Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 21. junij 2017

Kot klopca

Pred tednom dni sem znanki še napisala, da se je Antonie sprijaznil s dejstvom, da odrašča brez očeta. Včeraj se je izkazalo, da moja naivnost nima meja. Sinoči sem se spet prerekala z Jelko in Antonie je nenadoma zaithel, da si želi  novega očeta.
'Jaz sem že predolgo brez papa,' je jokal, 'saj otroci brez papa ne obstajajo!'
To je zato, ker se neprestano kregam, me je prešinilo. Stisnila sem sinka, ki me je med hlipanjem rotil, naj pospravim fotografijo, na kateri se pred poljem vijoličnih hijacint prešerno smejijo Willem, Jelka in Antonie. 'Tako žalosten sem, ko jo vidim.'
Stekla sem po stopnicah v dnevno sobo, pograbila fotografijo in jo položila visoko stran, na omaro v spalnici. Njegova najlepša fotografija, prahu v objem.
 'Mama, saj bom dobil novega papa, ane?'
Lepljiva sopara je visela v stanovanju.
'Tega ti ne morem obljubiti, ljubček.'
Jelka se je s stripom zaprla v sobo, da ni poslužala neutolažljivega joka. V naročju sem stiskala drhtečega fantka, ki, med tem ko to pišem, na srečo veselo plava eno zadnjih lekcij pred plavalno diplomo.
Na misel mi je prišla lesena klop, ki jo je Willem pred tremi leti postavil pred naš vrt. Odkar je umrl, nisem več sedela na njej. Nisem je vzdrževala in pustila sem, da jo je graciozno a nepreklicno prerastel rožlin.  Sinkovo žalovanje kot ta klopca. Zanemarila sem ga in skušala prekriti z novimi izkušnjami. Čeprav prerasla in napol skrita, je tudi Antoniejeva bridkost še vedno prisotna. V spomin in opomin.

sobota, 10. junij 2017

Jelka whisperer

Jelka in njena prijateljica mi na šolskem hodniku zarotniško zaupata senzacionalno novico: nekdo je na straniščna vrata napisal 'drek'. Moj smeh se odbija od sten, skušam se izvleči iz godlje s tem, da jima med krohotom dopovedujem, da to ni smešno. Skrajno  brezvezna akcija. Punci me debelo gledata in se začneta muzati.
'Zdaj pa grem gledat to nezaslišano besedo,' sem jima rekla, 'Jelka, pazi se, če vidim, da je pisava tvoja!'
Jelka me pisano pogleda: 'Nisem bila jaz!'
'Nikar se ne izgovarjaj,' iz razreda nenadoma prigrmi učiteljica Linda, 'ves čas si hodila iz razreda med ustvarjalno uro.' Skrivoma mi pomežikne.
Jelka zatopota: 'Nisem bila jaz!!!!'
Njena prijateljica zaprepadeno gleda učiteljico.
'Pa saj veš, da se jaz rada hecam s tabo, Jelka, ker ti to tako dobro prenašaš,' smeje pravi Linda.
Taka fejst punca je. Jelka ima srečo z učiteljicami na naši šoli. Linda je izjemna. Jelki se skoraj vsako šolsko jutro riše huda ura na obrazu, pa jo Linda potegne k sebi, ji nekaj prišepne in Jelka se nasmehne skoraj okoli glave, a so ji ušesa napoti. Rada bi vedela, v čem je Lindina skrivnost. Obvlada čarovnije dobre učiteljice.
Družno zreva v škandalozni napis na vratih.
'Kdor koli je že bil, je vsaj pravilno črkoval,' pravim.
'Ta razred iz dneva v dan vidno napreduje,' komentira učiteljica Linda.

ponedeljek, 05. junij 2017

Preganjanje malodušja

Včeraj mi je koledar zastavil debilno vprašanje: Ste kdaj imeli skrivnega oboževalca? Edini logični odgovor bi bil 'Pojma nimam, blage veze! Marš!' Neumna vprašanja obstajajo in to je empirični dokaz.
Obstaja sicer oboževalec, za katerega bi bilo za naju oba bolje, če bi ostal skrivni, ker sva nekompatibilna, ampak kaj češ, v življenju ne moreš imeti vsega. In to je današnji understatement. Ker jaz tu pa tam malo obupam. Predvsem, ko gledam znance, prijatelje in sorodnike, ki so trenutno na Ibizi, Menorci ali v Grčiji. Jebeni Facebook. Kje sem bila pa jaz? A naj objavim selfie na pokopališču? Če ni to moja prva izvirna ideja ta teden! Pa šele ponedeljek je.
Prijateljica mi reče, da ne smem gledati, kaj počnejo drugi. Prav isto ji jaz trobezljam, kadar njo popade malodušje. Drugim znam vedno svetovati, sama sebi pa sem slepa pega. Ampak tudi slepa pega zrno najde in se spoka z otrokoma v Belgijo k prijateljici, da ji lahko pametuje in se tako obe bolje počutita. That's what friends are for, hvala, Renata, le selfie sva pozabili narediti pred tvojo hišo, da ga pogledava takrat, ko misliva, da gre najino življenje v maloro.
Aja, pa še enega selfija mi ni uspelo narediti s prijateljema is študentskih let, ki sta pred mesecem dni bila na obisku. Ki sta me teleportirala 20 let nazaj. In s katerima sem šla zvečer popivat. Domov smo prišli, če citiram 'pijani, ampak ne ko živali'. Živeli! In potem sem šla prebrat ta zapis. In se usrala od smeha. Čeprav v bistvu ni smešno. Ampak, kako sem že zapisala? V življenju pač ne moreš imeti vsega. In meni je vsak navdih dobrodošel.

torek, 02. maj 2017

Ponedeljek po počitnicah

V ponedeljek zjutraj po vsakih počitnicah na hodniku v šoli kontroliram lasišča Antoniejevih sošolcev in oprezam za ušmi.
'Kako ste se imeli med počitnicami? Kaj ste počeli,' sprašujem malčke. Večina jih ne ve več. Nekateri pa so taborili, drugi so bili strašno daleč stran pri starih starših, ki v resnici stanujejo slabih 50 km dlje. Uši ni, odkrijem pa pet eoraptorjev, dva krokodila, enega tigra in enega mravljinčarja ter medvedje sledi.
Medtem ko s prsti češem goste rjave lase petletne deklice in razmišljam, katero žival bom odkrila pri njej, se mi približa malček iz paralelke. Prime me za roko, me poboža in mi pripoveduje o svojih počitniških dogodivščinah, dokler ga ne pride iskat učiteljica Kim, ki je bila včasih tudi Jelkina učiteljica. Otroci iz paralelke so nenavadno nemirni in uhajajo iz razreda.
Antoniejevi učiteljici naposled le uspe vse otroke napotiti iz hodnika v razreda. Le še midve ostaneva.
'Nekaj ti moram povedati,' mi reče, 'Otroci iz paralelke so pravkar izvedeli, da je med počitnicami umrl sošolkin bratec.'
Tudi dvoletniki umirajo.
In jaz jim tam iščem uši...
Zaključila sem, brezvoljno sem pograbila svoj nahrbtnik in pomahala Antonieju, ki je skupaj s sošolci sedel v krogu. Veselo mi je pomahal nazaj. Njegov razred bo o umrlem fantku izvedel šele tik pred odmorom. Še enkrat sem mu pomahala, Antonie pa mi je zvesto odmahal nazaj. In spet. In spet. Pa predme skoči Antoniejev veliki prijateljček, razširi roke in veselo predlaga: 'Objemček?'
Verjetno ga še zdaj malo bolijo rebra. Življenje je nalezljivo.

torek, 11. april 2017

Nedelja z najljubšim fantom na svetu

Z Antoniejem sediva na klopci v naravnem rezervatu, liževa sladoled in opazujeva mimoidoče. Tu pa tam prigalopira kakšen jezdec na konju ali poniju.
'Mama, zakaj konji tečejo samo takrat, ko jih udariš po riti,' nenadoma vpraša moj sinko. Tak krohot se me poloti, da me ljudje zaprepadeno gledajo, nekateri se smejijo z mano, drugi se v mislih trkajo po čelu.
Antonie se namršči: 'Preštejem do deset in če se ne nehaš smejati, se bom razjezil,' zaseslja. Oči se mi zasolzijo, trebušne mišice me spomnijo, da moram smeh večkrat trenirati. Sinko me srdito gleda. 'Oprosti, srček, o konjih nimam pojma, lahko pa greva na še en sladoled.' Na srečo se je strinjal. Sonce je grelo, narava se je nepreklicno prebujala, na nebu je bilo zaman iskati oblake.


sreda, 05. april 2017

Neizprosna pomlad

Žalovanje je dolotrajen, nepredvidljiv in zapleten proces. Po enem letu in pol se mi še vedno zdi, da se je naša družinska tragedija zgodila šele včeraj. Sreda popoldne. Pred osemdesetimi tedni ni bilo še nič narobe. Šele čez nekaj ur se bo zgodilo...
Po letu in pol je napočila neizsprosna pomlad. Nisem računala z metuljčki. Bili so dobrodošli. Veselo so frfotali v mojem trebuhu. Čisto mogoče, da je kratkotrajna in neutemeljena zaljubljenost nekaj povsem običajnega v dolgotrajnem obdobju bolečine in občutka izkoreninjenosti. Moja soseda, ki je pred pol leta odovela, žaluje čisto drugače. Medtem ko sama še redno zakopljem obraz v Willemove obleke, je soseda v treh tednih iz hiše spravila vse, kar je le mogla. Pepel svojega
soproga je vdelanega v prstane podarila ljudem, ki so ga imeli radi. Mi smo Willemov zvezdni prah pustili na enem mestu: v žari.
Nikjer ni nobenega pametnega priročnika o tem, kako preplezati to gorovje bolečine. Včasih mislim, da sem že nekako na pol poti, včasih se mi še vedno zdi, da mencam ob vznožju in razmišljam, kako naj se odpravim na to težko pot, ko pa imam zgolj na razpolago sandale in natikače. Sicer pa nihče ni opremljen za kaj takega. Vsak je prepuščen samemu sebi in verjetno je vsaka strategija pravilna.
Ni čudno, da se me je pred tedni polotila zaljubljenost in močna želja, da bi storila nekaj nezaslišanega. Logična anomalija v nekem nepredvidljivem procesu. Sicer pa se takoj pojavijo zadržki in praktične ovire: kaj pa naj storim? kako? s kom? in predvsem: kdaj le, preklemano, ko pa mi še za nujne stvari zmanjkuje časa? Ne smem zboleti, si zlomiti roke, še za rojstni dan se ne smem napiti, ker ne smem imeti mačka, ne smem po enajsti uri spat, ker ne smem skozlana skozi dan...
Prejšnji teden je Jelka na polnem šolskem dvorišču suvereno prijavila, da hoče očeta. Nekoč sem ji razložila, katerim pogojem bi moral predvideni novi oče ustrezati. Dva preprosta pogoja: moral bi imeti rad vse nas in mi trije bi morali imeti radi njega. Dovolj preprosto, da je skoraj nemogoče. In kot zanalašč sem med potjo iz šole domov na igrišču ugledala Frajerskega Atija (naj mu bo to odslej ime in priimek), ki se je ves privlačen nastavljal sončnim žarkom. Blagor tebi, sem pomislila, ko pa si po dolgem in počez ves frajerski. Ni me videl.


sreda, 29. marec 2017

Ni še čas

Zgodi se, da te čustva vržejo na finto. Ali pa sem kot ribnik, v katerega vržeš kamen, da malo vzvalovi, zatem se vodna gladina umiri. Spet sem tam, kjer sem bila. Zjutraj žalostna, zvečer zbita. Vmes pa kolikor toliko, odvisno od tega, koliko mi uspe obdržati ravnovesje.
S palcem sem neprestano tipala po notranji strani prstanca. Natanko pol dneva sem zdržala, nato sem si spet nadela prstan. Nekoč sem bila poročena. In srečna, ko sem se zjutraj zbujala ob partnerju, na katerega sem se lahko v vsakem trenutku zanesla. Ni mu bilo dano videti, kako mu otroka odraščata. V soboto bi mu bilo 51 let. Lep sončen dan je bil. Njegov oče se je skrušeno skušal držati pokonci, babica Van Kampen je ves čas pristavljala kavo, da se je zamotila.
Trden zakon je bil, ponosna sem bila, verjetno preveč srečna. Gledam, kako razpadajo druge zveze, hudo mi je, ker vem bolje kot nihče drug, kako je, ko se družina raztrešči. Nekateri po nekaj letih spoznajo, da vendarle niso za skupaj. Se zgodi. Verjetno sem toliko bolj otožna, ker vem, da sva z Willemom bila za skupaj. V dobrem in slabem. Zjutraj sem spet pomotoma posegla po njegovi nogavici, ki počiva na dnu košare s perilom, ki ga je treba zlikati. Imelo me je, da bi jo končno že vrgla stran, a sem jo vendarle vrgla nazaj v košaro. Tam ji je mesto.
Še vedno se muzam, ko pomislim na frajerskega atija. Moj čustveni vzgib je bil zabaven. Morda so bili hormončki. Večkrat ga vidim, kako frajersko pripelje svojega sinka v šolo. Tu pa tam kakšno frajersko spregovori z mano. Ah ja, tudi frajerji nenazadnje niso sposobni držati besede: v dobrem in slabem. Vsi imamo svoje šibke točke. Včasih se zalotim ob misli, da preziram ljudi, ki s svojim zakonom delajo ko svinja z mehom. Potem pa se zavem, da imam dovolj lastnih hib in preglavic. Aktivnejše se moram požvižgati na druge.

nedelja, 19. marec 2017

Čas je

Ko nekaj ubesediš, postane to resnično. Po prejšnji objavi, navijanju in rahlemu hujskanju znancev in prijateljev, so mi v trebuhu zafrfotali metuljčki. NIzozemska fraza za zaljubljenost. In ker po nekaj dnevih niso hoteli odfrčati, in tudi zato, ker tistih nekaj, ki spremlja tale blog, verjetno pričakuje neko nadaljevanje, sem frajerskega atija dregnila s sporočilom. Čisto nedolžnim, a vendarle, pobudo sem mu dala za pogovor. Prek aplikacije Whats app smo starši določenih razredov povezani, v primeru, da kdo od naših nadobudnežev izgubi telovadne hlače, šolsko torbo in podobno. Zato imam njegovo številko. Hja, mogoče pa si samo umišljam, da ga ne zanimam, da nisem v njegovi ligi in podobno. Ker sem bila v enem 'švungu' in sem imela neznosno potrebo po tem, da storim nekaj impulzivnega, nedostojnega za žalujočo vdovo. Delno do pretežno bipolarno.
Med oklepaji moram povedati, da sicer večkrat napišem 'vdova' in 'žalujoča vdova', vendar se v resnici ne poistovečam s tem, kar sem izgubila. So pa obdobja, ko se počutim tako, kot bi bila nekje na začetku. Kot bi časovna lilnijav zanko ujela tistih 14 let z Willemom, zaradi česa imam občutek, da so mi dogodki izpred sedemnajstih let bliže od tistih izpred petih. Zato mi je verjetno tudi poskočilo srce, kot bi mi pred dvajsetimi leti. Škoda le, ker se iz ogledala vsako jutro vame zazre zdelana ptica tajnik. O mater, to sem jaz sama. Ta zima je grdo gospodarila po mojem obrazu.
Frajerski ati se je mlačno odzval. For the record. Ampak zdaj imam vsaj mir. Metuljčki so se umirili. Vsak večer pred vrati prižgem svečko v Willemov spomin, danes pa sem opazila, da se je ohišje za svečo razbilo. Snela sem si poročni prstan in ga položila v škatlico. Čas je.

sreda, 15. marec 2017

Kaj če...

Pomlad... Sonce je nič kaj sramežljivo grelo šolsko igrišče, kjer je po pouku vrvelo kot v mravljišču. Na klopci sem razstavila škatlice s sendviči, sadjem in zelenjavo; pravšnji dan je za kosilo na prostem. Otroci so razgrabili živež - ob sredah se nam vedno pridruži še Jelkina prijateljica - ter se porazgubili med igrali.
K meni je prisede oče Antoniejevega sošolca. Dandyjevska baretka na pobriti glavi, očala, pod njimi poreden nasmeh, oprijeta črna majica, kavbojke, nikjer mu ni konca, tipu. Meri gotovo več kot dva metra. Mila marička potička, pomislim, kakšen frajer je to. In v naslednjem hipu me prešine, da sem pravkar nekoga premerila s pogledom, ki se ne rima z žalujočo vdovo. In čisto brez vsakega občutka krivde sem pomislila tudi, kako prikladno, da je ločen.
Ni ravno pametno, da tole objavljam, ker obstaja realna možnost, da kdo od mojih nizozemskih znancev ali sorodnikov (ujujuj!!!!) vdre v slovensko kodo in vsaj približno dojame, kaj tukaj pisarim. Do konca življenja se lahko v javnosti pojavljam samo z vrečko na glavi.  Ampak v moji realnosti je ta objava walk on the wild side, življenje na robu. Višek vznemirjlivosti, ki ga je treba izkoristiti in zabeležiti, ker se bo jutro po tem, tako kot marsikatero,  najverjetneje začelo v solzah.
Tudi taki dnevi so, ko v meni nenadoma nekaj vzvalovi.

sobota, 04. marec 2017

What else

Ko obcestne svetilke zasijejo in vržejo na tla dolge sence, se me poloti tesnoba. Že tedne sem nemirna. Viharne noči me prikrajšajo za spanec, občutek imam, da mi življenje na vseh področjih šepa. Moja nestrpnost se odraža na obnašanju Jelke in Antonieja. Brzdati se moram do skrajnosti, da me ne raznese. Kakšen dan še gre, potem pa spet dolgo ne. Ostro se zavedam, kako bom vse življenje sama morala sprejemati velike in male odločitve. Koliko žepnine naj dam otrokoma? Kako naj ju vzpodbujam, kako naj se spopadam z očeti drugih otrok, ki mi najedajo živce, kako naj ukrepam, če se na moja srboriteža smrt skregata z nekim smrkavcem, ki je sicer neznosen, a nikakor sam kriv?
Vsa ta vprašanja lahko kričim v noč, odmev se bo vsakič vrnil prazen. To spoznanje mi šibi kolena in me navdaja z brezupom. Sredi noči se prebujam z občutkom, da stojim na vrhu vrtoglavo visokega stolpa brez ograje. Sežem po knjigi in upam, da bom čez kako uro lahko spet zaspala. So obdobja, ko veliko berem. To pomeni, da premalo spim, ker se mi preveč nabere. Preveč vprašanj brez odgovorov, preveč aktivnosti, preveč konfliktov...
V službi me zgrabi panika, ko vidim, kaj vse moram opraviti. Včeraj sem že hotela poklicati Petro in odpovedati najin dogovor za kavo. In potem se spomnim njenega nasveta: 'Če ne utegneš meditirati petnajst minut, moraš pol ure!'
Petra je sodelavka, ki je pred desetimi leti tudi veliko prezgodaj odovela. Ko pomislim nanjo, pomislim tudi na to, da bo morda nekoč tudi z nami spet vse v redu. 'In ne glede na vse skupaj, se moraš brezpogojno imeti rada,' mi je nekoč rekla. Prav sem storila, da sem šla z njo na kavo. Ker sem medtem pozabila, da se moram vsemu navkljub imeti rada.
Pravkar sem poklicala prijateljico z najdaljšim stažem. Skozi solze sem ji pripovedovala o svojem bednem obdobju. Poslušala me je, bodrila me je, moje strahove je prestregla, da so mi, kot baloni, ki jih napihneš, potem pa jih spustiš, žvižgaje švigali pred očmi, potem pa uplahneli obležali na tleh. 
In zapovrh mi je povedala, kako se ji je takrat, ko je komaj opravila vozniški izpit, na cesto postavila krava. Ki se ji je ne glede na prigovarjanja, ni hotela umakniti. Žival jo je lep čas motrila s svojimi velikimi kravjimi očmi, dokler se ni odločila, da bi se bilo pametneje iti past. 
Knjiga, ki leži na moji nočni omarici, ne leži tam po naključju; Genijalna prijateljica Elene Ferrante. What else.


sobota, 18. februar 2017

Tu pa tam se zaplete

Pa tako lep je bil prejšnji konec tedna. Pa je kar kmalu prišlo do zapletov. Antonie je zbolel. Mali kup nesreče je kašljal in spal, vmes pa se mu je še zahotelo igrati družabne igrice z mano, ki sem bila vse prej kot družabna. Moje že tako razmajano ravnotežje je šlo v maloro kot vsi naši sneženi možje. Par korenov je ostalo za njimi. Zunaj je sijalo sonce, v službi me je čakalo kup dela, mene pa je grabila panika. Kot bi hodila po robu prepada. Najmanjši zdrs, pa bom omahnila v popolni kaos, kjer ne bom več imela niti malo vpliva na čisto nič. Občutek imam, da se mi vsaka stvar izmuzne iz rok. Doma skušam za računalnikom ujeti izgubljene ure v službi, za rep lovim roke za oddajo tega in onega. Namesto da svetujem študentom, se igram spomin in sestavljam sestavljanke s svojim najmlajšim. Še dobro, da lahko. Vmes prosjačim sosede in žlahto, naj mi popazijo nanj, da peljem Jelko v šolo in grem ponjo, ko se konča pouk. Še dobro, da lahko.
Ko tako čakam, stopi k meni oče enega izmed Antoniejevih sošolcev. Pove mi, da je tudi njegov mali zbolel. 'Bruhnil je kot v Izganjalcu hudiča,' je dejal. Kaj si je mislil, ko me je od krohota prepolovilo, verjetno nikoli ne bom izvedela.
Še s solznimi očmi sem se skušala resno zamisliti. Izganjalec hudiča... Nekateri imajo pa res smolo.

četrtek, 16. februar 2017

Očiščenje

Sobotno jutro. Jelka skoči iz postelje. Maček ji osuplo pomežikne, potem pa se še sam stokaje in mrmraje pretegne in se odpravi po stopnicah v dnevno sobo. Tudi Antonie se predrami. Pozdravim se z jutrom in skoraj ne morem verjeti: zunaj naletava sneg.
Otroka skačeta od navdušenja, malo zavoljo snega, malce pa zaradi tega, ker gresta na poskusno učno uro karateja.
Prvič v življenju vozim z avtomobilom po snegu. In se niti nikamor ne zabijem. Willem bi bil ponosen name. Šola borilnih veščin je skrita za gosto posajenimi bambusovimi stebli. Budini kipci  v svoja naročja vdano sprejemajo vedno nove snežinke.
V skupnem prostoru smo obsedeli pred stekleno steno in opazovali ubrano vajo odraslih. Kot bi plesali. Naenkrat se začnejo v parih medsebojno mikastiti. Antonie jih zaprepadeno gleda. In ujame pogled učitelja mojstra, ki smukne k nam - dobra dva metra ga je - in pomežikne mojemu malemu rdečelascu: 'Ne glej teh norcev.'
Čez dobre pol ure se mi lastna otroka neustrašno ruvata z drugimi. Da ne bo pomote: od mene se tega nista naučila.
Po učni uri smo se na parkirišču že lahko kepali. V Jelkino splošno veselje sem v navalu prešernosti na okno sosednjega avtomobila napisala Mater, je mrzlo.
Prvič po štirih letih smo si doma navlekli smučarske hlače, snežke in ta resne rokavice, iz kolesarnice smo pritovorili vse možne sanke - premoremo jih tri - ter se spravili nad tistih par centimetrov snega. Porabila sem skoraj vse korenje za vse tiste snežake. Jelka je minimalist. Naredila je sneženega ptička.
Tudi nedeljsko jutro je bilo belo. Spoštljivih 7 cm ga je zapadlo. Take nepopisne količine na Nizozemskem ponavadi povrzočajo popolne logistične infarkte, a na srečo je bila nedelja. Ves dan smo prebili zunaj. Mraz, sneg, sonce, prava zima. Tik preden sem zaspala, sem se zavedala, da sem po dolgem času gledala v oči Ireni iz prejšnjega življenja.

ponedeljek, 30. januar 2017

Januar

Januar se poslavlja. Zmrzal je v Deželi mlinov  na veter po treh tednih popustila. Kot bi se napovedovala pomlad. Jutranja zarja je že bolj zgodnja in iz službe se ne vračam več v trdi temi. Narava pritajeno brbota. Čmokaje sledim otrokom, ki oprezajo za vodomcem. Škornji se mi pogrezajo v blato in želim si, da bi se tema tudi v mojem srcu razblinila.
Če čas zdravi rane, zakaj mi je potem bolj hudo kot pred pol leta? Čigav avto še vedno pričakujem vsak večer? Komu zastavljam vprašanja in zaupam svoje dvome?
Komu v mrak šepetam, pa vem, da me ne sliši, in zakaj, zakaj, zakaj še vedno pričakujem neke vrste odgovor? Komu hranim kavbojke, majice in puloverje v omari? Tu pa tam zakopljem svoj obraz vanje in zaman upam, da bom še vedno zaznala njegov vonj.
Spomini so nezanesljiva družba. Včasih me tolažijo in bodrijo, a zadnje čase kot krokar vpijejo: 'Prav nikdar!' Nevermore...
Žalost valovi. Tak val me zalije in grozi, da me posrka v globino, navsezadnje pa me zabriše na obrežje, kjer se raztreščim na tisoč bednih koščkov, zatem pa se zbiram, pobiram in krpam skupaj. Ker je treba pod tuš, pripraviti zajtrk, napraviti sendviče za v šolo in naposled poskrbeti, da moj obraz ni ves lisast od solza, ko ju pokličem: 'Jelka, Antonie, vstanita.' Velika postelja se predrami. Jelka zastoka v polsnu, Anotnie se pretegne, maček mrmraje skoči iz postelje in se zapraši v skledo z briketi.
Pri zajtrku me sinko zaslišuje s poštevanko, Jelka zamišljeno melje svoj prepečenec, v sobo vstopi jutro. Vsakdan je kot sekundno lepilo. Razpok sicer ne prekrije, drži pa dobro. Ko otroka s šolskimi torbicami odhitita proti avtu, zapahnem vrata za sabo in pomislim, da bi marsikdo bil rad na mojem mestu. Zgolj zato, ker imam streho nad glavo.


petek, 06. januar 2017

Vprašanja

Za to leto nimam nikakršnih sklepov. Življenje drvi mimo z neizprosno hitrostjo in jaz z njim. Če se ustavim, začutim, kako sem izčrpana in izvotlena, zato se raje ne zadržujem v vakuumu počitka in razmišljanj. Razen zjutraj, ko mi koledar od prvega januarja naprej, zastavi vprašanje.
1. Kaj je bila prelomnica v vašem življenju?
Ni mi treba dolgo razmišljati: to je bila odločitev, da se odselim na Nizozemsko. Ostalo je zgodovina.
2. Katero značajsko lastnost bi si želeli imeti?
Ko bi le bila bolj samozavestna, sem v hipu pomislila včeraj. Življenje bi bilo lažje brez večnega omahovanja, vedno v toplem in zadušljivem objemu območja udobja.
3. Katerih počitnic se najraje spominjate? Ob tem vprašanju so se mi naenkrat porodili trije odgovori. Poletne počitnice 2015, zadnje z Willemom, zadnje z Jelkinim in Antoniejevim papom. Počitnice 2016, ko smo bili prvič brez njega in smo ne le preživeli, marveč nam je uspelo celo tu pa tam uživati v bovškem poletju. Počitnice 2013, ko smo šli med drugim v Olimje, kjer smo uživali vsi, tudi nona Anica. Odločila sem se za slednje.
4. Do katerega leta bi radi živeli? Do devetdesetega. Glih sem dobro čez polovico. Recimo. Upam.
5. Kaj je prvo, kar storite zjutraj? Izpraznim pomivalni stroj. Dobrodošli v mojem predvidljivem življenju.
6. Kdaj ste nazadnje naredili nekaj prvič? Po tem vprašanju sem se odločila, da bom prvič v življenju naredila sarme. Predvčerajšnjim so dobro uspele. Pa mi nona Anica ob večerji reče: 'Se spomniš, kako si jih pred leti prismodila?' Presneto!!!! Očitno sem zažgane sarme dobro potlačila. Nona Anica ima izvrsten spomin. Morda je za Jelko in Antonieja bolje, da ne dočakam devetdesetega leta. Če bo šlo tako naprej, bom pred svojim sedemdesetim senilna kot prostozidarska loža.


sreda, 04. januar 2017

Junak

Čudovite sosede imam. Nanje se lahko nanesem, če potrebujem varstvo za otroka, redno me presenetijo s pripravljeno jedjo, da mi tu pa tam ni treba kuhati.
Tri otroke imajo. Najmlajša ima štirinajst let, najstarejši pa dvajset. Ta je poseben fant, vztrajen, resen in trezen. In v družini ga vsi podpirajo. Ko je začel veslati v bližnjem klubu, sta se mu pridružili še sestra in mama. Ko se je lotil potapljanja, so ga vsakih štirinajst dni vozili precej daleč, da je opravil vse možne potapljaške tečaje, med drugim tudi reševalnega. Vesla še dandanes, le da je zdaj inštruktor v Amsterdamu.
Prejšnji teden je v kanuju dvosedu veslal po reki Amstel, skupaj s tečajnikom, starejšim Angležem.
Zaradi neobičajnega drena, v Amsterdamu namreč te dni poteka Festival svetlobe, sta se odločila, da bosta malce drugače odveslala do kluba. Pričelo se je mračiti in tam, kjer je bila reka Amstel najširša, sta v vodi nekaj opazila. Moj sosed je sprva mislil, gre za črno lisko ali raco, a ko sta priveslala bliže, sta videla, da se v vodi za življenje bori nek moški. Do njega sta priveslala ravno v trenutku, ko je izgubil zavest. Sosedov fant je takoj vedel, kako naj ukrepa, a v nestabilnem dvosedu je bilo zapleteno. S kolegom sta klicala na pomoč, vendar so mimoidoči očitno mislili, da se zafrkavata, Dokler neka turistka naposled ni poklicala reševalcev. V petih minutah je priletel policijski helikopter, pridrveli so gasilci in rešilni avto, gumenjak s policisti je priplul s tako hitrostjo, da je skoraj prevrnil dvosed. Z združenimi močmi so nesrečneža spravili na obrežje ter ga v kritičnem stanju prepeljali v bolnišnico. Čez nekaj dni je bil odpuščen. Francoski turist. Kaj je počel sredi reke z nahrbtnikom na ramah, zgodba ne pove. Sosedov poba mu je rešil življenje. Tako sem ponosna nanj, čeprav za njegovo dejanje nimam niti najmanjše zasluge.
Kaj je namen te zgodbe?
1. Ne hodite plavat  v reko sredi zime. Če pa si tej skušnjavi le ne morete upreti, vsaj nahrbtnik pustite na nabrežju.
2. Če kdo kliče na pomoč, morda resno misli.
3. S sosedi je vredno imeti dobre stike.
4. Lahko boste letos naključni junaki.
5. Pa srečnega in zdravega.