Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 21. junij 2017

Kot klopca

Pred tednom dni sem znanki še napisala, da se je Antonie sprijaznil s dejstvom, da odrašča brez očeta. Včeraj se je izkazalo, da moja naivnost nima meja. Sinoči sem se spet prerekala z Jelko in Antonie je nenadoma zaithel, da si želi  novega očeta.
'Jaz sem že predolgo brez papa,' je jokal, 'saj otroci brez papa ne obstajajo!'
To je zato, ker se neprestano kregam, me je prešinilo. Stisnila sem sinka, ki me je med hlipanjem rotil, naj pospravim fotografijo, na kateri se pred poljem vijoličnih hijacint prešerno smejijo Willem, Jelka in Antonie. 'Tako žalosten sem, ko jo vidim.'
Stekla sem po stopnicah v dnevno sobo, pograbila fotografijo in jo položila visoko stran, na omaro v spalnici. Njegova najlepša fotografija, prahu v objem.
 'Mama, saj bom dobil novega papa, ane?'
Lepljiva sopara je visela v stanovanju.
'Tega ti ne morem obljubiti, ljubček.'
Jelka se je s stripom zaprla v sobo, da ni poslužala neutolažljivega joka. V naročju sem stiskala drhtečega fantka, ki, med tem ko to pišem, na srečo veselo plava eno zadnjih lekcij pred plavalno diplomo.
Na misel mi je prišla lesena klop, ki jo je Willem pred tremi leti postavil pred naš vrt. Odkar je umrl, nisem več sedela na njej. Nisem je vzdrževala in pustila sem, da jo je graciozno a nepreklicno prerastel rožlin.  Sinkovo žalovanje kot ta klopca. Zanemarila sem ga in skušala prekriti z novimi izkušnjami. Čeprav prerasla in napol skrita, je tudi Antoniejeva bridkost še vedno prisotna. V spomin in opomin.

sobota, 10. junij 2017

Jelka whisperer

Jelka in njena prijateljica mi na šolskem hodniku zarotniško zaupata senzacionalno novico: nekdo je na straniščna vrata napisal 'drek'. Moj smeh se odbija od sten, skušam se izvleči iz godlje s tem, da jima med krohotom dopovedujem, da to ni smešno. Skrajno  brezvezna akcija. Punci me debelo gledata in se začneta muzati.
'Zdaj pa grem gledat to nezaslišano besedo,' sem jima rekla, 'Jelka, pazi se, če vidim, da je pisava tvoja!'
Jelka me pisano pogleda: 'Nisem bila jaz!'
'Nikar se ne izgovarjaj,' iz razreda nenadoma prigrmi učiteljica Linda, 'ves čas si hodila iz razreda med ustvarjalno uro.' Skrivoma mi pomežikne.
Jelka zatopota: 'Nisem bila jaz!!!!'
Njena prijateljica zaprepadeno gleda učiteljico.
'Pa saj veš, da se jaz rada hecam s tabo, Jelka, ker ti to tako dobro prenašaš,' smeje pravi Linda.
Taka fejst punca je. Jelka ima srečo z učiteljicami na naši šoli. Linda je izjemna. Jelki se skoraj vsako šolsko jutro riše huda ura na obrazu, pa jo Linda potegne k sebi, ji nekaj prišepne in Jelka se nasmehne skoraj okoli glave, a so ji ušesa napoti. Rada bi vedela, v čem je Lindina skrivnost. Obvlada čarovnije dobre učiteljice.
Družno zreva v škandalozni napis na vratih.
'Kdor koli je že bil, je vsaj pravilno črkoval,' pravim.
'Ta razred iz dneva v dan vidno napreduje,' komentira učiteljica Linda.

ponedeljek, 05. junij 2017

Preganjanje malodušja

Včeraj mi je koledar zastavil debilno vprašanje: Ste kdaj imeli skrivnega oboževalca? Edini logični odgovor bi bil 'Pojma nimam, blage veze! Marš!' Neumna vprašanja obstajajo in to je empirični dokaz.
Obstaja sicer oboževalec, za katerega bi bilo za naju oba bolje, če bi ostal skrivni, ker sva nekompatibilna, ampak kaj češ, v življenju ne moreš imeti vsega. In to je današnji understatement. Ker jaz tu pa tam malo obupam. Predvsem, ko gledam znance, prijatelje in sorodnike, ki so trenutno na Ibizi, Menorci ali v Grčiji. Jebeni Facebook. Kje sem bila pa jaz? A naj objavim selfie na pokopališču? Če ni to moja prva izvirna ideja ta teden! Pa šele ponedeljek je.
Prijateljica mi reče, da ne smem gledati, kaj počnejo drugi. Prav isto ji jaz trobezljam, kadar njo popade malodušje. Drugim znam vedno svetovati, sama sebi pa sem slepa pega. Ampak tudi slepa pega zrno najde in se spoka z otrokoma v Belgijo k prijateljici, da ji lahko pametuje in se tako obe bolje počutita. That's what friends are for, hvala, Renata, le selfie sva pozabili narediti pred tvojo hišo, da ga pogledava takrat, ko misliva, da gre najino življenje v maloro.
Aja, pa še enega selfija mi ni uspelo narediti s prijateljema is študentskih let, ki sta pred mesecem dni bila na obisku. Ki sta me teleportirala 20 let nazaj. In s katerima sem šla zvečer popivat. Domov smo prišli, če citiram 'pijani, ampak ne ko živali'. Živeli! In potem sem šla prebrat ta zapis. In se usrala od smeha. Čeprav v bistvu ni smešno. Ampak, kako sem že zapisala? V življenju pač ne moreš imeti vsega. In meni je vsak navdih dobrodošel.

torek, 02. maj 2017

Ponedeljek po počitnicah

V ponedeljek zjutraj po vsakih počitnicah na hodniku v šoli kontroliram lasišča Antoniejevih sošolcev in oprezam za ušmi.
'Kako ste se imeli med počitnicami? Kaj ste počeli,' sprašujem malčke. Večina jih ne ve več. Nekateri pa so taborili, drugi so bili strašno daleč stran pri starih starših, ki v resnici stanujejo slabih 50 km dlje. Uši ni, odkrijem pa pet eoraptorjev, dva krokodila, enega tigra in enega mravljinčarja ter medvedje sledi.
Medtem ko s prsti češem goste rjave lase petletne deklice in razmišljam, katero žival bom odkrila pri njej, se mi približa malček iz paralelke. Prime me za roko, me poboža in mi pripoveduje o svojih počitniških dogodivščinah, dokler ga ne pride iskat učiteljica Kim, ki je bila včasih tudi Jelkina učiteljica. Otroci iz paralelke so nenavadno nemirni in uhajajo iz razreda.
Antoniejevi učiteljici naposled le uspe vse otroke napotiti iz hodnika v razreda. Le še midve ostaneva.
'Nekaj ti moram povedati,' mi reče, 'Otroci iz paralelke so pravkar izvedeli, da je med počitnicami umrl sošolkin bratec.'
Tudi dvoletniki umirajo.
In jaz jim tam iščem uši...
Zaključila sem, brezvoljno sem pograbila svoj nahrbtnik in pomahala Antonieju, ki je skupaj s sošolci sedel v krogu. Veselo mi je pomahal nazaj. Njegov razred bo o umrlem fantku izvedel šele tik pred odmorom. Še enkrat sem mu pomahala, Antonie pa mi je zvesto odmahal nazaj. In spet. In spet. Pa predme skoči Antoniejev veliki prijateljček, razširi roke in veselo predlaga: 'Objemček?'
Verjetno ga še zdaj malo bolijo rebra. Življenje je nalezljivo.

torek, 11. april 2017

Nedelja z najljubšim fantom na svetu

Z Antoniejem sediva na klopci v naravnem rezervatu, liževa sladoled in opazujeva mimoidoče. Tu pa tam prigalopira kakšen jezdec na konju ali poniju.
'Mama, zakaj konji tečejo samo takrat, ko jih udariš po riti,' nenadoma vpraša moj sinko. Tak krohot se me poloti, da me ljudje zaprepadeno gledajo, nekateri se smejijo z mano, drugi se v mislih trkajo po čelu.
Antonie se namršči: 'Preštejem do deset in če se ne nehaš smejati, se bom razjezil,' zaseslja. Oči se mi zasolzijo, trebušne mišice me spomnijo, da moram smeh večkrat trenirati. Sinko me srdito gleda. 'Oprosti, srček, o konjih nimam pojma, lahko pa greva na še en sladoled.' Na srečo se je strinjal. Sonce je grelo, narava se je nepreklicno prebujala, na nebu je bilo zaman iskati oblake.


sreda, 05. april 2017

Neizprosna pomlad

Žalovanje je dolotrajen, nepredvidljiv in zapleten proces. Po enem letu in pol se mi še vedno zdi, da se je naša družinska tragedija zgodila šele včeraj. Sreda popoldne. Pred osemdesetimi tedni ni bilo še nič narobe. Šele čez nekaj ur se bo zgodilo...
Po letu in pol je napočila neizsprosna pomlad. Nisem računala z metuljčki. Bili so dobrodošli. Veselo so frfotali v mojem trebuhu. Čisto mogoče, da je kratkotrajna in neutemeljena zaljubljenost nekaj povsem običajnega v dolgotrajnem obdobju bolečine in občutka izkoreninjenosti. Moja soseda, ki je pred pol leta odovela, žaluje čisto drugače. Medtem ko sama še redno zakopljem obraz v Willemove obleke, je soseda v treh tednih iz hiše spravila vse, kar je le mogla. Pepel svojega
soproga je vdelanega v prstane podarila ljudem, ki so ga imeli radi. Mi smo Willemov zvezdni prah pustili na enem mestu: v žari.
Nikjer ni nobenega pametnega priročnika o tem, kako preplezati to gorovje bolečine. Včasih mislim, da sem že nekako na pol poti, včasih se mi še vedno zdi, da mencam ob vznožju in razmišljam, kako naj se odpravim na to težko pot, ko pa imam zgolj na razpolago sandale in natikače. Sicer pa nihče ni opremljen za kaj takega. Vsak je prepuščen samemu sebi in verjetno je vsaka strategija pravilna.
Ni čudno, da se me je pred tedni polotila zaljubljenost in močna želja, da bi storila nekaj nezaslišanega. Logična anomalija v nekem nepredvidljivem procesu. Sicer pa se takoj pojavijo zadržki in praktične ovire: kaj pa naj storim? kako? s kom? in predvsem: kdaj le, preklemano, ko pa mi še za nujne stvari zmanjkuje časa? Ne smem zboleti, si zlomiti roke, še za rojstni dan se ne smem napiti, ker ne smem imeti mačka, ne smem po enajsti uri spat, ker ne smem skozlana skozi dan...
Prejšnji teden je Jelka na polnem šolskem dvorišču suvereno prijavila, da hoče očeta. Nekoč sem ji razložila, katerim pogojem bi moral predvideni novi oče ustrezati. Dva preprosta pogoja: moral bi imeti rad vse nas in mi trije bi morali imeti radi njega. Dovolj preprosto, da je skoraj nemogoče. In kot zanalašč sem med potjo iz šole domov na igrišču ugledala Frajerskega Atija (naj mu bo to odslej ime in priimek), ki se je ves privlačen nastavljal sončnim žarkom. Blagor tebi, sem pomislila, ko pa si po dolgem in počez ves frajerski. Ni me videl.


sreda, 29. marec 2017

Ni še čas

Zgodi se, da te čustva vržejo na finto. Ali pa sem kot ribnik, v katerega vržeš kamen, da malo vzvalovi, zatem se vodna gladina umiri. Spet sem tam, kjer sem bila. Zjutraj žalostna, zvečer zbita. Vmes pa kolikor toliko, odvisno od tega, koliko mi uspe obdržati ravnovesje.
S palcem sem neprestano tipala po notranji strani prstanca. Natanko pol dneva sem zdržala, nato sem si spet nadela prstan. Nekoč sem bila poročena. In srečna, ko sem se zjutraj zbujala ob partnerju, na katerega sem se lahko v vsakem trenutku zanesla. Ni mu bilo dano videti, kako mu otroka odraščata. V soboto bi mu bilo 51 let. Lep sončen dan je bil. Njegov oče se je skrušeno skušal držati pokonci, babica Van Kampen je ves čas pristavljala kavo, da se je zamotila.
Trden zakon je bil, ponosna sem bila, verjetno preveč srečna. Gledam, kako razpadajo druge zveze, hudo mi je, ker vem bolje kot nihče drug, kako je, ko se družina raztrešči. Nekateri po nekaj letih spoznajo, da vendarle niso za skupaj. Se zgodi. Verjetno sem toliko bolj otožna, ker vem, da sva z Willemom bila za skupaj. V dobrem in slabem. Zjutraj sem spet pomotoma posegla po njegovi nogavici, ki počiva na dnu košare s perilom, ki ga je treba zlikati. Imelo me je, da bi jo končno že vrgla stran, a sem jo vendarle vrgla nazaj v košaro. Tam ji je mesto.
Še vedno se muzam, ko pomislim na frajerskega atija. Moj čustveni vzgib je bil zabaven. Morda so bili hormončki. Večkrat ga vidim, kako frajersko pripelje svojega sinka v šolo. Tu pa tam kakšno frajersko spregovori z mano. Ah ja, tudi frajerji nenazadnje niso sposobni držati besede: v dobrem in slabem. Vsi imamo svoje šibke točke. Včasih se zalotim ob misli, da preziram ljudi, ki s svojim zakonom delajo ko svinja z mehom. Potem pa se zavem, da imam dovolj lastnih hib in preglavic. Aktivnejše se moram požvižgati na druge.