Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 25. september 2016

And we did it nevertheless...

Ko je lani Willem pretekel Nočni tek po Zaandamu, se je odločil, da bo naslednje leto šel teč pravi Dam tot Damloop, od Amsterdama do Zaandama. Ni mu bilo dano, saj je natanko teden zatem umrl.
Dolge mesece si nisem mogla obuti športnih copat in se znova lotiti tega, kar me je leta reševalo pred živčnimi zlomi: teka.
Če sem pomislila na tek, sem v isti sapi pomislila na agonijo, ki smo jo doživljali pred letom dni. Povsem neutemeljeno, kot se je izkazalo, a verjetno nisem bila edina, ki so ji take asociacije strašile po možganih.
Dokler se nisem nekega ponedeljka v maju, medtem ko sta bila otroka v šoli, usedla za računalnik in na tek prijavila najprej Jelko in Antonieja, zatem pa še sebe.
Še vedno lahko ostanem doma, sem si govorila. Vsak trenutek se lahko ustavim in odidem peš domov, sem si dopovedovala, ko sem po več kot polletnem premoru tekla po mostu z otoka. Tekla isto pot, zadnjo Willemovo traso. In tako sem storila tudi naslednji ponedeljek in ponedeljek za tem.
Boš šla res teč Nočni tek, so me spraševali. Dobra si, so dodajali.
Le kako naj Dam tot dam vikend povezujem s smrtjo? Ko pa je ta prireditev simbol vztrajnosti vzdržljivosti, druženja, povezanosti.
Tekla sem in in pretekla v dokaz, da se od teka ne umira.
In od žalosti tudi ne.


nedelja, 04. september 2016

Stotine vsakdanjih malenkosti

Stotine vsakdanjih malenkosti je, zaradi katerih lahko zabredem v globoko žalost.
'Papa,' je včeraj nenadoma zaklical Antonie. Ravno sem pospravljala kolesa v kolesarnico in kolena so mi klecnila. 'Kaj pa praviš, sinko,' ga vprašam. 'Nič, samo deklica za ograjo je klicala papa, pa sem jo malo oponašal,' mi je razložil, Doma se za mizo zazrem v rumeno-oranžno septembrsko svetlobo. Pred natanko 49-imi tedni sem ravno tako zrla v bleščeče zgodnjejesensko popoldne, medtem ko je poleg mene usihalo Willemovo življenje. Lep dan za smrt. Tudi včeraj, ko se je od življenja poslavljal sosed. Ljudem se zdi srhljiva misel, da te zgolj stena loči od umirajočega. Meni ne. Prijela sem ga za roko in mu v mislih rekla, naj pozdravi Willema in naj mu pove, da bo vse v redu. Takih bedarij ne izgovarjam na glas. Le sosedi šepnem: 'Nekoč bo tudi s tabo spet vse v redu, čeprav se ti to zdaj zdi nemogoče.'
Stotine vsakdanjih malenkosti... Tudi ta, da Antonie nikoli več nikomur ne more reči papa in pač mora nekoga posnemati.
Mimo priskače fantek iz soseske in beseda takoj nanese na finance.
'Antonie, jaz imam doma velik šparovček, ki je skoraj poln.'
'To ni nič! Jaz imam šparovček in še dve denarnici zapovrh.'
'Moj papa ima tisoč evrov!'
'Moj p... Moj... Jaz pa imam še veliko več denarja!'
Antonie ima sicer zadnjo besedo, a ve se, kdo je moralni zmagovalec. Nohti se mi zakopljejo globoko v dlani.
Na začetku počitnic smo šli skupaj s staršema Antoniejevega najboljšega prijatelja na izlet in medtem ko so otroci plezali po igralih, je Kajeva mama rekla svojemu možu: 'Vidiš, to zagrizenost ima po tebi, previdnost pa po meni.' Tovrstni pogovori... Zavem se, kako neprestano destiliram svojo izgubo in jo prekrivam z izgubo, ki jo trpita moja otroka ali Willemova starša in Willem sam, ker mu ni dano videti, kako njegova otroka odraščata.
Stotine vsakdanjih malenkosti. Tudi takih, ki me spravijo v dobro voljo.
Ko na primer preberem v časopisu, v rubriki Tega vam pa res ni treba vedeti, da je Dolly Parton nekoč na skrivaj sodelovala na tekmovanju za svojo najboljšo dvojnico in da jo je takrat premagal en travestit. Hehetam se, ko na facebooku vidim petelina, ki v modrih hlačah preganja kokoši po kurniku (Rooster wearing pants in Arizona). Willem bi crknil od smeha.
Stotine vsakdanjih malenkosti... Ko se ustavlja vlak pri Haarlemu opazim, da se je na pročelju štaba Hells angelsov snela črka H. Ells Angels. Kljukci...
Včeraj smo šli tudi v luna park, ki je ta teden v mestu. Nehote sem pomislila na to, kako smo pred slabim letom tam bili še vsi štirje. Ko sem še naivno mislila, da se nam nič hudega ne more zgoditi, simbolično grozečim oblakom navkljub.