Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 27. februar 2016

Mama je glagol

'Iiiieeeu, drobtinice,' se nakremži Jelkin prijatelj Florian.
'A se premikajo,' ga vprašam, 'Ker če se premikajo, je treba ukrepati.'
Ne premikajo se, torej lahko ostanem za računalnikom in pišem, medtem ko mi štirje smrkolini 'preurejajo' stanovanje.
Naj mi slavisti in jezikoslovci pogledajo skozi prste, ampak 'mama' je glagol.
Mama je vzpodbujati otroke k igri, mama je posesati stanovanje, ampak ne do drobtinice natanko, ker to predolgo traja. Mama je kolesariti v zimskem soncu in ostrem vetru, potrpežljivo čakati na igrišču: Mama je  kupovati sveže sadje in zelenjavo. Mama je kupati tu pa tam okusno (palačinke), ponavadi pa 'zanič' hrano (vse, kar spada pod kategorijo 'zdravo'). Mama je bdeti, rano vstatjati, brati zgodbice za lahko noč. Mama je organizirati zabave, načrtovati izlete in predvsem ne dobiti ob tem prehudih napadov stekline.
A mama je obenem iznajdljivo iskati trenutke zase, kratko zadremati na vlaku, ki pelje iz službe. Mama je zahrbtno zakleniti kopalnico in si vzeti tistih pet minut za veliko potrebo. Mama je opozarjati in vzgajati. Mama je tu in tam srkniti glaž vina in tako ohraniti duševno ravnotežje. Mama je preračunljivo prepustiti otrokom I-pad, kar omogoča klepet s prijateljico.
Mama je pisati, mama je zapomniti si, mama je fotografirati...
Mama je tolažiti in lepiti obliže na 'smrtne' rane. In navsezadnje in na prvem mestu je mama ljubiti. Mama ni samostalnik. Mama je verbum. Prva oseba množine.

 
Naključna mama v Amsterdamu

sreda, 17. februar 2016

Ni ga med oblaki

'Mara, si umrla?'
...
'Mara, si umrla!?'
...
'Mara!!!!!'
'Tega ti ne morem povedati,' zašepeče Antoniejeva najboljša prijateljica s stisnjenimi očmi.
Ker je umrla. Za hec. Antonie se zakrohoče. Marin prešerni smeh se vplete v sinkovega.
Pri nas smrt ni nikoli bila tabu, predvsem za Jelko ne.
Natanko 21 tednov tega je, kar sem z otrokoma bila v Hemi. Tja smo šli na kosilo in niti slutili nismo, da se nam bo čez nekaj ur življenje popolnoma spremenilo. Ravno tistega večera je Willema zadela usodna kap. V restavraciji je nasproti naše mize sedela tudi starejša gospa, ki se je pomenkovala z dekletcem, malo mlajšim od Jelke.
'Kje pa je tvoj opa,' je zanimalo deklico.
'Opa  nimam več,' ji je gospa pojsnila.
'Ja, kje pa je,' vrta deklica dalje.
'Opa je med oblaki,' ji pojasni gospa.
Jelka zavije z očmi, se obrne k njima in jima brez olepševanja napol zabrusi: 'Opa je mrtev!'
No nonsense.
Za Jelko Willem čez tri dni ni postal zvezdica, ni zaspal, ni odpotoval daleč stran, ni šel na ono stran mavrice, ampak je umrl. Njegovo telo so zažgali in njegov pepel je zdaj v žari pod zemljo. Pika. A smrti Jelka od takrat ne omenja več. Skrbi jo zame. Tega mi ne pove naravnost, ampak vidim jo, kako jo stisne vsakič ko se mi zasolzijo oči. Ker odrasli ne jokajo. Jokajo predvsem otroci. In otroci so otročji in  nebogljeni.
'Kdor zadnji umre, ima srečo,' je Antonie prejšnji teden prišel do čisto logičnega zaključka.
V trebuhu se mi je porodil tresoči hehet, a Jelkine besede mu ubranijo pot na plano.
'Antonie, ne omenjaj smrti, mama se bo spomnila na papa in bo spet jokala.'
Smeje sem jo objela in ji zagotovila, da bom kljub solzam lepo skrbela zanjo in za bratca. Pravkar sem jo spet spomnila na to, ko utrujena od igre sedi ob Mari in Antonieju na kavču in gleda otroški program.
S kotičkom očesa sem še ravno uspela ujeti senco Irene iz Dežele mlinov na veter. Se mi je le dozdevalo?