok je kozarček

Prejšnji petek sem lumpala; domov sem se primajala ob dveh. Pobudo za ta odklop je dala ena izmed mam v šoli. Da se nekatere malo bolje spoznamo in da si privoščimo en večer samo zase.
In tako smo v petek zvečer s tremi mamami planile po alkoholu, podobno kot se s 'ketne' spuščen volčjak zapodi med kokoši.
Pa ne da bi bila kakšna redna uživalka alkohola, daleč od tega, ampak ne pomnim, kdaj sem se ga šla nazadnje takole sproščeno kampanjsko nažlampat.
'Ko sem bila nazadnje 'zunaj', se je ta bar imenoval še Gambrinus', sem slavnostno prijavila, ko smo se vsaka s svojim kozarcem posedle.
'Jebenti,' je zamomljala Stijnova mama in me sočutno potrepljala po rami.
'Na to se pije,' je dvignila  kupico Danijelova mama.
'Ja, ta kozarček še spijem, pa grem domov,' je malce utrujeno pristavila Izina mama.
In potem smo se merile v tem, katera je bolj usekana. Katera je pred dobrimi šestimi leti bolj panično previjala svojega prvega dojenčka v smrtnem strahu, da mu bo po nerodnosti izpulila kakšno okončino. Katera je bolj manično tekala  za svojim prvorojencem, ko je delal prve korake, katera je imela hujši glavobol po prvi otroški rojstnodnevni zabavi, ki smo jo vse, kokodajse naivne, organizirale doma.
'N'KOL VEČ,' smo se pridušale in zvrnile vsaka še enega. Sicer smo se strinjale, da prevažanje štirih pokovcev, ki hkrati pojejo vsak svojo pesmico o drekcih, ritih, prdcih in kozlanju ni glih rock and roll, ampak tudi to se da preživeti, da je le rojstnodnevna zabava v kakšnem otroškem parku ali igralni dvorani. N'KOL VEČ DOMA!!! N'KOL!!! In smo še enega srknile.
Bolj smo pile, bolj smo ugotavljale, kako sploh nismo napačne mame. Ko se je večer prevesil v noč, so naši standardi potonili v nevarne globine. Me smo kar OK, anede, ker ponoči ne puščamo otrok samih doma in jim ne pustimo, da bi v prometni konici sami divjali s kolesom po glavni ulici.
In potem naenkrat nismo slišale ničesar več. Težava nizozemskih barov je v tem, da ti okrog polnoči pribijejo muziko 'do daske', da se kobajagi lahko pleše. Plesal ni v bivšem Gambrinusu nihče, če odštejemo našo kabaretno točko spuščanja po stopnicah pod vplivom maliganov.
'Gremo v krčmo The Blacksmith, če sploh še  obstaja', sem predlagala.
Predlog je bil enoglasno sprejet, čeprav polovica prisotnih pojma ni imela, o čem govorim.
'Ja, ampak samo na eno pijačo, potem grem,' se je pridušala Izina mama.
Krčma je še obstajala: mala, prijetna, s pridušeno, ampak super muziko.
In tam smo ga žingale naprej, družno z ostalimi desetimi gosti, kaj več jih v to krčmo ne gre.
'Ko sem bila nazadnje tukaj', sem zavzdihnila, 'se je tu smelo še kaditi.'
'Jebenti,' je zamomljala Stijnova mama in me prijateljsko objela.
'Še eno rundo,' je natakarju namignila Danijelova mama.
Izina mama ni rekla ničesar več.

torek, 10. marec 2015

Nekaj osnovnih navodil...

Pred leti sem med študijem Nederlandistike morala opraviti izpit iz argumentiranja in razpravljanja. Osnovna pravila znam našteti, če me zbudite sredi noči. Saj ste me silno zabavali, blogerska in facebookovska družba, s svojimi odzivi na novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Nekateri ste me naravnost osupnili s svojo strpnostjo oziroma nestrpnostjo, drugi ste me spet presenetili s svojo zagrizenostjo oziroma popustljivostjo,
Ampak ljube duše, naslednje pa si kar zapišite za uho:
1. Napadajte stališče, ne osebe. Na kratko: stališče je lahko hudičevo, baba pa nikakor ne.
2.Vsakdo ima pravico do svojega mnenja - in ja, tudi verniki - ki pa ga lahko spodbijate s protiargumenti, ne z žaljivkami.
3. Vsaka debata ima svoj začetek in konec. Debata je po svojem zaključku torej končana. Nobene potrebe ni, da človeka z drugačnim mnenjem frcnete iz svojega niza prijateljev ali pa ga dan za dnem demonstrativno ignorirate.
4. Držite se predmeta razprave. Ko nekdo začne omenjati 'gnilo vlado', je to nesporno znamenje, da je razprava prekipela čez rob.
5. In navsezadnje: glede na to, da pišete, imate izvrstno priliko, da tisto, kar nameravate izliti v javnost, temeljito precedite skozi možgane. Dvakrat!
In še moji priporočili k tem temeljnim točkam:
a. Namesto po cinizmu in sarkazmu skušajte poseči po ironiji. Naredili boste vsaj za trohico inteligentnejši vtis.
b. Najučinkovitejše sredstvo proti provokativnim izjavam je to, da se zanje ne menite.


ponedeljek, 2. marec 2015

Da ne bo pomote

Že nekaj let uvažam pristno prijateljstvo iz Belgije. Tu in tam si smem sposoditi anekdotico ali dve.
Prejšnjo soboto so se naši prijatelji peljali k nam. Starejša hčerka, pubertetnica, med vožnjo zavzdihne, kako silno pomemben je pri ženskah obraz. Vse drugo ni tako važno, obraz pa mora biti lep, sicer te nihče ne pogleda.
Starša modro molčita, mlajša hči, ki je pred kratkim dopolnila 6 let,
pa sestri odvrne:
'Obraz sploh ni tako pomemben.'
'Vsaj ena od njiju je pametna,' sta si potihem oddahnila starša.
Prehitro.
'Pri ženskah so važne prsi,' je resno poudarilo dekletce.
'Joški,' je še pribila, da slučajno ne bi prišlo do kakšnega nepotrebnega nesporazuma.

sreda, 25. februar 2015

Zastrta

-Se greva mamico in očka?
-Ja! Jaz sem tvoja domača žival!
-Ne! Jaz sem tvoja domača žival!
-Ne!
-Prav. Ti si mavrični slon, jaz pa samoroginja.
Starejša in pametnejša popusti.
-Ja!
Krasno, zimske počitnice. Po šipah trkajo dežne kaplje, otroka merita svoje magične moči. Ko se naveličata, me prosita za iPad. Oggyja in ščurke rada gledata. Obupna risanka, ampak v bistvu nič drugačna od Toma in Jerryja.
S kolesi se odpravimo v mestno pokrito igrišče. Ravno dovolj zgodnji smo, da si še priborimo lastno mizico. Otroka v vsesplošnem živžavu izgineta v množici. Navdušeno plezata, skačeta na trampolinih, se spuščata po toboganih. Tu pa tam zaprosjačita za priboljške. Ogromna dvorana vonja po šolskih copatih. Srkam kavo in tu pa tam skupaj z Antoniejem iščem Jelko. Ta si je našla prijateljico.
-Jaz sem Lois, se predstavi.
-Noris?
-Tudi lahko, če hočeš. Ali pa Rois, Mois, ni važno, začeblja črnolaso dekletce in odskaklja za mojima nadobudnežema.
Ko tako gledam za njima, huškne mimo mene morakvar! In še eden! Zmrazi me. Kurja polt me oblije vsakič, ko zagledam popolnoma  zakrito muslimanko. Z ozko režo za oči.
Pred petnajstimi leti bi verjetno zgolj pomislila na Tisoč in eno noč, ne da bi se mi odvijale vse trivijalne asociacije, ki spadajo v okvir islama.
'Morakvarji na pokritem igrišču,' zlohotno objavim na Facebooku.
You have been framed, my dear.
Moja znanka pri priči pripomni: 'Morda so to navadne matere. Na pokritem igrišču se  tudi sama spremenim v morakvarja.'
Kdo je tu zastrt? Seveda sta bili navadni materi. Kaj bi sicer iskali v vrišča polni dvorani. Otroci veselo tekajo mimo njiju. Otroci se požvižgajo na zakrite ženske. Otroci se ne spotikajo ob takšne malenkosti. Figo jih briga, ali so matere zakrite, ločene ali poročene z drugo materjo. Otroci niso uokvirjeni.
Pomislim na eno terapevtsko: kako bi se počutila brez določene misli?
Zastrta mamica ljubeče dvigne svojo jokajočo malčico, ki je padla. Nežno jo poljubi skozi tančico.


sreda, 18. februar 2015

Zasukaj malo, no!

Jelka prinese s kreativnih uric domov risbico. Začetek risbice... Poda mi jo in odhiti ven, ker trenutno ne dežuje, tudi stemnilo se še ni, in ona bi rada peljala na sprehod Kaja ali Milo. Kaj je mali beli kuža, star ko zemlja, ljubi otroke in sovraži odrasle. Mila je mlada psička, stara nekaj mesecev in ima rada vse po vrsti, zato leta za vsakim malim otrokom v parku. Jelka torej odskaklja ulico naprej po psička. Na srečo se zaenkrat še tako lahko 'šlepamo', s sposojenimi psi, kaj bo v prihodnosti, pa je težko napovedati. Če bo po Jelkino, bomo imeli dva psa in deset malih muc.
Antonie zaenkrat nima tovrstnih ambicij in se loti stolpa iz lego kock.
Jaz zaskrbljeno proučujem Jelkino risbo.
.
Le kaj je to? Ni videti končana. Je hotela narisati tovarno? Vrstne hiše z dimniki? Kaj je tista modra čačka?! Se je s tem ubadala celo ustvarjalno urico v šoli? Jojme, kaj bo iz tega otroka in tako naprej. Na srečo sem se spomnila dveh stvari:
1. Metode: 'Umiri se, jebenti', mimogrede, toplo priporočam vsem,
2. in tega, da gibka otroška domišljija vedno visoko preskoči moje precej togo odraslo pojmovanje: think out of the box!

Vse mi bo jasno naslednji dan, ko Jelka prinese kar nekaj dokončanih risbic.

Mala samoroginja Celestia. Vsi pač ne začenjajo pri glavi.

nedelja, 8. februar 2015

Večja od sanj

Hilarični pogovor z mojim sinkom je naenkrat zašel v čisto druge vode. Z rokavom sem si obrisala solze, ki so mi od smeha navrele v oči. Antoniejev prešerni obraz se zresni, med obrvmi se mu naredi guba.
- 'Kako žalostno, da je Loujeva sestrica mrtva, ane?'
- 'Res hudo, Antonie.' Srce se mi je spet skrčilo.
Tistega dne po pouku, je Jelka na šolskem dvorišču za rokav pocukala svojega sošolca Louja: 'Ej, Lou, mi gremo danes v Hemo na kosilo, potem pa v knjižnico. Reci svoji mami, naj tudi tebe odpelje v Hemo!'
Za razliko od njene mame, Jelki ni ničesar nerodno vprašati. Sama se na šolskem dvorišču med drugimi čakajočimi starši namreč ne znajdem prav dobro. Loujeva mama, ki sem jo enkrat tedensko videla le od daleč, sicer pa se nisem še nikoli pogovarjala z njo, je smeje vzkliknila: 'Kakšno naključje, tudi midva z Loujem greva na kosilo v Hemo, zatem pa še v knjižnico!'
In smo šli skupaj. Hema, tipična nizozemska veleblagovnica, je ob sredah popoldne, ko se pouk konča že pol enih, skupni imenovalec občasnih kosil staršev in otrok. Mi zavijemo tja vsake tri tedne, ko je treba v knjižnico odnesti izposojene slikanice.
In tokrat sta se nam pri našem obrednem obisku pridružila še Lou in njegova mama Anika.
Antonie je dražil Jelko, jaz pa sem Louja vprašala: 'Pa ti, Lou, imaš kakšnega bratca ali sestrico?'
'Nee,' pravi Lou, 'No ja, imel sem sestro, ampak je mrtva.'
'O, mona, mona, mona zabita, pa zakaj tako nespametno sprašujem, saj bi menda bratec ali sestrica, če bi ju imel, zdaj tudi sedela v Hemi,' me je prešinilo. Zaprepadeno sem se hitela opravičevati Aniki.
'Nič hudega, zdaj veš. Zgodilo se je, preden se je Lou rodil. Nosečnost sem morala prekiniti, punčka ni nikoli živela.'
In potem je povedala, da je hodila na filmsko akademijo, da po šolah inštruira otroke snemanje filmov in da je njena partnerica, Loujeva druga mama, reklamna producentka.
Pomenkovali sva se o službi, šoli in otrocih.
Da se je Loujeva sestrica Antonieju še vse popoldne pletla po glavi, ni bilo naključje. Prejšnji vikend sem mu kupila novo slikanico z naslovom 'Večja od sanj.'
V naglici sem jo vzela, Tolažeča slikanica, nagrada žirije, je ujel moj kotiček očesa. Pripoveduje o dečku, ki ga je v sanjah obiskala njegova umrla sestrica. Fantiču mama pred spanjem razloži, kaj je smrt. 'Vse okoli tebe utihne, kot bi sanjal, ampak smrt je večja od sanj.'
Ko se po pustolovščini s sestrico bratec zjutraj prebudi, pove mami in očetu, da je v sanjah videl svojo starejšo sestro. Ki je bila večja od sanj. Antonieju je slikanica silno všeč, jaz pa jo vsakič preberem z debelim cmokom v grlu.


četrtek, 5. februar 2015

Straniščna pomenkovanja / WC-praatjes

(Nederlandse tekst onderaan)

- Mama, glej, koliko sem nakakal!
- O, pa res, kakšna velika klobasa!
- Ja! Ampak takšne klobase ne moreš jesti, ker je zanič.
- To bi bilo prav nagnusno.
- Kaj pa se zgodi, če takšno klobaso iz drekca poješ?
- O, fuj! Strašno slabo ti postane.
- Ja! Pa v PAJKA se spremeniš!

- Mama, kijk eens hoeveel ik gepoept heb! Wat een grote drol, hé?
- Dat is inderdaad een flinke worst.
- Ja! Maar deze worst kun je niet opeten, want het is een heeeeeeele vieze worst.
- Zeg dat wel.
- Mama, wat gebeurt er als je zo'n poepworst opeet?
- Bah! Dan word je heel erg misselijk.
- Ja! En dan verander je in een SPIN!


sreda, 4. februar 2015

Klatežke

Nekoč sva z Jelko kolesarili čez naš most, mimo barčic in galebov.
'Oooo,' me opozori hčerka in s prstom pokaže na zavrženi tetrapak na tleh.
'Glej, pujse, kako so kar tako odvrgli smeti,' se je ob podobnih prizorih usajala moja mama med našimi nedeljskimi sprehodi po naravi. Moj oče se je seveda strinjal in oba sta se preostanek sprehoda tovariško zgražala nad brezobzirneži, ki so za sabo puščali svinjarijo.
Zavrla sem, stopila s kolesa in vprašala takrat še štiriletnico: 'Pobereva?'
'Ja,' je vzkliknila in jela plezati z zadnjega otroškega sedeža na kolesu.
Lahko bi sicer bentila in pridigala, da se to ne sme, ampak neposredna akcija se mi je zdela primernejša.
Tetrapak sva pobrali in ga vtaknili v stransko torbo na kolesu - kjer se je valjal še nekaj tednov, ker sem nanj pozabila - ampak to zdaj ni poglavitno.
V glavnem, če te potepuške smeti motijo, jih poberi. In jaz pobiram. Na našem otoku, na igriščih, na plaži - tam se osredotočam na plastične zamaške, ki jih zbiram, da jih odnesem v Slovenijo.
Da ne bo pomote, nisem edina. Po vsej Deželi mlinov že nekaj mesecev poteka akcija pobiranja zablodelih smeti. Vsak dan ena je čisto dovolj. Več nas bo, bolj bo čisto, pravijo idealistični organizatorji, ki jih seveda takoj spljuvajo pragmatiki, ampak vseeno: naš park je čist.
Kar precej nas je, ki potepuškim odpadkom najdemo streho nad glavo v domačih smetnjakih.
Ko sem se danes sprehodila po parku, sem spotoma pobrala škatlico cigaret, par koščkov kartona in plastično vrečko: klatežk za en teden. Zwerfies, jim pravijo Nizozemci. Ko sem jih tako pobirala, se mi je razpletla kita in lasje so se mi razmršili. Kar malo sem se prestrašila svojega odseva v šipi domačih vrat.
Spominjala sem na duševno bolnico, ki je pred psihiatrično bolnišnico vztrajno pobirala nevidne smeti, leta nazaj, ko sem bila tam še kot študentka nekoč na seminarju.
Nehote sem stisnila cigaretno škatlico. Na roki je pustila rdeč odtis.
Ok.


torek, 3. februar 2015

Kratek stik

Vsi bežni trenutki zadovoljstva, ko pospravljam otroški sobi, drobci miru v kaotičnem vrtincu življenja, dejstvo, da v naši družini nihče na smrt ni bolan: je seštevek vsega tega lahko... SREČA? Ko se mi želodec skrči ob misli, da mi je predvčerajšnjim dobra znanka zaupala, da ima raka na prsih, danes zjutraj pa mi je druga, s katero sem si blizu, zaupala, da se bo razšla z možem? Danes po pouku bosta morala to razložiti petletni deklici.
Zjutraj sem v trgovini potrto in brezvoljno potiskala nakupovalni voziček med policami zavedajoč se, da na moja ramena pritiska gorje drugih. Ki pa mi sploh tuje, kot bi šlo za neko pražalost, ki je že od nekdaj pretkana v vseh mojih čustvih. V ponosu, ko gledam svojega sinka, ko štirileten korajžno prvič zakorači v razred. V togoti, ki se zbudi v meni, ko me Jelka po petem opozorilu še vedno ne uboga. V veselju, ki me prešine, ko sredi noči odstrem zaveso in vidim, da sneži. Vsakič prikliče kratek stik v mojih možganih komaj zaznavni priokus grenkobe.
Morda je to del matrice vsake slovenska duše. Še sreča, da svojo redno hranim s pozitivizmom holandskih polderjev, kjer je vse seksi. Od evtanazije do raka na prsih: od prvega se definitivno stegneš, od drugega pa definitivno ne. In če ti mož po dvajsetih letih prizna, da je našel srečo z drugim, mu seveda privoščiš to srečo. Sicer ponoči ne zatisneš več očesa, ampak, hej, za kaj pa imamo uspavalne tablete?
Za vse, ki začasno izgubijo stik s prihodnostjo, je zanje že nekaj let na voljo do nezavesti zribana mindfullness-filozofija: posveti sleherni dejavnosti svojo popolno pozornost, živi v tem trenutku in počni le eno stvar naenkrat. Ampak če ti prihodnost nekaj zabriše, vojna na primer, tudi sedanjosti ni več videti, sem v daljni preteklosti slišala v domovini.
Ampak v Deželi mlinov na veter slišim večkrat: trikrat globoko vdihnite, zaprite oči in pomislite na nekaj lepega.
1. Živimo v miru. Kljukica. (Check za hipsterje)
2. Iz pipe nam teče pitna voda. Kljukica.
3. A nisem danes bila v supermarketu, kjer sem lahko kupila špežo??? Kljukica. (Fasungo za vse Neprimorce)
4. Imam službo. Kljukica
5. Imam dva zdrava otroka. Kljukica
6. Je zima, jaz pišem v ogrevanem prostoru. Kljukica.
7. Še veliko usranih novic v življenju mi bo spodneslo tla pod nogami, in jaz jih imam, noge, namreč. Kljukica, kljukica, dvojna kljukica.
Marš, marš, dvojni marš, grenak priokus ušivi!!!