Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 25. januar 2014

Verižna nagrada Liebster

Liebster nagrada. Hvala lepa, Anita, a ne bi ti že raje enkrat odšla v Rim, hehe?
Ok, naj vam bo, tokrat se grem še jaz.

Pravila igre:
1. Zahvali se osebi, ki te je nominirala in objavi povezavo do njenega bloga. (glej zgoraj)
2. Navedi 11 dejstev o sebi. (Smrtno resno, glej spodaj)
3. Odgovori na 11 vprašanj, ki ti jih je zastavil nominator. (A je treba po resnici?)
4. Z Liebster Award nagrado nominiraj 11 drugih blogerjev, ki imajo manj kot 200 spremljevalcev (Ti boga, a res, a jih sploh poznam toliko?)
5. Sestavi 11 vprašanj, na katera bodo morali tvoji nominiranci odgovoriti. (Pazite se, moji nominiranci!)
6. Nominirancem na njihovem blog napiši komentar in jih obvesti, da so bili nominirani. (Mater ej, do polnoči sem dobra.)

Dejstva o meni
1. Srečna v Deželi mlinov na veter...
2. ... čeprav neprestano na robu živčnega zloma.
3. Ne prenašam konfliktov...
4. ... zato pa kolnem kot kočijaž, da me le otroka ne slišita.
5. Včasih me otroka vendarle slišita.
6. Enkrat na leto moram k Sjorsju, da me dobro nategne.*
7. Znam splesti golobje gnezdo.
8. V kuhinji sem srečna.
9. Ponoči me velikokrat obišče gospa Insomnia.
10. Nekoč sem (seksualno) izkoristila napol pijanega tetoviranega tipa...
11. ... kar se mi še dandanes fajn zdi.

*Sjorsj je fizioterapevt, ampak to ni dejstvo o meni.

Odgovori na Anitina vprašanja:

1. Ura, ko greš običjano spat? Pozna.
2. Najljubša prostočasna dejavnost? Pisanje bloga.
3. Film ali knjiga? Knjiga, razen seveda The Commitments.
4. Najljubši zajtrk? Jutranji.
5. Nikon ali Canon? Pojma nimam.
6. Najljubša roža? Tulipan, hehe.
7. Bi zase rekel/la, da si srečen/na? Nnnnnja.
8. Pogledaš film do konca ali prej zaspiš na kavču? Zaspim, še preden se dobro začne.
9. Je vikend za žur ali za počitek? Za žur seveda. Žur mojih otrok, naj se ve.
10. Najljubši koncert, ki si ga obiskal/a? The Rolling Stones v Haagu.
11. Najljubša knjiga? Trenutno tista o Stoletniku, ki je zlezel skozi okno in izginil ali kako je že naslov v slovenščini...

Moja vprašanja;
1. Zakaj pišeš na svoj blog?
2. Katero je tvoje najlubše gospodinjsko opravilo?
3. Katero je tvoje najboljše zdravilo proti norosti?
4. Kaj delaš, če ne moreš spati?
5. Plašč ali bunda?
6. Mačka ali pes?
7. V katero državo bi se preselil(a), če bi se moral(a)?
8. Najljubši rock and roll štiklc?
9. Kaj te spravi v krohot?
10. Kaj te spravi ob živce?
11. Katera je bila tvoja 'najslavnejša' nerodnost?

And the award goes to:
Dost je blo.

nedelja, 19. januar 2014

Mirna urica

Neprecenljiva in nepričakovana urica miru. Ponavadi se pri nas v nedeljo tare otrok, po hiši naredijo tak raztur, da je veselje. Danes pa se je smela Jelka igrat k Jamie iz sosednje ulice. In Antonie je zaspal, ker je zjutraj vso hišo že ob šestih zbobnal pokonci. 'Lačeeen!!!!' Imelo me je, da bi mu v roko potisnila Willemovo ribiško palico, češ, pojdi si lovit ribe v reko Zaan, a mi srce ne da, ker je komaj dopolnil tri leta. Njegova rana lakota ni čisto nič presenetljiva. Včeraj je za večerjo pojedel dva koščka mesa, beljak od jajca, od zelenjave pa samo ketchup. Ampak zdaj spi, ker se je najedel kruha s sirčkom; v Deželi mlinov na veter pač za kosilo otepamo sendviče. Za nameček je po kosilu ponesreči zanalašč posul žebljičke po vsej dnevni sobi. Ker jih ni hotel pospraviti, je 'situacija terjala' (glej moj prejšni zapis) začasni izgon v njegovo sobo, kjer je pomotoma zaspal. Maček Maatje zadovoljno mrmra v svoji košari, Willem nam po internetu išče počitnice, vsaj upam, da je temu tako. Jaz pa si ne morem kaj, da tega ne bi zapisala, ker se bom že čez kakšno uro spraševala, če se je to res zgodilo. Popolnoma  mirna, zbrana, za mizo, s pogledom na parkec, čakajoč na trdo zimo in na katarzo.

sobota, 18. januar 2014

Pavliha


Včeraj sem na facebooku naletela na tale tekst:
'Roman Vodeb:
Starši naj ne popuščajo! Naj ne dovolijo, da jim otroci/mladci v lastnem domu zavladajo/zagospodarijo – predvsem so problematični sinovi. Starši naj imajo delitev vlog v starševanju: materina naloga in dolžnost je, da predvsem ljubi, očetova pa tudi, da kaznuje, če situacija to terja. Ne razvajajte otrok! Ne izpolnjujte jim vseh želja! Ne ločujte se! Žen(sk)e, spoštujte očete svojih otrok! Ne nasedajte emancipacijski/feministični ideologiji oz. propagandi!' 

Takoj sem se začela praskati za ušesi. A je to čisto zares nekje zapisal ali se moja prijateljica spet nekaj heca in izziva? Ta zapis je izzval spoštljivo število odzivov. Tudi mojega, v katerem sem avtorja obtožila morakvarstva.
Ampak tu sem se zmotila, kajti večkrat, ko preberem zgornje besedilo, bolj me lomi smeh in bolj me čudi, zakaj o tem sploh teče razprava. Tja v tri dni nanizani velelniki, samo po sebi umevni klišeji. Sprašujem se, ali jih je avtor, preden jih je stresel iz rokava, sploh precedil skozi možgane.
'Starši naj ne popuščajo, klicaj.' Se povsem strinjam, 'ne' je 'ne' mar ne? Doslednost, ne? Vse knjige o vzgoji in vsi učbeniki so je polni, ne? Ali pa je morda vseeno med nami kdo, ki to prvič sliši?  Težava je v tem, da je trdnost ne-ja v obratnem sorazmerju s stopnjo utrujenosti, nataknjenosti in akutne ali kronične prezaposlenosti, ne le v okviru slovenskih meja, naj bo to vsem jasno.
'Naj ne dovolijo, da jim otroci/mladci v lastnem domu zavladajo/zagospodarijo – predvsem so problematični sinovi'. Pri nas je to žal že dejstvo. Naš problematični triletnik je že tako ušel z vajeti, da se ga ne da pustiti samega doma, da se ves dan samo igra, popoldne noče več spati in sam določa, kdaj bo šel lulat. Aja, pa ničesar noče jesti. Ampak nekako nama z Willemom srce ne da, da bi mu izprašila hlače. Naj za malega že kar zdaj rezerviram celico v zaandamskem zaporu, da slučajno ne pristane v razpitem amsterdamskem, ali obstaja še kakšno upanje za nas?
'Starši naj imajo delitev vlog v starševanju: materina naloga in dolžnost je, da predvsem ljubi, očetova pa tudi, da kaznuje, če situacija to terja.' Torej če situacija pri nas terja najostreši ukrep: osamitev na stranišču, moram počakati na Willema, ki se čez dva dni vrne iz Nemčije? Ker če jaz odvlečem Jelko na sekret, ker je pravkar mahnila Antonieja, nisem dovolj ljubeča mati? Zanjo tisti trenutek prav gotovo ne, res je. Ta kljukec od Vodeba ima spet neizpodbitno prav.
'Ne razvajajte otrok, klicaj.' Hja, saj jih ne. A kaj, ko si razvajenega otroka vsakdo razlaga drugače. Nam se zdi razvajena Jelkina prijateljica Rosanne, ker ima svoj iPad, njenim staršem pa se zdi nedopustno to, da Jelki ni treba pojesti vse hrane na krožniku. Nekoč mi je še znanka očitala, kako sem Jelko razvadila, da lahko zaspi zgolj v postelji, častna beseda. Ampak ok, jawohl Herr Vodeb!
'Ne izpolnjujte jim vseh želja. Aja, pardon, klicaj.' Tale ga pa pihne. Kajti velikokrat me ima, da bi Antonieju brezpogojno ustregla vsakič, ko me prosi, da mu kruh namažem z drekcem. Tovrstno besedišče je silno aktualno, a o tem na žalost Vodeb molči in jaz ne vem, kako naj si pomagam. In če me spomin ne vara, sem bila tudi tako nesposobna, da Jelki nisem bevsknila kategoričnega ne-ja, ko mi je že nekajkrat zaupala, da bi se rada peljala z raketo v vesolje. Če se ne motim, sem nekaj blebetala o tem, da bo morala postati astronavt in se na vso moč truditi v šoli. Nesposobna mati, marš!
'Ne ločujte se!' Še na misel mi ne pride, dva klicaja. Dokler mi Willem po nizozemsko relativira vsako skrb, čeprav je nesposoben oče, ki je predvsem ljubeč in ga velikokrat ni doma ravno takrat, ko situacija terja kaznovalne ukrepe.
'Otroci, predvsem mladci potrebujejo očeta, da jih v puberteti drži v normali, pod kontrolo; če ne, mladci pobesnijo in nobena mama/ženska jih ne more spraviti v red.' Mladci... Jaz jih poznam kar nekaj, ki so pobesneli predvsem zato, ker so jih očetje imeli pod kontrolo. Sicer pa močno upam, da bo oče mojih otrok kolikor toliko v formi, ker stvari že zdaj uhajajo iz rok: glej sliko spodaj, da ne bo pomote, to je hčerka, sina si nisem niti upala fotografirati.
'Žen(sk)e, spoštujte očete svojih otrok, spet klicaj.' By the way, čemu služi tisti oklepaj? A da ne zaidem predaleč. Le eno vprašanje: Kaj pa, če je kreten? Ker teh se kar nekaj drenja po svetu.
'Ne nasedajte emancipacijski/feministični ideologiji oz. propagandi, zadnji klicaj, hvalabogu.' Naivna kokoš kakršna sem, ki sem desetletja nasedala vsem emancipacijskim sleš feminističnim idejam, misleč, da gre zgolj za enakopravnost žensk, ne pa za nespoštovanje očetov svojih otrok. A grem predaleč? Willem je pravkar pri roki, za nasvet. Na hitro mu prevedem zgornji tekst in dodam nekaj podatkov o avtorju zgornjih vrstic. 'Kaj je to zaeden prezgodaj ostareli pavliha,' vpraša Willem, ki je vse življenje prebil v Deželi mlinov na veter. Res bi bila neumna, če bi se ločila in če ga ne bi spoštovala.

nedelja, 12. januar 2014

Smrtno resno!

Ja, ja! Če je v Deželi mlinov na veter kaj jemati smrtno resno, je to plavanje. Ker voda je povsod. In ker Nizozemci dejansko mislijo, da otroke nadvse mikajo blatni kanali, mrzle reke oziroma razpenjeno Severno morje, je nujno, da se pamži čimprej naučijo plavati.
Glede na to, da živimo na tako imenovanem otoku na leni reki Zaan, sem Jelko pred pol leta vpisala na plavalni tečaj. 'Kakih pet mesecev boste morali čakati,' me je opozorila gospa na blagajni bazena. Hja, če ne gre drugače, sem si mislila in trdno upala, da Jelko med tem ne bo zgrabila nepremagljiva želja po tem, da mi ne bi na glavo skočila s kolesa vsakič, ko se peljeva po zaanskem mostu v mesto.
Štirje meseci so nekako minili brez kakršnih koli tovrstnih izgredov. Konec novembra je prispela pošta: Jelka lahko začne s plavalnim tečajem ob sredah in petkih! Hura, hura!
Polna pričakovanja je Jelka v garderobi čakala na svojo učiteljico plavanja. Pravzaprav... polni pričakovanja smo čakali prav vsi. Ker je pač plavanje čisto resna zadeva, si je Willem tisto popoldne vzel prosto. Čisto po naključju je z Jelko začel s plavalnim tečajem tudi njen sošolec Marin (Jelka mu pravi 'Mandarin', hehehe). Izkazalo se je, da ne bosta imela učiteljice, temveč učitelja Reneja. Za katerega se bo čez nekaj tednov izkazalo, da mu je ime Edwin.
Trije miški, Jelka, Marin in njegova sestrična Mira, so se priključili začetni skupini. Starši in mlajši bratci in sestrice smo jih motrili - bodriti jih na srečo ni bilo treba - na tribuni ob bazenu. Večina mamic je v potnih sragah vzdihovala in zavijala z očmi. Ne vem zakaj, ampak plavalni tečaji so tu iz popolnoma neznanih razlogov, muka za matere. Ena zašvicana in zaripla je marširala ob ograji in bevskala: 'Plavaj, Dominique! Plavaj!! Ubogaj učitelja,' in mrko dodala v mojo smer: 'To vse drago stane!'
Plavalni tečaj na Nizozemskem ni nikakršen hec, častna beseda. Otroci se morajo najprej prečofotati skozi dve rdeči skupini, eno oranžno, eno rumeno, dve modri in eno zeleno, potem si šele smejo priplavati takozvano diplomo A. Proces, ki lahko traja celo leto in ti lahko naredi resno luknjo v denarnici.
Še sreča, da Jelki zaenkrat imenitno gre. S širokim nasmeškom skače z roba bazena, se vrže vznak v vodo in potone ko kamen, vztraja par sekund pod vodo. Ko Rene (Edwin) vidi, da je ni strah, ji edini v skupini ne da plovca. Napaka, dragi Rene (Edwin)! Jelka se hudo mršči in hoče ven. Oziroma tudi ona hoče plovec.
Po dveh plavalnih lekcijah Jelka z Ma(nda)rinom in Miro že pristane v nadaljevalni rdeči skupini, kjer morajo otroci deset sekund zdržati pod vodo ter hrbtno odplavati nekaj metrov. Učiteljica Pavla (za katero se na srečo čez nekaj tednov izkaže, da ji je dejansko tako ime) skrbno beleži vse podvige. Naši trije junaki s strahospoštovanjem gledajo otroke v globljem delu bazena. Oblečeni in obuti skačejo v globino in pod vodo plavajo skozi luknjo v posebnem platnu, nameščenim v bazenu. Pravzaprav nisem prepričana, če bi to meni uspelo. Ob sredah peljem Jelko na plavalni tečaj jaz, ob petkih Willem. Še zdaj mi ni jasno, zakaj je nizozemskim materam to taka nočna mora. Vroče je, ja! Ampak če si pod pulover oblečeš mikico, pulover pa pustiš v garderobi, to ne sme biti taka težava. Če pa prideš v popolni motociklistični opremi s čelado vred - prisežem, da si ne izmišljam - potem imaš pač problem. Pa to, da vlažne nogice ne gredo ravno rade v volnene žabe, si je tudi vredno zapisati za uho. Male bratce in sestrice pa je treba zamotiti, ker po definiciji silijo pod ograjo v vodo. Če pa je tako fino!
V petek si je Jelka pričofotala oranžni trakec. Zdaj pa ne bo več heca. V sredo bo treba že 'desna roka; Superman, leva roka: Mega Mindy'. Kravl! Na smrt resna zadeva, ni kaj.


Bratec in sestrica

Jelka in Antonie se gresta skrivalnice. Antonie šteje približno do dvajset. Jelka ve, da mu tam nekje pri šestnajst zmanjka štrene, da bo vsak trenutek sledila dvajsetica in neizogibni: 'kdor ni skrit, ga bom zasačil'. Glede na pomanjkanje primernejšega skrivališča, Jelka zleze pod odejo, ki -povsem logično- leži sredi kuhinje. Antonie priskaklja iz dnevne sobe, saj Jelke ni našel v njenem običajnem ne več tako skrivnem kotičku za zavesami. V hipu seveda opazi kupček pod rdečo odejo z belimi pikami in jo zmagoslavno odgrne. Jelka zavrisne, Antonie pa, izjemno navdušen nad  njeno iznajdljivostjo, zaukaže: 'Zdaj pa pojdi ti štet, jaz pa se ti skrijem pod odejo!' In tako se je tudi zgodilo. Še najmanj dvajsetkrat.