Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 31. december 2012

Pri nas poka

Danes zjutraj, pol desetih. V kuhinji se lotim lepljivega štedilnika, ki ga nisem uspela zdrgniti včeraj. Zastavice, balone in girlande pustim, naj še kar visijo, v spomin dvojnega včerajšnjega praznovanja. Mimo kuhinjskega okna prikorači sosed Jerry s svojim psom in se mi na široko nasmehne. Veselo mu pomaham nazaj. Jerry: velik, temnopolt, športni tip. Njegov pes: mala, blond, dolgodlaka in nadvse avšasta čivava. Častna!
Odjekne petarda. Še pol ure in tu bo vzplamtela vojna. O, šit! O, šit, šit, šiiiiit!, me prešine. Jerry je doma na starega leta dan. To pomeni: 1. silne detonacije superilegalnih pirotehničnih izdelkov od desetih zjutraj naprej 2. točno ob polnoči kačo tisočerih kitajskih pokalic, ki se začne pri Jerryjevi hiši, se vije nekaj deset metrov naprej, do konca ulice, kjer ji naposled razžene sikajočo glavo gromozanski pok, ki ga nona Anica, ki je izkusila drugo svetovno vojno, primerja z bombardiranjem tržaške rafinerije. 3. Od pol enih ponoči naprej, za preživele, čudovit ognjemet v parku.
Pet minut do desetih. Nasproti našega vrta v parku sosed Jan navdušeno zabija v zemljo spoštovanja vreden tulec. Njegov sin mu asistira. Kmalu se zbere gruča pubertetnikov. V tulec spolzi nekaj podolgovatih, živobarvnih predmetov in točno ob desetih začne iz tulca švigati, prasketati in pokati. Antonieju in Jelki se svetijo oči. Meni gre na smeh, ko vidim Jana, ki si mane v dlani, ves vesel, kot otrok.
Kar naenkrat pa: KA-BUUUUM!!!!! Šipe se zatresejo, Jelka in nona Anica odskočita. Po parku se vije gost bel dim. Jerry!
'To je bil Jerry,' vzkliknem.
ŽBAAM!!!!, hip kasneje sledi naslednji pok. 'Jerry,' zavrisne Antonie. 'Jerry! Jerry!,' veselo poskakuje mali rdečelasec vsakič, ko trešči. V duhu ga že vidim, kako bo čez kakšnih deset let oprtan s torbo, polno petard, krožil po otoku in levo in desno metal petarde. V duhu vidim sebe, kako ga, vijoličasta od besa, za ušesa vlečem domov. Smrkavec!!!! Tako, da bo vedel že vnaprej.
Na našem otoku bo do dveh, treh ponoči kot v Gazi. Jelka in Willem sta se umaknila v bližnjo igralno dvorano, kjer lahko Jelka brez strahu, da bo pokalo, skače, pleza in divja. Antonie spi vsej pirotehniki navkljub. Vsakih nekaj minut mimo hiše priteče pokajoča in prasketajoča skupina mularije. Sami fantje, z eno izjemo. Trikrat lahko uganete, za čigavo hčerko gre.

sobota, 29. december 2012

Zadnji dan

'Tvoj trebuh me boli,' zatarna Jelka, potem pa se zasliši glasen prrrrooottt-teterete-teteretet', kot bi ušlo kakšnemu hrustu, na primer kakšnemu gozdarju med sekanjem veličastne sekvoje, ne pa mali še ne cicibanki.
'O! Petarda,' vzkliknem.
'Brzostrelka,' me popravi nona Anica.
Jelkina bolečina v mojem trebuhu v hipu popusti in gremo ven, ker po nekem čudežu sije sonce.
Antonieju potegnem čez ušesa rdečo kapo.
'Paka,' pravi, in odpalčka za Jelko na vrt. Kako je še majhen, škratljc!
Danes je bila Jelka zadnji dan stara tri leta, Antonie pa zadnji dan eno.
Pred štirimi leti ta čas sva z Willemom že gledala na uro; popadki so bili še neredni.
Pred dvema letoma sva z Willemom ta čas krasila dnevno sobo za Jelkin rojstni dan, medtem, ko se je  Antonie prekopiceval v mojem trebuhu. Nona Anica je takrat rekla: 'Menda bo fantek kar jutri, na Jelkin rojstni dan, privekal na svet.'
Na to smo bili pripravljeni. Torta, hrana in pijača so se hladile v kolesarnici, nona Anica in teta Desiree, Willemova sestra, ki stanuje v sosednji ulici, pa sta imeli vsa navodila in vse sezname.
In Antonie je res pokukal na svet prav na Jelkin rojstni dan. Ob devetih zjutraj sva z Willemom krenila v porodnišnico, dve uri kasneje pa sem pestovala najlepšega fantiča na svetu. Ob štirih popoldne, ko smo se vsi trije vrnili domov, smo vpadli na Jelkin žur. Polna hiša sorodnikov in... Nelleke. Nelleke je nekaj vmes med babico in gospodinjsko pomočnico. Kraamhulp, po nizozemsko.
Tudi takrat, ko sva se iz bolnišnice vrnila z Jelko, naju je doma pričakala Nelleke, skupaj z omo Tiny in opom Wimom. Nelleke je šest dni skrbela za dojenčka, zame ter za čisto kopalnico, zlikano perilo ter posesano dnevno sobo. Nelleke bi morali na vrtu postaviti spomenik, prmejduš, da ja. A da ne skrenem preveč.
Preden sem se z 'računalnikom za v naročje' namestila v postelji in začela pisati, sem si navlekla črno nosečniško spodnjo majico, ki sem jo imela oblečeno takrat, ko se je rodil Antonie. Pižama, ki sem jo imela oblečeno ob Jelkinem rojstvu, žal zaudarja v košari za umazano perilo, sicer bi si oblekla tudi to. Hvaležna sem, da imam ta dva oprijemljiva spominka, od katerih se verjetno ne bom ločila in ju bom nosila vsaj na noč pred dvojnim rojstnim dnevom. Na Nizozemskem v bolnišnici lahko nosiš svoje stvari. Po drugi strani te sicer hitro naterajo domov, po porodu te malce spedenajo, potem pa se lahko greš oprhat v kopalnico, ki je zraven porodne sobe. Ko se vrneš, te čaka nekaj kozarcev malinovca in ko ga spiješ, greš lulat in ko se polulaš, greš domov. Seveda, če je s tabo in dojenčkom vse ok. In tako sem jaz, dvakrat, nabita z adrenalinom in oksitocinom, dvakrat malone vzklikala 'hura, hura!', ko smo smeli domov. Seveda sem vedela, da me čaka Nelleke.
Kar ne morem se posloviti od tega dneva. Jutri bo Antonie malček, peuter, danes je še čižek-mižek, dreumes. Jelka bo še dobro uro malčica, potem pa bo kleuter: cicibanka.
In jaz? Jaz se bom prebudila vsa prešvicana. Katera mona spi v nosečniški spodnji majici pod pižamo?!

Foto

torek, 25. december 2012

V prazničnem Amsterdamu

Jelka ne more zaspati.
'Si žejna, pikica,' jo vprašam.
'Jaaa,' izpod odeje zateglo zajamra moja skoraj štiriletna punčka.
'Čakaj, ti prinesem kozarec vode,' že primem za kljuko.
'Ne, jaz bi kavo. En kapučino mi prinesi.'
Na to prigodo se spomnim, ko nama z nono Anico natakarica prinese dve kisli vodi, čokoladni tortici in skodelici kapučina. V penastem mleku so nama umetelno oblikovali srce in tulipan.
Ko srebava kavo, svoji mami povem to štorijo, ki se je pripetila nekaj večerov nazaj. Ne moreva se nehati hehetati. Sediva v novi šik kavarni v Amsterdamu, sredi nakupovalnega centra Kalvertoren, kamor sva se zatekli pred dežjem. Močno dvigujeva starostno povprečje ter stopnjo dobre volje. Lokal je nabito poln to petkovo popoldne tik pred božičem, a sva edini gostji, ki se prešerno smejiva. Solze nama od smeha silijo v oči. Sto hudičev! Pravkar so stene spremenile barvo!!! Madona, da nama niso česa nasuli v kavo!  Kar lomi naju od smeha.  Malo se zresniva, ko dobiva račun. Znesek je višji od  tistega za kosilo!
'Ah, kamor je šel bik naj gre še štrik,' si mislim.
Kamor je šla sekira, naj gre še toporišče,' me ob takih prilikah dopolni nona Anica. Spet se me poloti smeh. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje šla s kom na kavo. Ni časa, ni priložnosti.
Tale petek sem si na silo vzela prosto. V službi imam tako norišnico, da je jemati dopust simptom napovedujoče se blaznosti, a po drugi strani je to najbolj logična odločitev. Še dva dni nazaj se mi je od stresa želodec stisnil v trdo kepo, da se še obračati ni mogel ob osemdesetih čestitkah, ki sva jih z Willemom v naglici poslala. Osemdeset. Nikoli, ampak res nikoli več! To je popolna norost. Da niti ne omenjam, da sva ob pomanjkanju časa na čestitke napisala zgolj naša imena. 'Vesele praznike in srečno novo leto' je bilo napisano že na čestitki sami. Edina osebna nota je bila ta, da sva čestitko oblikovala sama in da sta na njej Jelka in Antonie. Osemdeset. Če to še enkrat napišem, bruhnem v velikem loku, častna beseda.
Prazniki so za to, da jih preživimo s svojimi dragimi, ne pa da se živciramo z absurdnim številom čestitk ter z božičnim nakupovanjem, kar je še bolj nesmiselno in ogabno. Povsem v skladu s to logiko sva se z nono Anico na moj prosti petek torej odpravili v Amsterdam: po nakupih. Najprej sva zavili v blagovnico De Bijenkorf, ki je bila čudovito okrašena. Dren pa tak, da te vse mine. Šli sva zgolj na kosilo, ker imajo božanske solate in čudovito grahovo mineštro.

Nona Anica v blagovnici De Bijenkorf

Potem sva se spravili ven v meglo, ki bi jo lahko rezal. Ogledali sva si prenovljeni mestni muzej, nato pa naju je nakupovalna ulica Kalverstraat posesala vase in prepustili sva se toku množice.
Naenkrat me je preblisnilo, da bi mamo peljala v sto let staro modno hišo v Amsterdamu: Maison de Bonneterie. Sem se vedno splača zaviti, a bognedaj česa kupiti, saj so cene zasoljene, vendar pa je stavba sama nekaj posebnega. V stilu art deca s krasnimi stropnišči, mozaiki ter čudovitimi lestenci, s škripajočimi lesenimi tlemi in s kupolo, ob kateri ti zastane dih. Z mamo vstopiva v malce vegasto dvigalo. 'Pazi, da ne padeš,' jo opozorim, ker je pri vratih dvigala, kdo ve, zakaj, poševna stopnica. V dvigalu se nama pridružita dve starejši gospe, ki ju spremlja še starejši kavalir.
'Glej, da boš damam dal prednost,' ga ena izmed njiju opozori.
'Še na misel mi ne pride, ker je tu nevarno izstopati zaradi poševne stopnice,' šegavo odvrne zgubani gospod.
Vrata dvigala se odprejo, gospod zakorači iz dvigala, se spotakne in teatralno zakrili nekaj metrov med razobešene damske kostime. Osuplo ga gledamo, on pa se zasuka na peti, nas lokavo pogleda in reče: 'Tako, dame, zdaj sem vam demonstriral, kaj se lahko zgodi!'
Res se splača v Amsterdam. Pa ne le v šoping ali v muzeje: najprivlačnejša znamenitost so kar ljudje sami.

nedelja, 23. december 2012

Deck the Halls, veste, katera je ta?

Pol osmih zjutraj prinesem Antonieja v dnevno sobo. Ostali še spijo. Prižgeva lučke na smrečici, na oknu in na knjižni polici. Zunaj je še tema.
'Maatje,' me sinko opozori na mačka, ki mijavka pred vrati. Mačkonarja spustim noter in šele, ko se mi prične smukati okrog nog, ugotovim, da zunaj lije. Maatje je premočen, hlače moje pižame pa lahko romajo naravnost v pralni stroj.
'Dava muziko,' vprašam Antonieja?
'Ja, Fa la la la la,' se navduši mali rdečelasec in je že v nizkem štartu, da zapleše okrog mize. Že dva tedna ne vrtimo nič drugega kot ta zlajnan božični štiklc Fa la la la la. Mimogrede, pred štirinajstimi dnevi, ko sem za pet evrov kupila zbirko treh zgoščenk z božičnimi pesmimi, sem se imela končno čast razsvetliti: pravi naslov najbolj priljubljene božične viže mojih otrok ni Fa la la la la, temveč Deck the Halls. Kot da je važno.  Antonie navdušeno poje in pleše. Ko se nama pridruži nona Anica, ki je prišla pred tremi dnevi, ji Antonie zaukaže: 'Pleši, nona Anica!' In nona Anica sledi svojemu vnučku, ki se v nasprotni smeri urinega kazalca suče okrog mizice v dnevni sobi. Noni Anici se kaj hitro zvrti. Vrtenje v nasprotno smer bi lahko pomagalo, a Antonieju to ne gre v račun. Spodnja ustnica mu nevarno zatrepeta, v očesnih kotičkih pa se mu naberejo zaresne solzice. Ni vredno. Še naprej se je treba vrteti v levo, nono Anico, ki se je medtem upehano sesedla na kavč, pa dokaj uspešno zamenjam sama. In se vrtimo še kako minuto in pol, dokler ne pride na vrsto Santa Baby, ki ji otroka pravita 'Bu-bum', po uvodnem napevu. 'Neeee,' zasitnari Antonie, 'še enkrat Fa la la la la!'
'Bu-bum je smotana,' razsodi Jelka, ki je medtem vsa razmršena priskakljala iz najine spalnice. Ponoči jo je tlačila mora in sem jo odnesla k nama z Willemom. Ni videti, da bi se česa neprijetnega spominjala. Namestila se je na mizici in je razkoračeno čakala, da se iz zvočnikov spet oglasi Fa la la la la, nato pa je vneto pričela krožiti za bratcem. In tako kakšnih dvajsetkrat zapored. Odrasli srebamo kavo, maček se mi uleže na časopis, češ, ne boš brala, ne! Lepšega adventnega časa si ne morem zamisliti.

nedelja, 09. december 2012

Preklop na božično vzdušje

Na Nizozemskem šestega decembra, dan po 'večeru zavojčkov', miklavževsko vzdušje preda štafeto božičnemu. Ljudje tekajo po vrtnih centrih in se grebejo za smrečice Nordmann, trgi v mestih in vaseh so še bolj okrašeni, na mostovih prižgejo lučke, voda v kanalih pa mežikajočo, pravljično svetlobo hvaležno povrača. Iz izložb trgovci mrzlično umikajo vse, kar spominja na svetega zavetnika otrok. Na vrsti je Božiček, ho! ho! ho!
Pri nas doma še nismo povsem preklopili. Nekako ne gre tako zlahka. Antonie in Jelka sta tri tedne neprestano vadila Miklavževe tradicionalne pesmice ter poskakovala ob modernih miklavževskih štiklcih. Meni še vedno v ušesih pozvanja viža o supercool črnem petru Diegu, ki ga je črni peter Neroda pomotoma zaprl v hladilnik, od takrat je Diego najbolj kul Miklavžev pomočnik vseh časov. Po petem decembru končno zamrejo tudi brezplodne debate o rasizmu in poniževanju črncev, ki se vsakič razplamptijo, še preden Miklavž s svojimi veselimi pribočniki sploh stopi s parnika na kopno. A da ne zaidem: Antonie se še niti malo ne zaveda božiča, ki se nam z vrtoglavo hitrostjo bliža. 'Kinderkaas,' je njegova zabetonirana in edina glasbena želja. S tem misli na Sinterklaasa, Miklavža. Pa gremo, Miklavževa vreča, Glej, mesec sije skozi krošnje, Miklavž ima rojstni dan, Črni Peter se pelje s kolesom itd, itd, pesmice odmevajo po dnevni sobi, Antonie pa vneto pleše. No ja: kot za stavo teka okoli mize. Včasih se mu pridružim, a se mi  po nekaj krogih pošteno zvrti. Preprogi se že malo pozna.
Danes zjutraj se je zdanilo šele tam okrog pol devetih. Dež je pobral ves sneg, ki je zapadel pred dvema dnevoma. Nič kaj božično vzdušje. 'A gremo v B. A. Z....' sem pri zajtrku začela s predlogom. 'Prima,' je rekel Willem. Na Willema se lahko zanesem: vedno razume moje na pol izrečene stavke in vselej, ko rečem, naj zavije na levo, zapelje na desno, ker točno ve, da mislim tako. Ni mi bilo treba nadaljevati s črkovanjem. 'Gremo v bazen,' sem naznanila otrokoma. V hiši je zavladalo večje veselje kot pred štirimi dnevi, ko nas je na 'večer zavojčkov' pred vrati pričakala velika vreča daril.
V bazenu dve uri skačemo, se dričamo po toboganu, medtem ko na nas sveti prav bombastična praznična razsvetljava. So se pač potrudili. Naletimo na Diasa in njegovo mamico. Dias tudi stanuje na našem otoku in je pol leta mlajši od Jelke. Našo malo rdečelasko prime za roko in družno skačeta bombice. Antonie se kobali na rob bazena in se še sam zažene v vodo. Nerodne, najbolj srčkane bombice na svetu. Dokler mu baterijice ne poidejo. Ugnezdi se v Willemovem objemu in utrujeno iz vode moli svoje male, veselo navzgor zavihane palce. V avtu na poti domov je dvakrat zakinkal, trikrat pomežiknil, nato pa ga je zmanjkalo za naslednji dve uri in pol.
Medtem ko Antonie spi in se Willem posveti svojemu hobiju, greva z Jelko na božični sejem pred protestantsko cerkvijo. Sejem ni ravno ustrezno ime za tistih šest, sedem stojnic, kjer prodajajo razno kramo, katere izkupiček bo šel zavetišču za zapuščene živali. Mene privleče stojnica z rabljeno posodo in drugimi drobnarijami. Zasrbijo me prsti in kljub Jelkinemu negodovanju nakupim tri skledice, nekaj okraskov za smrečico, srebrne uhane, zgoščenko, knjigo in srebrno žličko. Za nekaj kilogramov mačjih in pasjih briketov bo že, tistih par evrov.


Ko se iz neba vsuje ploha, se z Jelko zatečeva v cerkev. Pravkar je nastopal otroški zbor, zato prisedeva in prisluhneva. Jelka bi se jim rada pridružila. Vodi jih malone legendarna Maite Tife, otroški zborovodja španskega rodu. Čudovita je, imelo me je, da bi Jelko takoj vpisala v glasbeno šolo. Sledi nastop kvarteta mladih saksofonistk. Med Piazollo Jelka zvonko, nič kaj potiho vpraša: 'Kje pa je Jezušček?' Hja. V napačni cerkvi sva. Več sreče bi imeli v mošeji, prmejduš, kot pa v kalvinistični cerkvi. Protestanti si namreč raje zvrtajo luknjo v koleno, kot bi v cerkvi postavili jaslice. V mislih si zabeležim, da bo treba najti katoliško cerkev v Zaandamu in se rahlo zamislim sama nad seboj. Saksofonistke si z zadnjo točko, Bohemian rhapsody prislužijo ovacije.
Jelka navdušeno ploska in nestrpno čaka na bobnarje, ki sem jih ji obljubila. V cerkev je prikorakal nasmejani možakar karibskega videza in nas je povabil, naj se mu pridružimo. 'Jelka, tu pa lahko tudi ti sodeluješ,' sem jo spodbudila. Kar skočila je s stola, mi sledila, se pridno postavila v vrsto in prvič v življenju stala zraven djembe bobna (mimogrede, jaz tudi). Posedli smo se za bobne in začeli.
'Ho-kus po-kus pi-la-tus pas!' je ponavljal učitelj. Zabobnali smo mu v odgovor, Jelka tudi. V ritmu! Pol ure smo navduševali občinstvo, najbolj pa, če sem odkrita, smo navduševali same sebe. Jelka je bila daleč najmlajša udeleženka in je pol ure zavzeto udarjala po bobnu. Najraje bi jo takoj vpisala na ure bobnanja na djembe. In v trenutku občudovanja, ki je že mejil na oboževanje, sem pomislila, da bi se, dosledna kot sem, naslednje leto še udeležila kakšnih akcij proti črnim petrom, če bi to bilo po volji našemu karizmatičnemu učitelju, ki je izgledal vse prej kot holandsko.
Med občinstvo v cerkvi se je prikradel sam Božiček. Utrujeno je poleg sebe položil svoj zvonec. Naho-ho-hojal se je do amena.

nedelja, 02. december 2012

Mala lekcija o Miklavževanju.

Danes me je k pisanju spodbodla objava slike Jana Steena v našem dnevniku De Volkskrant:  'Miklavževanje', platno, ki meri  82 x 70,5 cm, slikano približno med 1665 in 1668 l. Izvirnik je razstavljen v muzeju Rijks v Amsterdamu, nedavno tega sva si ga z Jelko med tekom ogledali.
Vsakič, ko vidim to mojstrovino, sem vesela, da živim v Deželi mlinov na veter. Vsakič se vrnem v svoje študijske čase, ko smo med predavanji nizozemske zgodovine umetnosti ter med seminarjem o kulturni identiteti Nizkih dežel obravnavali to sliko. Dolga stoletja stara tradicija praznovanja Miklavža. Jan Steen (1625 ali 1626 - 1679) ni bil zgolj slikar nizozemskih navad in običajev, bil je pripovedovalec. Vsaka njegova slika razkriva svojo zgodbo in nauk.

Ko spet motrim to njegovo 'Miklavževanje', se zavem, da se je v 350-ih letih ni spremenilo veliko. Miklavžev praznik, oziroma 'Večer zavojčkov', kot mu tudi pravijo, je družinski praznik, kjer otroci dobijo najpomembnejša darila v letu. Seveda, če so pridni. Sicer dobijo šibo, tako kot deček s klobukom na levi strani. Njegova starejša sestra posmehujoč drži njegov čevelj, iz katerega moli vejica. Tudi njegov mlajši bratec se norčuje iz njega, češ, vidiš, lump, to je zato, ker si me celo leto dražil. Seveda nagajivi deček ne bo ostal brez darila. Že takrat so ljudje vedeli, da nikakor ni vzgojno otroke tako kaznovati. Poglejte babico v ozadju, ki je dečku namignila, naj pogleda z njo za zastor. Prav gotovo tudi njega čaka čudovito darilo, tako kot deklico v ospredju. Ta še zvesto verjame v Miklavža, njena starejša sestra s čevljem pa prav gotovo ne več, vendar marljivo igra svojo vlogo, da mlajši bratci in sestrice ne odkrijejo največje nizozemske skrivnosti.

V naglici sem prebrala interpretacijo slike, ki jo je ta teden prispeval sam direktor Rijksmuseuma, Wim Pijbers. Seveda nisem pričakovala, da bom izvedela kaj novega, a sem se na srečo uštela! Pijbers se je zapičil v praznično pogačo, prislonjeno na mizo v desnem vogalu slike. Poizvedel je naokoli in izkazalo se je, da je to praznični kruh duivekater. 'Duivekater, duivekater,' sem brskala po spominu, 'ta izraz sem še pred kratkim slišala.' Naenkrat se mi je posvetilo! Seveda, prejšnji teden na tržnici, kjer prodajajo kruh. Duivekater izvira prav iz Zaandama, kjer živim. Ne morem si kaj, da ne bi bila sila ponosna na naše mesto, ki je prispevalo to zanimivo podrobnost na tej za Nizozemce legendarni slikarski stvaritvi.

V dežju sem odkolesarila na tržnico. Pomaranče, banane, zelje, jabolka, hruške in ... duivekater. Niti malo ni videti več tako spektakularen. Bela štručka s križastim vzorcem na skorji. Okus pa je božanski. Že štiri stoletja.