Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 25. maj 2016

Pogled naprej

Amsterdam Sloterdijk, knjigarna na kolodvoru. Tu prebijem pet minut, ko čakam na vlak za Leiden.
Pritegnejo me najmanj trije naslovi. Lahko bi jih kupila, če me ne bi prešinilo: ljuba duša, ne bodi trapasta, saj nimaš časa brati. S ščemečimi očmi sem stopila na peron.
Zvečer sem doma klicala mamo, na domačem telefonu je njena številka na četrtem mestu, za 'Blackware', podjetjem, kjer je bil Willem zaposlen enajst let. In pred mano se je odvil prizor izpred skoraj dvanajstih let, ko je bil na obisku Axel, lastnik podjetja, ki je z Willemom obdeloval še zadnje podrobnosti v delovni pogodbi. Potem smo v troje trčili s šampanjcem. Obetala se nam je brezskrbna prihodnost. Spomin je izpuhtel, moje življenje se mi je zazdelo še nekaj centimetrov votlejše in imelo me je, da bi zakričala: 'Svoje prejšnje življenje hočem nazaj!!!!'.
Ministrstvo za nemogoče zadeve ne obstaja.
Danes zjutraj sem otroka peljala v šolo, na poti proti domu pa sem se ustavila v knjigarni. Kajti če bom opustila vero v svetlo prihodnost, bo to začetek konca.


ponedeljek, 23. maj 2016

Zgornja ustnica

Sladoledar Goemans v Zaandamu je najboljši sladoledar na svetu. Na videz neuglednega možakarja poznamo vsi prebivalci in vsak ga tudi na cesti prijazno pozdravi. Njegov sladoled je najboljša tolažba in obljuba poletja na tako mrzel in turobno deževen poznomajski dan kot je bil današnji.
Ko se z otrokoma zbrano sladkamo, zavoham, da je nekdo od obiskovalcev pred kratkim jedel fižol, oziroma zelje, oziroma, sodeč po tem, kako je zaudarjalo, najbrž oboje. Če sem kdaj se pritoževala nad smradom, je Willem  v smehu imel navado reči: 'Svojo zgornjo ustnico vohaš.'
Jelka mu je tako podobna, svojemu očetu. Revica me skuša zadnje čase vedno presenetiti, ker sem tako pogosto žalostna in nejevoljna. V petek me je v spalnici pričakala cvetoča bilka, ki jo je Jelka našla na travniku. Tako lepo vazico je izbrala, da me je prizor pustil brez besed. Minimalizem.


Tale naša Jelka... Rešuje metulje pred utopitvijo, zadnjič je v stanovanje na jedilni žlici prinesla deževnika, ki ga je izkopala na vrtu in ga tako rešila gotove smrti, saj ga je nekdo menda živega zakopal. Nešteto pikapolonic je preselila iz smrtnonevarnih področij na naše vrtnice, kar neizogibno povrzoča izumiranje listnih uši, a tega ji raje ne razlagam. Mi vsaj ni treba brizgati strupa po zelenju.
Pri nas domuje v lončkih najmanj pet jelševih lepencev, dva ji je v varstvo zaupala Jona. Eden je na mojo grozo že izlegel rumeno-oranžna jajčeca. Nenehno preverjam, ali je preluknjani pokrovček na kozarcu dobro pritrjen.
Jelka se ure in ure igra in pogovarja s temi gomazečimi tovariši. Včasih se ji pridruži prijateljica iz soseske. Ki ima specifičen problem, s katerim se spopada kar nekaj otrok, a se njihovi starši sramujejo načenjati to temo. Tudi njeni. Jaz se z njimi igram burko nevednosti, a ko penetrantni smrad doseže moj nos, sem neizprosna. 'Punčka, pojdi se domov preobleč,' ji rečem.
'Mama, saj ona ne smrdi,' se Jelka zavzame za svojo prijateljico, 'Samo NJENO zgornjo ustnico vohaš!'
Willem bi bil tako ponosen nanjo.

sreda, 18. maj 2016

Guilty pleasures

Za binkošti smo bili v Belgiji pri prijateljih in prejšnjo soboto sem po dvajsetih letih spet gledala Evrovizijo. Preživela sem. Niti slabo mi ni bilo. Celo navdušeno sem navijala za Belgijo in Nizozemsko, potihem tudi za Latvijo in Gruzijo. In naposled složno z drugimi šimfala zmagovalko in 'pipota' s Poljske.
Ker me to ni pokončalo, sem v nedeljo znova gledala Evrovizijo: in to posnetek za gluhoneme, v znakovnem jeziku. Lahko bi vso oddajo opremili s podnapisi, pa niso. Še sreča, ker se že dolgo nisem tako zabavala. Z bolečim trebuhom in s solzami v očeh so se mi porodilo vprašanje: kako se gluhi učijo tujega jezika? Se učijo tujih znakovnih jezikov? Ker znakovni jezik namreč ni univerzalen.

ponedeljek, 2. maj 2016

Lieux de mémoire

Ko tu in tam krenemo po poteh spominov, mi je zvečine težko. Vsi naši priljubljeni kraji se zdijo brez Willema brezbarvni in votli. A nenapovedano se prikradejo v naše življenje tudi lahkotni trenutki, ko se zdi, kot bi skoraj ujeli srečo za rep.
Včeraj smo bili pri opu in omi v Noordwijkerhoutu, v Willemovi rodni vasici severno od Leidna. Glede na to, da nismo turisti, nas polja tulipanov ne bi smela več spravljati v trans, a na tem izpitu vsakič neslavno pogrnemo.
'Oh in ah' vzklikajoč smo skrenili s poti proti domu pred neskončne vrste rožnatih in rdečih tulipanov.
Pred dvema letoma je tu nastala čudovita fotografija: Willem z otrokoma, v ozadju pa vijoličaste hijacinte. Visi pri nas v dnevni sobi, kjer se vsak večer poslovim od njega, visi v kuhinje pri opu in omi, pri noni Anici... In vendarle, to pot me je naenkrat obšla misel, da je nemogoče biti nesrečen, če imaš tako obsešen arhiv čudovitih spominov.