Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 20. avgust 2017

Potolčena, a pokonci

Ogledala sem si film Poredne mame, kar je dobra novica. Ne do konca, ker sem nekje na sredi filma zakinkala. Kar je tudi dobra novica.
Po padcu se moraš pobrati. Umetnost je v tem, da si upaš zamajati, čeprav imaš občutek, da te nihče ne bo ujel. Vsaj na tla lahko v vsakem primeru računaš. S pomočjo prijateljice, strokovnjakinje in dveh dobrih sodelavk sem se skobacala na noge, kaj pa naj.
Saj ne da bi bilo vse v najlepšem redu, a bolje je. Preživela sem tudi prvo rutinsko kontrolo socialne zavarovalniške banke, ki mi vsak mesec odmeri vdovsko pokojnino. Kontrola... Ah ja, vsake toliko morajo preveriti, če je Willem še vedno mrtev... Prijazni dami sta mi med kratkim formalnim obiskom razložili, kakšen je postopek, če si dobim novega partnerja. Če še uradniki ne obupajo nad mano, potem to že nekaj pomeni. 'Če do tega pride, dragi gospe, bosta vidve prej vedeli od sorodnikov', sem jima hitela zatrjevati.
In potem smo šli čez vikend v Belgijo, kjer me je prijateljica moralno zakrpala, zatem pa na počitnice 'domov', v Bovec. Osvojili smo vse hoste in soške tolmune v premeru 6 kilometrov od hiše none Anice. Jaz sem zbirala kamne, Antonie pa storže in to strastno. Drugače povedano: če bi bila nona Anica veverica, ji letos ne bi bilo treba delati ozimnice.
Četudi sem precej rohnela nad otrokoma - nasvet, da moram pokazati, da sem jaz ta glavna, sem vzela smrtno resno - so bile to krasne, aktivne in na trenutke adrenalinske počitnice. Otroka sta se tu in tam celo trudila reči kakšno slovensko. Nono Anico pa so vidno zdelovala njena leta in vročina. Neko dopoldne je zadremala na verandi. Pri kosilu je sicer sveto zatrjevala, da absolutno ni spala. 'Seveda je,' je rekel Antonie po nizozemsko, 'še smrčala je.'  Nato se je obrnil k noni Anici in ji v lepi slovenščini rekel: 'Nona Anica, ti si grmela.' None Anice že lep čas ni nihče spravil v krohot.
Zadnji dan počitnic smo se šli kopat na Nadižo. Vsako leto gremo vsaj enkrat. Medtem ko je Antonie čofotal po vodi, je Jelka na plaži zamišljeno skladala kamenčke. 'Mama, veš, jaz mislim, da duša človeka, ki je umrl, poleti v trebuh noseče mamice in postane duša novega dojenčka.' V duhu sem videla Willema, kako se nam nasmejan približuje po produ.

sobota, 15. julij 2017

The summer of shit

'Si gledala film Poredne mame?' me je vprašala psihologinja.
Kako sem po letu in pol spet pristala na terapiji? Po hitrem postopku. Stalna borba z Jelko me je dotolkla. Njena neprestana jeza in očitki so mi bolj šli do srca, kot sem si upala priznati. Od tistega dne, ko mi je bilo jasno, da Antonie globoko žaluje za očetom, je šlo z mojim razpoloženjem po bregu navzdol. Prejšnji teden smo izvedeli, da lahko odplava za svojo plavalno diplomo, hkrati pa tudi, da nihče od sorodnikov ne bo imel časa, da bi bil poleg mene in Jelke tudi priča temu slavnemu dogodku. Prva Antoniejeva prelomnica brez očeta. Neutolažljivo je jokal in jaz z njim, ko je slišal, da niti njegov priljubljen bratranec, ki mu je sprva obljubil, da bo prisoten, vendarle ne bo mogel priti. In ko je Jelka v najbolj neprimernem trenutku spet izražala svoj gnev nad mano, se je v meni prelomilo še nekaj  in začela sem se dreti ko zmaj. Obenem sem prenehala spati, ker se me je vsak večer polastil dušeči strah, da se bom sesula in da tega naša ranljiva družinica ne bo preživela. Tako sama se še nikoli nisem počutila. V obupu sem se sredi noči odločila, da bom poklicala šolo in zdravnika. Ker je treba začeti od začetka. Ker je naivno misliti, da je treba vedno dati vse od sebe in se maksimalno truditi. In še večja neumnost je pri tem misliti, da bo celoten kozmos sodeloval s tabo. Ker če se še tako trudim, to ni dovolj in nikoli ne bo. In od drugih ne morem pričakovati ničesar. Pri meni ventilirajo svoj šit, verjetno zato, ker vedo, da sem ga vajena. Teža na mojih plečih postaja neznosna. Cena mojih štirinajst let sreče je zelo visoka. Skrajni čas je, da si ogledam Poredne mame in se začnem zgledovati po njih.

ponedeljek, 10. julij 2017

ABC za malenkostneže

Pred kratkim nam je uspelo zbrati vse astronavtske nalepke. Antonie jih je navdušeno lepil v album. Ko bi ga Willem le lahko videl... Včasih sem si ga predstavljala, kako bi s sinkom pregledoval strani, zanj zbiral nalepke, naložil bi si sopotno aplikacijo, s pomočjo katere si lahko opazoval izstrelitve rakete, površje marsa in podobno. Žal mi je bilo malčka, ki je bil za vse to prikrajšan, čeprav se tega ni zavedal. Ampak da smo pa zbrali vseh 160 nalepk, je bil pa izjemen dosežek. Meni v vsem otroštvu pri vseh možnih zbirateljskih akcijah ni uspelo zbrati vseh kartic ali nalepk.
Pravzaprav mi gredo take akcije na živce. Ker je treba hoditi po nakupih v določen supermarket, ker je treba odvečne kartice in nalepke sortirati ter spravljati in po facebooku in whatsappu soljudi buzerirati s seznami manjkajočih številk. Jaz bi se temu vsemu najraje izognila. Pa ne gre. Astronavtske nalepke so v kupčkih romale v naš dom.
Nek zagret očka s šolskega dvorišča me je vendarle prepričal, da sem mu poslala seznam manjkajočih nalepk. Potne srage so mi tekle po hrbtu, ko sem vsa živčna vtipkovala številke v majhno okence na ekranu svojega telefona. Ker če tega ne storim, čeprav nimam časa za to, bo moj sin hudo zapostavljen. Ja, to sem si mislila, častna beseda. Potiho sem preklinjala, ko sem se že stotič zmotila, ali pa mi je telefon spet iz cifer preklopil na črke. Kot da ne bi imela početi drugega. No, ampak trud se je obrestoval in Jelkina sošolka je čez nekaj dni prišla k meni s kupčkom nalepk za Antonieja.
KI SEM GA IZGUBILA!!! Še sama ne vem, kako mi je to uspelo, ampak vsa skrušena sem si to morala priznati.
Na srečo smo dobivali nalepke iz tega in onega konca, kupček odvečnih se je iz dneva v dan debelil in te sem obljubila Antoniejevemu prijateljčku. Njegova mama mi je poslala seznam, meni pa so se ob pogledu na številke in na dva debela kupčka kartic naredile lise po vsem telesu. 'Daj to meni, bom jaz zrihtala,' je rekla soseda, ki je na bolniški in se dolgočasi. Hvaležno sem ji prepustila zadevo.
Ko sem čez nekaj dni fantka pričakala na šolskem hodniku in mu rekla, da imam nekaj zanj, je njegov oče zavil z očmi in zavzdihnil: 'Astronavtske nalepke! Njegov album je že poln.' Ah, saj te razumem, kolega, sem si mislila, le prijazna sem hotela biti.
Te zbirateljske akcije nas delajo malenkostne. Mama Jelkine sošolke je bila menda sila jezna name, ker sem njen kupček nalepk izgubila. 'Pa kako sem se trudila, da sem jih dobila prek facebooka,' je baje dejala, 'tako, zdaj pa tudi tistih, ki jih še imam, ne bo dobila!' In njenemu soprogu se je zdelo pomembno, da to vem. Prejšnji teden je k nam priskakljala druga Jelkina prijateljica s  polno škatlo astronavtskih nalepk. Jelka, ki se je ravno igrala minecraft, jo je gladko ignorirala. Jelka ni zbirateljica. Hvalabogu!

sreda, 21. junij 2017

Kot klopca

Pred tednom dni sem znanki še napisala, da se je Antonie sprijaznil s dejstvom, da odrašča brez očeta. Včeraj se je izkazalo, da moja naivnost nima meja. Sinoči sem se spet prerekala z Jelko in Antonie je nenadoma zaithel, da si želi  novega očeta.
'Jaz sem že predolgo brez papa,' je jokal, 'saj otroci brez papa ne obstajajo!'
To je zato, ker se neprestano kregam, me je prešinilo. Stisnila sem sinka, ki me je med hlipanjem rotil, naj pospravim fotografijo, na kateri se pred poljem vijoličnih hijacint prešerno smejijo Willem, Jelka in Antonie. 'Tako žalosten sem, ko jo vidim.'
Stekla sem po stopnicah v dnevno sobo, pograbila fotografijo in jo položila visoko stran, na omaro v spalnici. Njegova najlepša fotografija, prahu v objem.
 'Mama, saj bom dobil novega papa, ane?'
Lepljiva sopara je visela v stanovanju.
'Tega ti ne morem obljubiti, ljubček.'
Jelka se je s stripom zaprla v sobo, da ni poslužala neutolažljivega joka. V naročju sem stiskala drhtečega fantka, ki, med tem ko to pišem, na srečo veselo plava eno zadnjih lekcij pred plavalno diplomo.
Na misel mi je prišla lesena klop, ki jo je Willem pred tremi leti postavil pred naš vrt. Odkar je umrl, nisem več sedela na njej. Nisem je vzdrževala in pustila sem, da jo je graciozno a nepreklicno prerastel rožlin.  Sinkovo žalovanje kot ta klopca. Zanemarila sem ga in skušala prekriti z novimi izkušnjami. Čeprav prerasla in napol skrita, je tudi Antoniejeva bridkost še vedno prisotna. V spomin in opomin.

sobota, 10. junij 2017

Jelka whisperer

Jelka in njena prijateljica mi na šolskem hodniku zarotniško zaupata senzacionalno novico: nekdo je na straniščna vrata napisal 'drek'. Moj smeh se odbija od sten, skušam se izvleči iz godlje s tem, da jima med krohotom dopovedujem, da to ni smešno. Skrajno  brezvezna akcija. Punci me debelo gledata in se začneta muzati.
'Zdaj pa grem gledat to nezaslišano besedo,' sem jima rekla, 'Jelka, pazi se, če vidim, da je pisava tvoja!'
Jelka me pisano pogleda: 'Nisem bila jaz!'
'Nikar se ne izgovarjaj,' iz razreda nenadoma prigrmi učiteljica Linda, 'ves čas si hodila iz razreda med ustvarjalno uro.' Skrivoma mi pomežikne.
Jelka zatopota: 'Nisem bila jaz!!!!'
Njena prijateljica zaprepadeno gleda učiteljico.
'Pa saj veš, da se jaz rada hecam s tabo, Jelka, ker ti to tako dobro prenašaš,' smeje pravi Linda.
Taka fejst punca je. Jelka ima srečo z učiteljicami na naši šoli. Linda je izjemna. Jelki se skoraj vsako šolsko jutro riše huda ura na obrazu, pa jo Linda potegne k sebi, ji nekaj prišepne in Jelka se nasmehne skoraj okoli glave, a so ji ušesa napoti. Rada bi vedela, v čem je Lindina skrivnost. Obvlada čarovnije dobre učiteljice.
Družno zreva v škandalozni napis na vratih.
'Kdor koli je že bil, je vsaj pravilno črkoval,' pravim.
'Ta razred iz dneva v dan vidno napreduje,' komentira učiteljica Linda.

ponedeljek, 05. junij 2017

Preganjanje malodušja

Včeraj mi je koledar zastavil debilno vprašanje: Ste kdaj imeli skrivnega oboževalca? Edini logični odgovor bi bil 'Pojma nimam, blage veze! Marš!' Neumna vprašanja obstajajo in to je empirični dokaz.
Obstaja sicer oboževalec, za katerega bi bilo za naju oba bolje, če bi ostal skrivni, ker sva nekompatibilna, ampak kaj češ, v življenju ne moreš imeti vsega. In to je današnji understatement. Ker jaz tu pa tam malo obupam. Predvsem, ko gledam znance, prijatelje in sorodnike, ki so trenutno na Ibizi, Menorci ali v Grčiji. Jebeni Facebook. Kje sem bila pa jaz? A naj objavim selfie na pokopališču? Če ni to moja prva izvirna ideja ta teden! Pa šele ponedeljek je.
Prijateljica mi reče, da ne smem gledati, kaj počnejo drugi. Prav isto ji jaz trobezljam, kadar njo popade malodušje. Drugim znam vedno svetovati, sama sebi pa sem slepa pega. Ampak tudi slepa pega zrno najde in se spoka z otrokoma v Belgijo k prijateljici, da ji lahko pametuje in se tako obe bolje počutita. That's what friends are for, hvala, Renata, le selfie sva pozabili narediti pred tvojo hišo, da ga pogledava takrat, ko misliva, da gre najino življenje v maloro.
Aja, pa še enega selfija mi ni uspelo narediti s prijateljema is študentskih let, ki sta pred mesecem dni bila na obisku. Ki sta me teleportirala 20 let nazaj. In s katerima sem šla zvečer popivat. Domov smo prišli, če citiram 'pijani, ampak ne ko živali'. Živeli! In potem sem šla prebrat ta zapis. In se usrala od smeha. Čeprav v bistvu ni smešno. Ampak, kako sem že zapisala? V življenju pač ne moreš imeti vsega. In meni je vsak navdih dobrodošel.

torek, 02. maj 2017

Ponedeljek po počitnicah

V ponedeljek zjutraj po vsakih počitnicah na hodniku v šoli kontroliram lasišča Antoniejevih sošolcev in oprezam za ušmi.
'Kako ste se imeli med počitnicami? Kaj ste počeli,' sprašujem malčke. Večina jih ne ve več. Nekateri pa so taborili, drugi so bili strašno daleč stran pri starih starših, ki v resnici stanujejo slabih 50 km dlje. Uši ni, odkrijem pa pet eoraptorjev, dva krokodila, enega tigra in enega mravljinčarja ter medvedje sledi.
Medtem ko s prsti češem goste rjave lase petletne deklice in razmišljam, katero žival bom odkrila pri njej, se mi približa malček iz paralelke. Prime me za roko, me poboža in mi pripoveduje o svojih počitniških dogodivščinah, dokler ga ne pride iskat učiteljica Kim, ki je bila včasih tudi Jelkina učiteljica. Otroci iz paralelke so nenavadno nemirni in uhajajo iz razreda.
Antoniejevi učiteljici naposled le uspe vse otroke napotiti iz hodnika v razreda. Le še midve ostaneva.
'Nekaj ti moram povedati,' mi reče, 'Otroci iz paralelke so pravkar izvedeli, da je med počitnicami umrl sošolkin bratec.'
Tudi dvoletniki umirajo.
In jaz jim tam iščem uši...
Zaključila sem, brezvoljno sem pograbila svoj nahrbtnik in pomahala Antonieju, ki je skupaj s sošolci sedel v krogu. Veselo mi je pomahal nazaj. Njegov razred bo o umrlem fantku izvedel šele tik pred odmorom. Še enkrat sem mu pomahala, Antonie pa mi je zvesto odmahal nazaj. In spet. In spet. Pa predme skoči Antoniejev veliki prijateljček, razširi roke in veselo predlaga: 'Objemček?'
Verjetno ga še zdaj malo bolijo rebra. Življenje je nalezljivo.