Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 12. november 2017

Brez zaščite

V soboto sem Jelko oddala pri njeni prijateljici, potem pa sva z Antonijem naletela na Frajerskega Atija  in njegovega sinčka, ki je nemudoma predlagal, da bi se šli igrat na bližnje pokrito igrišče. V meni se je začel odvijati notranji dialog.
A: Reci 'ne'. Izmisli si, da moraš v štacuno.
B: (Frajerskemu Atiju) Ja, pa pojdimo.
A: Auu, mona! Ja kdaj boš pa nakupila hrano?? Pa ravno si se malo ohladila, zdaj pa tvegaš, da boš cela smotana še ves naslednji teden!
B: Ah, bo že. Saj Antonieju delam uslugo.
A: Ti sama sebe farbaj!
B: Awwww, glej, kako je seksi, kako je enopotezno dvignil Antonieja na rame!
A: Awwww, tako bo tebe tudi z eno potezo zdvojkal.
B: Glej ga, kakšen frajer je. Kar zvočnik nad mizo je odklopil, da naju muzika ne bo motila med pogovorom.
A: Če se bo kdor koli obregnil ob to, boš videla, da bo še tebe obtožil.
B: Ooohhhhh, kako je frajerski.
A: Anede? Kot kak serijski morilec. Pa malo je že trhel.
B: Kdaj si se nazadnje pogledala v ogledalo?
A: Ej, se spomniš, da je zadnjič z eno lepo, mlado punco izbiral paradižinikove konzerve?
B: Kaj pa, če je bila samo dobra prijateljica?
A: Dve besedi imam zate: serial killer!
B: Kaj pa, če je bila samo dobra prijateljica?
A: Draga moja, vse, kar mu izleti iz ust, je čisti mindfuck!
B: Pa nisem jaz ravno v položaju, da bi se nad tem zmrdovala: fuk je fuk.
A: Pazi, da ne zanosiš.
B: Čepico iz aluminijaste folije si bom poveznila na glavo.
A: To je proti vesoljcem.
B: Pa saj on je en malček vesoljca.
A: Aaaaargh!!!!

Ves teden bom še malo smotana.

ponedeljek, 06. november 2017

Bye bye, Berry!

Ko sem Berryja pred sedemnajstimi leti prvič videla v enem izmed temačnih hodnikov Fakultete za humanistiko, sem si srčno želela, da to ne bi bil eden mojih profesorjev. Videti je bil namreč tak, kot da bo vsak trenutek totalno znorel. Strog, resen, mračen. Leta kasneje, ko je postal moj sodelavec, se je izkazalo, da je Berry eden najbolj človeških, zabavnih, inteligentnih in toplih ljudi, ki sem jih imela čast spoznati. O Berryju sem že pisala na tem blogu. En redkih modrih, zanesljivih in empatičnih moških v mojem življenju. K njemu sem vedno šla po nasvet, če me je v službi včasih zgrabila panika, jo je Berry vedno zrelativiral. Pa tako resen je znal usekati s svojimi pripombami, da sem komajda zadrževala krohot. Kot vodja naše skupine je sestanke vsakič zaključil z: 'Pa hvala za vaše sodelovanje ali pa vsaj za to, da mi ne mečete polen pod noge.' Študentje, profesorji in kolegi smo ga imeli radi in njegova beseda je bila zakon. Nekoč je na dnevu odprtih vrat fakultete delal strašno reklamo za njegovo smer, Nemščino. Nadel si je tak blesavi bavarski klobuk, slekel jakno in pokazal hude 'hozntregerje' in težil vsakemu bodočemu študentu, ki ga je prineslo mimo njegove stojnice. Nemščina na Nizozemskem ni popularna. 'Nemščina? Ni šans,' je Berryju smeje odvrnil neki fant. 'Ma ne bom jaz kriv, če si boš zavozil življenje,' je Berry vpil za njim, v veliko zabavo vseh prisotnih.
Prejšnji teden pa smo se od njega morali posloviti. Ves večer sem prejokala. Pa ljubi možakar sploh ni šel na drugo stran mavrice ali kaj podobnega, ampak samo v penzijo. V slovo so mu pripravili simpozij. Med svojim govorom nas je Berry spravil v solze in krohot. In potem pa kar konec. Berryjeva pisarna temna in pospravljena čaka na njegovo naslednico.

nedelja, 29. oktober 2017

Rammstein in tič

V četrtek zvečer sem obvisela na kavču pred televizijo.  To je tega zapisa vredno, ker je to redkost. Jesenske počitnice so bile v polnem zamahu. Otroka sta zmahana od celodnevnega plavanja zgodaj zaspala. Z razbolelimi udi sem v popolnem miru preklapljala po kanalih, dokler nisem pristala na kanalu Arte, kjer so predvajali koncert Rammsteina v Parizu. Prvič sem jih videla v akciji in šele po kakšnem četrtem komadu sem se zavedala, da sem kot priklenjena. Veličastni pirotehnični šov, aroganca, neotesano ritmično nabijanje, neusahljiva energija, kot da se je vse to preko ekrana prelilo skozi nekaj mojih membran in se skoncentriralo v eno samo željo: 'O, marička, to moram videti v živo!'
Moja rockerska duša je nazadnje tako trepetala, ko sem pred leti bila na koncertu Triggerfingerja.  Kapo dol za pobe Triggerfingerja, vendar so v primerjavi z Rammsteinom pravi Telebajski. Spodobni.
Prmejduš, no, da grem enkrat na koncert Rammsteinov, pa če napol oglušim ali oslepim, da le od začetka do konca slišim Du hast, da se le malce nalezem njihove neposredne nesramnosti. Ker mi bo res lažje broditi po usranih življenskih trenutkih.
Germanski polbogovi so udrihali, žagali in zažigali po stadionu, publika jih je primerno častila. Njihov nastop je bil začinjen s samoironijo, česar nisem pričakovala. Ko sem že nagibala, častna beseda, h ganjenosti, si je Till Lindeman iz hlač izvlekel tiča. OMG!!!!  OMG!!!!!!!
Iz njega je špricnilo kot iz gasilnega aparata. Usmeril ga je v publiko in brizgal ko manijak. Občinstvo pa v žvaniment.
Vse kar je prav. To, da pridem s koncerta slepa in gluha, nekako še sprejmem. Da pa pridem s koncertne dvorane še vsa popackana z umetno spermo... Človek si mora nekje postaviti mejo.

nedelja, 22. oktober 2017

Fuckin' cvetje v jeseni

Ves vikend se že izdatno smilim sama sebi. Slabo fizično počutje  botrovalo vsesplošni slabi volji doma. Kreganje, jok in trmarjenje. Tako obdobje pač. Ko bi mi le kdo za par ur prevzel vajeti... Kaj bi dala za topel objem po takšnem usranem dnevu. Od Frajerskega Atija, na primer. Se je tudi že zgodilo, mimogrede. Pri tem je tudi ostalo, ampak dovolj, da sem se na ta račun nekaj tednov zadovoljno muzala. Jelka ga je prejšnji teden omenila, češ, naj se pa z njim poročim, ker je ločen. Silno se je razhudila, ko sem se začela krohotati. V smeh sem prasnila, da bi prikrila zadrego. Ko sem ji omenila, da bi potem Antoniejev prijateljček postal njen 'krušni' brat, se je namrščila. Sicer pa, ko smo že pri tem, sem na Frajerskega Atija ravno včeraj naletela v trgovini. Ves je sijal. Novo stanovanje in nova služba. In nova punca. BENTI!!  :( Pa saj ju je bilo prav lepo gledati, kako sta družno izbirala paradižnikove konzerve. Nekaj časa sem oklevala med ljubosumjem in zavistjo ter možnostjo plezanja na drevo in potem v jok. Nekaterim se zadeve naenkrat vidno izboljšajo, drugi pa se pogrezamo v vedno globljo kašo. Moje življenje je kot bedna različica Cvetja v jeseni. Bledolična, zamorjena melodrama, ki ne vključuje valjanja po senu, kaj šele seksa.
Itak... Zame bi bil primernejši naš šolski ravnatelj, za katerega ni z gotovostjo trditi, da ima še majhne sinove, če jih sploh ima. Jelki se velikokrat utrnejo izjemne zamisli, zato je nočem frustrirati z malenkostnimi pripombami, češ, da se ravnatelj gotovo ne bi strinjal s tem, da bi ji pred enajstim letom kupili pametni telefon.
Sinoči mi je v kopalnici zaupala, da ve, da sem Miklavž pravzaprav jaz, ampak da bi novembra še vseeno rada nastavljala čevelj, da bi naslednje jutro notri dobila darilca. Še najraje vsak večer, ker tako ali tako ve, da jih kupujem jaz. Pa da Antonie tega absolutno ne sme vedeti, ker je še majhen.
'Slišim vsako vajino besedo,' se je zvonko oglasilo iz spalnice.
Z eno nogo sem že v grobu.

petek, 29. september 2017

Facts of Life

V nedeljo popoldne sem se z otroki vračala z jesenskega sprehoda po gozdu.
Jelka: Veš, ko bomo naslednjič spet šli v gozd, bi rada našla ježka. Pravzaprav dva ježka, samčka in samičko, da se bosta parila in dobila mladičke.
Jaz: Mhm.
Jelka: Mama, ti si se tudi parila, ane, da si dobila naju z Antoniejem. Papa je zlezel nate, ane?
Jaz: Mhm.
Jelkina prijateljica (zaprepadeno): Pa ja ne?!?!!!
Jelka: Hihi, pa ja, ja! Tudi tvoja papa in mama sta se parila.
Jelkina prijateljica (ogorčeno): To pa že ne!!!!
Jelka: Potem so te pa posvojili.
Jelkina prijateljica: Tebe so posvojili!!

sreda, 20. september 2017

Metallica


Čim smo včeraj prišli domov, sta se Antonie in Jelka zaprla v Jelkino sobo in nekaj kuhala. Čez pol ure sta prišla dol z listom papirja. Napisala sta oglas.
Z veliko Jelkino pisavo je zeleni flomaster razglašal:
Iščeva novega očeta.
Včasih smo bili v naši družini štirje, zdaj pa samo trije, ker je naš oče leta 2015 umrl.
Imava zelo strogo mamo, midva pa bi bila rada vzgajana brez pravil in z ljubeznijo ter s spoštovanjem.
Če si želiš biti najin oče:
1. Boš ti glavni.
2. Ne smeš imeti pravil.
3. Ni ti treba hoditi v službo
4. Edino, kar moraš narediti je to, da nama kupiš vsakemu svoj mobilni telefon.
Javi se.
'Zdaj bova pa res kmalu dobila novega očeta,' je po sobi veselo skakljal Antonie.
Vzela sta lepilni trak in se odpravila ven. Opazovala sem ju, kako složno lepita letak na smetnjak, in se zatekla k edinemu logičnemu zdravilu, k Metallici.
We're so fucked, je rohnelo iz zvočnikov. Imelo me je, da bi privila muziko do konca. Sicer pa...Dokler ne bosta objavljala razpisov za novo mamo, se ne smem preveč sekirati.

nedelja, 20. avgust 2017

Potolčena, a pokonci

Ogledala sem si film Poredne mame, kar je dobra novica. Ne do konca, ker sem nekje na sredi filma zakinkala. Kar je tudi dobra novica.
Po padcu se moraš pobrati. Umetnost je v tem, da si upaš zamajati, čeprav imaš občutek, da te nihče ne bo ujel. Vsaj na tla lahko v vsakem primeru računaš. S pomočjo prijateljice, strokovnjakinje in dveh dobrih sodelavk sem se skobacala na noge, kaj pa naj.
Saj ne da bi bilo vse v najlepšem redu, a bolje je. Preživela sem tudi prvo rutinsko kontrolo socialne zavarovalniške banke, ki mi vsak mesec odmeri vdovsko pokojnino. Kontrola... Ah ja, vsake toliko morajo preveriti, če je Willem še vedno mrtev... Prijazni dami sta mi med kratkim formalnim obiskom razložili, kakšen je postopek, če si dobim novega partnerja. Če še uradniki ne obupajo nad mano, potem to že nekaj pomeni. 'Če do tega pride, dragi gospe, bosta vidve prej vedeli od sorodnikov', sem jima hitela zatrjevati.
In potem smo šli čez vikend v Belgijo, kjer me je prijateljica moralno zakrpala, zatem pa na počitnice 'domov', v Bovec. Osvojili smo vse hoste in soške tolmune v premeru 6 kilometrov od hiše none Anice. Jaz sem zbirala kamne, Antonie pa storže in to strastno. Drugače povedano: če bi bila nona Anica veverica, ji letos ne bi bilo treba delati ozimnice.
Četudi sem precej rohnela nad otrokoma - nasvet, da moram pokazati, da sem jaz ta glavna, sem vzela smrtno resno - so bile to krasne, aktivne in na trenutke adrenalinske počitnice. Otroka sta se tu in tam celo trudila reči kakšno slovensko. Nono Anico pa so vidno zdelovala njena leta in vročina. Neko dopoldne je zadremala na verandi. Pri kosilu je sicer sveto zatrjevala, da absolutno ni spala. 'Seveda je,' je rekel Antonie po nizozemsko, 'še smrčala je.'  Nato se je obrnil k noni Anici in ji v lepi slovenščini rekel: 'Nona Anica, ti si grmela.' None Anice že lep čas ni nihče spravil v krohot.
Zadnji dan počitnic smo se šli kopat na Nadižo. Vsako leto gremo vsaj enkrat. Medtem ko je Antonie čofotal po vodi, je Jelka na plaži zamišljeno skladala kamenčke. 'Mama, veš, jaz mislim, da duša človeka, ki je umrl, poleti v trebuh noseče mamice in postane duša novega dojenčka.' V duhu sem videla Willema, kako se nam nasmejan približuje po produ.