Preišči ta spletni dnevnik

petek, 25. marec 2016

Voščilo na ono stran

Pred šestimi dnevi sem izbrisala tvoj profil na facebooku. Sicer bi danes ta socialni medij vseh tvojih 87 prijateljev in znancev pozval, naj ti voščijo za tvoj petdeseti rojstni dan. Še zadnjič tvoj sproščeni nasmeh, tvoj nežni pogled, in - puf - ni te bilo več. Čudno se je srečevati z mrtvimi na facebooku. A zdaj mi je jasno, zakaj je še mnogo teh fantomskih profilov.
Z odpovedjo naročnine tvojega mobilnega telefona sem čakala tako dolgo, dokler prejšnji mesec nisem prejela neprijaznega terjatvenega pisma. Tvojo številko znam še vedno na pamet, že štirinajst let. In še vedno si na prvem mestu na mojem seznamu priljubljenih. Nihče me ne sili, naj te izbrišem.
Tvoji copati še vedno čakajo ob postelji, saj vem, da nikoli ne boš stopil vanje, a ne morem jih vreči stran. Tvoji zloženi puloverji in majice v omari... Včasih jih pobožam, vdahnem njihov vonj in si predstavljam, da dišijo po tebi. Ne morem se še soočiti z napol prazno omaro.
Sedem na tvoj stol, da ga ne gledam praznega, v postelji se stiskam k Jelki in Antoniju.
Kakšen praznik bi bil danes...
Soseda mi je skozi pisemsko režo vrgla svečko. Nanjo sem ti napisala voščilo. Hitro je dogorela, Stoenainosemdeset dni... Slehrni dan ko si dlje od mene, je spet eden, ko sem ti bližje.
Vse najboljše, Starlight Dancer. Namesto z Abrahamom, si se danes srečal s Cruijffom. Za vselej devetinštirideset let star.

       

sreda, 23. marec 2016

Naš nov vsakdan?

-Včeraj se je v Belgiji zgodilo nekaj zelo hudega, nelagodno začnem pri zajtrku.
-Kaj pa, zanima Jelko.
-Teroristi so v Bruslju na letališču in v metroju vrgli bombo in veliko ljudi je mrtvih in še več ranjenih, jima povem.
-Ampak v Sloveniji je bilo dosti hujše, takrat ko se je zaletelo veliko avtomobilov, se je spomnil Antonie.
-Tisto je bila nesreča, to pa so teroristi storili nalašč.
-Kdo pa so teroristi, vpraša sinko.
-To so hudobni ljudje, ki so nalašč nasilni in ubijajo ljudi.
-Zakaj pa to počnejo?
-Ker zahtevajo pozornost. Ker hočejo, da se jih vsi bojimo in da jih ubogamo. Hočejo biti glavni, jima razložim.
-To pa sploh ni mogoče! Oni ne morejo biti glavni, ker ta glavni je Miklavž, vzklikne Antonie.
-Ja, in teroristom letos ne bo prinesel nobenega darila, vsa namrščena pribije Jelka.
-Jutri gremo lahko v pižami v šolo, ker je velikonočni zajtrk, zamenja temo Antonie.
In s tem bi se moral ta zapis končati. Pa se ne more, ker smo na ta dan, ko sem otrokoma razlagala, da se v Zaandamu, majhnemu mestu, 10 km severno od Amsterdama, ne more nič pripetiti, pozno popoldne za dve uri obtičali v neznanskem prometnem infarktu. Helikopterji, policija, rešilci, gasilci, cela mašinerija je bila na nogah. V McDonaldsu naj bi bili teroristi z bombo. Na srečo je bil lažni alarm. Seznam tistih, ki jih Miklavž letos ne bo obdaril, se daljša. Morda je šlo za radikalizirane privržence zdrave prehrane.
Ko to pišem, ugotavljam, da ironiziram celotno spastično stanje v Nizkih deželah. Mar to pomeni, da se navajam na nov evropski vsakdan?
V nedeljo gremo v Belgijo. Pa ne v Bruselj.


sreda, 16. marec 2016

Osmi marec v razmislek

Osmi marec, pred tridesetimi leti. Nabiti z ideološko pozitivno energijo smo dijaki profesoricam navdušeno izrekali čestitke za dan žena. Ko pa je razredni dolgin pri slovenščini brumno podal roko naši najbolj strogi 'tršici', ga je ta prebodla s pogledom, se namrdnila in rekla, da ni zgolj en dan na leto srečna, da je ženska. Iztegnjena roka se je povesila, osuplo smo mencali, naposled pa se posedli in začeli z uro. Izjava naše slavistke mi še dandanes odzvanja v mislih. Dodobra je sesula moje naivno, pravoverno mišljenje o osmem marcu. Na tihem upam, da je dala misliti tudi marsikateri mojih sošolk. In prvič sem se ukvarjala z zamislijo, da je biti ženska pravzaprav sreča, celo privilegij. Naša odrezava učiteljica je bila verjetno prva prava feministka, ki mi je prekrižala pot. Ni bila kričava možača ali zagrenjena ločenka, kakršne sem srečevala pozneje med študijem.
V brezhibnem kostimu, skrbno naličena in počesana je zagrizeno prestregala naše primorske 'gh-je'. 'G! G! Goba! Gozd!,' je zardela poudarjala, ko je spet kdo omenjal Slavkota (!) Ghruma in Doghodek v mestu Ghoghi. Nekoč se je znesla nad Svetlano Makarovič, ki je rovarila proti materinstvu.  Našo profesorico ni odlikovala le njena strokovnost, nenehno vzbujanje dijakov k pisanju in dramski igri, bila je predana mentorica in na prvem mestu mati. Meni je vtisnila neizrbisen pečat: lahko sem srečna, da sem ženska. In med drugim me tudi ta misel rešuje v mojem najtežjem letu doslej. Vedno sem mislila, da sem bila najšibkejši člen v družini. Pa ni tako. Res je, sem mati, sem vdova, kar me uokvirja, a obenem sem ženska, kar me osvobaja, in če hočem, osrečuje.
Ko sem se pred dobrimi petnajstimi leti preselila na Nizozemsko, sem si za osmi marec oddahnila. Razen tradicionalnega letnega predavanja Annie Romein Verschoor na temo mednarodnega dneva žensk, v Leidnu in drugod po Deželi mlinov na veter, so osmemu marcu namenjali le skomig z rameni. Vendar pa pretekli osmi marec na mojem delovnem mestu prvič ni minil neopažen. Atenini angeli, skupina rednih profesoric na Univerzi v Leidnu, je portrete preminulih rednih profesorjev v senatni sobi akademije prekrila s portreti aktivnih rednih profesoric. Ki jih ni bilo dovolj, zato tudi prazni stoli. Ker tudi v Deželi mlinov na veter ženske niso enakopravne. Kdor si misli, da gre za dokaj naivno akcijo, naj pomisli, da imajo podobe svojo moč. Meni se je miselna slika znanstvenika kot osivelega moškega v laboratoriju dodobra zameglila. Sama se raje vidim kot svetovalka nekaterim damam na fotografiji. Zato ignoriram sicer dobronamerne čestitke znank v virtualnih skupnostih. Zato si zavoljo mene lahko tiste afž-jefske pokroviteljske, dvoumne čestitke, cenene nageljne in osamljene vrtnice vtaknete, no ja, ne bom lepobesedila, v rit. Spomnite se česa drugega.

Foto: Marc de Haan

ponedeljek, 07. marec 2016

Happy birthday to me

Še pred šesto uro sem se zazrla v svojo podobo v zrcalu. Neizprosno na napačni strani štiridesetih. Dobro jutro in vse najboljše. V želodcu imam občutek, kot da padam, vedoč, da bom ta in vse ostale rojstne dneve ostala brez najpreprostejšega, in obenem neprecenljivega darila: Willemovega objema. Od njegove smrti ni nič več samoumevnega. Že dneve sem se pripravljala na to jutro. Naposled zlezem v volneno zimsko obleko, mehko, tesno, toplo in dolgo, kot Willemov objem. In nenadoma je začne naletavati sneg, ki sem ga težko čakala že od konca novembra.
Očarana zrem v ples snežink, ko zaslišim zaloputniti pokrov pisemske reže. Na predpražniku leži zavoj. A4 format.
'Knjiga,' pomislim, a ko dvignem kartonasti ovoj, se začudim ob njegovi lahnosti. Odprem ga in ne morem si kaj, da se ne bi prisrčno nasmejala. Ti izajdljivi Nizozemci... V ličnem zavojčku ležijo neusmiljeno postrojene vrtnice. Vzeti si moram precejšnji zalet za miselni poskok, kajti nekako si jih ne morem predstavljati v vazi. Kot bi bile za nek drug namen. Ni mi treba ugibati, vem, da so vrtnice od Nelly, moje drage, nadvse izvirne sosede.
Rože so tu na Nizozemskem postale tako običajne, da si jih ljudje pričenjajo podarijati na vedno bolj nenavadne načine.
Snežinke se umaknejo predpomladnim sončnim žarkom, ki grejejo spletene kite na moji obleki. Z otrokoma odkolesarimo v šolo. Prvi dan po 'krokusovih' počitnicah.
V Antoniejevem razredu se skupaj z Robinovo mamo podava na lov za ušmi S prsti zbrano prečesavam že kakšno sedmo glavico, ko se mi pogled nenadoma ustavi na škornjih, ki kukajo izpod moje obleke. Nič posebnega, navadni zimski visoki usnjeni škornji z nizko peto. LE DA JE DESNI ČRN IN LEVI RJAV!!!!! Na kolesu sem oddirkala domov. Saj ne da bi bilo tako silno važno, ampak danes sem imela zmenek s psihologinjo. Če se bom kdaj lotila pisanja Vdovinega priročnika za preživetje, bo prvi nasvet: 'Najdi si dobrega psihoterapevta zase in za otroke'. Nekako mi ni do tega, da ljudje v čakalnici mislijo, da sem tam zaradi disociativne motnje identitete. Z dvema enakima škornjema sem po terapiji odkorakala v slaščičarno po torto.
Vse tople želje sorodnikov, prijateljev in znancev se vzdolž celega dneva napletajo v mehak šal, ki si ga na debelo ovijam. Vse najboljše meni. In vsem iskrena hvala.