Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 19. september 2013

Ponedeljek z Antoniejem

Nov začetek tedna. Še v temi se po prstih odpravim v kuhinjo pripravljat zajtrk. Soseda pravkar pripelje psa s sprehoda. Nekateri so pač še bolj zgodnji. Mimo kuhinjskega okna pribrli lučka na kolesu. Nekdo že hiti v službo.
Med stiskanjem pomarančnega soka me premoti šum. Willem prinese Antonieja, vsega toplega, mežikajočega.
'Mama,' zastoka. Prevzamem malega fantka, ki se mi namesti v naročju. Nekaj časa se crkljava, dokler me nenadoma čisto bistro ne pogleda in reče: 'Televizijo gledala!'
V odgovor dobi čisto jasen 'ne', ampak očitno misli, da se mi je omračil um, zato zahtevo ponovi še nekajkrat. Ob četrtem ne-ju se ga poloti togota, po tleh pomeče nekaj stvari, ki so pravkar pri roki, potem pa se vda v usodo in pove, da je lačen in žejen. Seveda mu tokrat ugodim in postrežem z zajtrkom. Pridružita se Jelka in papa. Po zajtrku Jelko s kolesom peljem v šolo, Antonie pa ostane doma z Willemom, ki gre danes pozno v službo.
Ko pridem domov, sta moška že sestavila vse možne sestavljanke in z njimi prekrila tla v dnevni sobi.
Willem gre v službo, pomahava mu pred oknom, zatem pa se lotiva še poslednje sestavljanke, abecede. Antonie se je naveliča pri črki K in zabriše K - kravo pod omaro. Sicer pa je čas, da se odpraviva plavat.
V bazenu se pridruživa drugim dvoletnikom ter njihovim mamicam in dvema očkoma. Mala črnolasa Zenna na glas našteva sladkarije. 'Piškotek! Bonbonček! Čokolada!'
'Lačen,' se oglasi Antonie. Zennini mami je malo nerodno. V tem v vodo kot tanker zabrede učiteljica Yvette. Malčki se zagugajo na valovih. Škropimo se, brbotamo, potapljamo, skačemo, pojemo. Otroci se neizmerno zabavajo, razen največjega, Arturja, ki vsakič tuli ko zmaj. 'Lizika,' je slišati Zenno.
'Lačen,' zasitnari Antonie. Mala Pien, Yvettina hčerkica, na ves glas vsem sporoči, da svoje mame noče več videti. Plavamo do stopnic, kjer snamemo otrokom rokavčke in jih pustimo, da skačejo s stopnic v vodo, segajo na dno po igračke in skakljajo z obroči k mamicam. Še nekaj pesmic, nazadnje poslovilna, kjer vsi špricamo in mahamo. 'Sladoled,' zavpije Zenna. 'LAČEEEN,' zaveka Antonie. Hitro greva pod tuš, nato pa v garderobo, kjer dobi svojo rozinovo žemljico. Ko se kasneje ustaviva v pekarni, dobi od prodajalke še eno. Kosil seveda ne bo.
'Boš malinovec ali jabolčnik,' ga pobaram, ko prideva domov.
'Ja,' odvrne.
'Jabolčnik ali malinovec,' vztrajam. Malček se zamisli, potem pa vpraša: 'A imaš prsi?'
Tega nočem zanikati, čeprav bi lahko to storila, glede na obseg.
In potem se gre igrat. Preden greva v šolo po Jelko, greva še lulat. Zdaj se uči. Namesti se na školjki in zaseslja: psssssssss. In res, polula se! Ponosno potegne vodo in si gre v svojo sobo nalepit dinozavra. Te posebne nalepke sva pred nekaj dnevi kupila prav v ta namen.
Ko na mama-biciklu vsi trije prirajžamo iz šole, izmenično igram vloge mame, nogometne sodnice in krotilke. A pravo veselje je gledati bratca in sestrico, kako lepo se ujameta. Skrivata se. Jelka si z rokami pokrije oči in na glas šteje do dvajset. Lahko bi tudi gledala, ker se Antonie vedno skrije za zaveso. In potem je na vrsti Antonie. Tudi on šteje do dvajset, s to razliko, da izpusti sedemnajst, osemnajst in devetnajst. In pa... namesto oči si pokrije usta. Jelka se od smeha sesede na tla. Jaz pa tudi. Kot bi gledala Pujso Pepo, častna beseda.
In potem pride papa, povečerjamo, nakar je čas, da gremo gor. V Antoniejevi sobi na hitro v njegovo posteljico s tal položim sovo in zajca. Tako ljubki igrački, ki pa ju Antonie v svoji posteljici ne tolerira. POK! mali fantič vsakič v velikem loku zaluča sovo. BUMF! se ji na tleh čez sekundo zamolklo pridruži zajec. Jaz pa kar vztrajam.
Gremo še enkrat lulat. Na omari se šestim dinozavrom pridruži še sedmi. Antonieja mora preobleči papa. Tudi zobke pusti čistiti le njemu. Mene ima zaenkrat dovolj. Ampak knjigico mu pa le moram prebrati. Z nogami moram narediti krog na Jelkini postelji, ker Antonie zahteva 'veliko luknjo', oziroma široko naročje. Ugnezdi se in zbrano posluša. In potem ga smem odnesti v njegovo sobo ter ga položiti v posteljico.
'Lahko noč, najljubši fantek na svetu.'

'POK!'

'BUMF!'


ponedeljek, 09. september 2013

Umetniški konec tedna



Spet september, verjetno najbolj razgibani mesec v letu. Toliko prireditev, da ne vem, katere bi se udeležila. Ena mojih najljubših je umetniški bienale na našem mini otoku. Prebivalci otoka na reki Zaan imajo vsaki dve leti možnost prvi vikend v septembru spremeniti svojo hišo v galerijo, kjer razstavljajo okoliški umetniki, ali v malo koncertno dvorano, kjer v dnevni sobi nastopi trio flavtistk, pianist ali bobnar. Letos se je spet več kot trideset družin odločilo, da bo odprlo svoja vrata ljubiteljem umetnosti.
Že marca se začnejo prve priprave: prava hiša išče pravšnjega umetnika. Morda je celo obratno. Gospa Gea, ki stanuje v naši ulici, ne koleba. Svoje izdelke iz gline in stekla bo razstavila kar pri sebi doma.
Pri Eliji, fantku, s katerim hodi Antonie v vrtec, je razstavlja slikar Zenon. Z Jelko se odpraviva na obisk. Naš bienale smo otočani poimenovali tudi 'zijanje k sosedom'. Nekateri, častna beseda, hodijo po hišah zgolj zato, da bi si ogledali njihovo notranjost. Celo na anketi, ki jo kasneje izpolnim, je to eden izmed odgovorov na vprašanje 'Zakaj ste obiskali bienale?' Ker je možno obkrožiti več odgovorov, brezsramno obkrožim tudi tega.
Elijev oče naju z Jelko prisrčno sprejme. Njegov sinko je šel pravkar spat. Z Jelko nisva edini gostji, ampak Zenon, ogromni slikar, dvigne Jelko k eni izmed svojih nadrealistničnih stvaritev. 'Zgrabi jabolko, Jelka,' jo spodbuja. Jelka stegne roko, medtem, ko jo nekdo fotografira. Jelki so slike všeč. Lahko si izbere eno uokvirjeno razglednico. 'Za tvojo sobo,' poudari Zenon.
Potem greva v sosednjo hišo, kjer me prevzamejo serije malih obrazkov iz blaga. Med obiskovalci ujamem besedo 'zlovešči'. Malce spominjajo na portrete Marlene Dumas. Medtem ko očarano strmim v obrazke, se mi predstavi njihova stvariteljica: Ines. V njej prepoznam gospo, ki je zadnja dva dneva v invalidskem vozičku švigala (ja, častna, švigala je!) mimo našega kuhinjskega okna. V dnevno sobo se nagruča cela skupina obiskovalcev in z Jelko odideva h gospe Gei.
Na vrtu naju pričaka nemarno zleknjena glinena kokoš s silno dolgimi nogami, oranžnimi parklji in divje rdeče nalakiranimi 'nohti'. Uau, gospa Gea, tega pa nismo pričakovali od vas! Gospod soprog Jelki v ribniku razkazuje žabe. Nerada mi sledi v dnevno sobo. Naravnost ganljivi severni medved na pianinu se ponaša z rdečo pikico: prodan! Nasproti sta na knjižni polici še slon in bik. Oba pisana ko strela. Gospa Gea, no! Pa tako za nekam brezbarvno sem vas imela... Gea zasluti, da sem malo na trnih. Jelka med vsem steklom in keramiko, uj... 'Pridi enkrat drugič v miru pogledat,' mi šepne. Z veseljem, a kaj, ko severnega medvedka ne bo več.
Jelka smukne na vrt gledat žabe v ribniku. Ob kokoši se momljaje zbere nova skupina obiskovalcev. 'Pojdiva domov,' zaukaže mala rdečelaska.
Prepustila sem jo očetu in bratcu in se sama odpravila naprej po otoku. Ujeti mi je uspelo zadnji košček klavirskega recitala v sosednji ulici. Malo naprej se razveselim izvirnih skulptur: natrgan in nakodran papir s starih knjig. 'Fenomenalno,' vzklikne meni zelo znan glas. Moja bivša sodelavka Margreeth! Nikakršno presenečenje, seveda, nanjo vedno naletim na razstavah. Srečava se še štirikrat, vsakič se glasneje hehljava.
Velikokrat me zamika, da bi kaj kupila. Kipec deklice na bradlji. Sliko dveh otrok na zapuščeni ulici. Ribo in ribico. Skodrano knjigo. Tu pa tam prisluhnem pogovoru med umetnikom in obiskovalci. Nekje vsi obiskovalci osuplo pogledamo, ko neka gospa prav robato zarožlja s keramično strukturo, da bi jo malo preuredila. 'Nič se ne bo razbilo, saj sem jo pošteno spekla,' nam je, vsem zgroženim, navrgla.
Na koncu sem si hotela ogledati še največjo mojstrovino na otoku. Lokalni grafik je namreč dva dni spreminjal podobo ploščadi pred našim vrtcem. Odpravim se tja. 'Jebenti,' mi uide. Od dih jemajoče slikarije ni ostalo čisto nič. Nočni dež ni pustil niti sledi za temle:


Minljivost... Fotografijo sem snela s Facebookove strani Kunsteiland Zaandam.
Obrazki mi pa niso šli iz glave. Zlovešči ali ne. Odhitela sem domov, oddrdrala sila prepričujoč zagovor, po katerem je Willem prižgal zeleno luč, in odhitela sem k Ines. Z denarnico v roki sem se zrinila v dnevno sobo, kjer se je že trlo obiskovalcev. 'A zdaj boš pa navalila, ane, hehehe' slišim.
Margreeth. 'Hehehehe,' ji pritrdim. Izberem si štiri portretke.
Z malo truda in nekaj kletvicami jih z bucikami pritrdim na steno. 'Ja,' pravi Willem. Oddahnem si. In potem jih slikam, tako, za ta blog. Madona, naravnost srhljivi so, ampak zdaj so naši, moji, moji.