Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 29. oktober 2012

Zabava za dolge jesenske večere


V Deželi mlinov na veter se dnevi vidno krajšajo. Včeraj pa se je večer podaljšal še za eno uro. Kar pomeni, da se otroci pozno popoldne ne morejo več igrati zunaj. Vsaj mali otroci ne, tako kot Jelka in Antonie. Ampak mi smo pri nas doma pogruntali eno posebno igro, kot nalašč za dneve, ki se zgodaj ogrnejo v mrak. Igra v temi, ji pravimo.
Za to igro ne potrebujemo nikakršnih rekvizitov, potreben je le en starš, ki je pripravljen za nekaj časa stopiti v vlogo poljubno izbrane zveri. Ta igra je sicer tudi v vsakem pogledu okolju prijazna. Če se hočemo igrati v temi, je namreč treba zapreti vse luči. Pri nas v dnevni sobi nikakor ne zavlada črno črna tema, kadar to naredimo. Nekaj oranžne svetlobe se prikrade z ulice, kjer ulične svetilke bdijo nad nami, brumnimi prebivalci otoka na reki Zaan. 
'Se gremo igrat v temi,' je navadno Jelka tista, ki to predlaga. 'Odlična zamisel,' vzkliknem, 'še prej pa pospravimo igrače s tal, da se ne pobijemo in polomimo,' pravim. Madonca, pa sem izumila toplo vodo, namreč to, kako otroka motivirati, naj pospravita igrače. Vsa krama je v hipu v škatlah in predalih. Ali v pravih, se bo izkazalo šele naslednje jutro, ko bomo iskali zeleni avtomobilček, lutke Harija, Šaka in Luija ter vijoličast plastelin.
Mene čaka metamorfoza: postanem najbolj grozen krokodil, ki leze po tleh, rjove - mimogrede, morda kdo ve, kako se oglaša krokodil - in lačno šavsa po malih otrokih. Jelka in Antoni cvileč iščeta kritje na kavču in na mizici, nona Anica se potuhne na njenem sedežu, Willem pa se pametno umakne iz močvirja v višje predele, kjer se loti odgovornih očetovskih opravil, kot je brskanje po medmrežju za novimi zimskimi gumami. 'RUAAAAAUUUU!!!' Krokodil ugrizne opleničeno ritko. 'NEEEE! NEEEEE!!!!' kriči Antonie, v isti sapi pa zahteva: 'Še ruaaaau, še ruaaau!' Zloben krokodil mu rad ustreže, a se mora žal odpraviti streči po življenju mali rdečelaski, ki cvili pod odejo. 'ŠAVS!!!' zasadi krokodil svoje grozne zobe v rebra male deklice, ki zavrisne od veselja in strahu hkrati. Krokodila naskoči mali vitez Opleničeni. Krokodil se surovo brani, mali vitez pa se ne da. Pomaga mu še mala kraljična, ki se vrže s kavča naravnost krokodilu na glavo. Aaaaau! Z glavo v sence. Igre je konec, prižgemo luči, tolažimo drug drugega in si ližemo rane. Ne gremo se več te igre. Do naslednjega večera, ko si Jelka ne more kaj, da ne bi predlagala: 'Se gremo igrat v temi?'
Ozrem se po razsutih igračah po vsej dnevni sobi. YES!!!!!


nedelja, 21. oktober 2012

Antonie boža

Ko Antonieja zvečer previjam, me vedno prime za nos. Potem se mu pačim, on pa se smeji. Včasih me tako zagrabi za to mojo kumaro, da vidim vse zvezde. Navadno se pridušam, da mu bom naslednji dan navsezgodaj ostrigla nohtke.
Nocoj smo se vsi drenjali v Jelkini sobici, le nona Anica je s sudokujem obsedela v dnevni sobi. Jelka je že skakljala v pižami in spravljala spat svojega medveda, Willem je že stal pri vratih z njeno zobno ščetko, jaz pa sem Antoniju oblačila njegovo mavrično pižamico. Snok!!! Me je naš rdečelasi malček začopatil za nos.
'Antonie, pusti mamin nos, raje jo pobožaj,' ga Willem okara. In naslednji trenutek začutim toplo, za spoznanje vlažno ročico na svojem licu. 'Aaaaaj,' zamrmra Antonie izza dudice. Nežno mi boža zdaj levo, zdaj desno lice. Svoj skeleči nos narahlo zarinem v gubico fantkovega vratu in z zaprtimi očmi vdihnem njegov vonj. Teh nekaj trenutkov si vtisnem v spomin. Tako globoko, kot je le mogoče, da se mi ponoči sanje ne razblinijo, če bo spet potrkala gospa Insomnia.


Podkupovanje


Jelka je pred nekaj tedni končno nehala kakati v hlače. Pri treh letih in tričetrt! Poštena panika me je že grabila, saj bo šla januarja v šolo. Morala sem poseči po drastičnih ukrepih. Priznam, da sila neodgovorno, a do konca obupano, sem zabredla v tvegano vodovje podkupovanja. Tega nikakor nikomur ne priporočam, ampak pri Jelki je to delovalo.
Kar nekaj časa sem živela v zmoti, da je Jelka nepodkupljiva. Niti malo ji namreč ni bilo do nalepk, s katerimi na Nizozemskem nagrajujejo otroke, ki gredo na stranišče lulat ali kakat.
Naenkrat sem se spomnila, kako me je pred kakšnim letom prijateljica razsvetlila, da so nekateri otroci bolj nagnjeni k playmobilu, ker se raje igrajo igre vlog, drugi pa so spet ustvarjalci, ki jim bolj leži lego. 'A ni playmobil zgolj ena serija lega,' sem bogve zakaj naivno zinila, nakar me je prijateljica pokroviteljsko, morda celo pomilovalno, ošinila s pogledom. Takoj mi je bilo jasno, da je playmobil nekaj za Jelko. Pred leti smo namreč od sosedovih dobili kup igrač iz serije duplo. Med njimi tudi tri fantke, ki smo jih krstili za Šaka, Luija in Harija. Vsakič se je eden od njih zgubil. 'Kje je Lui,' je spraševala Jelka, nakar smo lutko morali iskati, dokler je nismo našli na čisto logičnem mestu, na primer pod umivalnikom v stranišču ali v omarici za čevlje. Hari se je navadno zaman skrival pod kavčem. Zdaj se ti trije fantje igrajo mance z Antoniejem, iščem jih pa seveda vedno zgolj sama.
Septembra sem čisto po naključju naletela na razprodajo playmobilovega podvodnega sveta, morskih deklic, konjičkov, školjkic in podobne šare. Dokaj trapasta serija, moram priznati, ampak sem za par evrov nakupila celo zalogo malih škatlic, misleč, da mi bodo prišle prav.
'Če se boš pokakala v stranišče, dobiš darilce,' sem priliznjeno napovedala svoji hčerki. In ni vrag, uspelo je že prvič! Le kako se tega nisem mogla spomniti že prej!? Nejeverno sem ji podala prvi zavojček, obenem pa me je bilo malo strah, da ji za te bebave morske deklice nič ne bo. Izkalo se je, da sem to playmobilovo serijo močno podcenjevala. Jelka je bila navdušena. Ure in ure se je preigrala s figuricami iz prve škatlice. Poimenovala je vse figurice po vrsti, ne le morsko deklico Luli in morskega konjička Zelenkota, oziroma Groenija po Nizozemsko, tudi koralo je krstila. Korala Kvistejts (KVISTEJTS!!!!), je najporednejša figurica in Jelka jo je neprestano karala.
V borem tednu si je naša rdečelaska prikakala zajeten del podmorskega sveta. Kakanje v hlače je postalo stvar preteklosti.  Seveda pa ni nehala moledovati za darilca. Hja, logična posledica nepremišljene poteze. 'Malo manjša darilca si moraš omisliti,' je rekel Willem, 'sicer bomo bankrotirali.' K sreči je Jelka dovolj velika, da postaja dovzetna tudi za kompromise: za pet nalepk - ena nalepka vsakič, ko gre kakat na stranišče - dobi nagrado.
Včeraj, na soboto, sem bila ves dan v službi: informativni dan za dijake v veličastni cerkvi svetega Petra. Med kratkim odmorom, ki sem si ga privoščila, da sem šla na malico in na wc, sem poklicala domov.
'Jelka je pravkar šla kakat,' je pomenljivo povedal Willem in dodal, 'zdaj se igra. Darilca pa še omenjala ni.'
Ozrla sem se pod visoki velbani strop. Mojega nedopustljivega podkupovanja si zgoraj vendarle niso zabeležili v črno knjigo.


ponedeljek, 08. oktober 2012

Vzgojne preizkušnje

Kot vsaka mama, če je le vse v redu z njo, imam svoja otroka strašansko rada, ampak včasih, ko me prav peklensko preizkušata, bi ju najraje zalepila pod tapete, kot temu pravimo na Nizozemskem. Ko si na vse kriplje prizadevam biti dobra in ljubeča mati, se moji dve zgagi odločita, da mi bosta izmenično frčkali in nategovali živčke. 'Ko so otroci sitni, je najpomembnejše, da starši ostanejo mirni,' kategorično žugajo pedagogi. Nevrologa Sandra Aamodt in Sam Wang staršem tudi toplo priporočata, naj ohranijo mirne živce, pa ne zato, ker bi bilo kričanje otrokom škodljivo, temveč zgolj zato, ker je popolnoma neučinkovito.
'Ko ste na tem, da eksplodirate, preštejte do dvajset in nazaj,' pleteničijo nizozemski svetovalci. Meni je to včasih premalo in se moram zateči k zlatemu nasvetu, ki mi ga je prve dni po porodu, ko je bilo dojenje najbolj boleče, dala babica Nelleke: 'Predihaj se skozi prve trenutke bolečine tako, kot bi se spopadla s popadkom.' Takrat, ko mi od togote prav boleče bušne vročina v glavo, mi jo s f-f-f-f-f-f-ffffffffffff prav uspešno uspe odvesti prek stopal v tla.
Prejšnjo soboto je bil tak dan, ko sem preštela do nešteto in nazaj. Nekajkrat. Začelo se je že pri zajtrku, ko se je Jelka vsem opozorilom navkljub šla gangam slog na stolu in strahotno treščila z glavo na tla. Na ves glas je jokala. 'Kdor ne uboga, ga tepe nadloga,' mi je neučakano poskakovalo na koncu jezika, ampak jaz seveda nisem moja mama, mirno sem jo tolažila in božala. Jelka rada pretirava in jokala je na glas in zateglo, najmanj pol ure. Seveda ji je takoj pritegnil še Antonie. 'Daj mir!' sem revsknila. Napaka. Sporočilnost tega teksta je nična. Še glasneje sta jokala in komaj nam ju je uspelo potolažiti.
'Ne,' je vsakič odvrnila Jelka, ko sem jo vprašala, ali bo šla lulat na stranišče. Dokler ni na široko zakoračila po dnevni sobi. 'Osemnajst devetnajst, dvajset. Dvajset, devetnajst, osemnajst, sedemnajst...' sem štela, ko sem jo preoblačila in je nalašč molela levo nogo v desno hlačnico.
'NEEE!!!' je kričal Antonie, ko sem ga v zadnjem hipu snela s strmih stopnic, ko se mi je trgal iz naročja, mu je moj hrbet v odogor rekel 'ŠKRT!' Solze so mi planile v oči, ampak ostala sem mirna, kajti, zapovedujejo psihologi, ne glede na to, kako se počutiš, si vedno, vedno, vedno sama in v polni meri odgovorna za svoja dejanja.
In potem so prišle na obisk tri punce, stare kakih devet, deset let, stalne gostje. Ob sobotah imamo tako ali tako često dan odprtih vrat. Tu se jaz držim načela: če sta otroka za stvar, so otroški obiski dobrodošli ne glede na to, ali nam odraslim to ustreza ali ne. Čez tri minute so bile vse igrače razsute po tleh, Jelka pa se je začela živcirati in jih naganjati domov. 'Žal  mi je, dekliči,' sem rekla, 'Jelka danes ni razpoložena.' Ko so se dekleta šla obuvat na hodnik, je postala Jelka še bolj neutolažljiva. 'Judith! Esther! Lotte!' jih je klicala. Ko so se spet vrnile v dnevno sobo, ji spet ni bilo prav. Vaja se je nekajkrat ponovila. 'F-f-f-f-f-f-ffffffffffffffff,' sem pritajeno sopihala.
Antonie je polil malinovec in vse dopoldne prosjačil za krekerčke. Vsak 'ne' ga je užalil v dno duše. Še meni so skoraj privrele solze v oči. Pa tako sem si želela, da bi šli nekam v gozd, pa ni šlo, ker smo imeli 'gozd' pred hišo. Sosed se je odločil podirati drevo, ni pa mu padlo na pamet, da bi koga opozoril na to. Z avtom se ni dalo nikamor. Zato smo šli na igrišče. Kjer se je Antonie tako junaško zavihtel na gugalnico, da je z druge strani zgrmel z nje. In smo morali domov, Jelka pa spet v jok, ker ni hotela. Ena, dva, tri, štiri...
Doma je Antonie neprestano silil v kuhinjo, medtem ko je v njej cvrčalo in špricalo. Para je uhajala ne le izpod pokrova, kjer se je kuhala zelenjava, temveč tudi iz mojih ušes. 'Mirno, ti si odrasla, on pa ne,' sem si dopovedovala. Nona Anica in Willem sta se trudila v svojih mejah. Končno je bila večerja pripravljena.
Še dobro se nismo posedli za mizo, smo bili spet deležni dueta. Jelki in Antonieju hrana ni bila po volji. 'Pa nič, saj ni treba, če nista lačna, vama pač ni treba jesti', sem bila skrajno obvladana. A nato je Jelka ihtavo vrgla krožnik z mize in kuskus se je razsul po vsem prostoru.
Izbruhnila sem kot vulkan.

petek, 05. oktober 2012

Mama pri štiridesetih

Danes sem si vzela prosto. Nono Anico, mojo mamo, ki je spet nekaj tednov na obisku, sem hotela peljati v Amsterdam, da si ogledava prenovljen Stedelijk, mestni muzej moderne umetnosti. Viharno vreme naju je prisililo za likalnik in računalnik. Otroka sta v vrtcu, v hiši dva mojstra postavljata predelno steno v veliki spalnici: Antonie bo končno dobil svojo sobico. Testo za piškote mora vsaj uro čakati v hladilniku, navdih pa me pušča na cedilu.
Davi me je boleč hrbet opomnil, naj Antonieja odslej vodim po stopnicah in naj ga ne nosim več. Kako korajžno se je držal za ograjo, zdaj jo že doseže. Le kdaj se je tako potegnil? Včeraj sem gledala, kako je Jelka čofotala po kadi. Kot bi nenadoma zrasla. Štiri leta tega je bila še v mojem trebuhu.
Vedno se rada spominjam svojih dveh nosečnosti. Ta čas, pred štirimi leti sem začela hoditi na jogo za nosečnice. Bila sem daleč najstarejša. Najmlajši udeleženki Brendi je bilo komaj dvajset let. Njena mama je bila borih pet let starejša od mene.
Postati mama, ko ti je že skoraj štirideset, ima svoje slabosti, pravijo. Telesna kondicija je slabša, možnost komplikacij med nosečnostjo in pri porodu pa je bistveno večja. Pravijo... Jaz tega namreč nisem tako doživljala. Včasih sem na jogi prav nejeverno poslušala mlajše nosečnice, ki so neprestalno tarnale o tisoč in enih tegobah, ki so bile meni popolnoma tuje. Zadnje tedne nosečnosti sem si še - s tem, da sem se hudo krotovičila, priznam - brila noge in lakirala nohte na nožnih prstih,obsedeno sem čistila in pospravljala, se potepala po Amsterdamu in Alkmaarju ter zagrizeno gonila kolo. Dva dni pred Jelkinim rojstvom sva z Willemom naredila še dolg sprehod po mivki ob obali. Dva dni pred Antoniejevem rojstvom sem Jelko na saneh vlekla po parku. In obakrat sem si po porodu zelo hitro opomogla.
Presenetilo me je to, da sem bila kot novopečena mama bistveno samozavestnejša od mlajših. Pravzaprav sem imela prvič občutek, da mi nekaj gre izvrstno od rok: materinstvo. Brezpogojno sem se nanašala na svojo intuicijo, ki je okrog štiridesetega že imenitno razvita, kar se mi je vedno obrestovalo. In kar je najvažnejše: kot starejša mamica se znam pohvaliti z nečim, kar sem poimenovala 'šesti čut za bullshit': manj nasedam praznim marnjam in hitro zavoham komercialno ter celo politično manipulacijo.
Kar mi je v veliko uteho, je tudi to, da so za mano karierni preokreti in poskoki, ki jih ni bilo malo. Otroka me ohranjata mlado. V primerjavi z vrstnicami, je moja telesna vzdržljivost zavidanja vredna. Postava tudi, pravijo.
Edini sovražnik starejših mater, tudi mene, je čas, ki drvi mimo z vratolomno hitrostjo. Leto se tako hitro obrne. Prednost tega je seveda, da kot blisk mimo švignejo tudi težavnejša obdobja. Boleči hrbet me ne opominja le na to, da moram sinčka previdneje in manj dvigovati, marveč tudi na to, da moj fizioterapevt Sjorsj okreva po srčnem infarktu. Sjorsj je od mene starejši pičlih osem let.
In zvečer, ko gledam Antonieja, kako sladko spi poleg svojega Jaka Racmana, me včasih boleče prešine: kdo ve, če bom dočakala tvoje otroke? Potem preženem žalost in pomislim na to, da v meni plujejo tudi geni none Anice, ki pri enainosemdesetih mirno sede na letalo in se pripelje k nam, v Deželo mlinov na veter, kjer mi zavzeto polika kupe perila in mi tu in tam da pošten nasvet. Tudi ona je pozno postala mama.


sreda, 03. oktober 2012

Zagata

Življenje je polno nenavadnih zasukov. Tok bolj ali manj naključnih petkovih dogodkov pa je bil tako presenetljiv, da me je nesramno pahnil iz ravnovesja. Tako je bilo:
V četrtek ponoči mi stanje mojega bančnega računa ni in ni dalo spati. Nekaj nenadejanih nujnih izdatkov v kombinaciji z ne prav visokim dohodkom, pa si v minusu. Delam zgolj šestnajst ur tedensko, porazdeljenih čez tri dni, saj ni čudno. Ko je Willem še ob torkih imel svoj 'papa-dan', sta bila Jelka in Antonie le dva dni v vrtcu, od marca pa sta v vrtcu tri dni, ker je Willem tudi peti dan v tednu v službi nepogrešljiv. Cene za varstvo so vratolomne, vlada pa subvencionira le ure, ki jih ima po pogodbi starš, ki najmanj dela. V našem primeru torej šestnajst, slabo polovico. Med dvema nočnima morama sem si belila glavo, kaj bi bilo najboljše storiti, da bi popravila finančno stanje. Večkrat sem že razmišljala o tem, da bi morala delati le dva dni v tednu: težava je le v tem, da se na vlake ne da zanesti, in bi se velikorat zgodilo, da ne bi prišla pravočasno do vrtca. Za Willema velja enako: prometni zastoji so prej pravilo kot izjema. Moji poskusi iskati drugo drugo službo bližje domu so se vedno končali, še preden sem dobro razmislila: kdo za vraga me bo pa hotel in kaj naj sploh počnem?
V službi sem nadrejenim dala vedeti, da bi rada delala kakšno uro več, a dodatne ure že pol leta raje porazdelijo med druge kolege.
Po napol prečuti noči je bila v petek moja delovna vnema še klavrnejša od mojega salda. Med elektronsko pošto pa me je pričakala anketa o stopnji zadovoljstva med zaposlenimi na univerzi. Zlohotno sem si zavihala rokave in se lotila izpolnjevanja. Maščevalno sem delila negativne ocene in jim zabila absolutno ničlo pri vprašanju 'Vam nadrejeni nudijo dovolj možnosti, da bi razširili svoje delovne naloge?' Zlovoljno sem nadaljevala z negativnim trendom, nakar v pisarno privrši moja nadrejena. Brez uvodnih olikanosti me je vprašala: 'Irena, bi bila pripravljena od naslednjega tedna pa do konca marca nadomeščati kolegico, ki gre na porodniško?' 'Z veseljem,' sem skoraj zavrisnila, še preden sem se prav zavedala, kaj se je pravkar zgodilo. Nejeverno sem komajda še skrivala navdušenje. V dveh urah sem se pogovorila z Willemom, preverila, ali se poteza res finančno splačaž, pa še kako, se je izkazalo, uredila z vrtcem in uredila s sodelavci.
Ko pa sem poslala dokončno potrdilo vodji oddelka, me je začel najedati dvom: 'Kaj si zdaj storila?!' Znašla sem se v zagati, iz katere sem lahko pomahala večini nizozemskih mamic: otroci ali služba, in če oboje, v kolikšni meri? Občutek krivde, moj hudo osovražen redni gost, je razbijal po vratih moje vesti in vpil, da sem naredila veliko neumnost. 'Kdo bo pa čistil, kdaj pa boš kuhala, če prideš šele ob pol šestih domov, kaj pa, če boš obtičala kje na kakšni postaji, ker bo spet kaj narobe s kretnicami in bodo vlaki zamujali, KAR SE NEPRESTANO DOGAJA, KRAVA PRISMOJENA IN ŠE LASTNA OTROKA BOŠ OROPALA ZA DODATEN DAN V TEDNU, KO STA ŠE LAHKO S TABO!!!'
In potem se je oglasila še negotovost, ki je moje notranje ravnovesje dokončno razrahljala: 'Kako boš pa ti koordinirala dva oddelka, saj še enega ne zmoreš!'
Če bi bila v Sloveniji, te dileme ne bi bilo: v službo 40 ur na teden in konec. Nobena ne cmiha, vse pogumno delajo, misel na brezposelnost jim naganja strah v kosti, otroke vzgajajo, vmes pa še tri vogale v hiši podpirajo, jaz pa na robu živčnega zloma s tem svojim luksuznim problemom. Sram, sram, sram naj me bo. Po neprespanih nočeh sem se le zatekla k pogovorom, kjer sem svojo stisko bolj ali manj melodramatično ubesedila. Willem je v svojem analitičnem pomirjujočem tonu rekel: 'To si si želela, seveda boš zmogla, poleg tega pa gre le za pet mesecev.'
Kolegica je bila podobnega mnenja: 'Boš videla, saj bo, delo ti gre dobro od rok, čeprav misliš, da ne'. Sodelavka, ki jo bom nadomestila, mi je zagotovila, da profesorji na njenem oddelku niso težavni. Moja mama pa mi je dala zlata vreden nasvet: 'Irena, poišči si koga, da ti bo čistil hišo.'