Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 21. september 2014

Dam tot Damloop: By Night!

Danes poteka znameniti tek od Amsterdama do Zaandama: že trideseti Dam tot Damloop. Zmagal je Kenijec Mwangangi, ki je razdaljo desetih milj pretekel v 45. minutah in 45. sekundah. Lep dosežek. Ko sem ga videla teči, me je oblila kurja polt in so mi stopile solze v oči. Vedno je tako.
Mesto živi s tem tekom. Prireditev  se začne že dan prej, v soboto, s tisočerimi pohodniki, ki umirjeno premerijo razdaljo med mestoma. Naš otok jih gostoljubno pričaka z rdečo preprogo, s pevci, DJ-ji, z razvpitim strganim dohtarjem, ki najmanj tavžentkrat ponovi, da so vsi dobrodošli na s soncem oblitem otoku. Jelkina prijateljica Eleonora gosti pse udeležencev s pasjimi piškoti, naša soseda deli bombone, mi pa vzpodbujamo. Ampak mene črviči. Zvečer sem na vrsti jaz. Prvič sem se prijavila. Sicer bolj za na Dam tot Dam za mevže, ampak vseeno. Letos so dan pred velikim tekom organizirali nočni tek po mestu: Dam tot Dam by Night, 6,4 kilometrov.
Ko smo ob petih popoldne pobodrili še zadnje pohodnike, so prostovoljci prestavili nekaj varnostnih ograj in postavili progo za nočni tek. Na drugi strani travnika so začeli obešati božično razsvetljavo, s sosedi smo na ograje postavili vaze s svečkami. Otroci so dirjali po travniku. Ob sedmih zvečer so ceste na naš otok zaprli za promet. To se v celi skoraj 20-letni zgodovini otoške soseske še ni zgodilo. Le organizatorji so v kombijih švigali sem ter tja. Prva skupina od 10.000 tekačev je nekje v mestu štartala takoj po sončnem zahodu, ob pol osmih. Jaz sem v zadnji skupini, ves tek bom pretekla v temi.
Otočani so se ogrevali za novo navijanje, trije DJ-ji so zasedli svoje postojanke. Ob dvajset do osmih so pritekli prvi tekmovalci. Otok je zahrumel. S tresočimi prsti sem si pripenjala številko na fluorescentno rumeno majico. 6136. Sosedje, svakinja, Willem, Jelka in Antonie so mi pomahali in odpravila sem se v mesto, na katerega se je zdaj dodobra zleknil mrak. Mračno nebo so v središču mesta prebadali svetlobni curki vseh barv. Na levem bregu reke Zaan se je vila rumena fluorescentna kača. Vsi prijavljeni smo dobili takšno majico.
Zaandam je bil ovešen v lučke. Ob cesti so stali prostovoljci in navijači: z baklami, fluorescentnimi palčkami, svetilkami in svečami.
Deset minut pred startom, se nas je zadnjih tisoč zgrnilo v startni prostor. Ob vzpodbudnem nabijanju glasbe so nas visoko na tribuni ogrevali štirje trenerji. Nestrpno odštevanje... in končno!! Ampak dren, dren... Na začetku smo se gnetli ob ograjah in se pomikali v tempu zakajenega reaggejaša. Strela! Strela!!!!
Feferon v riti me je pričel hudo ščemeti. Po nekaj minutah sem se predrenjala na levo in kočno tekla, tekla, TEKLA, mimo navdušenih meščanov, mimo lastnice najljubkejše trgovine z igračami v Zaandamu- na vso moč je trobila v rog - mimo desetin DJ-jev, mimo vriskajočih otrok, ki so nastavljali roke za high five - menda ja, deca, stegnila sem roko in jih plosknila kakih pet zapored-, mimo žonglerja z baklami, mimo pevca nizozemskih solzavih šlagerjev, mimo krohotajoče okajene druščine, mimo kimajoče zakajene druščine, po ulicah, okrašenih z lučkami prav meni na čast, po pločniku, po cestah, kjer čez dan smrtniki v pločevini ure in ure čakajo v zastojih, čez Den Uylov most, ki se zdaj ure in ure ne bo dvignil, pa če pripluje dvanajstjambornica, po desnem bregu reke Zaan, kjer naj bi me sosedova Yanne pri njenem veslaškem klubu oblila z vodo, kot je obljubila, a se v množici zgrešiva, za sabo puščam mlado in staro, skrbi in tegobe, pretečem še en most in pridem na naš otok, kjer upočasnim, saj mi zanima, ali sta otroka zdržala in počakala na mamo, najprej  ugledam bele sosedine lase, divje pomaham in za nagrado bušne vame val navdušenja, saj so me med stotinami tekačev ugledali šele zdaj, vidim Willema, ki kar žari, in otroka z velikimi očmi, ki sta videti malo zaspana, a vesela, ne morem si kaj, stečem k njim, poklonijo mi high five, pihnem jim poljubček, sosedje in svakinja mi vzpodbudno vpijejo, Lotte in Isa nekaj časa tečeta vzporedno z mano in najstniško vreščita, na drugi strani otoka navijajo znanci, družno z mojim fizioterapevtom - nikar si ne mani rok, Sjorsj - v dobrodošlico mi zabunka plesna muzika izpod šotora še nevemkolikegaže DJ-ja, in pred mostom v mesto jih spet ugledam ob ograji: Antonieja, ki v Willemovih rokah že bledo mežika, Jelkico, ki se upira Zaspančku, dobijo poljubček za lahko noč, nato ubogam Willema, ki kliče: teci, TECI, in tečem in TEČEM, zdaj že čez tretji most, mimo Monetove modre hiše, mimo policije, mimo knjigarne, kjer si me drzne prehiteti ena stara baba, porkodjavolo, le kako leto ali dve mora biti mlajša od mene, o, ne draga moja, to pa ne, pa če crknem, ampak nisem, le malo mi je v hlače ušlo, prekletainkontinenca, ko sem jo tik pred ciljem vendarle prešišala.
MATER, KAKO DOLG STAVEK!
Ko sem se z medaljo za (kot se je v avtomatsko poslanem e-mailu dalo prebrati) 1337. mesto vračala domov, sem s širokim nasmeškom ugotovila, da lahka kot peresce, lebdim na občutku, da sem tu doma.

Pred odhodom

sreda, 17. september 2014

Medtem ko mama piše svoj blog...

Danes popoldne so se otroci mirno začeli igrati v otroški sobi. S še svežimi nedeljskimi spomini sem se lotila pisanja svojega prejšnjega zapiska. N.A.P.A.K.A. Napaka, draga mamca!
Iz otroške sobe so prihajali umirjeni glasovi, čisto grobne, sumljive tišine ni bilo, da ne bo pomote.
Le Antonie je tu pa tam veselo odskakljal v dnevno sobo, češ, da se bo pogledal v ogledalu. Ošinila sem ga z očmi. Mislila sem, da sta ga punci v sobi našminkali. Pa ni bilo videti. Ko kakih petič pridrobenclja pred ogledalo, zaprepadeno ugotovim, da ima v roki škarje! Sicer tiste, za papir, ampak vseeno. Snamem si očala za branje in v hipu mi postane jasno.
'Hitro škarje nazaj, razbojnik!'
'Ampak meni je to tako fajn!'
'Sem škarje!'
'Še nisem do konca!'
'Takoj mi daj škarje, zdaj si ravno prav lep, če ne boš tak, kot papa!'
To je zaleglo. Videti pa je bil takole.
Willema sem nekaj ur kasneje tolažila, da izrezanega 'fjorda' čez kakšen mesec ali dva ne bo več opaziti.
Na vrtnih vratih se pojavi Jamie.
Pomignem ji, naj počaka. Jelko in njeno prijateljico Iso sem hotela najprej vprašati, ali je v njuni igrici še prostora za tretjo deklico.
Stopim v Jelkino sobo, kjer me je pravi železobetonski fršlok. Otroci so se zbrano igrali, to že. In to, da jogi s postelje vedno postavijo nekam v vražjo mater, prevrnejo hiško za lutke in podobno, to je tako ali tako del vsakdana, ampak kar je ugledalo moje oko, pa nisem pričakovala.
Čeprav je bilo logično, tega sem se zavedala še isti trenutek. Jelka si je že nekaj dni silno želela ostriči svoje barbike. In Isa in Antonie sta ji pomagala. Ostrigli so tudi Bebija in Doro, ki ima zdaj krajše lase od bratranca Diega. Tudi prav. Barbikam so nove frizure samodejno zvišale IQ.

Isa pa se je še celo utegnila stopničasto postriči. (Madona, MADONA, kaj bodo rekli njeni starši????)
Malo smo se pogovorili. Niso me ravno najbolj resno jemali, ker so verjetno zaslutili, da me medtem, ko jih fotografiram, podkožno lomi od smeha. Ampak zlobno sem jim omenila možnost, da Ise nikoli več ne bodo pustili igrati se pri nas.
'Isa bo morala k frizerju,' pošljem whatsapp njenemu očetu. Na kratko mu opišem pripetljaj in pošljem še sliko.
'Obljubim, da se ne bom režal, ko jo pridem iskat,' je odpisal.


A da imajo Nizozemci gozdove?

Ob amsterdamski futuristični poslovni četrti, ki ji pravijo Južna os, se razteza amsterdamski gozd. Ko sem ga prvič obiskala, mi je vzelo sapo: zdaj se pelješ med nebotičniki, mimo kliničnega centra, naenkrat pa se znajdeš v hosti. Parkirišče pred amsterdamskim gozdom je edino v mestu, ki je zastonj. In če ne greš z avtom, se lahko do gozda prigugaš v muzejskem tramvaju.
Gozdne površine je skoraj za 950 hektarov, trikrat večje od Centralnega parka v New Yorku. In letos praznuje gozd svoj osemdeseti rojstni dan. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so ga namreč posadili v okviru javnih del. Ko se tako sprehajaš med debelimi bukvami in skrivenčenimi hrasti, si marsikdo zmotno misli, da so drevesa stara več kot sto let.
'A jo mahnemo na morje,' sem v nedeljo predlagala po Jelkini plesni urici.
'Ne, v gozd pojdimo,' vzklikne Jelka.
Odličen predlog. Slabe pol ure zatem, smo se že podali po škratovi poti. Mimo štorov in hišk iz debel, mimo lesene zavese, čez vodo, pod pustolovsko plezalno traso, kjer so na vrveh kake štiri metre nad tlemi viseli, plezali in se dričali korajžni ljudje s čeladami na glavi.
Odkrili smo na stotine gob in gobic, med drugim tudi lesne velikanke. Ob vsakem štoru z rdečim škratom sta otroka navdušeno vriskala. Čevlji so se nam pogrezali v močvirnata tla, ko smo se zdrenjali v šotor iz vej.
'Tukaj je umazano,' je presodil Antonie in krenili smo naprej. Škrati so nam zvesto kazali pot čez most, v kaluži pod njim pa je bila narejena lesena konstrukcija. Razbijala sem si glavo, kaj naj bi predstavljala, nato pa sem se zadovoljila z mislijo, da verjetno ne predstavlja ničesar. Ni treba, da vsemu dajem nek smisel. Hosta sredi mesta. Že to je dovolj absurdno. Diši pa čudovito. Grenkasta aroma odpadlih žirov in trohnečih vej. Gozda praviloma ne čistijo, razen ob stezah. Srečujemo mlade amsterdamske družine, svobodnjake, hipije in levičarje. In seveda zariple tekače. Zavidanja vredno progo imajo.
In pse. 'A ga lahko pobožam,' sprašuje Jelka venomer. Tako v gozdu lahko ostanemo do teme, a škrati so nas zvijačno pripeljali do začetne točke. In meni se še ne ljubi domov. 'Kdo bi sladoled,' prefrigano vprašam. Jasno, da ostanemo. In za barako, kjer prodajajo opremo za pustolovsko plezanje po vrveh na drevesih, odkrijemo podoben park, natanko primeren za naša dva adrenalinčka. Antonie je še čisto premajhen in se skoraj razčetveri na mreži z vrvi. Ampak ne odneha in vztrajno pleza. Vsake toliko vendar zahteva poljubček. Seveda mu ustrežem. Na najtežjem delu zahteva dva. 'Tudi sto jih lahko dobiš,' mu nežno rečem,
a me gladko zavrne: 'Ne, sto bo predolgo trajalo.'
Jelka se medtem spoprijatelji z že izkušenim Noahom. Willem se priduša, da bo čez nekaj let, ko bosta otroka dovolj velika za ' tazaresno' plezanje, šel z njima viset po zajlah. Jaz pa ne, raje crknem. Verjetno bom vsa živčna marširala med drevesi in žebrala zdravemarije ali kozje molitvice. Ali pa bom šla restavracije malo naprej, kjer se navadno ustavimo, da nahranimo srnjake. In jaz ko nalašč vedno pozabim vlažne robčke, tako da si srnjaški 'špukelj' z rok operemo šele doma. Ampak častna, doslej še nobenemu ni bilo nič. Ampak v nedeljo nismo utegnili hraniti srnjadi. Proti večeru smo se vrnili domov. Malo otožno sem se zvečer zazrla skozi okno. Mesto, letala, utripajoče luči luna parka. Jutri se bo semenj preselil v drugo mesto. Po obisku prejšnji teden nam ni bilo treba več tja. Hvala bogu.

sreda, 10. september 2014

Vinska mušica in prvi stavek

Antonie zjutraj na delovnem pultu ožema pomaranče. Zamišljeno zre skozi okno, naenkrat pa nekaj opazi: 'Mami, a je to vinska mušica?'
'Pa je res vinska mušica, Antonie.'
Nizozemci pravijo tej mali žuželki sadna mušica.
'Še dobro, da imamo veliko sadja, ane, mami?'
'Ja, Antonie.'
'Bojim se, da ji bo slabo.'
'Ah, ne, ne bo ji slabo, brez skrbi, Antonie.'
'Velikanske vinske mušice ne obstajajo, ane, mami?'
'Ne, Antonie.'
'Ker bi drugače pojedle vse mesto.'
'Ampak to se ne bo zgodilo, Antonie.'
'Zakaj ne?'
'Ja, ker velikanske mušice ne obstajajo.'
'O... Zakaj velikanske mušice ne obstajajo?'
'Saj mogoče obstajajo. V pravljicah.'
'Ja. In mogoče v risankah.'
Z jezičkom med ustnicami fantič vztrajno nadaljuje z ožemanjem pomaranče.
V hrbet se mi zavrta mali prstek. Kriknem in poskočim, v veliko veselje razmršene Jelke.
'Pojdi, mušica, na omari je sadje,' moja rdečelaska prijazno nagovori insekt, ki dela osmice nad našimi glavami.
'Neeee, trebuh jo bo bolel,' razburjeno vzklikne Antonie.

Med zajtrkom Jelka mrko vpraša: 'Moram jutri v šolo?'
'Ja, Jelka,' pravi Willem.
Deklič se strašansko namršči in zavpije: 'Jaz se bom preselila nekam, kjer mi ne bo treba v šolo!!!!'
'Ja, v Afganistan pojdi, ne,' je šegav Willem.
Zahihitam se. Saj vem, da je povsem neumestno, ampak ne  morem se zadržati. Napaka.
Jelka besno odtopota v sobo. Slišim, da odpira predale in brska po njih. Nekaj časa je tišina,
potem pa spet primaršira v dnevno sobo. V roki ima razglednico. Willemu jo pomoli pod nos. 'GA VG', piše na njej.
'Skoraj pravilno', pravi Willem, 'ampak 'V' moraš spremeniti v 'W', vmes pa ti manjka še črka E.'
Čez minuto se Jelka vrne. 'GA WEG', pravi kartica. PEJD STRAN.


nedelja, 07. september 2014

Nizozemske šege številka... sem že nehala šteti: Semenj!!

Včeraj sem srečala tako imenovanega moža s kladivom. Tako se Nizozemci izrazijo, če hočejo reči, da se je nekoga po dolgem naprezanju polotila utrujenost. Ta mož je pravzaprav imel macolo. Po kosilu sem se odvlekla v posteljo. Moja odločitev, da bom tam -prmejdušdaja- prebila celo popoldne, je padla v vodo. Ker je v mestu luna park, semenj ali kermis po nizozemsko. In temu se ne moreš izogniti, če imaš male otroke, ki že od šestih zjutraj sprašujejo, ali je že končno ura dve popoldne, ko potujočo atrakcijo odprejo.
Mož z macolo se usede na prtljažnik mojega bicikla; ni kaj, v mesto je treba.
Najprej naredimo krog po terenu: letos je bolj revno vse skupaj. Tak luna park potuje od mesta do mesta. Normalni ljudje se ga izogibajo. Tisti z otroki pa smo obsojeni nanj. Najbolj pogosti obiskovalci pa so najstniki. V naši regiji je najbolj razvpit luna park v Assendelftu, vasi, kakšnih 10 km oddaljeni od Zaandama. Tam se ga legendarno vsi na mrtvo napijejo, tudi sredi belega dneva. Moj inštruktor mi je pred leti pravil sila zabavno anekdoto, ko mu je nekdo, pijan ko mavra, pri semaforju sedel v avto, češ, taksist, odpelji me domov. Inštruktor Peter ga je zgrabil za kravatlc in ga preusmeril na pločnik. 'Si nora, naj se mi pokozla po avtu,' se mi je jel takrat malone opravičevati.
Včeraj popoldne se v Zaandamu na semnju nihče ni ravsal ali pijan motovilil naokoli. Roko na srce: škoda. Ampak splačalo se je dodobra razgledati. Lepotička na stojnici s sladkorno peno. Zadrogirani dedec pred vhodom v hišo duhov. Prodajalec sladkarij z ogromnimi zalizci: sumim ga, da jih goji že od kakega leta 1975. Starejša gospa z dvojnim podbradkom in z mnogo premajhnim modrcem, ki prodaja karte za nori hotel.
Brezzobi, tetovirani lastnik vrtiljaka. Ta si mane roke, ko si Antonie in Willem pri njemu kupita karte. Edina gosta to mirno zgodnje sobotno popoldne. Antonie poleti v vesolje v letečem krožniku, Willem poleg njega pa dva metra nad zemljo v belo pobarvani železni kabini drži trebuh noter.
Jelko mikajo žoge HodipoVodi. Mirno se gugajo in čakajo prve zanesenjake. Lani smo morali dolgo čakati v vrsti, da je Jelka končno lahko zlezla v eno. Čim so jo potisnili na vodo, je zajokala. Včeraj pa je korajžno skakala in dirjala po njej ko hrček v plastičnem kolesu. Fantom, ki so z žogami upravljali, se je zdela tako hecna, da so jo pustili bistveno dlje kot tistih borih pet minut. Naenkrat se zdrznem: ima punca sploh spodnje hlače?! Taki panični trenutki so tipični zame, predvsem zjutraj, na poti v službo. Sem si slekla predpasnik?Sem se prijavila preden sem stopila na vlak? Mimogrede: papirnate karte za vlak so v Deželi tulipanov siva preteklost. Imam sama oblečene spodnjice???
Ampak nazaj na semenj. Jelka je na srečo imela spodnjice. Roza so bile, zato... In potem smo šli v hišo duhov, kar vsi štirje. Antonie je silil vanjo, pa sva se z Willemom odločila, da ga za vedno ozdraviva takih želja. Možak pred vhodom nas je megleno premeril in spustil noter. Akcija je uspela. Antonie ne bo zlepa več hotel vanjo. Jelki je bila pa ta grozljiva pustolovščina brezvezna. Seveda, ko nekdo enkrat okusi hojo po vodi... Ko bo polnoletna bo morda tu pa tam smela delati vino iz vode. Ampak sladkarije so pa na srečo prišle v poštev. Izbira je bila težka. Lizike, kroglice, sladkorna pena, mandolat...
Za najmanj petdeset evrov lažji smo prišli domov, kjer me je pričakal mož z macolo in neusmiljeno zamahnil.