Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 19. marec 2017

Čas je

Ko nekaj ubesediš, postane to resnično. Po prejšnji objavi, navijanju in rahlemu hujskanju znancev in prijateljev, so mi v trebuhu zafrfotali metuljčki. NIzozemska fraza za zaljubljenost. In ker po nekaj dnevih niso hoteli odfrčati, in tudi zato, ker tistih nekaj, ki spremlja tale blog, verjetno pričakuje neko nadaljevanje, sem frajerskega atija dregnila s sporočilom. Čisto nedolžnim, a vendarle, pobudo sem mu dala za pogovor. Prek aplikacije Whats app smo starši določenih razredov povezani, v primeru, da kdo od naših nadobudnežev izgubi telovadne hlače, šolsko torbo in podobno. Zato imam njegovo številko. Hja, mogoče pa si samo umišljam, da ga ne zanimam, da nisem v njegovi ligi in podobno. Ker sem bila v enem 'švungu' in sem imela neznosno potrebo po tem, da storim nekaj impulzivnega, nedostojnega za žalujočo vdovo. Delno do pretežno bipolarno.
Med oklepaji moram povedati, da sicer večkrat napišem 'vdova' in 'žalujoča vdova', vendar se v resnici ne poistovečam s tem, kar sem izgubila. So pa obdobja, ko se počutim tako, kot bi bila nekje na začetku. Kot bi časovna lilnijav zanko ujela tistih 14 let z Willemom, zaradi česa imam občutek, da so mi dogodki izpred sedemnajstih let bliže od tistih izpred petih. Zato mi je verjetno tudi poskočilo srce, kot bi mi pred dvajsetimi leti. Škoda le, ker se iz ogledala vsako jutro vame zazre zdelana ptica tajnik. O mater, to sem jaz sama. Ta zima je grdo gospodarila po mojem obrazu.
Frajerski ati se je mlačno odzval. For the record. Ampak zdaj imam vsaj mir. Metuljčki so se umirili. Vsak večer pred vrati prižgem svečko v Willemov spomin, danes pa sem opazila, da se je ohišje za svečo razbilo. Snela sem si poročni prstan in ga položila v škatlico. Čas je.

sreda, 15. marec 2017

Kaj če...

Pomlad... Sonce je nič kaj sramežljivo grelo šolsko igrišče, kjer je po pouku vrvelo kot v mravljišču. Na klopci sem razstavila škatlice s sendviči, sadjem in zelenjavo; pravšnji dan je za kosilo na prostem. Otroci so razgrabili živež - ob sredah se nam vedno pridruži še Jelkina prijateljica - ter se porazgubili med igrali.
K meni je prisede oče Antoniejevega sošolca. Dandyjevska baretka na pobriti glavi, očala, pod njimi poreden nasmeh, oprijeta črna majica, kavbojke, nikjer mu ni konca, tipu. Meri gotovo več kot dva metra. Mila marička potička, pomislim, kakšen frajer je to. In v naslednjem hipu me prešine, da sem pravkar nekoga premerila s pogledom, ki se ne rima z žalujočo vdovo. In čisto brez vsakega občutka krivde sem pomislila tudi, kako prikladno, da je ločen.
Ni ravno pametno, da tole objavljam, ker obstaja realna možnost, da kdo od mojih nizozemskih znancev ali sorodnikov (ujujuj!!!!) vdre v slovensko kodo in vsaj približno dojame, kaj tukaj pisarim. Do konca življenja se lahko v javnosti pojavljam samo z vrečko na glavi.  Ampak v moji realnosti je ta objava walk on the wild side, življenje na robu. Višek vznemirjlivosti, ki ga je treba izkoristiti in zabeležiti, ker se bo jutro po tem, tako kot marsikatero,  najverjetneje začelo v solzah.
Tudi taki dnevi so, ko v meni nenadoma nekaj vzvalovi.

sobota, 04. marec 2017

What else

Ko obcestne svetilke zasijejo in vržejo na tla dolge sence, se me poloti tesnoba. Že tedne sem nemirna. Viharne noči me prikrajšajo za spanec, občutek imam, da mi življenje na vseh področjih šepa. Moja nestrpnost se odraža na obnašanju Jelke in Antonieja. Brzdati se moram do skrajnosti, da me ne raznese. Kakšen dan še gre, potem pa spet dolgo ne. Ostro se zavedam, kako bom vse življenje sama morala sprejemati velike in male odločitve. Koliko žepnine naj dam otrokoma? Kako naj ju vzpodbujam, kako naj se spopadam z očeti drugih otrok, ki mi najedajo živce, kako naj ukrepam, če se na moja srboriteža smrt skregata z nekim smrkavcem, ki je sicer neznosen, a nikakor sam kriv?
Vsa ta vprašanja lahko kričim v noč, odmev se bo vsakič vrnil prazen. To spoznanje mi šibi kolena in me navdaja z brezupom. Sredi noči se prebujam z občutkom, da stojim na vrhu vrtoglavo visokega stolpa brez ograje. Sežem po knjigi in upam, da bom čez kako uro lahko spet zaspala. So obdobja, ko veliko berem. To pomeni, da premalo spim, ker se mi preveč nabere. Preveč vprašanj brez odgovorov, preveč aktivnosti, preveč konfliktov...
V službi me zgrabi panika, ko vidim, kaj vse moram opraviti. Včeraj sem že hotela poklicati Petro in odpovedati najin dogovor za kavo. In potem se spomnim njenega nasveta: 'Če ne utegneš meditirati petnajst minut, moraš pol ure!'
Petra je sodelavka, ki je pred desetimi leti tudi veliko prezgodaj odovela. Ko pomislim nanjo, pomislim tudi na to, da bo morda nekoč tudi z nami spet vse v redu. 'In ne glede na vse skupaj, se moraš brezpogojno imeti rada,' mi je nekoč rekla. Prav sem storila, da sem šla z njo na kavo. Ker sem medtem pozabila, da se moram vsemu navkljub imeti rada.
Pravkar sem poklicala prijateljico z najdaljšim stažem. Skozi solze sem ji pripovedovala o svojem bednem obdobju. Poslušala me je, bodrila me je, moje strahove je prestregla, da so mi, kot baloni, ki jih napihneš, potem pa jih spustiš, žvižgaje švigali pred očmi, potem pa uplahneli obležali na tleh. 
In zapovrh mi je povedala, kako se ji je takrat, ko je komaj opravila vozniški izpit, na cesto postavila krava. Ki se ji je ne glede na prigovarjanja, ni hotela umakniti. Žival jo je lep čas motrila s svojimi velikimi kravjimi očmi, dokler se ni odločila, da bi se bilo pametneje iti past. 
Knjiga, ki leži na moji nočni omarici, ne leži tam po naključju; Genijalna prijateljica Elene Ferrante. What else.


sobota, 18. februar 2017

Tu pa tam se zaplete

Pa tako lep je bil prejšnji konec tedna. Pa je kar kmalu prišlo do zapletov. Antonie je zbolel. Mali kup nesreče je kašljal in spal, vmes pa se mu je še zahotelo igrati družabne igrice z mano, ki sem bila vse prej kot družabna. Moje že tako razmajano ravnotežje je šlo v maloro kot vsi naši sneženi možje. Par korenov je ostalo za njimi. Zunaj je sijalo sonce, v službi me je čakalo kup dela, mene pa je grabila panika. Kot bi hodila po robu prepada. Najmanjši zdrs, pa bom omahnila v popolni kaos, kjer ne bom več imela niti malo vpliva na čisto nič. Občutek imam, da se mi vsaka stvar izmuzne iz rok. Doma skušam za računalnikom ujeti izgubljene ure v službi, za rep lovim roke za oddajo tega in onega. Namesto da svetujem študentom, se igram spomin in sestavljam sestavljanke s svojim najmlajšim. Še dobro, da lahko. Vmes prosjačim sosede in žlahto, naj mi popazijo nanj, da peljem Jelko v šolo in grem ponjo, ko se konča pouk. Še dobro, da lahko.
Ko tako čakam, stopi k meni oče enega izmed Antoniejevih sošolcev. Pove mi, da je tudi njegov mali zbolel. 'Bruhnil je kot v Izganjalcu hudiča,' je dejal. Kaj si je mislil, ko me je od krohota prepolovilo, verjetno nikoli ne bom izvedela.
Še s solznimi očmi sem se skušala resno zamisliti. Izganjalec hudiča... Nekateri imajo pa res smolo.

četrtek, 16. februar 2017

Očiščenje

Sobotno jutro. Jelka skoči iz postelje. Maček ji osuplo pomežikne, potem pa se še sam stokaje in mrmraje pretegne in se odpravi po stopnicah v dnevno sobo. Tudi Antonie se predrami. Pozdravim se z jutrom in skoraj ne morem verjeti: zunaj naletava sneg.
Otroka skačeta od navdušenja, malo zavoljo snega, malce pa zaradi tega, ker gresta na poskusno učno uro karateja.
Prvič v življenju vozim z avtomobilom po snegu. In se niti nikamor ne zabijem. Willem bi bil ponosen name. Šola borilnih veščin je skrita za gosto posajenimi bambusovimi stebli. Budini kipci  v svoja naročja vdano sprejemajo vedno nove snežinke.
V skupnem prostoru smo obsedeli pred stekleno steno in opazovali ubrano vajo odraslih. Kot bi plesali. Naenkrat se začnejo v parih medsebojno mikastiti. Antonie jih zaprepadeno gleda. In ujame pogled učitelja mojstra, ki smukne k nam - dobra dva metra ga je - in pomežikne mojemu malemu rdečelascu: 'Ne glej teh norcev.'
Čez dobre pol ure se mi lastna otroka neustrašno ruvata z drugimi. Da ne bo pomote: od mene se tega nista naučila.
Po učni uri smo se na parkirišču že lahko kepali. V Jelkino splošno veselje sem v navalu prešernosti na okno sosednjega avtomobila napisala Mater, je mrzlo.
Prvič po štirih letih smo si doma navlekli smučarske hlače, snežke in ta resne rokavice, iz kolesarnice smo pritovorili vse možne sanke - premoremo jih tri - ter se spravili nad tistih par centimetrov snega. Porabila sem skoraj vse korenje za vse tiste snežake. Jelka je minimalist. Naredila je sneženega ptička.
Tudi nedeljsko jutro je bilo belo. Spoštljivih 7 cm ga je zapadlo. Take nepopisne količine na Nizozemskem ponavadi povrzočajo popolne logistične infarkte, a na srečo je bila nedelja. Ves dan smo prebili zunaj. Mraz, sneg, sonce, prava zima. Tik preden sem zaspala, sem se zavedala, da sem po dolgem času gledala v oči Ireni iz prejšnjega življenja.

ponedeljek, 30. januar 2017

Januar

Januar se poslavlja. Zmrzal je v Deželi mlinov  na veter po treh tednih popustila. Kot bi se napovedovala pomlad. Jutranja zarja je že bolj zgodnja in iz službe se ne vračam več v trdi temi. Narava pritajeno brbota. Čmokaje sledim otrokom, ki oprezajo za vodomcem. Škornji se mi pogrezajo v blato in želim si, da bi se tema tudi v mojem srcu razblinila.
Če čas zdravi rane, zakaj mi je potem bolj hudo kot pred pol leta? Čigav avto še vedno pričakujem vsak večer? Komu zastavljam vprašanja in zaupam svoje dvome?
Komu v mrak šepetam, pa vem, da me ne sliši, in zakaj, zakaj, zakaj še vedno pričakujem neke vrste odgovor? Komu hranim kavbojke, majice in puloverje v omari? Tu pa tam zakopljem svoj obraz vanje in zaman upam, da bom še vedno zaznala njegov vonj.
Spomini so nezanesljiva družba. Včasih me tolažijo in bodrijo, a zadnje čase kot krokar vpijejo: 'Prav nikdar!' Nevermore...
Žalost valovi. Tak val me zalije in grozi, da me posrka v globino, navsezadnje pa me zabriše na obrežje, kjer se raztreščim na tisoč bednih koščkov, zatem pa se zbiram, pobiram in krpam skupaj. Ker je treba pod tuš, pripraviti zajtrk, napraviti sendviče za v šolo in naposled poskrbeti, da moj obraz ni ves lisast od solza, ko ju pokličem: 'Jelka, Antonie, vstanita.' Velika postelja se predrami. Jelka zastoka v polsnu, Anotnie se pretegne, maček mrmraje skoči iz postelje in se zapraši v skledo z briketi.
Pri zajtrku me sinko zaslišuje s poštevanko, Jelka zamišljeno melje svoj prepečenec, v sobo vstopi jutro. Vsakdan je kot sekundno lepilo. Razpok sicer ne prekrije, drži pa dobro. Ko otroka s šolskimi torbicami odhitita proti avtu, zapahnem vrata za sabo in pomislim, da bi marsikdo bil rad na mojem mestu. Zgolj zato, ker imam streho nad glavo.


petek, 06. januar 2017

Vprašanja

Za to leto nimam nikakršnih sklepov. Življenje drvi mimo z neizprosno hitrostjo in jaz z njim. Če se ustavim, začutim, kako sem izčrpana in izvotlena, zato se raje ne zadržujem v vakuumu počitka in razmišljanj. Razen zjutraj, ko mi koledar od prvega januarja naprej, zastavi vprašanje.
1. Kaj je bila prelomnica v vašem življenju?
Ni mi treba dolgo razmišljati: to je bila odločitev, da se odselim na Nizozemsko. Ostalo je zgodovina.
2. Katero značajsko lastnost bi si želeli imeti?
Ko bi le bila bolj samozavestna, sem v hipu pomislila včeraj. Življenje bi bilo lažje brez večnega omahovanja, vedno v toplem in zadušljivem objemu območja udobja.
3. Katerih počitnic se najraje spominjate? Ob tem vprašanju so se mi naenkrat porodili trije odgovori. Poletne počitnice 2015, zadnje z Willemom, zadnje z Jelkinim in Antoniejevim papom. Počitnice 2016, ko smo bili prvič brez njega in smo ne le preživeli, marveč nam je uspelo celo tu pa tam uživati v bovškem poletju. Počitnice 2013, ko smo šli med drugim v Olimje, kjer smo uživali vsi, tudi nona Anica. Odločila sem se za slednje.
4. Do katerega leta bi radi živeli? Do devetdesetega. Glih sem dobro čez polovico. Recimo. Upam.
5. Kaj je prvo, kar storite zjutraj? Izpraznim pomivalni stroj. Dobrodošli v mojem predvidljivem življenju.
6. Kdaj ste nazadnje naredili nekaj prvič? Po tem vprašanju sem se odločila, da bom prvič v življenju naredila sarme. Predvčerajšnjim so dobro uspele. Pa mi nona Anica ob večerji reče: 'Se spomniš, kako si jih pred leti prismodila?' Presneto!!!! Očitno sem zažgane sarme dobro potlačila. Nona Anica ima izvrsten spomin. Morda je za Jelko in Antonieja bolje, da ne dočakam devetdesetega leta. Če bo šlo tako naprej, bom pred svojim sedemdesetim senilna kot prostozidarska loža.