Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 29. marec 2017

Ni še čas

Zgodi se, da te čustva vržejo na finto. Ali pa sem kot ribnik, v katerega vržeš kamen, da malo vzvalovi, zatem se vodna gladina umiri. Spet sem tam, kjer sem bila. Zjutraj žalostna, zvečer zbita. Vmes pa kolikor toliko, odvisno od tega, koliko mi uspe obdržati ravnovesje.
S palcem sem neprestano tipala po notranji strani prstanca. Natanko pol dneva sem zdržala, nato sem si spet nadela prstan. Nekoč sem bila poročena. In srečna, ko sem se zjutraj zbujala ob partnerju, na katerega sem se lahko v vsakem trenutku zanesla. Ni mu bilo dano videti, kako mu otroka odraščata. V soboto bi mu bilo 51 let. Lep sončen dan je bil. Njegov oče se je skrušeno skušal držati pokonci, babica Van Kampen je ves čas pristavljala kavo, da se je zamotila.
Trden zakon je bil, ponosna sem bila, verjetno preveč srečna. Gledam, kako razpadajo druge zveze, hudo mi je, ker vem bolje kot nihče drug, kako je, ko se družina raztrešči. Nekateri po nekaj letih spoznajo, da vendarle niso za skupaj. Se zgodi. Verjetno sem toliko bolj otožna, ker vem, da sva z Willemom bila za skupaj. V dobrem in slabem. Zjutraj sem spet pomotoma posegla po njegovi nogavici, ki počiva na dnu košare s perilom, ki ga je treba zlikati. Imelo me je, da bi jo končno že vrgla stran, a sem jo vendarle vrgla nazaj v košaro. Tam ji je mesto.
Še vedno se muzam, ko pomislim na frajerskega atija. Moj čustveni vzgib je bil zabaven. Morda so bili hormončki. Večkrat ga vidim, kako frajersko pripelje svojega sinka v šolo. Tu pa tam kakšno frajersko spregovori z mano. Ah ja, tudi frajerji nenazadnje niso sposobni držati besede: v dobrem in slabem. Vsi imamo svoje šibke točke. Včasih se zalotim ob misli, da preziram ljudi, ki s svojim zakonom delajo ko svinja z mehom. Potem pa se zavem, da imam dovolj lastnih hib in preglavic. Aktivnejše se moram požvižgati na druge.

nedelja, 19. marec 2017

Čas je

Ko nekaj ubesediš, postane to resnično. Po prejšnji objavi, navijanju in rahlemu hujskanju znancev in prijateljev, so mi v trebuhu zafrfotali metuljčki. NIzozemska fraza za zaljubljenost. In ker po nekaj dnevih niso hoteli odfrčati, in tudi zato, ker tistih nekaj, ki spremlja tale blog, verjetno pričakuje neko nadaljevanje, sem frajerskega atija dregnila s sporočilom. Čisto nedolžnim, a vendarle, pobudo sem mu dala za pogovor. Prek aplikacije Whats app smo starši določenih razredov povezani, v primeru, da kdo od naših nadobudnežev izgubi telovadne hlače, šolsko torbo in podobno. Zato imam njegovo številko. Hja, mogoče pa si samo umišljam, da ga ne zanimam, da nisem v njegovi ligi in podobno. Ker sem bila v enem 'švungu' in sem imela neznosno potrebo po tem, da storim nekaj impulzivnega, nedostojnega za žalujočo vdovo. Delno do pretežno bipolarno.
Med oklepaji moram povedati, da sicer večkrat napišem 'vdova' in 'žalujoča vdova', vendar se v resnici ne poistovečam s tem, kar sem izgubila. So pa obdobja, ko se počutim tako, kot bi bila nekje na začetku. Kot bi časovna lilnijav zanko ujela tistih 14 let z Willemom, zaradi česa imam občutek, da so mi dogodki izpred sedemnajstih let bliže od tistih izpred petih. Zato mi je verjetno tudi poskočilo srce, kot bi mi pred dvajsetimi leti. Škoda le, ker se iz ogledala vsako jutro vame zazre zdelana ptica tajnik. O mater, to sem jaz sama. Ta zima je grdo gospodarila po mojem obrazu.
Frajerski ati se je mlačno odzval. For the record. Ampak zdaj imam vsaj mir. Metuljčki so se umirili. Vsak večer pred vrati prižgem svečko v Willemov spomin, danes pa sem opazila, da se je ohišje za svečo razbilo. Snela sem si poročni prstan in ga položila v škatlico. Čas je.

sreda, 15. marec 2017

Kaj če...

Pomlad... Sonce je nič kaj sramežljivo grelo šolsko igrišče, kjer je po pouku vrvelo kot v mravljišču. Na klopci sem razstavila škatlice s sendviči, sadjem in zelenjavo; pravšnji dan je za kosilo na prostem. Otroci so razgrabili živež - ob sredah se nam vedno pridruži še Jelkina prijateljica - ter se porazgubili med igrali.
K meni je prisede oče Antoniejevega sošolca. Dandyjevska baretka na pobriti glavi, očala, pod njimi poreden nasmeh, oprijeta črna majica, kavbojke, nikjer mu ni konca, tipu. Meri gotovo več kot dva metra. Mila marička potička, pomislim, kakšen frajer je to. In v naslednjem hipu me prešine, da sem pravkar nekoga premerila s pogledom, ki se ne rima z žalujočo vdovo. In čisto brez vsakega občutka krivde sem pomislila tudi, kako prikladno, da je ločen.
Ni ravno pametno, da tole objavljam, ker obstaja realna možnost, da kdo od mojih nizozemskih znancev ali sorodnikov (ujujuj!!!!) vdre v slovensko kodo in vsaj približno dojame, kaj tukaj pisarim. Do konca življenja se lahko v javnosti pojavljam samo z vrečko na glavi.  Ampak v moji realnosti je ta objava walk on the wild side, življenje na robu. Višek vznemirjlivosti, ki ga je treba izkoristiti in zabeležiti, ker se bo jutro po tem, tako kot marsikatero,  najverjetneje začelo v solzah.
Tudi taki dnevi so, ko v meni nenadoma nekaj vzvalovi.

sobota, 4. marec 2017

What else

Ko obcestne svetilke zasijejo in vržejo na tla dolge sence, se me poloti tesnoba. Že tedne sem nemirna. Viharne noči me prikrajšajo za spanec, občutek imam, da mi življenje na vseh področjih šepa. Moja nestrpnost se odraža na obnašanju Jelke in Antonieja. Brzdati se moram do skrajnosti, da me ne raznese. Kakšen dan še gre, potem pa spet dolgo ne. Ostro se zavedam, kako bom vse življenje sama morala sprejemati velike in male odločitve. Koliko žepnine naj dam otrokoma? Kako naj ju vzpodbujam, kako naj se spopadam z očeti drugih otrok, ki mi najedajo živce, kako naj ukrepam, če se na moja srboriteža smrt skregata z nekim smrkavcem, ki je sicer neznosen, a nikakor sam kriv?
Vsa ta vprašanja lahko kričim v noč, odmev se bo vsakič vrnil prazen. To spoznanje mi šibi kolena in me navdaja z brezupom. Sredi noči se prebujam z občutkom, da stojim na vrhu vrtoglavo visokega stolpa brez ograje. Sežem po knjigi in upam, da bom čez kako uro lahko spet zaspala. So obdobja, ko veliko berem. To pomeni, da premalo spim, ker se mi preveč nabere. Preveč vprašanj brez odgovorov, preveč aktivnosti, preveč konfliktov...
V službi me zgrabi panika, ko vidim, kaj vse moram opraviti. Včeraj sem že hotela poklicati Petro in odpovedati najin dogovor za kavo. In potem se spomnim njenega nasveta: 'Če ne utegneš meditirati petnajst minut, moraš pol ure!'
Petra je sodelavka, ki je pred desetimi leti tudi veliko prezgodaj odovela. Ko pomislim nanjo, pomislim tudi na to, da bo morda nekoč tudi z nami spet vse v redu. 'In ne glede na vse skupaj, se moraš brezpogojno imeti rada,' mi je nekoč rekla. Prav sem storila, da sem šla z njo na kavo. Ker sem medtem pozabila, da se moram vsemu navkljub imeti rada.
Pravkar sem poklicala prijateljico z najdaljšim stažem. Skozi solze sem ji pripovedovala o svojem bednem obdobju. Poslušala me je, bodrila me je, moje strahove je prestregla, da so mi, kot baloni, ki jih napihneš, potem pa jih spustiš, žvižgaje švigali pred očmi, potem pa uplahneli obležali na tleh. 
In zapovrh mi je povedala, kako se ji je takrat, ko je komaj opravila vozniški izpit, na cesto postavila krava. Ki se ji je ne glede na prigovarjanja, ni hotela umakniti. Žival jo je lep čas motrila s svojimi velikimi kravjimi očmi, dokler se ni odločila, da bi se bilo pametneje iti past. 
Knjiga, ki leži na moji nočni omarici, ne leži tam po naključju; Genijalna prijateljica Elene Ferrante. What else.