Preišči ta spletni dnevnik

petek, 14. november 2014

Nestrokovno razglabljanje

Danes sem si po sili razmer morala vzeti prosti dan, ker sta moja dva moška podlegla nekemu podrepnemu virusu.
In tako mi ostane nekaj časa, da pobrskam po novicah na spletu. Preletim eno izmed mnogih brezplodnih razprav o cepljenju in se pri tem spomnim, da je pred pol leta v 'biblijskem pasu' Dežele mlinov na veter nastalo kar nekaj manjših epidemij. Na tem predelu, ki se vleče od jugozahodne province Zeeland, prek Rotterdama in vse do severa, so naseljeni sila strogi protestanti, skrajno konservativni in srhljivo bogaboječi, saj ne le, da ne cepijo otrok, ponavadi niso niti zavarovani. Božja volja rules, OK!
Tako se že ves dan ubadam z naslednjim vprašanjem: mar nasprotniki cepljenja gobezdajo tja v tri dni, ko zatrjujejo, da je izkoreninjenje določenih nalezljivih bolezni posledica izboljšave higienskih razmer, ali pa so 'ta ojstri' kalvinisti preprosto večji prašiči od ostalih prebivalcev Dežele mlinov na veter?

nedelja, 09. november 2014

Čisto 'normalna' mama...

Že nekajkrat se mi je zgodilo, da sem hotela Jelki naenkrat reči 'pikica' in 'punčka' naenkrat. V javnosti. Na srečo te nerodne kontaminacije v Deželi mlinov na veter nihče ne razume. Seveda vsi dvigujejo obrvi takrat, ko ji rečem 'pupika', po nizozemsko zveni kot neka čudna izpeljanka drekca. Sem pač malo trčena, ob sodih dnevih dislektična, ob lihih vulgarna in sedem dni v tednu bolj ali manj histerična.
A zdaj vsaj vem, da moja družina brez mene lahko preživi in se zabava. Da se v hiši ne zaredijo ščurki, uši in bolhe, pa stenice in podgane, če me en teden ni doma. Pa da ne strmoglavi prav čisto vsako letalo v Ljubljano, da Bovca vsak dan ne prizadene potres ter da Kanin ne bo naenkrat izbruhnil lave.
V oktobru sem preživela teden dni brez svoje družine in - glej čudo čudno - nihče od nas ni umrl. A saj si ne mislim, da je Willem tako strašno nesposoben, da ne bi znal poskrbeti za otroka in hišo. Podzavestno se prikrade misel na to, da me bo nenadoma nekaj pokončalo in moji ljubljeni trije ne bodo imeli nikogar več, ki bi jih imel tako strašansko rad.
In potem se še čudim, ker se Jelka tako upira: ob prisotnosti none Anice se tudi jaz obnašam kot volčjak na prekratki verigi. Moja mama je točno vedela, kako vzgajati, prepričana je, da je vedno ravnala prav. Mene pa tako kuha, ko gledam podobne, samozavestne matere.
Kaj je to, z nekaterimi mamami? Dvomljivkami, sekiračicami, ki se na vse pretege trudimo, da bi bile supermame, potem pa gre marsikaj globoko v maloro, da ne rečem še kam drugam, danes je navsezadnje lihi dan.
Gledam te nizozemske mamice na kolesih: zadaj malček, spredaj palček, ob straneh dva cekarja polna nakupov, zardele, zadovoljne, uravnotežene, energične, trdno prepričane vase. Zadnjič sem se, tako otovorjena, ošinila v neki izložbi. Saj skoraj ni razlike. Vsaj na zunaj ne. In s primerne razdalje.

nedelja, 02. november 2014

Ja, kaj naj pa zdaj, no?!

Pred leti so na ulici Wiertztraat v Bruslju, kjer je evropski parlament, preverjali kakovost čelad za motoriste.
Različne tipe teh čelad so s petega nadstropja v prostem padu spuščali na pločnik. Tudi najdražji modeli so se drug za drugim razbili. Tedaj se je nekdo spomnil ter na pločnik zagnal volneno kapo s cofkom. Ki je ostala cela. Od tedaj se vsi belgijski motoristi vozijo z volneno kapo s cofkom na glavi.
Tako Nizozemci brijejo norce iz svojih južnih sosedov. Belgijci so Bosanci Nizkih dežel.
Ampak jaz se spopadam z resno dilemo:
naj Jelki zdaj, ko je vse bolj mrzlo, po plavanju na glavo poveznem čelado, da ne dobi luknje v glavi, če pade s kolesa, ali naj ji čez mokre kodrčke in ušesa potegnem volneno kapo s cofkom, da ne stakne meningitisa.
Kajti sušenje las je za pčike.