Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 27. oktober 2013

Ko nona Anica odide

Ura še dve popoldan ni, meni pa se zdi, da je že čas za večerjo. Vsaj zmahana sem temu primerno. Za soboto sem vstala ob nečloveški šesti uri, na sekretu najmanj deset minut strmela v palce na nogah, da sem se predramila. S podstrehe je ropotanje sporočalo, da je pokonci tudi nona Anica. In da je slabo spala, tako kot jaz, sicer bi jo morala ob tem času prav temeljito buditi.
Pri Jelki v sobi prižgem luč. Rdečelaska zaspano zamomlja, naj grem stran. In se tudi spokam. V kuhinjo pripravljat zajtrk. Willem in Antonie prihlačata k mizi. Antonie je ves navdušen, ker se peljemo na Schiphol, na letališče, da bo videl letala ter da se bo seveda peljal v avtu. Nona Anica prinese svoji dve torbici, v kateri ji smuknem še dva sirčka za sestrično. Kovček je že nabito poln, predvsem čebulnic.
Čemerna sem, žalostna in na trnih. Vedno, kadar nona Anica odhaja.
Vsi zdomci imamo enake probleme. V tujini tujci, v Sloveniji turisti - z neprestanim občutkom da te nikjer ne jemljejo resno, dnevno kličemo ali skajpamo, čisto prevečkrat se poslavljamo, se bojujemo z občasnim akutnim domotožjem, na vse kriplje skušamo obdržati stike s prvotnimi prijatelji in pri tem nehote nemalokrat zabredemo v logistično godljo, v katero nas še globlje potisnejo občutki krivde. In velikokrat postopamo po letališčih. Starši in prijatelji so namreč vedno predaleč.
Na Schipholu smo prijavili nono Anico, njen modri kovček se je odpeljal po tekočem traku. In potem smo čakali in postopali pri okencu za asistenco: nona Anica je sicer korajžna in gibčna, ampak jo je vedno strah, da ne bo našla pravega izhoda. Nikoli ne vemo, kaj naj si ob teh trenutkih rečemo. Antonie in Jelka tekata in se prešerno smejita, jaz pa vsa živčna gledam, kdaj se bosta znašla pod kakšnim vozičkom oziroma kdaj bosta prekucnila kakšno prtljago posebnih dimenzij, kajti ta oddelek je tudi v bližini. Navsezadnje po nono Anico pride prijazen gospod in nam jo odpelje.
Vem, da bom še nekajkrat iz navade pogrnila mizo za pet ljudi, da bom naslednje jutro stisnila eno pomarančno preveč, da bom še desetkrat šla v podstrešno sobo samo zato, da še malo občutim njeno prisotnost, njeno posteljo pa bom verjetno pospravila šele tik preden bo spet prišla.

četrtek, 17. oktober 2013

Mama je včasih malo čudna

V ponedeljek se je naša štiriletnica med igranjem s perlicami odločila, da si bo eno potisnila v nos. Jaz sem ravnokar pripravljala večerjo.
Nerodna reč, ker mala zadevica ni hotela ven. Jelka se je po pomoč zatekla, čisto razumljivo, k meni.
In jaz sem, povsem v nasprotju z zdravim razumom, pobesnela. Perlica je bila simbolična kaplja čez rob vsega gneva, ki se je mesece in leta nabiralo v meni. Leta in leta mučne bolezni mojega očeta, kronične težave moje boljše (ja, boljše, kot se bo izkazalo v nadaljevanju) polovice, podrobno razlaganje moje tašče o vseh njenih ginekoloških (sic!) tegobah, nenehno hipohondrsko razlaganje moje mame, kako jo boli glava, ampak samo polovica glave, ampak samo takrat, ko kašlja (NE KAŠLJAT, JEBENTI!!!!), moj neprestani strah, da sama zbolim, nespečnost, stres, slaba volja, tesnoba...In kaj je bolj 'logičnega', kot znesti se nad malim dekletcem. Je ni dovolj globoke luknje, v katero bi se zakopala od sramu. Rohnela in rentačila sem kot Muja Karotova, Jelka pa je, logično, jokala.
Tresoča od togote sem klicala dežurnega zdravnika, h kateremu smo lahko na srečo šli čez poldrugo uro. Med telefonskim pogovorom je Mujo Karotovo pikalo za celo mravljišče rusic, toliko jih je bilo, kot je bila kosmata moja vest.
Deklico sem najprej pomirila.
 'Ne bi se smela razjeziti nate, veš, mama je včasih malo čudna.'
Zaskrbljeno me je pogledala. 'Se zdravnik ne bo jezil,' je vprašala.
'Ne, on je normalen.'
In potem je prišel papa. In smo večerjali. Jelka je v prazen kozarec rekla: 'Pusti me ven!'
Willem ji je zatisnil levo nosnico in rekel: 'Pihni!'
Pfffffffft, je perlico odneslo na tla.
Na srečo tej neuravnovešeni mami stoji ob boku umirjen očka.

petek, 11. oktober 2013

Na pomoč, še en recept za bučno juho!

Kako rada imam oktober. Mesec prave, zrele jeseni, ko dozorijo buče in porumenijo listi. Ko vstanem, iz kuhinje gledam na temno modro nebo; zgodnja letala po njem vlečejo rožnate črte. Rada imam tudi prve mrzle, deževne dni, še posebej, če mi ni treba od doma. Otroka rišeta, jaz pa kuham. Obožujem sekljanje zelenjave, trenje dišavnic, lupljenje hrušk, medtem ko se pred hišo dežne mlake vidno večajo.
V supermarketih Dežele mlinov na veter nas čaka jesenski izvod revije z jesenskimi recepti. In ne morem si kaj, da enega ne bi delila z vami. In ja, bojim se, da bo to spet eden izmed tisočerih receptov za bučno juho, ampak zaupajte mi in se pustite presenetiti. Priprava je preprosta, če pa vam lupljenje buče dela preglavice, jo lahko mirne duše kar celo pet minut kuhate v vreli vodi. Zakaj pustolovska bučna juha? Zaradi nenavadnih sestavin! Ampak se izplača, še celo moja hudo zbirčna otroka jo jesta.

Pustolovska bučna juha


Sestavine:
1 hokkaido buča (cc 1 kg)
1 pomaranča
pol limete
2 cm svežega ingverja (naribanega)
čajna žlička zmlete orientalske kumine (Cuminum cyminum)
manjša čebula, lahko šalotka
dve jedilni žlici olivnega olja
1,2 litra jušne osnove

Priprava:
Olupite in očistite bučo ter jo narežite na velike kocke.
Na zmernem ognju olju v petih minutah posteklenite sesekljano čebulo, ki ste ji dodali orientalsko kumino.
Dodajte bučo in jušno osnovo, pustite, da zavre ter kuhajte približno 15 minut. Operite pomarančo, naribajte njeno lupino, ki jo dodajte juhi. Juhi prilijte sok stisnjene pomaranče, naribani ingver, nato pa vsebino zmešajte s paličnim mešalnikom, dokler juha ni čisto gladka. Po okusu dodajte sok limete, sol in poper.


nedelja, 06. oktober 2013

Out of the box

Jelka riše. Dve bolj ali manj vodoravni, paralelni črti, ki ju povezuje vedno več navpičnih.
'Jelka, kaj pa rišeš,' jo pobaram.
'No, kaj rišem,' me nagajivo izzove.


'Ograjo?'
'Ne.'
'Lestev?'
'Hihihi! Ne,' odvrne in marljivo poteguje vertikale.
'Že vem! Tračnice,' vzkliknem.
'Ne-e,' strese Jelka s svojimi rdečimi kodri.
Z jezičkom med ustnicami se velikopotezno loti preostalega prostora na listu papirja.
Riše.

In riše.

Flomaster na vse kriplje škriplje po papirju.


Čez nekaj trenutkov dekletce zmagoslavno dvigne svojo risbico:

'Ja robot, ne?'

četrtek, 19. september 2013

Ponedeljek z Antoniejem

Nov začetek tedna. Še v temi se po prstih odpravim v kuhinjo pripravljat zajtrk. Soseda pravkar pripelje psa s sprehoda. Nekateri so pač še bolj zgodnji. Mimo kuhinjskega okna pribrli lučka na kolesu. Nekdo že hiti v službo.
Med stiskanjem pomarančnega soka me premoti šum. Willem prinese Antonieja, vsega toplega, mežikajočega.
'Mama,' zastoka. Prevzamem malega fantka, ki se mi namesti v naročju. Nekaj časa se crkljava, dokler me nenadoma čisto bistro ne pogleda in reče: 'Televizijo gledala!'
V odgovor dobi čisto jasen 'ne', ampak očitno misli, da se mi je omračil um, zato zahtevo ponovi še nekajkrat. Ob četrtem ne-ju se ga poloti togota, po tleh pomeče nekaj stvari, ki so pravkar pri roki, potem pa se vda v usodo in pove, da je lačen in žejen. Seveda mu tokrat ugodim in postrežem z zajtrkom. Pridružita se Jelka in papa. Po zajtrku Jelko s kolesom peljem v šolo, Antonie pa ostane doma z Willemom, ki gre danes pozno v službo.
Ko pridem domov, sta moška že sestavila vse možne sestavljanke in z njimi prekrila tla v dnevni sobi.
Willem gre v službo, pomahava mu pred oknom, zatem pa se lotiva še poslednje sestavljanke, abecede. Antonie se je naveliča pri črki K in zabriše K - kravo pod omaro. Sicer pa je čas, da se odpraviva plavat.
V bazenu se pridruživa drugim dvoletnikom ter njihovim mamicam in dvema očkoma. Mala črnolasa Zenna na glas našteva sladkarije. 'Piškotek! Bonbonček! Čokolada!'
'Lačen,' se oglasi Antonie. Zennini mami je malo nerodno. V tem v vodo kot tanker zabrede učiteljica Yvette. Malčki se zagugajo na valovih. Škropimo se, brbotamo, potapljamo, skačemo, pojemo. Otroci se neizmerno zabavajo, razen največjega, Arturja, ki vsakič tuli ko zmaj. 'Lizika,' je slišati Zenno.
'Lačen,' zasitnari Antonie. Mala Pien, Yvettina hčerkica, na ves glas vsem sporoči, da svoje mame noče več videti. Plavamo do stopnic, kjer snamemo otrokom rokavčke in jih pustimo, da skačejo s stopnic v vodo, segajo na dno po igračke in skakljajo z obroči k mamicam. Še nekaj pesmic, nazadnje poslovilna, kjer vsi špricamo in mahamo. 'Sladoled,' zavpije Zenna. 'LAČEEEN,' zaveka Antonie. Hitro greva pod tuš, nato pa v garderobo, kjer dobi svojo rozinovo žemljico. Ko se kasneje ustaviva v pekarni, dobi od prodajalke še eno. Kosil seveda ne bo.
'Boš malinovec ali jabolčnik,' ga pobaram, ko prideva domov.
'Ja,' odvrne.
'Jabolčnik ali malinovec,' vztrajam. Malček se zamisli, potem pa vpraša: 'A imaš prsi?'
Tega nočem zanikati, čeprav bi lahko to storila, glede na obseg.
In potem se gre igrat. Preden greva v šolo po Jelko, greva še lulat. Zdaj se uči. Namesti se na školjki in zaseslja: psssssssss. In res, polula se! Ponosno potegne vodo in si gre v svojo sobo nalepit dinozavra. Te posebne nalepke sva pred nekaj dnevi kupila prav v ta namen.
Ko na mama-biciklu vsi trije prirajžamo iz šole, izmenično igram vloge mame, nogometne sodnice in krotilke. A pravo veselje je gledati bratca in sestrico, kako lepo se ujameta. Skrivata se. Jelka si z rokami pokrije oči in na glas šteje do dvajset. Lahko bi tudi gledala, ker se Antonie vedno skrije za zaveso. In potem je na vrsti Antonie. Tudi on šteje do dvajset, s to razliko, da izpusti sedemnajst, osemnajst in devetnajst. In pa... namesto oči si pokrije usta. Jelka se od smeha sesede na tla. Jaz pa tudi. Kot bi gledala Pujso Pepo, častna beseda.
In potem pride papa, povečerjamo, nakar je čas, da gremo gor. V Antoniejevi sobi na hitro v njegovo posteljico s tal položim sovo in zajca. Tako ljubki igrački, ki pa ju Antonie v svoji posteljici ne tolerira. POK! mali fantič vsakič v velikem loku zaluča sovo. BUMF! se ji na tleh čez sekundo zamolklo pridruži zajec. Jaz pa kar vztrajam.
Gremo še enkrat lulat. Na omari se šestim dinozavrom pridruži še sedmi. Antonieja mora preobleči papa. Tudi zobke pusti čistiti le njemu. Mene ima zaenkrat dovolj. Ampak knjigico mu pa le moram prebrati. Z nogami moram narediti krog na Jelkini postelji, ker Antonie zahteva 'veliko luknjo', oziroma široko naročje. Ugnezdi se in zbrano posluša. In potem ga smem odnesti v njegovo sobo ter ga položiti v posteljico.
'Lahko noč, najljubši fantek na svetu.'

'POK!'

'BUMF!'


ponedeljek, 09. september 2013

Umetniški konec tedna



Spet september, verjetno najbolj razgibani mesec v letu. Toliko prireditev, da ne vem, katere bi se udeležila. Ena mojih najljubših je umetniški bienale na našem mini otoku. Prebivalci otoka na reki Zaan imajo vsaki dve leti možnost prvi vikend v septembru spremeniti svojo hišo v galerijo, kjer razstavljajo okoliški umetniki, ali v malo koncertno dvorano, kjer v dnevni sobi nastopi trio flavtistk, pianist ali bobnar. Letos se je spet več kot trideset družin odločilo, da bo odprlo svoja vrata ljubiteljem umetnosti.
Že marca se začnejo prve priprave: prava hiša išče pravšnjega umetnika. Morda je celo obratno. Gospa Gea, ki stanuje v naši ulici, ne koleba. Svoje izdelke iz gline in stekla bo razstavila kar pri sebi doma.
Pri Eliji, fantku, s katerim hodi Antonie v vrtec, je razstavlja slikar Zenon. Z Jelko se odpraviva na obisk. Naš bienale smo otočani poimenovali tudi 'zijanje k sosedom'. Nekateri, častna beseda, hodijo po hišah zgolj zato, da bi si ogledali njihovo notranjost. Celo na anketi, ki jo kasneje izpolnim, je to eden izmed odgovorov na vprašanje 'Zakaj ste obiskali bienale?' Ker je možno obkrožiti več odgovorov, brezsramno obkrožim tudi tega.
Elijev oče naju z Jelko prisrčno sprejme. Njegov sinko je šel pravkar spat. Z Jelko nisva edini gostji, ampak Zenon, ogromni slikar, dvigne Jelko k eni izmed svojih nadrealistničnih stvaritev. 'Zgrabi jabolko, Jelka,' jo spodbuja. Jelka stegne roko, medtem, ko jo nekdo fotografira. Jelki so slike všeč. Lahko si izbere eno uokvirjeno razglednico. 'Za tvojo sobo,' poudari Zenon.
Potem greva v sosednjo hišo, kjer me prevzamejo serije malih obrazkov iz blaga. Med obiskovalci ujamem besedo 'zlovešči'. Malce spominjajo na portrete Marlene Dumas. Medtem ko očarano strmim v obrazke, se mi predstavi njihova stvariteljica: Ines. V njej prepoznam gospo, ki je zadnja dva dneva v invalidskem vozičku švigala (ja, častna, švigala je!) mimo našega kuhinjskega okna. V dnevno sobo se nagruča cela skupina obiskovalcev in z Jelko odideva h gospe Gei.
Na vrtu naju pričaka nemarno zleknjena glinena kokoš s silno dolgimi nogami, oranžnimi parklji in divje rdeče nalakiranimi 'nohti'. Uau, gospa Gea, tega pa nismo pričakovali od vas! Gospod soprog Jelki v ribniku razkazuje žabe. Nerada mi sledi v dnevno sobo. Naravnost ganljivi severni medved na pianinu se ponaša z rdečo pikico: prodan! Nasproti sta na knjižni polici še slon in bik. Oba pisana ko strela. Gospa Gea, no! Pa tako za nekam brezbarvno sem vas imela... Gea zasluti, da sem malo na trnih. Jelka med vsem steklom in keramiko, uj... 'Pridi enkrat drugič v miru pogledat,' mi šepne. Z veseljem, a kaj, ko severnega medvedka ne bo več.
Jelka smukne na vrt gledat žabe v ribniku. Ob kokoši se momljaje zbere nova skupina obiskovalcev. 'Pojdiva domov,' zaukaže mala rdečelaska.
Prepustila sem jo očetu in bratcu in se sama odpravila naprej po otoku. Ujeti mi je uspelo zadnji košček klavirskega recitala v sosednji ulici. Malo naprej se razveselim izvirnih skulptur: natrgan in nakodran papir s starih knjig. 'Fenomenalno,' vzklikne meni zelo znan glas. Moja bivša sodelavka Margreeth! Nikakršno presenečenje, seveda, nanjo vedno naletim na razstavah. Srečava se še štirikrat, vsakič se glasneje hehljava.
Velikokrat me zamika, da bi kaj kupila. Kipec deklice na bradlji. Sliko dveh otrok na zapuščeni ulici. Ribo in ribico. Skodrano knjigo. Tu pa tam prisluhnem pogovoru med umetnikom in obiskovalci. Nekje vsi obiskovalci osuplo pogledamo, ko neka gospa prav robato zarožlja s keramično strukturo, da bi jo malo preuredila. 'Nič se ne bo razbilo, saj sem jo pošteno spekla,' nam je, vsem zgroženim, navrgla.
Na koncu sem si hotela ogledati še največjo mojstrovino na otoku. Lokalni grafik je namreč dva dni spreminjal podobo ploščadi pred našim vrtcem. Odpravim se tja. 'Jebenti,' mi uide. Od dih jemajoče slikarije ni ostalo čisto nič. Nočni dež ni pustil niti sledi za temle:


Minljivost... Fotografijo sem snela s Facebookove strani Kunsteiland Zaandam.
Obrazki mi pa niso šli iz glave. Zlovešči ali ne. Odhitela sem domov, oddrdrala sila prepričujoč zagovor, po katerem je Willem prižgal zeleno luč, in odhitela sem k Ines. Z denarnico v roki sem se zrinila v dnevno sobo, kjer se je že trlo obiskovalcev. 'A zdaj boš pa navalila, ane, hehehe' slišim.
Margreeth. 'Hehehehe,' ji pritrdim. Izberem si štiri portretke.
Z malo truda in nekaj kletvicami jih z bucikami pritrdim na steno. 'Ja,' pravi Willem. Oddahnem si. In potem jih slikam, tako, za ta blog. Madona, naravnost srhljivi so, ampak zdaj so naši, moji, moji.

ponedeljek, 24. junij 2013

Oda mojim nosečniškim oblekam

Natanko pred petimi leti sem sem na klopci v središču Haaga presenečena ugotovila, da je izginil moj neprestani občutek slabosti. V enajstem tednu nosečnosti, toplega poznojunijskega dne. Odpravila sem se na potep po trgovinah. Ogledovala sem si obleke za dojenčke, a si še nisem upala kupiti niti kapice ali nogavičk. Pot me je zanesla v ulico Molenstraat, kjer sem obstala pred neko trgovino. Kako luštne nosečniške obleke!  V hipu sem odvrgla svojo trdovratno vraževernost in zakoračila noter ter v desetih minutah izbrala svojo prvo Fragile-obleko. Bila mi je kot ulita. Prodajalka z ogromnim trebuhom je ujela moj dvomeči pogled in mi pod obleko potisnila okroglo blazinico. Nasmehnila sem se nosečnici v ogledalu, hkrati pa sem si kradoma sumljivo ogledovala prodajalkin trebuh. Je bil pravi?
Čez nekaj tednov me je razprodaja spet pripeljala v trgovino Fragile. Druga prodajalka, manjši trebuh. Jeseni me je prateljica razsvetlila: moj vedno bolj okrogli trebuh objemajo oblikovalci iz Antwerpna. Medtem ko je Fragile v Belgiji pojem, pa kalvinistične Nizozemke prisegajo na cenena oblačila. A se motijo. Celo po petih letih intenzivnega nošenja mi moje stare nosečniške obleke še vedno pristajajo in mi priskrbijo marsikateri kompliment. Če sem čisto odkrita, se počutim malce čudaško, ker se nikakor ne morem posloviti od njih. Tiste obupne nosečniške hlače z debelo elastiko so sicer v velikem loku letele v vrečo za dobre namene, za temi oblekami pa bom še solze točila, ko se bodo do konca zdrajsale, častna beseda. Toliko lepih, nežnih spominov med veselimi vzorci. Nikoli, nikoli se ne bodo sprali z njih. Sploh ne s tiste prve, najdaljše. Pod katero se utabori Antonie, če ga je v mestu strah. S katero kakšnih pet metrov za sabo vlečem Jelko ko še noče z igrišča. Pod katero sta v mojem trebuhu brcala oba. Ki se po vsaki taki 'nategovalni krizi' zvesto in tesno ovije okrog mojega života, prav tako kot tistega junijskega dne pred petimi leti.  Druga z leve...


sreda, 29. maj 2013

Rojstni dan

Nizozemci so čudni, meni moja kitajska znanka. Holandsko praznovanje rojstnih dnevov ji ne gre v račun. Dvajset ljudi različnih generacij v enem prostoru, to se zdi Kitajcem nezaslišano. 'Le o čem naj se pogovarjata prijateljica deklice, ki praznuje rojstni dan ter dekličina babica,' zmajuje z glavo Yanlie.
Pomislim, da se ženski med katerima je razlike sedemdeset let, lahko pogovarjata o marsičem: o palačinkah, o mucah, o regratovih lučkah, o škandalozno visokih trošarinah za cigarete ter o zadnjih premikih v Delavski stranki. Priznati moram, da zadnji dve temi nista prav verjetni, vendar ju glede na njuno razširjenost v pogovorih odraslih, ni ravno moč z gotovostjo črtati s seznama.
Nizozemci se lahko pogovarjajo z vsakim in o vsem, ker imajo o vsaki stvari izdelano mnenje. To me še vedno fascinira. Moja tašča, na primer, bi znala navezati pogovor še z napihljivo lutko iz seks šopa. Oma Tiny se zna hihitati z nono Anico in z mojo teto Charline, s tem, da ne razume niti besede slovensko ali francosko.
Kakor koli že, pred tedni smo praznovali deveti rojstni dan Jelkine sestrične. Najmlajši udeleženec zabave je štel dve leti, najstarejšima pa je bilo že enainosemdeset. Nizozemske rojstnodnevne družinske zabave potekajo po ustaljenem redu. Začnejo ponavadi ob dveh popoldne. Seveda je treba hišo prej okrasiti z baloni, girlandami, z napisi 'hura' in 'vse najboljše' ter s podobno navlako. Ni pametno zamuditi, kajti takrat postrežejo s torto in s kavo. Ko ura odbije štiri, je čas za prigrizke: koščki sira in klobase, lonček gorčice, čips, krekerji in namazi, olive. Odrasle gostitelji sprašujejo, če  bodo kaj 'dobrega' popili. 'Dobro' je alkohol.Otroci dobijo 'limonade', ki pa ni stisnjen limonin sok s sladkorjem, temveč  malinovec. Okrog šestih se zabava zaključi, ker je čas za večerjo, a velikokrat se takrat postreže z juho in sendviči, z indonezijsko jedjo nasi, če je lepo vreme pa gostitelj na vrtu zakurbla žar. Ampak to slednje je res bolj izjema kot pravilo.
Ker je Antonie popoldne spal, smo na zabavo prišli bolj pozno. Torte ni bilo več, le še jabolčna pita je ostala. Gostje, enaindvajset jih je bilo, so se v velikem krogu pomenkovali. Seveda je treba vsakega pozdraviti in mu zaželeti 'vse najboljše', tipično nizozemska kulturna podrobnost, ki je še vsakemu tujcu priskrbela pristen 'WTF-moment'. Čestitati je namreč treba vsem prisotnim, ne zgolj mali slavljenki. 'Gefeliciteerd,' sopemo in vsakega trikrat kušnemo, le strica Steefa ne. Je sicer zelo dobrodušen stric, ampak le malo preveč oddaljen, kar se sorodstva tiče. Pa debel! Debeeeeeeel! Tako debel, da lahko zgolj žužnja.
'Kako ste, Steef?'
'Bžžt, bžžt,' dobiš v odgovor. Kar pomeni 'v redu, nikoli bolje'. Jelka se ga boji.
Opa Wim in drugi opa sedita skupaj. Na prvi pogled sta kot Statler in Waldorf iz Muppet Showa. A ostrino jima je vzela steklenica limoninega žganja, ki se svetlika ob njunih nogah. Dobrohotno se hehetata, ogrnjena v lahkotno okajenost.
Kljub sorazmerno predvidljivim tokom dogajanja, se imenitno zabavamo. Otroci se igrajo na vrtu. Jelka mora na stranišče in grem z njo. Ko hočem zakleniti, Jelka začne protestirati. Zadnje čase nadleguje tudi naše goste, ki se zaklenejo, ko gredo na stran. Mala tega, kdove zakaj, ne prenaša.
Še preden dobro premislim, mi uide: 'Kaj pa, če pride Steef?'
Jelka jadrno šibne s školjke in s spodnjicami na kolenih lastnoročno zaklene vrata. Dvakrat.
Foto: Nelly Huisman


Saj hočem, da zraste, ampak ne prav od srca

In z enega dneva na drugi so 'pokalke' postale kopalke ter 'helipoker' helikopter.
'A je to krrrrrrrrrrrrrrrrrrrava,' sprašuje Antonie s pravim koroškim r-jem.
'Ne, to je ovca.'
'O, ovca,' pravi s takim tonom, kot bi hotel reči, kako trapasto se je zmotil.
Modre očke modro zrejo v svet.
Redno se odpravlja na smrtno nevarno ekspedicijo na triciklu po parku. Nemalokrat
ga sosedove punčke jokajočega prinesejo domov. Na njegovih pohodih mu po življenju streže sosedov labrador Boelie. Boelie je majhne otroke. Navdušeno mahajoč z repom strašna rjava pošast  motovili  po parku, dokler ne najde kakšne žrtve, ki pa v višino ne sme meriti več kot en meter. In potem se svojega plena loti z jezikom in ga poliže do mokrega, podolgem in počez. Marsikakšna fobija se rodi na tak način.
Antonie drdra s triciklom po parku in nezaupljivo pogleduje po sosedovi čivavi Binkiju. Otroci se razsposajeno igrajo na travi. Prvi pravi topel in sončen dan po tednih deževja in mraza.
Antonie se jim ne pridruži. Z vrta si vzame plastičen stolček, si ga postavi na grič, se usede in motri okolico.
Odrasla soseska se skrivi od smeha. 'Poslikaj ga,' mi vpijejo vsi. In jaz hitim po svoj telefon.
Medtem pa: POINK! mali pade vznak. Ta dan natanko šestinsedemdeseti razlog za jok. Tarnajoč odvleče svoj stolček s hribčka k potki. In spet sede in gleda. Fotografija uspe.
Le pikapolonica je še vedno 'pikalonica'. Zaenkrat.




sreda, 15. maj 2013

Prijateljstvo

Naš dom je zadnje čase pravo zatočišče za malce - kako naj se politično korektno izrazim - odstopajoče otroke. Najprej 'dinamični duo', tudi znani kot 'divji dvojčici', ki se super igrata z našima malčkoma, a se vedno medsebojno zravsata, da me ima, da bi ju tega odvadila tako, da bi eno naklestila z drugo oziroma obratno. Ker pamet zatre moj nagon, se redno poslužujem nenasilnih ukrepov: po dveh opozorilih ju pošljem ven.
Včasih, ne prevečkrat, ker je jo je potrebno zelo preudarno odmerjati, pride na obisk Jelkina najboljša prijateljica iz šole. Strahotno posesivna, s problematičnimi starši, ampak Jelka jo ima rada in skupaj se ure in ure lahko igrata. Jelka oponaša njeno  poskakovanje, navzela se je tudi njenega: ooooOOOOOooooo, ne smeeeeeee! Z Willemom crkujeva od smeha.
Bolj problematičen je petletni deklič, ki je zadnji čas zelo pogosta, Jelki zelo draga gostja. Srčkana punčka, ki strahotno jeclja. In včasih zaudarja. Jelka tovariško jeclja z njo, prisežem, da bi verjetno hotela z njo tudi družno smrdeti, a ji tega kategorično ne dovolim.
'A se sme-sme-eeeeeeeEEEEeva igrat v mojo sobo,' vpraša Jelka. Saj bi še prasnila v krohot, če ne bi bilo vse skupaj naravnost tragično. Deklič jeclja zato, ker jeclja njena mama. Ko sem žensko slišala govoriti, me je zabolelo srce.
Punci se tako lepo razumeta, a malo je manjkalo, pa bi pred nekaj dnevi naredili konec njunemu prijateljstvu. Mala modrookica je kar trikrat prišla na obisk in z Jelko sta se imenitno zabavali. Še Antonie je neprestano spraševal, kdaj bo spet prišla. Ko je napočil čas za to, da deklico že četrtič pospremimo čez cesto domov, sem šla ponjo v Jelkino sobo. Od punčke je zavel grozljiv duh po zatohlem, plesnivem in po še nečem obupnim. Soba in hodnih sta bila resno kontaminirana. Ko sem se vrnila, je Willem rentačil, kako mu je skoraj slabo in kaj se to pravi in da bo treba čez te obiske narediti križ. Mene je bolj skrbelo to, da mora biti s punčko nekaj hudo narobe: nekdo namreč ne začne kar tako spontano smrdeti. Ko sem kasneje šla gor v kopalnico pa mi je bilo v hipu vse jasno, le to ne, kako mi smradu ni uspelo kategorizirati. A se staram, ali kaj... Školjka je bila rjavo progasta. Mala deklica, kratke ročice....
Oborožena z varikino, gumijastimi rokavicami in krtačami sem se podala v desetminutno bitko. Morda se staram, ampak želodec imam pa dober, prmejdunaj!
Naslednji dan Jelkina prijateljica spet potrka po šipi. Jelka poskoči od veselja. Družno se hihitata na kavču.
'Miška, če te bo tiščalo kakat, mi pa povej, da ti pomagam obrisati rito.'
Pa je rešen še en problem.
Foto

nedelja, 12. maj 2013

Raznašanje letakov

Med enim in drugim opravkom mi v kuhinji pomežikne pametni telefon. Sporočilo vsesplošne organizatorke Truus, ki poziva prebivalce našega otočka, naj po svojih ulicah raznosijo letake. Za Binkošti bodo namreč v bližnjem odprtem muzeju Zaanse Schans, skušali oživeti slavno bitko, v kateri so Nizozemski uporniki davnega 1574 na torek, dva dni po binkoštni nedelji nabili španske vojake. V spomin na ta sloviti dogodek še dandanes v Zaandamu in okolici nekateri praznujejo tudi tako imenovani tretji Binkoštni dan, ki ga zaznamuje bolšjak, razpreden po vsem mestu.
Truus odgovorim, da bom z veseljem raznosila letake po naši ulici. Natipkam ji še, naj mi pove, kje in kdaj lahko dvignem letake. Sporočilo še dobro ni poslano, že pozvoni. Otroci - na obisku je tudi Jelkina prijateljica Jamie - švignejo k vratom, kjer se z zavitkom letakov že smeji Truus. Ponosno pove, da je za vse ulice na Otoku že poskrbljeno. Trikrat hura za facebook. Trikrat hura za nas, zavedne, lokalno zagrizene otočane. Iz kolesarnice pobašemo skiroje in kolesa ter se z neizogibnim vriščem in truščem podamo na ulico.
Naša ulica, imenovana po danskem otočku, je dolga četica prikupnih vrstnih hiš. Začne se s številko 2, konča pa s 110. Lihih hišnih številk naša ulica nima. Na Nizozemskem so namreč hiše v običajnih ulicah na desni oštevilčene s sodimi, na levi pa z lihimi številkami. Tako ima lahko vsaka stran ulice svojo poštno številko. Veliki stanovanjski bloki so dobri za eno ulico. S svojo posebno poštno kodo, kjer ima vsako stanovanje svojo poštno številko. Pismonoši tako ni potrebno gledati na priimke. Naša ulica je nekaj posebnega, ker nima leve strani, oziroma jo ima, vendar je ta dolg zid, za katerimi čemijo vrtovi hiš sosednje ulice, kjer so tudi zgolj sode številke, ker na levi strani teče reka Zaan. Tako pride na pravi naslov tudi pošta zame, čeprav je pošiljatelj namesto 'Žagar' napisal 'Jager'. Če pa je na pošiljki  napisana napačna poštna številka, bo pošta tedne in tedne tavala, preden bo prišla do mene, če sploh.
Naloge smo se lotili silno zavzeto, le Jamie je na žalost morala domov. Jelka in Antonie sta v pisemske reže na vratih izmenično tlačila rdeče letake. Tega mrzlega majskega popoldneva na ulici ni skoraj ni bilo žive duše. Razen nekega fanta, ki je - častna beseda, da si ne izmišljam - s črno  barvo barval gume svojega avtomobila. Zbrano je pomakal čopič v črno barvo. Antonie ga je nekaj časa pozorno motril, potem pa se je obrnil k meni in zvonko vprašal: 'A je to tudi gospod?' Fant se je namuznil, vstal - bilo ga je kake dva metra - in malčku odvrnil: 'Ti si tudi gospod.' Na smeh mi je šlo ob misli, da je mali še pred pičlo uro moledoval, naj tudi njemu nalakiram nohte na nogah.
Antonie se je namrščil in užaljeno dejal: 'Ne gospod! Antonie!'

četrtek, 09. maj 2013

Zajtrk

Jelka grizlja svoj prepečenec. Zgodaj je še. Za mizo sva sami, trije krožniki potrpežljivo čakajo na spečega papa, bratca ter na nono Anico, ki se še posveča jutranji telovadbi.
'Fino, ne, ker danes ni treba v šolo, ker je Vnebohod,' prekinem tišino.
Deklič melje svoj zajtrk in strmi skozi okno.
'Veš, ko sem jaz šla v šolo, sem bila stara že šest let,' skušam vzpostaviti zvezo.
Modre oči zrejo v pomlad na ulici. Ali pa tudi ne.
'In pol,' pomenljivo podčrtam bistveno razliko med prej in zdaj ter med Slovenijo in Nizozemsko.
Jelka odsotno žveči.
Ground control to major Tom...
'Veš, jaz sem imela le eno učiteljico, tovarišico Elzo. Tudi ona je včasih imela lase povezane v čop, tako kot
učiteljica Kim,' ne odneham. Ravno hočem dodati, da je bila tovarišica Elza najbrž prav toliko stara kot Jelkina druga učiteljica Margriet, ko me Jelka nenadoma bistro pogleda in s širokim nasmeškom reče:
'Pajki so tudi lepi, ane?

Foto'

torek, 05. februar 2013

Nešteto odtenkov sive


Pred desetimi dnevi, med dnevom odprtih vrat Univerze v Leidnu, sem med predstavitvijo našega Oddelka za nizozemske študije bodočim študentom med drugim povedala, da bodo po predavanjih iz Uvoda v nizozemsko slikarstvo sposobni  povedati v katero izmed treh obdobij spadajo tihožitja iz sedemnajstega stoletja. 'Japakajše,' so me prebadali nejeverni pogledi. Tihožitje, tak brezvezen slikarski žanr. Kup stare šare in crknjena raca, ki ji glava binglja z roba mize.
A zame ne. Ko pomislim na tihožitje, vsakič pomislim na enega najbolj mojstrskih: na Tihožitje s pozlačenim bokalom Willema Claesz. Hede iz leta 1635. 'Druga generacija slikarjev tihožitij je prepoznavna po preprostosti, monokromatskih barvah, sorazmerno malim številom predstavljenih predmetov, ter diagonalni kompoziciji,' v duhu slišim profesorico Boers.
V ognju svoje razlage študentom zatrjujem, da bodo kot izkušeni vodiči svojim znancem lahko razlagali kulturno-historično ozadje Vermeerjevih olj ter Steenovih prizorov. Govorim jim, da bo vsako predavanje posebno doživetje, da bodo vsakič posebej slišali zgodbo, ki jih bo nadvse pritegnila. Spomnim se, kako sem pred leti sama sedela v velikanski, zatohli predavalnici, kjer smo v mraku zadrževali dih in ob diapozitivih sledili profesoričini razlagi. 'Vincent je umrl z nasmeškom na ustnicah; naposled je našel svojo Japonsko.' je nekoč dramatično zaključila predavanje o Van Goghu. Kolegica Yaemi iz Japonske je poleg mene zaithela, mene pa je oblivala kurja polt. Ob katerem koli drugem predavatelju bi v hermetično zaprti, temačni predavalnici zakinkala.
Prejšnjo soboto pa se je kot po naključju v prilogi dnevnika, na katerega smo naročeni, vame zazrlo Tihožitje s pozlačenim bokalom. Tedenska razlaga slikarske mojstrovine. Članek sicer ni bil primerljiv s predavanjem, ki sem ga bila sama deležna, vendar me je zabavalo dejstvo, da sem se še pred kratkim tega olja, ki ga lahko občudujemo v amsterdamskem muzeju Rijks, tako živo spomnila. 'Heda bil nenadkriljiv v slikanju različnih materialov in zanimivo je, kako vsak predmet na tihožitju priča o drugem: kositrni krožniki mečejo senco na damastni prt, v vrču za vodo se zrcali bogato pozlačeni bokal,' razlaga avtor.
Poiščem štiri okuse, ki jih je vsakič moč najti na tihožitjih nizozemske Zlate dobe. Slane ostrige in sol v zavojčku, kisla limona, sladek kruh in grenčica v kozarcu na levi. Vsi prisotni! Poklonim se mojstru neštetih odtenkov sive. Erotika? V ostrigah. Da pa so petični gospodje tistega časa imeli navado ostrige srkati iz žlebička med prsmi bogato obdarjenih dam, to pa nam je profesorica Boers lepo zamolčala.

nedelja, 03. februar 2013

Novička

V soboto se mi je Lotica skrivnostno približala in mi pomenljivo zašepetala v uho: 'Moja sestra je noseča.'
'Torej boš tetica, in to pri devetih letih,' sem radostno vzkliknila. Veliki dogodek bo napočil julija. Seveda se je na vso moč veseliti novega zemljana. A vendar mi ta novička ne da spati.
Pred letom in pol je namreč taisti deklič, ki se redno pride igrat z Jelko, povedal: 'Moja sestra je postala muslimanka,' in preden sva z Willemom sploh imela čas kar koli odvrniti, je dodala: 'grozno, ane?'
'Ah, tako grozno pa to spet ni,' sem ji zagotovila.
'Zdaj mora vedno nositi ruto,' je povedala Lotica.
'Ja pa kaj, mi pa moramo pozimi nositi kape, da nas ne zebe,' sem na pol v šali dejala, a si nisem mogla kaj, da me pri srcu ne bi zbodlo. Bi se tudi tako pošalila, če bi šlo za našo Jelko? Kaj, če se bo ona zaljubila v Nizozemca maroškega porekla, ki bi slučajno še pripadal strogi islamski veji? Sem omejena, če kar naravnost priznam, da bi me to popolnoma strlo?
Ko se mi je Lotica pred nekaj meseci potožila, da njena sestra ne sme več priti na njen rojstni dan, ker se po svoji poroki lahko udeležuje zgolj muslimanskih praznovanj, mi nobena šegava ni več padla na pamet. Deklici sem zgolj lahko rekla, da sestre s tem ne bo izgubila, da se bosta pač videvali ob drugih prilikah.
Pomislila sem na njeno mamo in pri duši me je še bolj stisnilo. Sme videti svojo hčerko, kadar si želi? Kako bo, ko se otroček rodi? Ga bo smela videvati? Čuvati prav gotovo ne, se bojim. Kako se počuti? Mimogrede, Lotičina mama je neprestano na udaru, venomer jo kdo intervjuja in verjetno jo misli - takšne, kot so moje - zbadajo v hrbet, ko včasih po soseski prikolesari s svojo v frfotajoče temno rjave ali temno vijolične obleke zavito starejšo hčerko. S hčerko, ki bi morala v šolo, ne pa gospodinjit svoji primoženi družini.
Smrkljo zlasati, jo stresti iz tistih obupnih odeval, ji zbiti -dobesedno- iz glave vse ortodoksno muslimanske ideje ter jo zakleniti v klet! Marskidaj mi ta misel šine skozi možgane. Misel, ki po vsej verjetnosti šviga po vsej soseski. Če bi Lotičina mama to storila, bi svojo hči tako zagotovo in za vedno izgubila.
Zadnjič sem Lotičino sestro spet videla. Skupaj s pripadnico iste sekte sta odšušteli mimo mene. Dva črna morakvarja, ob katerima  mi zledeni srce. Še njuna blažena nasmeška sta se mi zdela naravnost srhljiva.
In zdaj je na poti otrok. Bo zbližal dva tako različna svetova?

sobota, 12. januar 2013

Selamat datang

Jelka je bila dopoldne drugič v šoli. To pot ni bilo učiteljice Kim. Ob torkih in sredah imajo prvčki učiteljico Margriet. Starejša, prijazna in energična gospa s sivimi, na ščetko ostriženimi lasmi. Z Willemom Jelko dostaviva ob 8.15. Pol devetih začne pouk, ob sredah z ustvarjalno urico. Razred prijetno diši po eteričnem olju, ki se greje pod svečko na učiteljičini mizi. Na mizicah čakajo čopiči, lepilo, papir in škarje. Otroci bodo iz papirja, kartona in drugih materialov ustvarjali. Knutselen, se temu reče po nizozemsko.
Z Willemom se vračava proti avtu. 'Danes šlo boljše kot predvčerajšnjim,' pravi Willem. Res je, danes, drugi dan v šoli, se Jelka ni jokala, ko sva se poslovila.
Pomirjeno sem se odpravila za računalnik. Danes sem lahko delala doma. Ob pol enih pa spet po Jelko.
Prišla sem deset minut prej. Čakala sem v vlažni sivini pred šolo. Velik peskovnik je pod zeleno mrežo, ki ga je čuvala pred kakajočimi mačkami, spal zimsko spanje. Prvič sem se soočila s tako imenovano  'mamamafijo s šolskega igrišča'. Kar zmrazi me, ko pomislim na to, kako popularne in dominantne mamzile določajo, kdo se bo s kom igral in kaj se bo na šoli organiziralo. Nekatere prevzetno zagrizene, druge puhloglave, tretje pa, hvalabogu, normalne.
'Prvič tukaj,' mi prijazno pokima neka mama. Njena dvojčka sta že leto in pol v šoli. Vsak v svojem razredu, to pa že. Nestrpno čakam Jelko. A najprej priživžavkajo na plano cicibani iz paralelnega razreda. Ko se ti pokupčkajo pri mamicah in babicah, ugledam pri vratih Jelko. 'Mamaaaaaa,' mi steče v naročje.
'Kako je bilo,' poizvem.
'V redu,' se mi nasmehne.
Skala se mi odvali od srca. A kaj več mi ne uspe izbezati iz svoje hčerke. Za hip na dvorišče stopi učiteljica Margriet. 'Zelo dobro ji je šlo,' mi utegne poročati, potem pa se spet zaplete v razgovor z učiteljico iz popoldanskega varstva.
'Si tudi ti lepila in rezala ali si se raje igrala.' željna novic zaslišujem Jelko.
'Ja,' mi izjemno informativno odvrne moja šolarka. Potem pa še doda: 'Učiteljica Margriet je ON, ane?'
Odkrito si priznam, da ne vem, s katerim protiargumentom bi najprej začela spodbijati njeno teorijo.
Ko greva popoldne v vrtec po Antonieja, nama Esther, ena vzgojiteljic, izčrpno poroča o tem, kako dolgo je spal, kaj in koliko je jedel, s kom se je igral ter kot piko na i še to, da je ves dan oponašal sosedovega Elijo, ki je star šele leto dni in zna reči zgolj 'gnnnn, gnnnn'.
Jelka je priskakljala k svojemu bivšemu vzgojitelju Janu. Ta je njeno ročico podržal med svojima, in ji rekel: 'Veš, Jelka, ko se v Indoneziji ljudje srečajo, si dajo roko in rečejo selamat datang.'
'Selamat datang,' ponovi Jelka, brez naglasa, čisto tako kot Jan.
'To pomeni, dobrodošli,' nama razloži vzgojitelj.
'Selamat datang,' ponovim še sama. Medtem, ko Antonieja oblačim, se Jelka še malo poigra s svojim najboljšim prijateljem, Rubenom. Še nekaj mesecev in tudi on bo odšel v šolo. Na žalost v eno drugo.

petek, 11. januar 2013

Paka

Nona Anica je Jelki spletla rdečo kapo, ki pa ji je bila na žalost premajhna. Naj začnem drugače: nona Anica je Antonieju spletla rdečo kapo, ki mu je bila kot ulita. Antonie si sicer vsako drugo kapo siten potegne z glave, ampak nonino rdečo kapo pa ima zelo rad. Tako rad, da jo včasih celo hoče zamenjati za svojo dudo. 'Paka,' ji pravi.
'Ne, Antonie, kapa,' ga popravljamo.
'PAKA!' se mali ne pusti.
Prejšnjo nedeljo smo šli v Ijmuiden, da se sprehodimo ob morju. Mali Antonie, ki pri svojih dveh letih meri borih 80 cm, je tekal po steptani mivki. 'Pako' si je potegnil čez obraz in šibal kot sneta sekira. Očitno je dobro videl skozi rdeče pletenje, ker niti enkrat ni pogrnil.
Potem ga je papa učil spuščati zmaja. Mali škratek z rdečo kapo je zvesto prijel za svitek in mojstrsko obvladoval pisanega zmaja v zraku. Tak bo, kot papa, da le zraste, čepek majceni. V vrtcu so ga enoletniki že prerasli.
V avtu se zadovoljni peljemo domov. Antonie si spet potegne kapo čez obraz. 'Paka,' pokomentira.
-'Neeee, Antonie, kapa!'
-'Paka!'
-'Kapa, Antonie, KA-PA!'
-'KAPAKA!'
Foto

ponedeljek, 07. januar 2013

V šolo

Pred letom dni je skozi pisemsko režo padlo prvo osnovnošolsko vabilo. Malce na debelo sem požrla, ko sem si ogledovala barvit letak v obliki vesele hiške, na katerem so bila narisana okna iz katerih so kukali otroci. Za letak je bila pripeta butarica barvic. Katoliška osnovna šola, kjer poučuje ena izmed sosed. Jelka je takrat komaj dopolnila tri leta; a do začetka marca smo ji morali izbrati šolo in jo vpisati vanjo.
Z Willemom sva imela šolo pravzaprav že izbrano. Et Buut, ji je ime, najboljša šola v mestu, pravijo. Ampak možnosti, da bomo Jelko vpisali vanjo, je bolj malo. Otroci iz neposredne okolice imajo prednost, mi pa smo sorazmerno daleč.
Najprej sem obiskala šolo, v katero hodita Jelkina bratranec in sestrična. Protestantska šola sredi mesta. Še kar lep vtis so naredili name, a se je ta takoj zameglil, čim sem obiskala drugo šolo, v naši neposredni bližini. Ta šola je bila v nasprotju s protestantsko bistveno bolj otrokom prijazna, vesela, z živahnim učiteljskim teamom ter z zaupanja vrednim ravnateljem. Pa še tako blizu. A kaj, ko tam za popoldansko varstvo ni nobene garancije, poleg tega pa imajo otroci ob dvanajstih glavni odmor, dolg uro in pol, med katerim velika večina odide domov. Za nas težko izvedljivo. A vsi njeni prijateljčki gredo tja. Dean, Thobias, Lise in Yara.
Ta argument je popustil, ko sem nazadnje obiskala tudi Et Buut. Čudovita šola z imenitnimi rezultati, zelo samozavestno, izkušeno skupino učiteljev. Et Buut bi privoščila vsakemu otroku. V nižjih razredih, kjer so otroci stari štiri ali pet let v razredu ob ponedeljkih plešejo, konec tedna imajo predstave, med varstvom pa otroke obiščejo učitelji sosednje glasbene šole in jih skušajo navdušiti za zborovsko petje ali za igranje blokflavte. Še celo za starše organizirajo aktivnosti, na katere so vabljeni tudi učitelji in ljudje iz neposredne soseske. Joga, tečaj peke tort, tečaj izdelovanja nakita in podobno. Ta šola me je spomnila na mojo bovško osnovno šolo, kjer so se predvsem po pouku dogajale same zanimive stvari. Toliko krožkov, kot jih je imela šola v Bovcu, verjetno ni bilo najti niti v glavnem mestu. Vsak učitelj je imel vsaj eno aktivnost, nekateri pa tudi po več. Naj omenim zgolj našo matematičarko, ki ni imela zgolj matematičnega krožka, temveč tudi enega povsem drugačnega: klekljarskega.
Spet sem zašla! Kakor koli že, imeli smo veliko srečo: to leto so v Et Buut lahko sprejeli več otrok, med drugim tudi Jelko. Z Willemom sva poskočila do stropa, ko nama je ravnatelj dan pred tem, ko naj bi prvi starši bili obveščeni, ob desetih zvečer prek elektronske pošte poslal sporočilo, da je Jelka pri njih dobrodošla.
Na Nizozemskem gredo otroci v šolo, ko dopolnijo štiri leta. Če imajo rojstni dan oktobra, gredo oktobra, če so se rodili novembra, gredo v šolo pač novembra. Prvi šolski razred se polni postopoma. Jelka, ki je rojena konec decembra, pa je začela prav danes, po koncu novoletnih počitnic.
V petek je bila zadnjič v vrtcu, kjer sta z Antoniejem praznovala svoja rojstna dneva. Ko sem ju šla iskat, sem s seboj dobila vrečo, polno darilc. Med drugim eno, ki mi zdaj že četrti dan prikliče solze v oči: vzgojitelji so sestavili 'Poslovilno knjigo', zvezek, v katerega so nalepili Jelkine fotografije in risbice od prvega dne, ko je kot osemmesečna dojenčica prišla k njim. Pod fotografije so napisali duhovite opombe in marsikatero čudovito misel. Jokala sem kot dež, ko sem to prebirala.
S težkim srcem sem čakala na danes, sedmi januar, Jelkin prvi šolski dan. Treba je bilo vstati zgodaj. 'Zbudi se, šolarka moja,' sem jo nežno pobožala. Ponavadi jutranje sitna Jelka je bila v hipu v dnevni sobi in mlatila svoj prepečenec s čokoladnimi mrvicami. Samozavestno si je pustila oprtati šolsko torbo, v kateri jo je čakala malica: grozdje in korenčki, ter za vsak slučaj še košček kruha. Na Nizozemskem v večini osnovnih šol za malico in kosilo poskrbimo starši sami. Sladkarije so, kot se lahko predvideva, prepovedane. Malinovec pa je dovoljen, k sreči, ker naša Jelka, tako kot njena mama, sovraži mleko.
In smo se odpravili. Cela vojska na njen prvi šolski dan: papa, Antonie, nona Anica in jaz. Malce napeto smo čakali pred vrati šole, dokler nismo ob 8:45 smeli vstopiti.
Jelka seveda ni bila prvič v šoli. Pred mesecem dni smo bili vabljeni na pogovor z njeno učiteljico Kim, simpatično mlado žensko. Jelka se je v svojem razredu takrat nemudoma udomačila. Najbolj ji je bil všeč igralni prostor, do katerega je bilo moč priti le po lesenih stopnicah. Kot mali mostovž, dvignjen nad razredom. Malčki imajo to nadvse radi in take dvignjene galerijice je najti v marsikateri osnovni šoli v Holandiji.

 Tudi danes nas je učiteljica Kim prijazno pričakala. Jelko je odvedla k tabli z aktivnostmi, kjer si je naša mala rdečelaska seveda spet izbrala igro na dvignjenem odrčku. V razred so začeli kapljati ostali otročki. Vsi po vrsti za glavo večji od Jelke. Vsaj tako se je zdelo. Še njihovi starši so se zdeli trikrat večji, kot so bili v resnici. Prilomastili so v razred, dobesedno. 'Jaz sem še premajhna,' je zajokala Jelka, ko sem se prišla poslovit. 'Pridi k meni, Jelka,' jo je za roko prijela učiteljica Kim, ter si jo vzela v naročje. Skupaj sta odšli k oknu, kjer je Jelka, z močno povešenimi kotički ust, žalostno mahala. Antonie je zašibal skozi ograjo, mi pa hitro za njim. Še sreča. Časa za moje solze ni bilo. V avtu mi pozvoni mobilni telefon. Vsem zastane dih in v duhu slišimo Kim, ki nas roti, naj se vrnemo po Jelko. Pa je bila le moja služba, nekaj kratkega, a nujnega.
Doma se Antonieju še ne da v hišo. Po sivem jutru narediva krog čez ves otok. Malček se močno navdušuje nad jatami kavk in galebov. Šele čez dobro uro se vrneva. Malo se igramo z nono Anico, z očmi vsakič ošinem svoj telefon. Ki molči. In potem je pol dvanajstih. Čas, da se odpravim po Jelko. Za prvi dan je polovična doza šole čisto dovolj. Z razbijajočim srcem odkolesarim proti šoli. Stopim v razred, kjer otroci sedijo v krogu. Jelka je že oblečena, s svojo šolsko torbico ob nogah. Navdušeno mi priteče nasproti. Najprej se mi zdi, da joka, a vse prej kot to! 'Jelka je taka korajžna punca,' pove Kim, 'zelo visoko je plezala po igralih med odmorom!' Navdušeno mahava in pozdravljava otroke, ki ravno tako veselo mahajo nazaj. Ko se na hodniku z Jelko še malo pomujava, k nama iz razreda priskaklja deklica, ki Jelko še posebej lepo pozdravi. 'Kdo pa je ta punčka,' pobaram svojo hčerko. 'To je moja prijateljica Noelle,' razloži Jelka. Iz razreda spet pokuka učiteljica Kim: 'A ja, pa še tole: Jelka se je zelo lepo igrala z Noelle!'
Ponosna kot pav svojo cicibanko zavihtim na kolo in se odpraviva domov. Še prej se ustaviva v pekarni in domov za kosilo prineseva svež kruh in rogljičke.
'Boš šla v sredo spet v šolo, Jelka?'
'JA!'

sobota, 05. januar 2013

HOER(A)!

Danes smo pospravili praznično kramo, praznične obeske, zastavice, balone in napis 'Hip-hip-hura!',
ki ga vedno obesimo na knjižno omaro, kadar otroka praznujeta. Nizozemci se zvesto poslužujejo napisov 'hura', najsibo ob rojstvu otrok, ob zlati poroki, ob običajni poroki, najbolj pa ob rojstnih dnevih.
 Na Nizozemskem se vedno vidi, če kdo kaj praznuje. Napise, kot so 'Čestitke, Abraham!' ali 'Hura, punčka je!' obesijo kar na vrata ali na okna, ki gledajo na ulice. Nemalokrat izobesijo tudi zastavo.
'Hoera!' vzklikajo čestitke, zastavice in panoji. Nizozemci glas 'u' zapisujejo kot 'oe'. HOERA! Moja rahlo vulgarna čud pri tej besedi vedno odmisli 'A'. Hoera  brez a-ja pa je hoer, kurba. In večkrat se spomnim silno zabavne zgodbe, ki se je pripetila v Brabantu, eni južnih, katoliških nizozemskih provinc, kjer so ljudje radoživejši od protestantskih severnjakov.
Neka mamka je na nedeljo praznovala svoj osemdeseti rojstni dan. Njena vnuka, sredi dvajsetih, sta se na sobotno noč že vnaprej malce nakresala na babičino zdravje. Odmajala sta se v garažo, šla po lojtro in po barvo, ter babici na spalnično okno z velikimi črkami napisala
'HOERA,
80!'
Toliko nadelana le nista bila, da se ne bi zavedala, da morata pisati zrcalno. Ampak z nečim pa le nista računala... Ko se je slavljenka častitljivega jubileja na svoj rojstni dan zbudila, je vstala, odgrnila zaveso in vsa zaprepadena odskočila (kolikor so ji le leta dovolila), saj je vanjo zazijala žaljivka. Ženička zavese namreč ni odgrnila čisto do konca...