Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 25. februar 2015

Zastrta

-Se greva mamico in očka?
-Ja! Jaz sem tvoja domača žival!
-Ne! Jaz sem tvoja domača žival!
-Ne!
-Prav. Ti si mavrični slon, jaz pa samoroginja.
Starejša in pametnejša popusti.
-Ja!
Krasno, zimske počitnice. Po šipah trkajo dežne kaplje, otroka merita svoje magične moči. Ko se naveličata, me prosita za iPad. Oggyja in ščurke rada gledata. Obupna risanka, ampak v bistvu nič drugačna od Toma in Jerryja.
S kolesi se odpravimo v mestno pokrito igrišče. Ravno dovolj zgodnji smo, da si še priborimo lastno mizico. Otroka v vsesplošnem živžavu izgineta v množici. Navdušeno plezata, skačeta na trampolinih, se spuščata po toboganih. Tu pa tam zaprosjačita za priboljške. Ogromna dvorana vonja po šolskih copatih. Srkam kavo in tu pa tam skupaj z Antoniejem iščem Jelko. Ta si je našla prijateljico.
-Jaz sem Lois, se predstavi.
-Noris?
-Tudi lahko, če hočeš. Ali pa Rois, Mois, ni važno, začeblja črnolaso dekletce in odskaklja za mojima nadobudnežema.
Ko tako gledam za njima, huškne mimo mene morakvar! In še eden! Zmrazi me. Kurja polt me oblije vsakič, ko zagledam popolnoma  zakrito muslimanko. Z ozko režo za oči.
Pred petnajstimi leti bi verjetno zgolj pomislila na Tisoč in eno noč, ne da bi se mi odvijale vse trivijalne asociacije, ki spadajo v okvir islama.
'Morakvarji na pokritem igrišču,' zlohotno objavim na Facebooku.
You have been framed, my dear.
Moja znanka pri priči pripomni: 'Morda so to navadne matere. Na pokritem igrišču se  tudi sama spremenim v morakvarja.'
Kdo je tu zastrt? Seveda sta bili navadni materi. Kaj bi sicer iskali v vrišča polni dvorani. Otroci veselo tekajo mimo njiju. Otroci se požvižgajo na zakrite ženske. Otroci se ne spotikajo ob takšne malenkosti. Figo jih briga, ali so matere zakrite, ločene ali poročene z drugo materjo. Otroci niso uokvirjeni.
Pomislim na eno terapevtsko: kako bi se počutila brez določene misli?
Zastrta mamica ljubeče dvigne svojo jokajočo malčico, ki je padla. Nežno jo poljubi skozi tančico.


sreda, 18. februar 2015

Zasukaj malo, no!

Jelka prinese s kreativnih uric domov risbico. Začetek risbice... Poda mi jo in odhiti ven, ker trenutno ne dežuje, tudi stemnilo se še ni, in ona bi rada peljala na sprehod Kaja ali Milo. Kaj je mali beli kuža, star ko zemlja, ljubi otroke in sovraži odrasle. Mila je mlada psička, stara nekaj mesecev in ima rada vse po vrsti, zato leta za vsakim malim otrokom v parku. Jelka torej odskaklja ulico naprej po psička. Na srečo se zaenkrat še tako lahko 'šlepamo', s sposojenimi psi, kaj bo v prihodnosti, pa je težko napovedati. Če bo po Jelkino, bomo imeli dva psa in deset malih muc.
Antonie zaenkrat nima tovrstnih ambicij in se loti stolpa iz lego kock.
Jaz zaskrbljeno proučujem Jelkino risbo.
.
Le kaj je to? Ni videti končana. Je hotela narisati tovarno? Vrstne hiše z dimniki? Kaj je tista modra čačka?! Se je s tem ubadala celo ustvarjalno urico v šoli? Jojme, kaj bo iz tega otroka in tako naprej. Na srečo sem se spomnila dveh stvari:
1. Metode: 'Umiri se, jebenti', mimogrede, toplo priporočam vsem,
2. in tega, da gibka otroška domišljija vedno visoko preskoči moje precej togo odraslo pojmovanje: think out of the box!

Vse mi bo jasno naslednji dan, ko Jelka prinese kar nekaj dokončanih risbic.

Mala samoroginja Celestia. Vsi pač ne začenjajo pri glavi.

nedelja, 8. februar 2015

Večja od sanj

Hilarični pogovor z mojim sinkom je naenkrat zašel v čisto druge vode. Z rokavom sem si obrisala solze, ki so mi od smeha navrele v oči. Antoniejev prešerni obraz se zresni, med obrvmi se mu naredi guba.
- 'Kako žalostno, da je Loujeva sestrica mrtva, ane?'
- 'Res hudo, Antonie.' Srce se mi je spet skrčilo.
Tistega dne po pouku, je Jelka na šolskem dvorišču za rokav pocukala svojega sošolca Louja: 'Ej, Lou, mi gremo danes v Hemo na kosilo, potem pa v knjižnico. Reci svoji mami, naj tudi tebe odpelje v Hemo!'
Za razliko od njene mame, Jelki ni ničesar nerodno vprašati. Sama se na šolskem dvorišču med drugimi čakajočimi starši namreč ne znajdem prav dobro. Loujeva mama, ki sem jo enkrat tedensko videla le od daleč, sicer pa se nisem še nikoli pogovarjala z njo, je smeje vzkliknila: 'Kakšno naključje, tudi midva z Loujem greva na kosilo v Hemo, zatem pa še v knjižnico!'
In smo šli skupaj. Hema, tipična nizozemska veleblagovnica, je ob sredah popoldne, ko se pouk konča že pol enih, skupni imenovalec občasnih kosil staršev in otrok. Mi zavijemo tja vsake tri tedne, ko je treba v knjižnico odnesti izposojene slikanice.
In tokrat sta se nam pri našem obrednem obisku pridružila še Lou in njegova mama Anika.
Antonie je dražil Jelko, jaz pa sem Louja vprašala: 'Pa ti, Lou, imaš kakšnega bratca ali sestrico?'
'Nee,' pravi Lou, 'No ja, imel sem sestro, ampak je mrtva.'
'O, mona, mona, mona zabita, pa zakaj tako nespametno sprašujem, saj bi menda bratec ali sestrica, če bi ju imel, zdaj tudi sedela v Hemi,' me je prešinilo. Zaprepadeno sem se hitela opravičevati Aniki.
'Nič hudega, zdaj veš. Zgodilo se je, preden se je Lou rodil. Nosečnost sem morala prekiniti, punčka ni nikoli živela.'
In potem je povedala, da je hodila na filmsko akademijo, da po šolah inštruira otroke snemanje filmov in da je njena partnerica, Loujeva druga mama, reklamna producentka.
Pomenkovali sva se o službi, šoli in otrocih.
Da se je Loujeva sestrica Antonieju še vse popoldne pletla po glavi, ni bilo naključje. Prejšnji vikend sem mu kupila novo slikanico z naslovom 'Večja od sanj.'
V naglici sem jo vzela, Tolažeča slikanica, nagrada žirije, je ujel moj kotiček očesa. Pripoveduje o dečku, ki ga je v sanjah obiskala njegova umrla sestrica. Fantiču mama pred spanjem razloži, kaj je smrt. 'Vse okoli tebe utihne, kot bi sanjal, ampak smrt je večja od sanj.'
Ko se po pustolovščini s sestrico bratec zjutraj prebudi, pove mami in očetu, da je v sanjah videl svojo starejšo sestro. Ki je bila večja od sanj. Antonieju je slikanica silno všeč, jaz pa jo vsakič preberem z debelim cmokom v grlu.


četrtek, 5. februar 2015

Straniščna pomenkovanja / WC-praatjes

(Nederlandse tekst onderaan)

- Mama, glej, koliko sem nakakal!
- O, pa res, kakšna velika klobasa!
- Ja! Ampak takšne klobase ne moreš jesti, ker je zanič.
- To bi bilo prav nagnusno.
- Kaj pa se zgodi, če takšno klobaso iz drekca poješ?
- O, fuj! Strašno slabo ti postane.
- Ja! Pa v PAJKA se spremeniš!

- Mama, kijk eens hoeveel ik gepoept heb! Wat een grote drol, hé?
- Dat is inderdaad een flinke worst.
- Ja! Maar deze worst kun je niet opeten, want het is een heeeeeeele vieze worst.
- Zeg dat wel.
- Mama, wat gebeurt er als je zo'n poepworst opeet?
- Bah! Dan word je heel erg misselijk.
- Ja! En dan verander je in een SPIN!


sreda, 4. februar 2015

Klatežke

Nekoč sva z Jelko kolesarili čez naš most, mimo barčic in galebov.
'Oooo,' me opozori hčerka in s prstom pokaže na zavrženi tetrapak na tleh.
'Glej, pujse, kako so kar tako odvrgli smeti,' se je ob podobnih prizorih usajala moja mama med našimi nedeljskimi sprehodi po naravi. Moj oče se je seveda strinjal in oba sta se preostanek sprehoda tovariško zgražala nad brezobzirneži, ki so za sabo puščali svinjarijo.
Zavrla sem, stopila s kolesa in vprašala takrat še štiriletnico: 'Pobereva?'
'Ja,' je vzkliknila in jela plezati z zadnjega otroškega sedeža na kolesu.
Lahko bi sicer bentila in pridigala, da se to ne sme, ampak neposredna akcija se mi je zdela primernejša.
Tetrapak sva pobrali in ga vtaknili v stransko torbo na kolesu - kjer se je valjal še nekaj tednov, ker sem nanj pozabila - ampak to zdaj ni poglavitno.
V glavnem, če te potepuške smeti motijo, jih poberi. In jaz pobiram. Na našem otoku, na igriščih, na plaži - tam se osredotočam na plastične zamaške, ki jih zbiram, da jih odnesem v Slovenijo.
Da ne bo pomote, nisem edina. Po vsej Deželi mlinov že nekaj mesecev poteka akcija pobiranja zablodelih smeti. Vsak dan ena je čisto dovolj. Več nas bo, bolj bo čisto, pravijo idealistični organizatorji, ki jih seveda takoj spljuvajo pragmatiki, ampak vseeno: naš park je čist.
Kar precej nas je, ki potepuškim odpadkom najdemo streho nad glavo v domačih smetnjakih.
Ko sem se danes sprehodila po parku, sem spotoma pobrala škatlico cigaret, par koščkov kartona in plastično vrečko: klatežk za en teden. Zwerfies, jim pravijo Nizozemci. Ko sem jih tako pobirala, se mi je razpletla kita in lasje so se mi razmršili. Kar malo sem se prestrašila svojega odseva v šipi domačih vrat.
Spominjala sem na duševno bolnico, ki je pred psihiatrično bolnišnico vztrajno pobirala nevidne smeti, leta nazaj, ko sem bila tam še kot študentka nekoč na seminarju.
Nehote sem stisnila cigaretno škatlico. Na roki je pustila rdeč odtis.
Ok.


torek, 3. februar 2015

Kratek stik

Vsi bežni trenutki zadovoljstva, ko pospravljam otroški sobi, drobci miru v kaotičnem vrtincu življenja, dejstvo, da v naši družini nihče na smrt ni bolan: je seštevek vsega tega lahko... SREČA? Ko se mi želodec skrči ob misli, da mi je predvčerajšnjim dobra znanka zaupala, da ima raka na prsih, danes zjutraj pa mi je druga, s katero sem si blizu, zaupala, da se bo razšla z možem? Danes po pouku bosta morala to razložiti petletni deklici.
Zjutraj sem v trgovini potrto in brezvoljno potiskala nakupovalni voziček med policami zavedajoč se, da na moja ramena pritiska gorje drugih. Ki pa mi sploh tuje, kot bi šlo za neko pražalost, ki je že od nekdaj pretkana v vseh mojih čustvih. V ponosu, ko gledam svojega sinka, ko štirileten korajžno prvič zakorači v razred. V togoti, ki se zbudi v meni, ko me Jelka po petem opozorilu še vedno ne uboga. V veselju, ki me prešine, ko sredi noči odstrem zaveso in vidim, da sneži. Vsakič prikliče kratek stik v mojih možganih komaj zaznavni priokus grenkobe.
Morda je to del matrice vsake slovenska duše. Še sreča, da svojo redno hranim s pozitivizmom holandskih polderjev, kjer je vse seksi. Od evtanazije do raka na prsih: od prvega se definitivno stegneš, od drugega pa definitivno ne. In če ti mož po dvajsetih letih prizna, da je našel srečo z drugim, mu seveda privoščiš to srečo. Sicer ponoči ne zatisneš več očesa, ampak, hej, za kaj pa imamo uspavalne tablete?
Za vse, ki začasno izgubijo stik s prihodnostjo, je zanje že nekaj let na voljo do nezavesti zribana mindfullness-filozofija: posveti sleherni dejavnosti svojo popolno pozornost, živi v tem trenutku in počni le eno stvar naenkrat. Ampak če ti prihodnost nekaj zabriše, vojna na primer, tudi sedanjosti ni več videti, sem v daljni preteklosti slišala v domovini.
Ampak v Deželi mlinov na veter slišim večkrat: trikrat globoko vdihnite, zaprite oči in pomislite na nekaj lepega.
1. Živimo v miru. Kljukica. (Check za hipsterje)
2. Iz pipe nam teče pitna voda. Kljukica.
3. A nisem danes bila v supermarketu, kjer sem lahko kupila špežo??? Kljukica. (Fasungo za vse Neprimorce)
4. Imam službo. Kljukica
5. Imam dva zdrava otroka. Kljukica
6. Je zima, jaz pišem v ogrevanem prostoru. Kljukica.
7. Še veliko usranih novic v življenju mi bo spodneslo tla pod nogami, in jaz jih imam, noge, namreč. Kljukica, kljukica, dvojna kljukica.
Marš, marš, dvojni marš, grenak priokus ušivi!!!