Preišči ta spletni dnevnik

torek, 11. april 2017

Nedelja z najljubšim fantom na svetu

Z Antoniejem sediva na klopci v naravnem rezervatu, liževa sladoled in opazujeva mimoidoče. Tu pa tam prigalopira kakšen jezdec na konju ali poniju.
'Mama, zakaj konji tečejo samo takrat, ko jih udariš po riti,' nenadoma vpraša moj sinko. Tak krohot se me poloti, da me ljudje zaprepadeno gledajo, nekateri se smejijo z mano, drugi se v mislih trkajo po čelu.
Antonie se namršči: 'Preštejem do deset in če se ne nehaš smejati, se bom razjezil,' zaseslja. Oči se mi zasolzijo, trebušne mišice me spomnijo, da moram smeh večkrat trenirati. Sinko me srdito gleda. 'Oprosti, srček, o konjih nimam pojma, lahko pa greva na še en sladoled.' Na srečo se je strinjal. Sonce je grelo, narava se je nepreklicno prebujala, na nebu je bilo zaman iskati oblake.


sreda, 05. april 2017

Neizprosna pomlad

Žalovanje je dolotrajen, nepredvidljiv in zapleten proces. Po enem letu in pol se mi še vedno zdi, da se je naša družinska tragedija zgodila šele včeraj. Sreda popoldne. Pred osemdesetimi tedni ni bilo še nič narobe. Šele čez nekaj ur se bo zgodilo...
Po letu in pol je napočila neizsprosna pomlad. Nisem računala z metuljčki. Bili so dobrodošli. Veselo so frfotali v mojem trebuhu. Čisto mogoče, da je kratkotrajna in neutemeljena zaljubljenost nekaj povsem običajnega v dolgotrajnem obdobju bolečine in občutka izkoreninjenosti. Moja soseda, ki je pred pol leta odovela, žaluje čisto drugače. Medtem ko sama še redno zakopljem obraz v Willemove obleke, je soseda v treh tednih iz hiše spravila vse, kar je le mogla. Pepel svojega
soproga je vdelanega v prstane podarila ljudem, ki so ga imeli radi. Mi smo Willemov zvezdni prah pustili na enem mestu: v žari.
Nikjer ni nobenega pametnega priročnika o tem, kako preplezati to gorovje bolečine. Včasih mislim, da sem že nekako na pol poti, včasih se mi še vedno zdi, da mencam ob vznožju in razmišljam, kako naj se odpravim na to težko pot, ko pa imam zgolj na razpolago sandale in natikače. Sicer pa nihče ni opremljen za kaj takega. Vsak je prepuščen samemu sebi in verjetno je vsaka strategija pravilna.
Ni čudno, da se me je pred tedni polotila zaljubljenost in močna želja, da bi storila nekaj nezaslišanega. Logična anomalija v nekem nepredvidljivem procesu. Sicer pa se takoj pojavijo zadržki in praktične ovire: kaj pa naj storim? kako? s kom? in predvsem: kdaj le, preklemano, ko pa mi še za nujne stvari zmanjkuje časa? Ne smem zboleti, si zlomiti roke, še za rojstni dan se ne smem napiti, ker ne smem imeti mačka, ne smem po enajsti uri spat, ker ne smem skozlana skozi dan...
Prejšnji teden je Jelka na polnem šolskem dvorišču suvereno prijavila, da hoče očeta. Nekoč sem ji razložila, katerim pogojem bi moral predvideni novi oče ustrezati. Dva preprosta pogoja: moral bi imeti rad vse nas in mi trije bi morali imeti radi njega. Dovolj preprosto, da je skoraj nemogoče. In kot zanalašč sem med potjo iz šole domov na igrišču ugledala Frajerskega Atija (naj mu bo to odslej ime in priimek), ki se je ves privlačen nastavljal sončnim žarkom. Blagor tebi, sem pomislila, ko pa si po dolgem in počez ves frajerski. Ni me videl.