Preišči ta spletni dnevnik

petek, 14. november 2014

Nestrokovno razglabljanje

Danes sem si po sili razmer morala vzeti prosti dan, ker sta moja dva moška podlegla nekemu podrepnemu virusu.
In tako mi ostane nekaj časa, da pobrskam po novicah na spletu. Preletim eno izmed mnogih brezplodnih razprav o cepljenju in se pri tem spomnim, da je pred pol leta v 'biblijskem pasu' Dežele mlinov na veter nastalo kar nekaj manjših epidemij. Na tem predelu, ki se vleče od jugozahodne province Zeeland, prek Rotterdama in vse do severa, so naseljeni sila strogi protestanti, skrajno konservativni in srhljivo bogaboječi, saj ne le, da ne cepijo otrok, ponavadi niso niti zavarovani. Božja volja rules, OK!
Tako se že ves dan ubadam z naslednjim vprašanjem: mar nasprotniki cepljenja gobezdajo tja v tri dni, ko zatrjujejo, da je izkoreninjenje določenih nalezljivih bolezni posledica izboljšave higienskih razmer, ali pa so 'ta ojstri' kalvinisti preprosto večji prašiči od ostalih prebivalcev Dežele mlinov na veter?

nedelja, 09. november 2014

Čisto 'normalna' mama...

Že nekajkrat se mi je zgodilo, da sem hotela Jelki naenkrat reči 'pikica' in 'punčka' naenkrat. V javnosti. Na srečo te nerodne kontaminacije v Deželi mlinov na veter nihče ne razume. Seveda vsi dvigujejo obrvi takrat, ko ji rečem 'pupika', po nizozemsko zveni kot neka čudna izpeljanka drekca. Sem pač malo trčena, ob sodih dnevih dislektična, ob lihih vulgarna in sedem dni v tednu bolj ali manj histerična.
A zdaj vsaj vem, da moja družina brez mene lahko preživi in se zabava. Da se v hiši ne zaredijo ščurki, uši in bolhe, pa stenice in podgane, če me en teden ni doma. Pa da ne strmoglavi prav čisto vsako letalo v Ljubljano, da Bovca vsak dan ne prizadene potres ter da Kanin ne bo naenkrat izbruhnil lave.
V oktobru sem preživela teden dni brez svoje družine in - glej čudo čudno - nihče od nas ni umrl. A saj si ne mislim, da je Willem tako strašno nesposoben, da ne bi znal poskrbeti za otroka in hišo. Podzavestno se prikrade misel na to, da me bo nenadoma nekaj pokončalo in moji ljubljeni trije ne bodo imeli nikogar več, ki bi jih imel tako strašansko rad.
In potem se še čudim, ker se Jelka tako upira: ob prisotnosti none Anice se tudi jaz obnašam kot volčjak na prekratki verigi. Moja mama je točno vedela, kako vzgajati, prepričana je, da je vedno ravnala prav. Mene pa tako kuha, ko gledam podobne, samozavestne matere.
Kaj je to, z nekaterimi mamami? Dvomljivkami, sekiračicami, ki se na vse pretege trudimo, da bi bile supermame, potem pa gre marsikaj globoko v maloro, da ne rečem še kam drugam, danes je navsezadnje lihi dan.
Gledam te nizozemske mamice na kolesih: zadaj malček, spredaj palček, ob straneh dva cekarja polna nakupov, zardele, zadovoljne, uravnotežene, energične, trdno prepričane vase. Zadnjič sem se, tako otovorjena, ošinila v neki izložbi. Saj skoraj ni razlike. Vsaj na zunaj ne. In s primerne razdalje.

nedelja, 02. november 2014

Ja, kaj naj pa zdaj, no?!

Pred leti so na ulici Wiertztraat v Bruslju, kjer je evropski parlament, preverjali kakovost čelad za motoriste.
Različne tipe teh čelad so s petega nadstropja v prostem padu spuščali na pločnik. Tudi najdražji modeli so se drug za drugim razbili. Tedaj se je nekdo spomnil ter na pločnik zagnal volneno kapo s cofkom. Ki je ostala cela. Od tedaj se vsi belgijski motoristi vozijo z volneno kapo s cofkom na glavi.
Tako Nizozemci brijejo norce iz svojih južnih sosedov. Belgijci so Bosanci Nizkih dežel.
Ampak jaz se spopadam z resno dilemo:
naj Jelki zdaj, ko je vse bolj mrzlo, po plavanju na glavo poveznem čelado, da ne dobi luknje v glavi, če pade s kolesa, ali naj ji čez mokre kodrčke in ušesa potegnem volneno kapo s cofkom, da ne stakne meningitisa.
Kajti sušenje las je za pčike.

torek, 14. oktober 2014

Shit is on!

Včasih kakšen moj visokoleteči načrt s tako silo na trebuh pljusne v vodo, da me vse boli, najbolj pa duša. Kot zdaj. Pa tako sem si želela noni Anici izpolniti njeno veliko željo, da bi videla Islandijo. Že poleti sva rezervirali potovanje. Pojutrišnjem naj bi šli. Pa ne bova, ker je zbolela. Če bi bil skok iz kože olimpijska disciplina, bi lahko zaslovela po vsem svetu. Ampak gneva tako ali tako ni na nikogar stresti, ker nihče ni kriv. Malo se cmerim, pečem piškote in se bašem z njimi. Otroka me boječe gledata. 'Vidva nista nič kriva, otroka. Mama je žalostna, ker nona Anica bolna in ne bo mogla na Islandijo. Mamo bo pa tudi minilo in bo kmalu spet vesela.'
Jutri grem prvič v življenju za nekaj teden dni stran brez svoje družine. Na žalost ne v Rejkjavik, marveč v Bovec. Nekoč se bo izkazalo, da je bila to prava poteza. Ta trenutek pa je to prav beden občutek, da bi najraje ostala doma. Piškoti in rock and roll do daske, da me zapustijo temnočrne misli. Minus rock and roll do daske, ker sta otroka že tako ali tako preveč iz sebe.


sobota, 11. oktober 2014

Dam tot Dam - mini različica

Še nekaj tednov nazaj so se mi dvigali lasje ob misli, da bo morala Jelka kolesariti ob meni, med prometno konico, po skrajno zoprni cesti v šolo. Mali deklič zdaj že tri tedne suvereno pritiska na pedale, tu pa tam se ji še malo zaplete, sem pa tja povzroči manjši prometni zamašek, ko iz neznanega razloga sestopi s kolesa. Na srečo Nizozemci s tem računajo, ampak ko prihrumi mimo kakšen tovornjak ali kakšen prenapet mopedist, se naježim, mala pa hladnokrvno vztraja. Silno sem ponosna nanjo.
Pred nekaj tedni si je pritekla svojo drugo medaljo za mini Dam tot Dam tek. Nabrisala je sošolca Daniela in Arona, ki sta v primerjavi z njo bila na tazaresni 'pole position' med stotinami petletnikov.
Vsako tretjo soboto v septembru, ko je tek od Amsterdama do Zaandama, zjutraj za otroke organizirajo mini tek. Otroci od 4. do 8. leta po mestu tečejo 800 metrov, od 8. do 12. leta pa 2.2 kilometra. Štartajo po etapah, štiriletniki ob devetih, dvajest minut kasneje petletniki in tako naprej. Letos sem zadnjič tekla z Jelko. Drugo leto bo že lahko sama premerila razdaljo. Sicer pa je mala dama kaj kmalu spustila mojo roko in sama pretekla do cilja. Willem je vse to ponosno snemal, Antonie pa je v neznosnem drenu negodoval. Drugo leto bo smel tudi on. V ciljnem špalirju so Jelki okrog vratu obesili medaljo; da ne bo pomote, dobijo jo vsi, ki prispejo do cilja.
Po teku se otroci in starši zgrnejo na trg, kjer je sta ples in zabava. V športnem duhu  med otroki koračijo maskote, ki delijo bombone in hvalabogu tudi jabolka in banane. Med živ-žavom ugledamo helikopter. Prvi tekači iz Amsterdama so že blizu, spremljamo jih lahko na velikih ekranih. In potem v resnici pritečejo mimo. Otroka seveda opazujeta helikopter in navdušeno kažeta na motorizirano policijsko enoto in snemalce na motorjih, ki spremljajo atlete. Kurja polt in solze, ne morem si kaj. Vsi vzklikamo in tako bo vse dan, do petih popoldne, ko bodo zadnji udeleženci tekli skozi mesto. Antonie bo vse popoldne prebil na travniku in vsakič pomahal krožečemu helikopterju, ki bo vsakih deset minut priklopotal čez naš otok. Po elektronski pošti kapljajo rezultati in fotografije.
Vse mesto je pokonci, ljudje ob varnostnih ograjah vztrajno čakajo na družinske člane in znance, ki bodo prej ali slej pritekli mimo. Ampak vsi vzpodbujajo vse, vsi udeleženci so junaki. Tudi tisti, ki bodrijo pri zagradah in vzklikajo pri cilju.
Jelka se bo naslednji dan smela v šoli považiti s svojo medaljo. In s tem, da je prešišala pobe. To, da ima zagrizeno mater, bodo vsi skupaj na srečo spoznali šele čez kakih deset let.
Seveda redno škilim na Facebook: poln malih tekačev in ponosnih mamic in očetov. Ampak častna beseda, nekdo čisto resno sprašuje, kaj za vraga se je zgodilo v mestu, da že ves božji dan nad njim kroži helikopter. Kreten.


nedelja, 21. september 2014

Dam tot Damloop: By Night!

Danes poteka znameniti tek od Amsterdama do Zaandama: že trideseti Dam tot Damloop. Zmagal je Kenijec Mwangangi, ki je razdaljo desetih milj pretekel v 45. minutah in 45. sekundah. Lep dosežek. Ko sem ga videla teči, me je oblila kurja polt in so mi stopile solze v oči. Vedno je tako.
Mesto živi s tem tekom. Prireditev  se začne že dan prej, v soboto, s tisočerimi pohodniki, ki umirjeno premerijo razdaljo med mestoma. Naš otok jih gostoljubno pričaka z rdečo preprogo, s pevci, DJ-ji, z razvpitim strganim dohtarjem, ki najmanj tavžentkrat ponovi, da so vsi dobrodošli na s soncem oblitem otoku. Jelkina prijateljica Eleonora gosti pse udeležencev s pasjimi piškoti, naša soseda deli bombone, mi pa vzpodbujamo. Ampak mene črviči. Zvečer sem na vrsti jaz. Prvič sem se prijavila. Sicer bolj za na Dam tot Dam za mevže, ampak vseeno. Letos so dan pred velikim tekom organizirali nočni tek po mestu: Dam tot Dam by Night, 6,4 kilometrov.
Ko smo ob petih popoldne pobodrili še zadnje pohodnike, so prostovoljci prestavili nekaj varnostnih ograj in postavili progo za nočni tek. Na drugi strani travnika so začeli obešati božično razsvetljavo, s sosedi smo na ograje postavili vaze s svečkami. Otroci so dirjali po travniku. Ob sedmih zvečer so ceste na naš otok zaprli za promet. To se v celi skoraj 20-letni zgodovini otoške soseske še ni zgodilo. Le organizatorji so v kombijih švigali sem ter tja. Prva skupina od 10.000 tekačev je nekje v mestu štartala takoj po sončnem zahodu, ob pol osmih. Jaz sem v zadnji skupini, ves tek bom pretekla v temi.
Otočani so se ogrevali za novo navijanje, trije DJ-ji so zasedli svoje postojanke. Ob dvajset do osmih so pritekli prvi tekmovalci. Otok je zahrumel. S tresočimi prsti sem si pripenjala številko na fluorescentno rumeno majico. 6136. Sosedje, svakinja, Willem, Jelka in Antonie so mi pomahali in odpravila sem se v mesto, na katerega se je zdaj dodobra zleknil mrak. Mračno nebo so v središču mesta prebadali svetlobni curki vseh barv. Na levem bregu reke Zaan se je vila rumena fluorescentna kača. Vsi prijavljeni smo dobili takšno majico.
Zaandam je bil ovešen v lučke. Ob cesti so stali prostovoljci in navijači: z baklami, fluorescentnimi palčkami, svetilkami in svečami.
Deset minut pred startom, se nas je zadnjih tisoč zgrnilo v startni prostor. Ob vzpodbudnem nabijanju glasbe so nas visoko na tribuni ogrevali štirje trenerji. Nestrpno odštevanje... in končno!! Ampak dren, dren... Na začetku smo se gnetli ob ograjah in se pomikali v tempu zakajenega reaggejaša. Strela! Strela!!!!
Feferon v riti me je pričel hudo ščemeti. Po nekaj minutah sem se predrenjala na levo in kočno tekla, tekla, TEKLA, mimo navdušenih meščanov, mimo lastnice najljubkejše trgovine z igračami v Zaandamu- na vso moč je trobila v rog - mimo desetin DJ-jev, mimo vriskajočih otrok, ki so nastavljali roke za high five - menda ja, deca, stegnila sem roko in jih plosknila kakih pet zapored-, mimo žonglerja z baklami, mimo pevca nizozemskih solzavih šlagerjev, mimo krohotajoče okajene druščine, mimo kimajoče zakajene druščine, po ulicah, okrašenih z lučkami prav meni na čast, po pločniku, po cestah, kjer čez dan smrtniki v pločevini ure in ure čakajo v zastojih, čez Den Uylov most, ki se zdaj ure in ure ne bo dvignil, pa če pripluje dvanajstjambornica, po desnem bregu reke Zaan, kjer naj bi me sosedova Yanne pri njenem veslaškem klubu oblila z vodo, kot je obljubila, a se v množici zgrešiva, za sabo puščam mlado in staro, skrbi in tegobe, pretečem še en most in pridem na naš otok, kjer upočasnim, saj mi zanima, ali sta otroka zdržala in počakala na mamo, najprej  ugledam bele sosedine lase, divje pomaham in za nagrado bušne vame val navdušenja, saj so me med stotinami tekačev ugledali šele zdaj, vidim Willema, ki kar žari, in otroka z velikimi očmi, ki sta videti malo zaspana, a vesela, ne morem si kaj, stečem k njim, poklonijo mi high five, pihnem jim poljubček, sosedje in svakinja mi vzpodbudno vpijejo, Lotte in Isa nekaj časa tečeta vzporedno z mano in najstniško vreščita, na drugi strani otoka navijajo znanci, družno z mojim fizioterapevtom - nikar si ne mani rok, Sjorsj - v dobrodošlico mi zabunka plesna muzika izpod šotora še nevemkolikegaže DJ-ja, in pred mostom v mesto jih spet ugledam ob ograji: Antonieja, ki v Willemovih rokah že bledo mežika, Jelkico, ki se upira Zaspančku, dobijo poljubček za lahko noč, nato ubogam Willema, ki kliče: teci, TECI, in tečem in TEČEM, zdaj že čez tretji most, mimo Monetove modre hiše, mimo policije, mimo knjigarne, kjer si me drzne prehiteti ena stara baba, porkodjavolo, le kako leto ali dve mora biti mlajša od mene, o, ne draga moja, to pa ne, pa če crknem, ampak nisem, le malo mi je v hlače ušlo, prekletainkontinenca, ko sem jo tik pred ciljem vendarle prešišala.
MATER, KAKO DOLG STAVEK!
Ko sem se z medaljo za (kot se je v avtomatsko poslanem e-mailu dalo prebrati) 1337. mesto vračala domov, sem s širokim nasmeškom ugotovila, da lahka kot peresce, lebdim na občutku, da sem tu doma.

Pred odhodom

sreda, 17. september 2014

Medtem ko mama piše svoj blog...

Danes popoldne so se otroci mirno začeli igrati v otroški sobi. S še svežimi nedeljskimi spomini sem se lotila pisanja svojega prejšnjega zapiska. N.A.P.A.K.A. Napaka, draga mamca!
Iz otroške sobe so prihajali umirjeni glasovi, čisto grobne, sumljive tišine ni bilo, da ne bo pomote.
Le Antonie je tu pa tam veselo odskakljal v dnevno sobo, češ, da se bo pogledal v ogledalu. Ošinila sem ga z očmi. Mislila sem, da sta ga punci v sobi našminkali. Pa ni bilo videti. Ko kakih petič pridrobenclja pred ogledalo, zaprepadeno ugotovim, da ima v roki škarje! Sicer tiste, za papir, ampak vseeno. Snamem si očala za branje in v hipu mi postane jasno.
'Hitro škarje nazaj, razbojnik!'
'Ampak meni je to tako fajn!'
'Sem škarje!'
'Še nisem do konca!'
'Takoj mi daj škarje, zdaj si ravno prav lep, če ne boš tak, kot papa!'
To je zaleglo. Videti pa je bil takole.
Willema sem nekaj ur kasneje tolažila, da izrezanega 'fjorda' čez kakšen mesec ali dva ne bo več opaziti.
Na vrtnih vratih se pojavi Jamie.
Pomignem ji, naj počaka. Jelko in njeno prijateljico Iso sem hotela najprej vprašati, ali je v njuni igrici še prostora za tretjo deklico.
Stopim v Jelkino sobo, kjer me je pravi železobetonski fršlok. Otroci so se zbrano igrali, to že. In to, da jogi s postelje vedno postavijo nekam v vražjo mater, prevrnejo hiško za lutke in podobno, to je tako ali tako del vsakdana, ampak kar je ugledalo moje oko, pa nisem pričakovala.
Čeprav je bilo logično, tega sem se zavedala še isti trenutek. Jelka si je že nekaj dni silno želela ostriči svoje barbike. In Isa in Antonie sta ji pomagala. Ostrigli so tudi Bebija in Doro, ki ima zdaj krajše lase od bratranca Diega. Tudi prav. Barbikam so nove frizure samodejno zvišale IQ.

Isa pa se je še celo utegnila stopničasto postriči. (Madona, MADONA, kaj bodo rekli njeni starši????)
Malo smo se pogovorili. Niso me ravno najbolj resno jemali, ker so verjetno zaslutili, da me medtem, ko jih fotografiram, podkožno lomi od smeha. Ampak zlobno sem jim omenila možnost, da Ise nikoli več ne bodo pustili igrati se pri nas.
'Isa bo morala k frizerju,' pošljem whatsapp njenemu očetu. Na kratko mu opišem pripetljaj in pošljem še sliko.
'Obljubim, da se ne bom režal, ko jo pridem iskat,' je odpisal.


A da imajo Nizozemci gozdove?

Ob amsterdamski futuristični poslovni četrti, ki ji pravijo Južna os, se razteza amsterdamski gozd. Ko sem ga prvič obiskala, mi je vzelo sapo: zdaj se pelješ med nebotičniki, mimo kliničnega centra, naenkrat pa se znajdeš v hosti. Parkirišče pred amsterdamskim gozdom je edino v mestu, ki je zastonj. In če ne greš z avtom, se lahko do gozda prigugaš v muzejskem tramvaju.
Gozdne površine je skoraj za 950 hektarov, trikrat večje od Centralnega parka v New Yorku. In letos praznuje gozd svoj osemdeseti rojstni dan. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so ga namreč posadili v okviru javnih del. Ko se tako sprehajaš med debelimi bukvami in skrivenčenimi hrasti, si marsikdo zmotno misli, da so drevesa stara več kot sto let.
'A jo mahnemo na morje,' sem v nedeljo predlagala po Jelkini plesni urici.
'Ne, v gozd pojdimo,' vzklikne Jelka.
Odličen predlog. Slabe pol ure zatem, smo se že podali po škratovi poti. Mimo štorov in hišk iz debel, mimo lesene zavese, čez vodo, pod pustolovsko plezalno traso, kjer so na vrveh kake štiri metre nad tlemi viseli, plezali in se dričali korajžni ljudje s čeladami na glavi.
Odkrili smo na stotine gob in gobic, med drugim tudi lesne velikanke. Ob vsakem štoru z rdečim škratom sta otroka navdušeno vriskala. Čevlji so se nam pogrezali v močvirnata tla, ko smo se zdrenjali v šotor iz vej.
'Tukaj je umazano,' je presodil Antonie in krenili smo naprej. Škrati so nam zvesto kazali pot čez most, v kaluži pod njim pa je bila narejena lesena konstrukcija. Razbijala sem si glavo, kaj naj bi predstavljala, nato pa sem se zadovoljila z mislijo, da verjetno ne predstavlja ničesar. Ni treba, da vsemu dajem nek smisel. Hosta sredi mesta. Že to je dovolj absurdno. Diši pa čudovito. Grenkasta aroma odpadlih žirov in trohnečih vej. Gozda praviloma ne čistijo, razen ob stezah. Srečujemo mlade amsterdamske družine, svobodnjake, hipije in levičarje. In seveda zariple tekače. Zavidanja vredno progo imajo.
In pse. 'A ga lahko pobožam,' sprašuje Jelka venomer. Tako v gozdu lahko ostanemo do teme, a škrati so nas zvijačno pripeljali do začetne točke. In meni se še ne ljubi domov. 'Kdo bi sladoled,' prefrigano vprašam. Jasno, da ostanemo. In za barako, kjer prodajajo opremo za pustolovsko plezanje po vrveh na drevesih, odkrijemo podoben park, natanko primeren za naša dva adrenalinčka. Antonie je še čisto premajhen in se skoraj razčetveri na mreži z vrvi. Ampak ne odneha in vztrajno pleza. Vsake toliko vendar zahteva poljubček. Seveda mu ustrežem. Na najtežjem delu zahteva dva. 'Tudi sto jih lahko dobiš,' mu nežno rečem,
a me gladko zavrne: 'Ne, sto bo predolgo trajalo.'
Jelka se medtem spoprijatelji z že izkušenim Noahom. Willem se priduša, da bo čez nekaj let, ko bosta otroka dovolj velika za ' tazaresno' plezanje, šel z njima viset po zajlah. Jaz pa ne, raje crknem. Verjetno bom vsa živčna marširala med drevesi in žebrala zdravemarije ali kozje molitvice. Ali pa bom šla restavracije malo naprej, kjer se navadno ustavimo, da nahranimo srnjake. In jaz ko nalašč vedno pozabim vlažne robčke, tako da si srnjaški 'špukelj' z rok operemo šele doma. Ampak častna, doslej še nobenemu ni bilo nič. Ampak v nedeljo nismo utegnili hraniti srnjadi. Proti večeru smo se vrnili domov. Malo otožno sem se zvečer zazrla skozi okno. Mesto, letala, utripajoče luči luna parka. Jutri se bo semenj preselil v drugo mesto. Po obisku prejšnji teden nam ni bilo treba več tja. Hvala bogu.

sreda, 10. september 2014

Vinska mušica in prvi stavek

Antonie zjutraj na delovnem pultu ožema pomaranče. Zamišljeno zre skozi okno, naenkrat pa nekaj opazi: 'Mami, a je to vinska mušica?'
'Pa je res vinska mušica, Antonie.'
Nizozemci pravijo tej mali žuželki sadna mušica.
'Še dobro, da imamo veliko sadja, ane, mami?'
'Ja, Antonie.'
'Bojim se, da ji bo slabo.'
'Ah, ne, ne bo ji slabo, brez skrbi, Antonie.'
'Velikanske vinske mušice ne obstajajo, ane, mami?'
'Ne, Antonie.'
'Ker bi drugače pojedle vse mesto.'
'Ampak to se ne bo zgodilo, Antonie.'
'Zakaj ne?'
'Ja, ker velikanske mušice ne obstajajo.'
'O... Zakaj velikanske mušice ne obstajajo?'
'Saj mogoče obstajajo. V pravljicah.'
'Ja. In mogoče v risankah.'
Z jezičkom med ustnicami fantič vztrajno nadaljuje z ožemanjem pomaranče.
V hrbet se mi zavrta mali prstek. Kriknem in poskočim, v veliko veselje razmršene Jelke.
'Pojdi, mušica, na omari je sadje,' moja rdečelaska prijazno nagovori insekt, ki dela osmice nad našimi glavami.
'Neeee, trebuh jo bo bolel,' razburjeno vzklikne Antonie.

Med zajtrkom Jelka mrko vpraša: 'Moram jutri v šolo?'
'Ja, Jelka,' pravi Willem.
Deklič se strašansko namršči in zavpije: 'Jaz se bom preselila nekam, kjer mi ne bo treba v šolo!!!!'
'Ja, v Afganistan pojdi, ne,' je šegav Willem.
Zahihitam se. Saj vem, da je povsem neumestno, ampak ne  morem se zadržati. Napaka.
Jelka besno odtopota v sobo. Slišim, da odpira predale in brska po njih. Nekaj časa je tišina,
potem pa spet primaršira v dnevno sobo. V roki ima razglednico. Willemu jo pomoli pod nos. 'GA VG', piše na njej.
'Skoraj pravilno', pravi Willem, 'ampak 'V' moraš spremeniti v 'W', vmes pa ti manjka še črka E.'
Čez minuto se Jelka vrne. 'GA WEG', pravi kartica. PEJD STRAN.


nedelja, 07. september 2014

Nizozemske šege številka... sem že nehala šteti: Semenj!!

Včeraj sem srečala tako imenovanega moža s kladivom. Tako se Nizozemci izrazijo, če hočejo reči, da se je nekoga po dolgem naprezanju polotila utrujenost. Ta mož je pravzaprav imel macolo. Po kosilu sem se odvlekla v posteljo. Moja odločitev, da bom tam -prmejdušdaja- prebila celo popoldne, je padla v vodo. Ker je v mestu luna park, semenj ali kermis po nizozemsko. In temu se ne moreš izogniti, če imaš male otroke, ki že od šestih zjutraj sprašujejo, ali je že končno ura dve popoldne, ko potujočo atrakcijo odprejo.
Mož z macolo se usede na prtljažnik mojega bicikla; ni kaj, v mesto je treba.
Najprej naredimo krog po terenu: letos je bolj revno vse skupaj. Tak luna park potuje od mesta do mesta. Normalni ljudje se ga izogibajo. Tisti z otroki pa smo obsojeni nanj. Najbolj pogosti obiskovalci pa so najstniki. V naši regiji je najbolj razvpit luna park v Assendelftu, vasi, kakšnih 10 km oddaljeni od Zaandama. Tam se ga legendarno vsi na mrtvo napijejo, tudi sredi belega dneva. Moj inštruktor mi je pred leti pravil sila zabavno anekdoto, ko mu je nekdo, pijan ko mavra, pri semaforju sedel v avto, češ, taksist, odpelji me domov. Inštruktor Peter ga je zgrabil za kravatlc in ga preusmeril na pločnik. 'Si nora, naj se mi pokozla po avtu,' se mi je jel takrat malone opravičevati.
Včeraj popoldne se v Zaandamu na semnju nihče ni ravsal ali pijan motovilil naokoli. Roko na srce: škoda. Ampak splačalo se je dodobra razgledati. Lepotička na stojnici s sladkorno peno. Zadrogirani dedec pred vhodom v hišo duhov. Prodajalec sladkarij z ogromnimi zalizci: sumim ga, da jih goji že od kakega leta 1975. Starejša gospa z dvojnim podbradkom in z mnogo premajhnim modrcem, ki prodaja karte za nori hotel.
Brezzobi, tetovirani lastnik vrtiljaka. Ta si mane roke, ko si Antonie in Willem pri njemu kupita karte. Edina gosta to mirno zgodnje sobotno popoldne. Antonie poleti v vesolje v letečem krožniku, Willem poleg njega pa dva metra nad zemljo v belo pobarvani železni kabini drži trebuh noter.
Jelko mikajo žoge HodipoVodi. Mirno se gugajo in čakajo prve zanesenjake. Lani smo morali dolgo čakati v vrsti, da je Jelka končno lahko zlezla v eno. Čim so jo potisnili na vodo, je zajokala. Včeraj pa je korajžno skakala in dirjala po njej ko hrček v plastičnem kolesu. Fantom, ki so z žogami upravljali, se je zdela tako hecna, da so jo pustili bistveno dlje kot tistih borih pet minut. Naenkrat se zdrznem: ima punca sploh spodnje hlače?! Taki panični trenutki so tipični zame, predvsem zjutraj, na poti v službo. Sem si slekla predpasnik?Sem se prijavila preden sem stopila na vlak? Mimogrede: papirnate karte za vlak so v Deželi tulipanov siva preteklost. Imam sama oblečene spodnjice???
Ampak nazaj na semenj. Jelka je na srečo imela spodnjice. Roza so bile, zato... In potem smo šli v hišo duhov, kar vsi štirje. Antonie je silil vanjo, pa sva se z Willemom odločila, da ga za vedno ozdraviva takih želja. Možak pred vhodom nas je megleno premeril in spustil noter. Akcija je uspela. Antonie ne bo zlepa več hotel vanjo. Jelki je bila pa ta grozljiva pustolovščina brezvezna. Seveda, ko nekdo enkrat okusi hojo po vodi... Ko bo polnoletna bo morda tu pa tam smela delati vino iz vode. Ampak sladkarije so pa na srečo prišle v poštev. Izbira je bila težka. Lizike, kroglice, sladkorna pena, mandolat...
Za najmanj petdeset evrov lažji smo prišli domov, kjer me je pričakal mož z macolo in neusmiljeno zamahnil.

nedelja, 31. avgust 2014

V vrtincu

Ko sem v neobičajnem drenu na našem otočku čakala z Jelko v vrsti za bungee-trampolin, me je spreletelo, kako škoda je, da je dopusta konec, da se je pouk že začel in da smo že tedne znova ujeti  v začarani krog obveznosti.
Čakanje v vrsti je vedno dobra priložnost, da se človek zamisli. In to, da se človek zamisli, človeku koristi. Predvsem, če človeku to uspe ob nabijanju nizozemskih šlagerjev, vrišču otrok in navijanju odrasle publike. Gostili smo namreč prav nenavaden spektakel 'Po reki, po zemlji in po zraku', kjer se navdušenci in fanatiki z ročno izdelanimi sanmi, vozički, ali čolni spuščajo po visokem toboganu v vodo in skušajo v kar najkrajšem času potegniti za nekaj metrov oddaljeni zvonec. Večina konstrukcij razpade že na sredi tobogana, moštvo v čeladah pa teatralno popada v reko Zaan.
Malce vsem zavidam, še potapljačem, ki se gugajo v valovih med strupenimi modrozelenimi algami. Ker imajo čas in ker se znajo sprostiti. Ker jih ne pestita gospa Insomnia in gospa Panika, ki sta že mesece moji nepovabljeni nočni gostji. Redno se povabita na nočno čajanko in se spravita stran šele po tem, ko jima vsaj dve uri berem detektivke. Nori sta nanje. Dnevne svetlobe pa ne prenašata prav dobro, zato se, tam k peti uri, po prstih odkradeta. Še pred šesto me budilka histerično pahne v nov dan. V kopalnici ugotavljam, da mi podočnjaki krasno uspevajo, sivi lasje pa tudi bujno poganjajo. Avgust in september sta najbolj peklenska meseca, ki bosta tam nekje novembra minila, se tolažim. In navsezadnje je tudi v vsakem torku nekaj petka, če ob sredah ne hodiš v službo.
Ampak ob sredah imamo nabit urnik. Z Jelko v šolo, z Antoniejem po nakupih, po Jelko v šolo, na logopedijo, na kosilo, če ni treba prej še v knjižnico, zatem na plavanje, ob prihodu domov pa kuhanje. Ni čudno, da se Jelka mršči, ko morava vsak dan vaditi pravilno požiranje, tleskanje z jezikom, izgovorjavo črke FFFF, pardon, SSSSS. Jelki po dolgem času spet kaj uide v hlače in jo v sredo, takoj po začetku plavalne ure, kobajagi zabolijo ušesa. Jokajočo jo odpeljem iz bazena. Antonie stoično gleda in se na srečo modro vzdrži komentarja. Odsopiham z obema na kolesu in z grozo pomislim na to, da bo Jelka prav kmalu morala v gostem prometu kolesariti poleg mene. Ko pridemo domov, se usedemo za mizo in rišemo. Jelka nariše nov prometni znak: ljudem prepovedano. Skrbno ga nalepi na vrata svoje sobe ter jih zapre za sabo. Zagrne si zavese in v tolažečem objemu mraka odigra tiho igrico s punčkami. Polagoma okreva in postane spet vesela in prešerna Jelka. Podobno jaz v tisti dolgi vrsti: Razmislek...Prosti tek...Improvizacija... Navdih!
Ljudem prepovedano

ponedeljek, 24. marec 2014

Z brez

V Deželi mlinov na veter je treba na smrt resno jemati dve stvari. Na drugem mestu je plavanje, na prvem pa.... Trikrat lahko ugibate. Namig: Nizozemska premore za 35.000 km kolesarskih stez.
Ob sončnih nedeljah se otroci in starši zbiramo v parkcu na sredini našega otočka. Z zeleno čelado na glavi na kolesu pridirka Dean, Jelkin prijateljček, s katerim se je pajdašila v vrtcu. Njegov oče Kees ponosno gleda svojega petletnika in še ne triletno hčerko, ki tudi že mojstrsko lovi ravnotežje na dvokolesnem poganjalčku. Antonie še vedno ropota na svojem triciklu, Jelko pa kolo sploh ne zanima. S prijateljico Izo raje šikanira skupino starejših otrok. Zmajevki mali. 'Da se le mlajših ne lotita,' lakonično komentira Izina mama. Jaz sicer na vsako figo reagiram, ampak tokrat sem se odločila, da ne bom. Vzgajanje otrok v javnosti se mi namreč zdi hudo problematično. Če bosta prekoračili kakšno mejo, bosta pač dobili po goflji.
Jelka ima sicer dve kolesi. Eno večje, s stranskimi koleščki, ki zvečine brezdelno počiva v kolesarnici, in manjše kolo z gasilsko sireno. Na tem kolesu je Willem že pred meseci stranska kolesca snel v dobri veri, da bomo z Jelko dnevno vadili.  Otrok, ki s petimi leti še ne zna kolesariti, je na Nizozemskem prava sramota. Z drugimi besedami, starše takega otroka je najbolje prijaviti zaradi zanemarjanja. Kljub najboljšim namenom nama je z Willemom v pol leta Jelko uspelo na kolo spraviti kakih petkrat. Pod pazduho sva ji okrog pros zavila šal, jo posadila na kolo in začela s strašno kalvarijo po otoških uličicah. Jelka je na ves glas vpila: 'Ojojooooj, ojojooooj! Drži  me, ne me spustiiit!' Nerodno je vijugala, jaz ali Willem pa sva se ob njej vsa zaripla krotovičila na vse pretege. Zdržali smo kakšnih dvajset minut, potem pa je bilo treba nujno domov na čokoladno mleko.
Ampak prejšnjo nedeljo, ko se je naveličala drezanja v starejše otroke, je Jelka prišla k Willemu in zahtevala kolo. 'Čelado ji daj gor,' je svetoval Kees. Roza čelada se lepo poda k rdečim kodrčkom, sem ugotovila, ko sem jo opazovala iz kuhinje. Jelka je pred kuhinjskim oknom zajahala kolo, Willem jo je potisnil in deklič je, častna beseda, kolebavo odkolesaril  ulici! Sicer v silnih vijugah, ampak brez šala, brez stranskih kolesc, zgolj na lastnem občutku za ravnotežje. Velik cmok se mi je naredil v grlu.
'Zdaj znam kolesariti met zonder zijwieltjes, z brez stranskimi kolesci,' je ponosno govorila. Sprva je sicer bolj vozila slalom kot pa kolo, ampak med tednom je tako vztrajno vadila, da sem se včeraj odločila, da bo lahko prvič šla v mesto. Ob nedeljah na ulicah ni drena, plesna šola, kjer se Jelka že nekaj nedelj navdušeno udejstvuje, pa ni daleč. Na vso silo je sicer sprva hotela že kar 'z brez čelade', ampak na srečo se je vdala mojemu 'Niti govora!!!'. Prav nič mi ni bilo žal, da sem zjutraj špricala svoj nedeljski jogging, saj je bil tempo ubijalski. Pošteno sem morala dirjati ob novopečeni kolesarki.
Po plesni urici sva vzeli s seboj domov še Jelkino prijateljico Rosanne. Jelka je s kolesom šibnila ko sneta sekira. Medve pa za njo. Tu pa tam se naju je usmilila in se ustavila. In se potem spet zagnala. Kot bi mignil, smo bile skoraj doma. Še po gričku navzdol in v našo ulico. Težava je v tem, da Jelka sicer po enem tednu dokaj spretno kolesari, zavirati pa še ne zna. Tik pred domačimi vrati je nenadoma izgubila ravnotežje in se - bumf! - zabila v odbijač našega avtomobila. Spektakularno je pogrnila, za nameček pa je nanjo padlo še kolo. Njeni decibeli so kakih sedemkrat presegli dovoljeno mejo. Brez sape sem pritekla k njej, jo rešila kolesa ter jo potegnila k sebi v naročje.
'Vidiš, da je pametno, da si imela čelado na glavi,' sem ji rekla, ko se je pomirila, 'če ne bi sedaj imela luknjo v glavi.' 'Ja,' je vsa zasopihana pristavila Rosanne, 'pa možgani bi ti ven prilezli!'
Jelka me bistro pogleda s svojimi modrimi, še malo solznimi očmi: 'Mama, a zdaj, ko znam kolesariti z brez koleščkov, lahko dobim rolke?'


sobota, 15. marec 2014

Never Give a Day Away. Camel v Paradisu

Prejšnji teden sem bila deležna posebne vrste krsta. Prvič sem obiskala nizozemski posvečeni hram pop glasbe, Paradiso v Amsterdamu. En najbolj znanih glasbenih odrov v Evropi, kjer že od leta 1968 nastopajo rockovske in pop legende. Svojčas, v devetnajstem stoletju, je bil Paradiso cerkev, dandanes pa je tempelj privržencev dobre glasbe, z zavidanja vredno akustiko.
Na koncert sem šla popolnoma nepripravljena. Camel, progresivni rock. Willem je že trideset let navdušen nad njimi, mene pa ta zvrst ne privlači. Če je več klaviatur kot kitar, ne more biti bogve kaj, je moj moto. A enkrat sem bila že v popolni zmoti. Pred leti me je Willem zvlekel na koncert nizozemske simfonično-rockovske skupine Kayak. Koncert je bil svojevrstno doživetje za  glasbene sladokusce. Komplicirane skladbe in virtuozna izvedba so me čisto navdušile. Da ne bo pomote: še na misel mi ne pride, da bi doma prostovoljno poslušala njihove neizmerno dolge štiklce, na njihov koncert pa bi šla v tem trenutku znova.
Pred Paradisom ni bilo nobene gneče, notri pa se je trlo ljudi v pozni srednjeletni post-puberteti. Nenadoma sem se spet počutila rosno mlada. Tako mlada, da sem Willema zvlekla v zgornjo galerijo, kjer sva imela dih jemajoč pogled na oder. Levo je za balustrado nestrpno stegovala vratove vrsta Statlerjev in Waldorfov. Pred mano je vstala gospa, ki me prestavila za trideset let nazaj v preteklost: na las je bila podobna medicinski sestri Mari iz dijaškega doma v Tolminu, kjer sem se štiri leta prebijala skozi gimnazijska leta. Pogledala  sem na oder v hladni modri svetlobi. Dva resna seta klaviatur, pri sprednjem mikrofonu pa za vsak slučaj še en digitalni klavir. Na debelo sem požrla, ko sem opazila ob mikrofonu ležati tudi flavto. To bo koncert za glasbene prenapeteže.
Sestra Mara se je vrnila s pivom ter se namestila ob ograji.
In potem so prišli na oder, Camel, stari mački okrog šestdesetih, v klasični opremi,  za bobni pa en za dve generaciji mlajši, kot bi ušel iz čisto druge scene.  Flavtist in kitarist, ki mu je bilo že kakih šestdeset, me je spominjal na profesorja Stegemana. Dobrohoten, altruistično naravnan, tu sem, vaš sem, izvolite sadove moje nadarjenosti. Ravno sem se začela spraševati, zakaj so si vsi klaviaturisti v takih skupinah hudo podobni in so videti kot klasičen portret s petnajstega stoletjaž; eden izmed klaviaturistov je bil namreč na las podoben tistemu iz skupine Kayak. Pa se Willem skloni k meni in ves radosten pove: 'Ton Scherpenzeel od Kayaka je za klaviaturami.' Svojčas je celo igral pri Camel. Mala malica, tale vskok.
Glasba je bila čarobna, zapeljiva, umirnjena, sčasoma pa se je vanjo prikradla napetost, bobnar je odložil z volno ovite palice, zgrabil za lesene in gromko usekal. Oder je oblila rdeča svetloba. Glasbeni potoček se je spremenil v mogočni polifonični bobneči slap. Kitarista sta žagala, roke klaviaturistov so sem ter tja brzele po tipkah. Sestra Mara je pred mano navdušeno nabijala po zračnih bobnih, Statlerji in Waldorfi so se nič kaj starčevsko gugali v ritmu glasbe. Willem je z zadovoljnim nasmeškom motril oder, jaz pa sem z zadovoljnim nasmeškom motrila njega in mojstre na odru
Soli Deo Gloria, je na cerkveno preteklost spominjal napis nad odrom. Ne bo držalo, razen če to velja za vsakega glasbenika posebej, ki ga doleti čast, da nastopi v tem templju. Čudovit koncert. Roko na srce, tisto flavto bi lahko mirno pustili doma, ampak vzdušje, ki ga je skupaj z muzikanti pripravila publika, za celo generacijo starejša od mene, je bilo nepozabno. For Today se mi je najbolj vtisnila v spomin. Morda se zdi marsikomo samo po sebi umevno, da je treba živeti za danes, a jaz vedno znova na to pozabljam. In to ni OK, kajti današnji dan se mi ne bo nikoli več vrnil in nikoli več ne bom tako mlada, kot sem danes.


petek, 28. februar 2014

Cel božji dan

V Deželi mlinov na veter so krokusove počitnice. V severnih provincah. V južnih in srednjih so bile prejšnji teden. Kot po naročilu so se v našem parkcu optimistično razcveteli krokusi. Vsak dan mi jih Jelka prinese malo naročje. Pravzaprav jih ne bi smela trgati, ampak tokrat jih je res veliko.
'Kaj boste počeli,' me preko facebooka pobara znanka, in pristavi: 'jaz bom jutri s puncama pekla kolačke, potem pa lahko zaradi mene VES dan gledata otroški program na televiziji. Prmejduš nazaj, saj mi tudi nismo vsak dan s starši zahajali v zabaviščne parke med počitnicami.'
Ves božji dan otroški program... Jaz glede televizije nisem prav spastična, v nekih merah seveda. Ampak ves dan... CEL dan... Kako osvobajajoča zamisel!
Z otrokoma sem se se prvič brez krivde zvalila pred televizor in preklapljala med programi, da bi našla kaj primernega. Jelka in Antonie se seveda nista nič pritoževala. Ugnezdila sta se ob meni na kavču in s pol odprtimi usti zrla v ekran, iz katerega je nenadoma pokukala ljubka podlasica.
'Podlasica,' vzklikne Jelka.
'Podlasica,' pritrdi Antonie.
Podlasica se gibko smuka po gozdu. Prikupna žival.
'Podlasica,' z nasmeškom na ustih zamrmra Jelka.
'Podlasica,' ji v odgovor zadovoljno zamomlja Antonie.
Na zaslonu se nenadoma prikaže zajec.
'Zajec,' zavpije Jelka.
'Zajec,' vriskne Antonie in od navdušenja ga vrže na noge.
Migajoč z gobčkom nas zajec radovedno motri. Podlasica pa njega. Pa menda ja ne! Mar podlasice niso glodalci?! Niso!!! Podlasica švigne proti zajčku, ta pa ji  z velikimi poskoki gre s poti. Njegov beli puhasti repek riše loke po travniku.
'Zajec,' nežno pravi Jelka.
'Zajec,' pristavi Antonie. Jasno mi je, na čigavi strani sta.
Podlasica neumorno lovi zajca, vzame zalet, v tistem trenutku preklopim na Sezamovo ulico.
'To se mi je zdelo preveč okrutno,' pojasnim otrokoma, ki zdaj zaprepadeno gledata pristanek balona med brokolijevimi drevesi v Sezamovi ulici.
'Ugasni, mama,' pravi Antonie, ki Sezamovo ulico sovraži, 'Sezamova ulica je preveč okrutna.'
Namen je bil dober. Otroka se lotita 'preurejanja' dnevne sobe, jaz pa nehote razmišljam o zajčkovi usodi.

ponedeljek, 10. februar 2014

Mojo mamo bi fršlok

V Deželi mlinov na veter že od oktobra vlada jesen. Deževje tu pa tam 'popestri' kak vihar. Nobenega snega, ledu, le veter in dež. Največja neumnost je nositi s seboj dežnik, ker ga srednje močan piš v hipu obrne navzven. Dovolj nespametno je že, da si ga človek sploh nabavi. Vsakdo ve, da si je pametneje kupiti kapo. Ali pa ruto iz najlona, ali pa tako imenovanega jugozahodnjačka: to je klobuk iz nepremočljivega blaga. Ampak ta dva sta za upokojence. Normalni ljudje gremo tu skozi dež bolj ali manj gologlavi. No ja, otrokoma seveda vedno potegnem kapo čez ušesa, ko gremo iz bazena. V bazenu se še upokojenke ne fenajo.
'Naša mama bi zmolila par očenašev, če bi vedela, da puncam ne posušim las,' pravi moja prijateljica Renata, ki stanuje v Belgiji, kjer ni nič drugače, še za las hujše je, ker tam taborniki sredi zime nevarno modrikasti postopajo naokoli v dokolenkah.
Tudi danes sva z Antoniejem šla iz bazena pod tuš, v garderobo, potem pa takoj na kolo. Antoniejev beli čopek na kapi me je požgečkal po nosu, ostri veter pa me je opomnil, da sem svojo kapo tudi tokrat pozabila. Našo mamo bi direkt kap.
Doma mi Antonie na glavo povezne kartonasti akvarij, in napove, da bova sestavila vse sestavljanke, ki jih imamo. Super. Njegove naklepe prekriža mati narava. 'Moram kakaaaaaaat!!!' Ucvre jo na stranišče, se namesti in mi, kot vsakič, navihano obljubi, da me bo polulal. Tudi tokrat mu ne uspe, zato me prosi, da mu podam knjigo. Ne, ne tiste o miški, ampak tisto o zajčku. Zadovoljen binglja z nogami in bere. Lotim se priprave kosila, ko me pokliče mama. 'Ti si boš nakopala meningitis,' mi med drugim pridiga po telefonu. S tem, da ji svojih mokrih las še omenila nisem, kaj šele Antoniejevih. Ampak trenutno mi preti s to boleznijo, v svoji 'orožarni' pa jih ima še najmanj ducat hujših.
'Sem žeeee,' vpije Antonie iz veceja, medtem ko mamo prepričujem, da dovolj zdravo jem in da redno in na tešče pijem vitamine, ki mi jih je prinesla za božič. Na stranišču Antonie z roko skoraj do ramena v školjki, vneto meša s krtačo. Obrišem mu rito, on pa veselo gruli, da ima, hihi, repek. In potem smukne v dnevno sobo. Za silo očistim stranišče. Ko pridem v dnevno sobo, Antonie šari po predalu. Ker kosilo še ni pripravljeno, že stika za rozinovo žemljico. Na brzino na mizo zmečem kruh, rozinove žemljice,  sir in šunko, ker tudi meni že pošteno kruli po želodcu. Nekaj trenutkov v miru globoko zadovoljna žvečiva, ko me nenadoma prešine: pozabila sva si oprati roke!!!!! Našo mamo bi fršlok. Planem v kuhinjo in odprem pipo, s kotičkom očesa mi uspe ujeti zaprepaden pogled nekega starejšega gospoda, ki se je v tistem trenutku s kolesom pripeljal mimo kuhinjskega okna. Kajpak. Na glavi imam še vedno kartonasti akvarij.




sobota, 25. januar 2014

Verižna nagrada Liebster

Liebster nagrada. Hvala lepa, Anita, a ne bi ti že raje enkrat odšla v Rim, hehe?
Ok, naj vam bo, tokrat se grem še jaz.

Pravila igre:
1. Zahvali se osebi, ki te je nominirala in objavi povezavo do njenega bloga. (glej zgoraj)
2. Navedi 11 dejstev o sebi. (Smrtno resno, glej spodaj)
3. Odgovori na 11 vprašanj, ki ti jih je zastavil nominator. (A je treba po resnici?)
4. Z Liebster Award nagrado nominiraj 11 drugih blogerjev, ki imajo manj kot 200 spremljevalcev (Ti boga, a res, a jih sploh poznam toliko?)
5. Sestavi 11 vprašanj, na katera bodo morali tvoji nominiranci odgovoriti. (Pazite se, moji nominiranci!)
6. Nominirancem na njihovem blog napiši komentar in jih obvesti, da so bili nominirani. (Mater ej, do polnoči sem dobra.)

Dejstva o meni
1. Srečna v Deželi mlinov na veter...
2. ... čeprav neprestano na robu živčnega zloma.
3. Ne prenašam konfliktov...
4. ... zato pa kolnem kot kočijaž, da me le otroka ne slišita.
5. Včasih me otroka vendarle slišita.
6. Enkrat na leto moram k Sjorsju, da me dobro nategne.*
7. Znam splesti golobje gnezdo.
8. V kuhinji sem srečna.
9. Ponoči me velikokrat obišče gospa Insomnia.
10. Nekoč sem (seksualno) izkoristila napol pijanega tetoviranega tipa...
11. ... kar se mi še dandanes fajn zdi.

*Sjorsj je fizioterapevt, ampak to ni dejstvo o meni.

Odgovori na Anitina vprašanja:

1. Ura, ko greš običjano spat? Pozna.
2. Najljubša prostočasna dejavnost? Pisanje bloga.
3. Film ali knjiga? Knjiga, razen seveda The Commitments.
4. Najljubši zajtrk? Jutranji.
5. Nikon ali Canon? Pojma nimam.
6. Najljubša roža? Tulipan, hehe.
7. Bi zase rekel/la, da si srečen/na? Nnnnnja.
8. Pogledaš film do konca ali prej zaspiš na kavču? Zaspim, še preden se dobro začne.
9. Je vikend za žur ali za počitek? Za žur seveda. Žur mojih otrok, naj se ve.
10. Najljubši koncert, ki si ga obiskal/a? The Rolling Stones v Haagu.
11. Najljubša knjiga? Trenutno tista o Stoletniku, ki je zlezel skozi okno in izginil ali kako je že naslov v slovenščini...

Moja vprašanja;
1. Zakaj pišeš na svoj blog?
2. Katero je tvoje najlubše gospodinjsko opravilo?
3. Katero je tvoje najboljše zdravilo proti norosti?
4. Kaj delaš, če ne moreš spati?
5. Plašč ali bunda?
6. Mačka ali pes?
7. V katero državo bi se preselil(a), če bi se moral(a)?
8. Najljubši rock and roll štiklc?
9. Kaj te spravi v krohot?
10. Kaj te spravi ob živce?
11. Katera je bila tvoja 'najslavnejša' nerodnost?

And the award goes to:
Dost je blo.

nedelja, 19. januar 2014

Mirna urica

Neprecenljiva in nepričakovana urica miru. Ponavadi se pri nas v nedeljo tare otrok, po hiši naredijo tak raztur, da je veselje. Danes pa se je smela Jelka igrat k Jamie iz sosednje ulice. In Antonie je zaspal, ker je zjutraj vso hišo že ob šestih zbobnal pokonci. 'Lačeeen!!!!' Imelo me je, da bi mu v roko potisnila Willemovo ribiško palico, češ, pojdi si lovit ribe v reko Zaan, a mi srce ne da, ker je komaj dopolnil tri leta. Njegova rana lakota ni čisto nič presenetljiva. Včeraj je za večerjo pojedel dva koščka mesa, beljak od jajca, od zelenjave pa samo ketchup. Ampak zdaj spi, ker se je najedel kruha s sirčkom; v Deželi mlinov na veter pač za kosilo otepamo sendviče. Za nameček je po kosilu ponesreči zanalašč posul žebljičke po vsej dnevni sobi. Ker jih ni hotel pospraviti, je 'situacija terjala' (glej moj prejšni zapis) začasni izgon v njegovo sobo, kjer je pomotoma zaspal. Maček Maatje zadovoljno mrmra v svoji košari, Willem nam po internetu išče počitnice, vsaj upam, da je temu tako. Jaz pa si ne morem kaj, da tega ne bi zapisala, ker se bom že čez kakšno uro spraševala, če se je to res zgodilo. Popolnoma  mirna, zbrana, za mizo, s pogledom na parkec, čakajoč na trdo zimo in na katarzo.

sobota, 18. januar 2014

Pavliha


Včeraj sem na facebooku naletela na tale tekst:
'Roman Vodeb:
Starši naj ne popuščajo! Naj ne dovolijo, da jim otroci/mladci v lastnem domu zavladajo/zagospodarijo – predvsem so problematični sinovi. Starši naj imajo delitev vlog v starševanju: materina naloga in dolžnost je, da predvsem ljubi, očetova pa tudi, da kaznuje, če situacija to terja. Ne razvajajte otrok! Ne izpolnjujte jim vseh želja! Ne ločujte se! Žen(sk)e, spoštujte očete svojih otrok! Ne nasedajte emancipacijski/feministični ideologiji oz. propagandi!' 

Takoj sem se začela praskati za ušesi. A je to čisto zares nekje zapisal ali se moja prijateljica spet nekaj heca in izziva? Ta zapis je izzval spoštljivo število odzivov. Tudi mojega, v katerem sem avtorja obtožila morakvarstva.
Ampak tu sem se zmotila, kajti večkrat, ko preberem zgornje besedilo, bolj me lomi smeh in bolj me čudi, zakaj o tem sploh teče razprava. Tja v tri dni nanizani velelniki, samo po sebi umevni klišeji. Sprašujem se, ali jih je avtor, preden jih je stresel iz rokava, sploh precedil skozi možgane.
'Starši naj ne popuščajo, klicaj.' Se povsem strinjam, 'ne' je 'ne' mar ne? Doslednost, ne? Vse knjige o vzgoji in vsi učbeniki so je polni, ne? Ali pa je morda vseeno med nami kdo, ki to prvič sliši?  Težava je v tem, da je trdnost ne-ja v obratnem sorazmerju s stopnjo utrujenosti, nataknjenosti in akutne ali kronične prezaposlenosti, ne le v okviru slovenskih meja, naj bo to vsem jasno.
'Naj ne dovolijo, da jim otroci/mladci v lastnem domu zavladajo/zagospodarijo – predvsem so problematični sinovi'. Pri nas je to žal že dejstvo. Naš problematični triletnik je že tako ušel z vajeti, da se ga ne da pustiti samega doma, da se ves dan samo igra, popoldne noče več spati in sam določa, kdaj bo šel lulat. Aja, pa ničesar noče jesti. Ampak nekako nama z Willemom srce ne da, da bi mu izprašila hlače. Naj za malega že kar zdaj rezerviram celico v zaandamskem zaporu, da slučajno ne pristane v razpitem amsterdamskem, ali obstaja še kakšno upanje za nas?
'Starši naj imajo delitev vlog v starševanju: materina naloga in dolžnost je, da predvsem ljubi, očetova pa tudi, da kaznuje, če situacija to terja.' Torej če situacija pri nas terja najostreši ukrep: osamitev na stranišču, moram počakati na Willema, ki se čez dva dni vrne iz Nemčije? Ker če jaz odvlečem Jelko na sekret, ker je pravkar mahnila Antonieja, nisem dovolj ljubeča mati? Zanjo tisti trenutek prav gotovo ne, res je. Ta kljukec od Vodeba ima spet neizpodbitno prav.
'Ne razvajajte otrok, klicaj.' Hja, saj jih ne. A kaj, ko si razvajenega otroka vsakdo razlaga drugače. Nam se zdi razvajena Jelkina prijateljica Rosanne, ker ima svoj iPad, njenim staršem pa se zdi nedopustno to, da Jelki ni treba pojesti vse hrane na krožniku. Nekoč mi je še znanka očitala, kako sem Jelko razvadila, da lahko zaspi zgolj v postelji, častna beseda. Ampak ok, jawohl Herr Vodeb!
'Ne izpolnjujte jim vseh želja. Aja, pardon, klicaj.' Tale ga pa pihne. Kajti velikokrat me ima, da bi Antonieju brezpogojno ustregla vsakič, ko me prosi, da mu kruh namažem z drekcem. Tovrstno besedišče je silno aktualno, a o tem na žalost Vodeb molči in jaz ne vem, kako naj si pomagam. In če me spomin ne vara, sem bila tudi tako nesposobna, da Jelki nisem bevsknila kategoričnega ne-ja, ko mi je že nekajkrat zaupala, da bi se rada peljala z raketo v vesolje. Če se ne motim, sem nekaj blebetala o tem, da bo morala postati astronavt in se na vso moč truditi v šoli. Nesposobna mati, marš!
'Ne ločujte se!' Še na misel mi ne pride, dva klicaja. Dokler mi Willem po nizozemsko relativira vsako skrb, čeprav je nesposoben oče, ki je predvsem ljubeč in ga velikokrat ni doma ravno takrat, ko situacija terja kaznovalne ukrepe.
'Otroci, predvsem mladci potrebujejo očeta, da jih v puberteti drži v normali, pod kontrolo; če ne, mladci pobesnijo in nobena mama/ženska jih ne more spraviti v red.' Mladci... Jaz jih poznam kar nekaj, ki so pobesneli predvsem zato, ker so jih očetje imeli pod kontrolo. Sicer pa močno upam, da bo oče mojih otrok kolikor toliko v formi, ker stvari že zdaj uhajajo iz rok: glej sliko spodaj, da ne bo pomote, to je hčerka, sina si nisem niti upala fotografirati.
'Žen(sk)e, spoštujte očete svojih otrok, spet klicaj.' By the way, čemu služi tisti oklepaj? A da ne zaidem predaleč. Le eno vprašanje: Kaj pa, če je kreten? Ker teh se kar nekaj drenja po svetu.
'Ne nasedajte emancipacijski/feministični ideologiji oz. propagandi, zadnji klicaj, hvalabogu.' Naivna kokoš kakršna sem, ki sem desetletja nasedala vsem emancipacijskim sleš feminističnim idejam, misleč, da gre zgolj za enakopravnost žensk, ne pa za nespoštovanje očetov svojih otrok. A grem predaleč? Willem je pravkar pri roki, za nasvet. Na hitro mu prevedem zgornji tekst in dodam nekaj podatkov o avtorju zgornjih vrstic. 'Kaj je to zaeden prezgodaj ostareli pavliha,' vpraša Willem, ki je vse življenje prebil v Deželi mlinov na veter. Res bi bila neumna, če bi se ločila in če ga ne bi spoštovala.

nedelja, 12. januar 2014

Smrtno resno!

Ja, ja! Če je v Deželi mlinov na veter kaj jemati smrtno resno, je to plavanje. Ker voda je povsod. In ker Nizozemci dejansko mislijo, da otroke nadvse mikajo blatni kanali, mrzle reke oziroma razpenjeno Severno morje, je nujno, da se pamži čimprej naučijo plavati.
Glede na to, da živimo na tako imenovanem otoku na leni reki Zaan, sem Jelko pred pol leta vpisala na plavalni tečaj. 'Kakih pet mesecev boste morali čakati,' me je opozorila gospa na blagajni bazena. Hja, če ne gre drugače, sem si mislila in trdno upala, da Jelko med tem ne bo zgrabila nepremagljiva želja po tem, da mi ne bi na glavo skočila s kolesa vsakič, ko se peljeva po zaanskem mostu v mesto.
Štirje meseci so nekako minili brez kakršnih koli tovrstnih izgredov. Konec novembra je prispela pošta: Jelka lahko začne s plavalnim tečajem ob sredah in petkih! Hura, hura!
Polna pričakovanja je Jelka v garderobi čakala na svojo učiteljico plavanja. Pravzaprav... polni pričakovanja smo čakali prav vsi. Ker je pač plavanje čisto resna zadeva, si je Willem tisto popoldne vzel prosto. Čisto po naključju je z Jelko začel s plavalnim tečajem tudi njen sošolec Marin (Jelka mu pravi 'Mandarin', hehehe). Izkazalo se je, da ne bosta imela učiteljice, temveč učitelja Reneja. Za katerega se bo čez nekaj tednov izkazalo, da mu je ime Edwin.
Trije miški, Jelka, Marin in njegova sestrična Mira, so se priključili začetni skupini. Starši in mlajši bratci in sestrice smo jih motrili - bodriti jih na srečo ni bilo treba - na tribuni ob bazenu. Večina mamic je v potnih sragah vzdihovala in zavijala z očmi. Ne vem zakaj, ampak plavalni tečaji so tu iz popolnoma neznanih razlogov, muka za matere. Ena zašvicana in zaripla je marširala ob ograji in bevskala: 'Plavaj, Dominique! Plavaj!! Ubogaj učitelja,' in mrko dodala v mojo smer: 'To vse drago stane!'
Plavalni tečaj na Nizozemskem ni nikakršen hec, častna beseda. Otroci se morajo najprej prečofotati skozi dve rdeči skupini, eno oranžno, eno rumeno, dve modri in eno zeleno, potem si šele smejo priplavati takozvano diplomo A. Proces, ki lahko traja celo leto in ti lahko naredi resno luknjo v denarnici.
Še sreča, da Jelki zaenkrat imenitno gre. S širokim nasmeškom skače z roba bazena, se vrže vznak v vodo in potone ko kamen, vztraja par sekund pod vodo. Ko Rene (Edwin) vidi, da je ni strah, ji edini v skupini ne da plovca. Napaka, dragi Rene (Edwin)! Jelka se hudo mršči in hoče ven. Oziroma tudi ona hoče plovec.
Po dveh plavalnih lekcijah Jelka z Ma(nda)rinom in Miro že pristane v nadaljevalni rdeči skupini, kjer morajo otroci deset sekund zdržati pod vodo ter hrbtno odplavati nekaj metrov. Učiteljica Pavla (za katero se na srečo čez nekaj tednov izkaže, da ji je dejansko tako ime) skrbno beleži vse podvige. Naši trije junaki s strahospoštovanjem gledajo otroke v globljem delu bazena. Oblečeni in obuti skačejo v globino in pod vodo plavajo skozi luknjo v posebnem platnu, nameščenim v bazenu. Pravzaprav nisem prepričana, če bi to meni uspelo. Ob sredah peljem Jelko na plavalni tečaj jaz, ob petkih Willem. Še zdaj mi ni jasno, zakaj je nizozemskim materam to taka nočna mora. Vroče je, ja! Ampak če si pod pulover oblečeš mikico, pulover pa pustiš v garderobi, to ne sme biti taka težava. Če pa prideš v popolni motociklistični opremi s čelado vred - prisežem, da si ne izmišljam - potem imaš pač problem. Pa to, da vlažne nogice ne gredo ravno rade v volnene žabe, si je tudi vredno zapisati za uho. Male bratce in sestrice pa je treba zamotiti, ker po definiciji silijo pod ograjo v vodo. Če pa je tako fino!
V petek si je Jelka pričofotala oranžni trakec. Zdaj pa ne bo več heca. V sredo bo treba že 'desna roka; Superman, leva roka: Mega Mindy'. Kravl! Na smrt resna zadeva, ni kaj.


Bratec in sestrica

Jelka in Antonie se gresta skrivalnice. Antonie šteje približno do dvajset. Jelka ve, da mu tam nekje pri šestnajst zmanjka štrene, da bo vsak trenutek sledila dvajsetica in neizogibni: 'kdor ni skrit, ga bom zasačil'. Glede na pomanjkanje primernejšega skrivališča, Jelka zleze pod odejo, ki -povsem logično- leži sredi kuhinje. Antonie priskaklja iz dnevne sobe, saj Jelke ni našel v njenem običajnem ne več tako skrivnem kotičku za zavesami. V hipu seveda opazi kupček pod rdečo odejo z belimi pikami in jo zmagoslavno odgrne. Jelka zavrisne, Antonie pa, izjemno navdušen nad  njeno iznajdljivostjo, zaukaže: 'Zdaj pa pojdi ti štet, jaz pa se ti skrijem pod odejo!' In tako se je tudi zgodilo. Še najmanj dvajsetkrat.