Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 31. december 2012

Pri nas poka

Danes zjutraj, pol desetih. V kuhinji se lotim lepljivega štedilnika, ki ga nisem uspela zdrgniti včeraj. Zastavice, balone in girlande pustim, naj še kar visijo, v spomin dvojnega včerajšnjega praznovanja. Mimo kuhinjskega okna prikorači sosed Jerry s svojim psom in se mi na široko nasmehne. Veselo mu pomaham nazaj. Jerry: velik, temnopolt, športni tip. Njegov pes: mala, blond, dolgodlaka in nadvse avšasta čivava. Častna!
Odjekne petarda. Še pol ure in tu bo vzplamtela vojna. O, šit! O, šit, šit, šiiiiit!, me prešine. Jerry je doma na starega leta dan. To pomeni: 1. silne detonacije superilegalnih pirotehničnih izdelkov od desetih zjutraj naprej 2. točno ob polnoči kačo tisočerih kitajskih pokalic, ki se začne pri Jerryjevi hiši, se vije nekaj deset metrov naprej, do konca ulice, kjer ji naposled razžene sikajočo glavo gromozanski pok, ki ga nona Anica, ki je izkusila drugo svetovno vojno, primerja z bombardiranjem tržaške rafinerije. 3. Od pol enih ponoči naprej, za preživele, čudovit ognjemet v parku.
Pet minut do desetih. Nasproti našega vrta v parku sosed Jan navdušeno zabija v zemljo spoštovanja vreden tulec. Njegov sin mu asistira. Kmalu se zbere gruča pubertetnikov. V tulec spolzi nekaj podolgovatih, živobarvnih predmetov in točno ob desetih začne iz tulca švigati, prasketati in pokati. Antonieju in Jelki se svetijo oči. Meni gre na smeh, ko vidim Jana, ki si mane v dlani, ves vesel, kot otrok.
Kar naenkrat pa: KA-BUUUUM!!!!! Šipe se zatresejo, Jelka in nona Anica odskočita. Po parku se vije gost bel dim. Jerry!
'To je bil Jerry,' vzkliknem.
ŽBAAM!!!!, hip kasneje sledi naslednji pok. 'Jerry,' zavrisne Antonie. 'Jerry! Jerry!,' veselo poskakuje mali rdečelasec vsakič, ko trešči. V duhu ga že vidim, kako bo čez kakšnih deset let oprtan s torbo, polno petard, krožil po otoku in levo in desno metal petarde. V duhu vidim sebe, kako ga, vijoličasta od besa, za ušesa vlečem domov. Smrkavec!!!! Tako, da bo vedel že vnaprej.
Na našem otoku bo do dveh, treh ponoči kot v Gazi. Jelka in Willem sta se umaknila v bližnjo igralno dvorano, kjer lahko Jelka brez strahu, da bo pokalo, skače, pleza in divja. Antonie spi vsej pirotehniki navkljub. Vsakih nekaj minut mimo hiše priteče pokajoča in prasketajoča skupina mularije. Sami fantje, z eno izjemo. Trikrat lahko uganete, za čigavo hčerko gre.

sobota, 29. december 2012

Zadnji dan

'Tvoj trebuh me boli,' zatarna Jelka, potem pa se zasliši glasen prrrrooottt-teterete-teteretet', kot bi ušlo kakšnemu hrustu, na primer kakšnemu gozdarju med sekanjem veličastne sekvoje, ne pa mali še ne cicibanki.
'O! Petarda,' vzkliknem.
'Brzostrelka,' me popravi nona Anica.
Jelkina bolečina v mojem trebuhu v hipu popusti in gremo ven, ker po nekem čudežu sije sonce.
Antonieju potegnem čez ušesa rdečo kapo.
'Paka,' pravi, in odpalčka za Jelko na vrt. Kako je še majhen, škratljc!
Danes je bila Jelka zadnji dan stara tri leta, Antonie pa zadnji dan eno.
Pred štirimi leti ta čas sva z Willemom že gledala na uro; popadki so bili še neredni.
Pred dvema letoma sva z Willemom ta čas krasila dnevno sobo za Jelkin rojstni dan, medtem, ko se je  Antonie prekopiceval v mojem trebuhu. Nona Anica je takrat rekla: 'Menda bo fantek kar jutri, na Jelkin rojstni dan, privekal na svet.'
Na to smo bili pripravljeni. Torta, hrana in pijača so se hladile v kolesarnici, nona Anica in teta Desiree, Willemova sestra, ki stanuje v sosednji ulici, pa sta imeli vsa navodila in vse sezname.
In Antonie je res pokukal na svet prav na Jelkin rojstni dan. Ob devetih zjutraj sva z Willemom krenila v porodnišnico, dve uri kasneje pa sem pestovala najlepšega fantiča na svetu. Ob štirih popoldne, ko smo se vsi trije vrnili domov, smo vpadli na Jelkin žur. Polna hiša sorodnikov in... Nelleke. Nelleke je nekaj vmes med babico in gospodinjsko pomočnico. Kraamhulp, po nizozemsko.
Tudi takrat, ko sva se iz bolnišnice vrnila z Jelko, naju je doma pričakala Nelleke, skupaj z omo Tiny in opom Wimom. Nelleke je šest dni skrbela za dojenčka, zame ter za čisto kopalnico, zlikano perilo ter posesano dnevno sobo. Nelleke bi morali na vrtu postaviti spomenik, prmejduš, da ja. A da ne skrenem preveč.
Preden sem se z 'računalnikom za v naročje' namestila v postelji in začela pisati, sem si navlekla črno nosečniško spodnjo majico, ki sem jo imela oblečeno takrat, ko se je rodil Antonie. Pižama, ki sem jo imela oblečeno ob Jelkinem rojstvu, žal zaudarja v košari za umazano perilo, sicer bi si oblekla tudi to. Hvaležna sem, da imam ta dva oprijemljiva spominka, od katerih se verjetno ne bom ločila in ju bom nosila vsaj na noč pred dvojnim rojstnim dnevom. Na Nizozemskem v bolnišnici lahko nosiš svoje stvari. Po drugi strani te sicer hitro naterajo domov, po porodu te malce spedenajo, potem pa se lahko greš oprhat v kopalnico, ki je zraven porodne sobe. Ko se vrneš, te čaka nekaj kozarcev malinovca in ko ga spiješ, greš lulat in ko se polulaš, greš domov. Seveda, če je s tabo in dojenčkom vse ok. In tako sem jaz, dvakrat, nabita z adrenalinom in oksitocinom, dvakrat malone vzklikala 'hura, hura!', ko smo smeli domov. Seveda sem vedela, da me čaka Nelleke.
Kar ne morem se posloviti od tega dneva. Jutri bo Antonie malček, peuter, danes je še čižek-mižek, dreumes. Jelka bo še dobro uro malčica, potem pa bo kleuter: cicibanka.
In jaz? Jaz se bom prebudila vsa prešvicana. Katera mona spi v nosečniški spodnji majici pod pižamo?!

Foto

torek, 25. december 2012

V prazničnem Amsterdamu

Jelka ne more zaspati.
'Si žejna, pikica,' jo vprašam.
'Jaaa,' izpod odeje zateglo zajamra moja skoraj štiriletna punčka.
'Čakaj, ti prinesem kozarec vode,' že primem za kljuko.
'Ne, jaz bi kavo. En kapučino mi prinesi.'
Na to prigodo se spomnim, ko nama z nono Anico natakarica prinese dve kisli vodi, čokoladni tortici in skodelici kapučina. V penastem mleku so nama umetelno oblikovali srce in tulipan.
Ko srebava kavo, svoji mami povem to štorijo, ki se je pripetila nekaj večerov nazaj. Ne moreva se nehati hehetati. Sediva v novi šik kavarni v Amsterdamu, sredi nakupovalnega centra Kalvertoren, kamor sva se zatekli pred dežjem. Močno dvigujeva starostno povprečje ter stopnjo dobre volje. Lokal je nabito poln to petkovo popoldne tik pred božičem, a sva edini gostji, ki se prešerno smejiva. Solze nama od smeha silijo v oči. Sto hudičev! Pravkar so stene spremenile barvo!!! Madona, da nama niso česa nasuli v kavo!  Kar lomi naju od smeha.  Malo se zresniva, ko dobiva račun. Znesek je višji od  tistega za kosilo!
'Ah, kamor je šel bik naj gre še štrik,' si mislim.
Kamor je šla sekira, naj gre še toporišče,' me ob takih prilikah dopolni nona Anica. Spet se me poloti smeh. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje šla s kom na kavo. Ni časa, ni priložnosti.
Tale petek sem si na silo vzela prosto. V službi imam tako norišnico, da je jemati dopust simptom napovedujoče se blaznosti, a po drugi strani je to najbolj logična odločitev. Še dva dni nazaj se mi je od stresa želodec stisnil v trdo kepo, da se še obračati ni mogel ob osemdesetih čestitkah, ki sva jih z Willemom v naglici poslala. Osemdeset. Nikoli, ampak res nikoli več! To je popolna norost. Da niti ne omenjam, da sva ob pomanjkanju časa na čestitke napisala zgolj naša imena. 'Vesele praznike in srečno novo leto' je bilo napisano že na čestitki sami. Edina osebna nota je bila ta, da sva čestitko oblikovala sama in da sta na njej Jelka in Antonie. Osemdeset. Če to še enkrat napišem, bruhnem v velikem loku, častna beseda.
Prazniki so za to, da jih preživimo s svojimi dragimi, ne pa da se živciramo z absurdnim številom čestitk ter z božičnim nakupovanjem, kar je še bolj nesmiselno in ogabno. Povsem v skladu s to logiko sva se z nono Anico na moj prosti petek torej odpravili v Amsterdam: po nakupih. Najprej sva zavili v blagovnico De Bijenkorf, ki je bila čudovito okrašena. Dren pa tak, da te vse mine. Šli sva zgolj na kosilo, ker imajo božanske solate in čudovito grahovo mineštro.

Nona Anica v blagovnici De Bijenkorf

Potem sva se spravili ven v meglo, ki bi jo lahko rezal. Ogledali sva si prenovljeni mestni muzej, nato pa naju je nakupovalna ulica Kalverstraat posesala vase in prepustili sva se toku množice.
Naenkrat me je preblisnilo, da bi mamo peljala v sto let staro modno hišo v Amsterdamu: Maison de Bonneterie. Sem se vedno splača zaviti, a bognedaj česa kupiti, saj so cene zasoljene, vendar pa je stavba sama nekaj posebnega. V stilu art deca s krasnimi stropnišči, mozaiki ter čudovitimi lestenci, s škripajočimi lesenimi tlemi in s kupolo, ob kateri ti zastane dih. Z mamo vstopiva v malce vegasto dvigalo. 'Pazi, da ne padeš,' jo opozorim, ker je pri vratih dvigala, kdo ve, zakaj, poševna stopnica. V dvigalu se nama pridružita dve starejši gospe, ki ju spremlja še starejši kavalir.
'Glej, da boš damam dal prednost,' ga ena izmed njiju opozori.
'Še na misel mi ne pride, ker je tu nevarno izstopati zaradi poševne stopnice,' šegavo odvrne zgubani gospod.
Vrata dvigala se odprejo, gospod zakorači iz dvigala, se spotakne in teatralno zakrili nekaj metrov med razobešene damske kostime. Osuplo ga gledamo, on pa se zasuka na peti, nas lokavo pogleda in reče: 'Tako, dame, zdaj sem vam demonstriral, kaj se lahko zgodi!'
Res se splača v Amsterdam. Pa ne le v šoping ali v muzeje: najprivlačnejša znamenitost so kar ljudje sami.

nedelja, 23. december 2012

Deck the Halls, veste, katera je ta?

Pol osmih zjutraj prinesem Antonieja v dnevno sobo. Ostali še spijo. Prižgeva lučke na smrečici, na oknu in na knjižni polici. Zunaj je še tema.
'Maatje,' me sinko opozori na mačka, ki mijavka pred vrati. Mačkonarja spustim noter in šele, ko se mi prične smukati okrog nog, ugotovim, da zunaj lije. Maatje je premočen, hlače moje pižame pa lahko romajo naravnost v pralni stroj.
'Dava muziko,' vprašam Antonieja?
'Ja, Fa la la la la,' se navduši mali rdečelasec in je že v nizkem štartu, da zapleše okrog mize. Že dva tedna ne vrtimo nič drugega kot ta zlajnan božični štiklc Fa la la la la. Mimogrede, pred štirinajstimi dnevi, ko sem za pet evrov kupila zbirko treh zgoščenk z božičnimi pesmimi, sem se imela končno čast razsvetliti: pravi naslov najbolj priljubljene božične viže mojih otrok ni Fa la la la la, temveč Deck the Halls. Kot da je važno.  Antonie navdušeno poje in pleše. Ko se nama pridruži nona Anica, ki je prišla pred tremi dnevi, ji Antonie zaukaže: 'Pleši, nona Anica!' In nona Anica sledi svojemu vnučku, ki se v nasprotni smeri urinega kazalca suče okrog mizice v dnevni sobi. Noni Anici se kaj hitro zvrti. Vrtenje v nasprotno smer bi lahko pomagalo, a Antonieju to ne gre v račun. Spodnja ustnica mu nevarno zatrepeta, v očesnih kotičkih pa se mu naberejo zaresne solzice. Ni vredno. Še naprej se je treba vrteti v levo, nono Anico, ki se je medtem upehano sesedla na kavč, pa dokaj uspešno zamenjam sama. In se vrtimo še kako minuto in pol, dokler ne pride na vrsto Santa Baby, ki ji otroka pravita 'Bu-bum', po uvodnem napevu. 'Neeee,' zasitnari Antonie, 'še enkrat Fa la la la la!'
'Bu-bum je smotana,' razsodi Jelka, ki je medtem vsa razmršena priskakljala iz najine spalnice. Ponoči jo je tlačila mora in sem jo odnesla k nama z Willemom. Ni videti, da bi se česa neprijetnega spominjala. Namestila se je na mizici in je razkoračeno čakala, da se iz zvočnikov spet oglasi Fa la la la la, nato pa je vneto pričela krožiti za bratcem. In tako kakšnih dvajsetkrat zapored. Odrasli srebamo kavo, maček se mi uleže na časopis, češ, ne boš brala, ne! Lepšega adventnega časa si ne morem zamisliti.

nedelja, 09. december 2012

Preklop na božično vzdušje

Na Nizozemskem šestega decembra, dan po 'večeru zavojčkov', miklavževsko vzdušje preda štafeto božičnemu. Ljudje tekajo po vrtnih centrih in se grebejo za smrečice Nordmann, trgi v mestih in vaseh so še bolj okrašeni, na mostovih prižgejo lučke, voda v kanalih pa mežikajočo, pravljično svetlobo hvaležno povrača. Iz izložb trgovci mrzlično umikajo vse, kar spominja na svetega zavetnika otrok. Na vrsti je Božiček, ho! ho! ho!
Pri nas doma še nismo povsem preklopili. Nekako ne gre tako zlahka. Antonie in Jelka sta tri tedne neprestano vadila Miklavževe tradicionalne pesmice ter poskakovala ob modernih miklavževskih štiklcih. Meni še vedno v ušesih pozvanja viža o supercool črnem petru Diegu, ki ga je črni peter Neroda pomotoma zaprl v hladilnik, od takrat je Diego najbolj kul Miklavžev pomočnik vseh časov. Po petem decembru končno zamrejo tudi brezplodne debate o rasizmu in poniževanju črncev, ki se vsakič razplamptijo, še preden Miklavž s svojimi veselimi pribočniki sploh stopi s parnika na kopno. A da ne zaidem: Antonie se še niti malo ne zaveda božiča, ki se nam z vrtoglavo hitrostjo bliža. 'Kinderkaas,' je njegova zabetonirana in edina glasbena želja. S tem misli na Sinterklaasa, Miklavža. Pa gremo, Miklavževa vreča, Glej, mesec sije skozi krošnje, Miklavž ima rojstni dan, Črni Peter se pelje s kolesom itd, itd, pesmice odmevajo po dnevni sobi, Antonie pa vneto pleše. No ja: kot za stavo teka okoli mize. Včasih se mu pridružim, a se mi  po nekaj krogih pošteno zvrti. Preprogi se že malo pozna.
Danes zjutraj se je zdanilo šele tam okrog pol devetih. Dež je pobral ves sneg, ki je zapadel pred dvema dnevoma. Nič kaj božično vzdušje. 'A gremo v B. A. Z....' sem pri zajtrku začela s predlogom. 'Prima,' je rekel Willem. Na Willema se lahko zanesem: vedno razume moje na pol izrečene stavke in vselej, ko rečem, naj zavije na levo, zapelje na desno, ker točno ve, da mislim tako. Ni mi bilo treba nadaljevati s črkovanjem. 'Gremo v bazen,' sem naznanila otrokoma. V hiši je zavladalo večje veselje kot pred štirimi dnevi, ko nas je na 'večer zavojčkov' pred vrati pričakala velika vreča daril.
V bazenu dve uri skačemo, se dričamo po toboganu, medtem ko na nas sveti prav bombastična praznična razsvetljava. So se pač potrudili. Naletimo na Diasa in njegovo mamico. Dias tudi stanuje na našem otoku in je pol leta mlajši od Jelke. Našo malo rdečelasko prime za roko in družno skačeta bombice. Antonie se kobali na rob bazena in se še sam zažene v vodo. Nerodne, najbolj srčkane bombice na svetu. Dokler mu baterijice ne poidejo. Ugnezdi se v Willemovem objemu in utrujeno iz vode moli svoje male, veselo navzgor zavihane palce. V avtu na poti domov je dvakrat zakinkal, trikrat pomežiknil, nato pa ga je zmanjkalo za naslednji dve uri in pol.
Medtem ko Antonie spi in se Willem posveti svojemu hobiju, greva z Jelko na božični sejem pred protestantsko cerkvijo. Sejem ni ravno ustrezno ime za tistih šest, sedem stojnic, kjer prodajajo razno kramo, katere izkupiček bo šel zavetišču za zapuščene živali. Mene privleče stojnica z rabljeno posodo in drugimi drobnarijami. Zasrbijo me prsti in kljub Jelkinemu negodovanju nakupim tri skledice, nekaj okraskov za smrečico, srebrne uhane, zgoščenko, knjigo in srebrno žličko. Za nekaj kilogramov mačjih in pasjih briketov bo že, tistih par evrov.


Ko se iz neba vsuje ploha, se z Jelko zatečeva v cerkev. Pravkar je nastopal otroški zbor, zato prisedeva in prisluhneva. Jelka bi se jim rada pridružila. Vodi jih malone legendarna Maite Tife, otroški zborovodja španskega rodu. Čudovita je, imelo me je, da bi Jelko takoj vpisala v glasbeno šolo. Sledi nastop kvarteta mladih saksofonistk. Med Piazollo Jelka zvonko, nič kaj potiho vpraša: 'Kje pa je Jezušček?' Hja. V napačni cerkvi sva. Več sreče bi imeli v mošeji, prmejduš, kot pa v kalvinistični cerkvi. Protestanti si namreč raje zvrtajo luknjo v koleno, kot bi v cerkvi postavili jaslice. V mislih si zabeležim, da bo treba najti katoliško cerkev v Zaandamu in se rahlo zamislim sama nad seboj. Saksofonistke si z zadnjo točko, Bohemian rhapsody prislužijo ovacije.
Jelka navdušeno ploska in nestrpno čaka na bobnarje, ki sem jih ji obljubila. V cerkev je prikorakal nasmejani možakar karibskega videza in nas je povabil, naj se mu pridružimo. 'Jelka, tu pa lahko tudi ti sodeluješ,' sem jo spodbudila. Kar skočila je s stola, mi sledila, se pridno postavila v vrsto in prvič v življenju stala zraven djembe bobna (mimogrede, jaz tudi). Posedli smo se za bobne in začeli.
'Ho-kus po-kus pi-la-tus pas!' je ponavljal učitelj. Zabobnali smo mu v odgovor, Jelka tudi. V ritmu! Pol ure smo navduševali občinstvo, najbolj pa, če sem odkrita, smo navduševali same sebe. Jelka je bila daleč najmlajša udeleženka in je pol ure zavzeto udarjala po bobnu. Najraje bi jo takoj vpisala na ure bobnanja na djembe. In v trenutku občudovanja, ki je že mejil na oboževanje, sem pomislila, da bi se, dosledna kot sem, naslednje leto še udeležila kakšnih akcij proti črnim petrom, če bi to bilo po volji našemu karizmatičnemu učitelju, ki je izgledal vse prej kot holandsko.
Med občinstvo v cerkvi se je prikradel sam Božiček. Utrujeno je poleg sebe položil svoj zvonec. Naho-ho-hojal se je do amena.

nedelja, 02. december 2012

Mala lekcija o Miklavževanju.

Danes me je k pisanju spodbodla objava slike Jana Steena v našem dnevniku De Volkskrant:  'Miklavževanje', platno, ki meri  82 x 70,5 cm, slikano približno med 1665 in 1668 l. Izvirnik je razstavljen v muzeju Rijks v Amsterdamu, nedavno tega sva si ga z Jelko med tekom ogledali.
Vsakič, ko vidim to mojstrovino, sem vesela, da živim v Deželi mlinov na veter. Vsakič se vrnem v svoje študijske čase, ko smo med predavanji nizozemske zgodovine umetnosti ter med seminarjem o kulturni identiteti Nizkih dežel obravnavali to sliko. Dolga stoletja stara tradicija praznovanja Miklavža. Jan Steen (1625 ali 1626 - 1679) ni bil zgolj slikar nizozemskih navad in običajev, bil je pripovedovalec. Vsaka njegova slika razkriva svojo zgodbo in nauk.

Ko spet motrim to njegovo 'Miklavževanje', se zavem, da se je v 350-ih letih ni spremenilo veliko. Miklavžev praznik, oziroma 'Večer zavojčkov', kot mu tudi pravijo, je družinski praznik, kjer otroci dobijo najpomembnejša darila v letu. Seveda, če so pridni. Sicer dobijo šibo, tako kot deček s klobukom na levi strani. Njegova starejša sestra posmehujoč drži njegov čevelj, iz katerega moli vejica. Tudi njegov mlajši bratec se norčuje iz njega, češ, vidiš, lump, to je zato, ker si me celo leto dražil. Seveda nagajivi deček ne bo ostal brez darila. Že takrat so ljudje vedeli, da nikakor ni vzgojno otroke tako kaznovati. Poglejte babico v ozadju, ki je dečku namignila, naj pogleda z njo za zastor. Prav gotovo tudi njega čaka čudovito darilo, tako kot deklico v ospredju. Ta še zvesto verjame v Miklavža, njena starejša sestra s čevljem pa prav gotovo ne več, vendar marljivo igra svojo vlogo, da mlajši bratci in sestrice ne odkrijejo največje nizozemske skrivnosti.

V naglici sem prebrala interpretacijo slike, ki jo je ta teden prispeval sam direktor Rijksmuseuma, Wim Pijbers. Seveda nisem pričakovala, da bom izvedela kaj novega, a sem se na srečo uštela! Pijbers se je zapičil v praznično pogačo, prislonjeno na mizo v desnem vogalu slike. Poizvedel je naokoli in izkazalo se je, da je to praznični kruh duivekater. 'Duivekater, duivekater,' sem brskala po spominu, 'ta izraz sem še pred kratkim slišala.' Naenkrat se mi je posvetilo! Seveda, prejšnji teden na tržnici, kjer prodajajo kruh. Duivekater izvira prav iz Zaandama, kjer živim. Ne morem si kaj, da ne bi bila sila ponosna na naše mesto, ki je prispevalo to zanimivo podrobnost na tej za Nizozemce legendarni slikarski stvaritvi.

V dežju sem odkolesarila na tržnico. Pomaranče, banane, zelje, jabolka, hruške in ... duivekater. Niti malo ni videti več tako spektakularen. Bela štručka s križastim vzorcem na skorji. Okus pa je božanski. Že štiri stoletja.

ponedeljek, 19. november 2012

Miklavžev prihod

Sobota je dan za nakupe. Ta sobota, prva po Martinovem, je bila tudi dan Miklavževega prihoda. Z Jelko sva se po megli, iz katere je mezela hladna mokroča, s kolesom odpravili najprej v mesnico, potem pa še v pekarno. Na poti domov, pod mostom čez reko Zaan, sva že zagledali prve znanilce težko pričakovanega prihoda: gasilski čoln, poln črnih Petrov, je plul proti severnomorskemu kanalu, kjer bo pričakal 'Španijo', Miklavžev parnik, ter ga privedel v Zaandamsko pristanišče. Na vso moč sem pritisnila na pedale, da sva se z Jelko peljali vzporedno s Petri. Švignili sva v ulico Mellum, ki hiše na našem otočku ločuje od reke. Petri so nama mahali, kot bi jim šlo za življenje. Navdušeno sva jim mahali nazaj. Človek bi skoraj pozabil, da so to čisto zaresni gasilci, ki si enkrat na leto na glavo navlečejo črne skodrane lasulje in si s črnim ličilom premažejo obraz. Mahaje je črno-pisana druščina med plovbo z zastavicami krasila čoln, medve z Jelko pa sva se ustavili na koncu otoka in jim mahali v slovo. Se vidimo ob dveh, torej čez dve uri!
Doma hitro spravim kruh in meso, Jelko prepustim Willemu. Antonie je Willemu zaspal že na poti iz supermarketa. Še na tržnico moram.
'Tuuuuuuuuuut,' je bilo nekaj čez eno popoldne že slišati parnik. 'Pa saj ni res,' sem skoraj nejevoljno pomislila. Miklavž naj bi iz Španije priplul v Zaandam šele ob dveh, jaz pa sem komaj odložila vrečke s sadjem in zelenjavo. Iz ene izmed vrečk se je na tla zakotalila limeta. 'LIMETA!!!,' veselo vzklikne Jelka in zmagoslavno dvigne v zrak svoj plen. Judith se zahihita. Medtem ko sem hitela po nakupih, je Judith, tokrat brez svoje dvojčice Esther, spet narisala na vratih. Za trenutek so se mi žvici narahlo skodrali. 'Tuuuuuuuuut!' To je bil nedvomno Miklavžev parnik, odpraviti se bo treba. Z obžalovanjem ugotovim, da mi je zmanjkalo časa za razobešanje zastave in napisa Dobrodošel, Miklavž! Willem iz sobe prinese Antonieja, ki se je pravkar zbudil. Mali je na srečo zaspal še pred poldnevom. Torej bomo lahko šli skupaj v mesto pozdravit dragega zavetnika otrok. 'TUUUUUUUUUT!!!!!!!!!' neizprosno in vedno bliže. Antonie počasi melje svoj kos kruha z arašidovim maslom. Neučakane ženske smo planile ven. 'Šibaj,' spodbudim Jelko, ki si ne da dvakrat reči. Neučakano prime Judith za roko in jo ucvre po gosti megli proti robu našega otočka. Po reki Zaan že plujejo čolni, s katerih mahajo črni Petri, ki niso nič drugega kot v pisana oblačila preoblečeni in v črnce našemljeni Holandci.

Foto: BREAKING! Zwarte Piet blijkt van onderen wit
(foto: dumpert.nl)

Pri črnih Petrih moja že tako nedosledna politična korektnost popolnoma odpove. Sem njihova odkrita oboževalka in nekega dne se bom pridružila njihovim vrstam, častna beseda.
Stekle smo torej proti koncu otoka, kjer so znanci in sosedje že stali in mahali parniku Španija, ki se je  naglo bližal. Staro in mlado je z otoka ko zmešano mahalo in vriskalo. Z druge strani obrežja, kjer so bili vidno bolj organizirani, so se glasile otroške Miklavževe pesmice. Prihaja, prihaja, dobri stari Miklavž...


Filmček

In potem sta se nam pridružila še Van Kampen starejši in mlajši ter smo se šli gužvat v mesto. Miklavž je prišel na kopno, črni Petri so uganjali norčije in otrokom delili pepernoten, posebne piškotke. Peternoten, jim pravi Antonie  Otočani, ki prvi pričakamo Miklavža, smo seveda vedno zadnji v pristanišču, kjer Miklavž nagovori otroke. Torej ne vidimo in ne slišimo ničesar, razen poskakujočih peres na baretkah črnih Petrov. Mater, ej...Antonie je bil užaljen globoko v dušo in je neutolažljivo zajokal. Willem pa zasekiran in naveličan. Junior in senior van Kampen sta se odpravila domov, povešenih ramen, spotikajoč se ob lastni surli. Hja.
Ženske smo vztrajale in splačalo se je. Pričakale smo povorko in ji sledile v pravkar prenovljeno mestno središče. Pleh muzika je odmevala, z Jelko na ramenih sem poplesovala in v mislih iskala izgovore za svojega fizioterapevta, h kateremu moram spet v ponedeljek. Posebno poglavje, a o tem raje v kakšni drugi objavi.
Končno srečamo našega dobrotnika, ki nam dobrohotno pomaha, potem pa se mu že mudi naprej. Se morda motim, ali ga je plovba iz Španije res hudo zdelala?


Foto: Jeeee!

'Hej, Jelka, kje imaš Antonieja,' mojo hčerko dregne en velik črni Peter. 'Ooo,' pravi Judith, 'To pa je gotovo črni Peter, ki ti že tretje leto nosi darilca v čevlje!' Jelka presenečeno gleda. Črni Peter, po postavi hudo podoben Sylvii, eni izmed Jelkinih vzgojiteljic v vrtcu, pa že odskaklja naprej. Eden črnih Petrov Jelki in Judith stisne v roko vsaki po vrečko sladkarij. Judith se pogodi še za eno dodatno. Za bratca, ki je doma.
Drugo leto je ne smem pozabiti spet vzeti s seboj.
Vse premražene se šele ob štirih vrnemo domov. Judith se poslovi. Čez volnene žabe si navlečem debele nogavice in objem norveške volnene copate.
Zvečer je treba nastaviti čevlje in zapeti Miklavžu. Če so bili otroci pridni, jim bodo črni Petri ponoči v čevlje položili mala darilca ali sladkarije. Čevlje nastavimo kar vsi, vključno z mamo in papom. Za Miklavževega konja Ameriga pa nastavimo korenček. Antonie brklja okrog čevljev. Goljuf mali, vse štiri korene je vtaknil v svoj škorenjček! Ne da se mu peti. Jelki tudi ne. A naj jima bo, za danes. Do petega decembra, na večer zavojčkov, ko bo Miklavž prinesel zaresna darila, se bosta že naučila, kako se tej stvari streže.
Jelka zdrži do pol devetih. Ko je že v postelji, me prosi, naj se malo uležem k njej. Rada ji ustrežem. Svoj nos potisnem v njene rdeče kodre in čutim, da se mraz končno umika iz mojih kosti. Zunaj zaslišiva razgrajati sosedovo mladino. 'Jih slišiš, Jelka? Črni Petri že plezajo po strehah!'
Foto

ponedeljek, 12. november 2012

Zakaj imajo Nizozemci lepe zobe

Pri nas moramo slehrni večer vsi družinski člani strniti bojne vrste, da Antoniju očistimo zobe. Večerni ritual: Willem primaršira v spalnico, oborožen z malo vijoličasto zobno ščetko, na kateri je za grahec zobne paste. Jaz Antonieja položim na posteljo, ga primem za ročici, Jelka pa zasede strateško mesto poleg Antoniejeve glave. Mali seveda ve, kaj ga čaka in na vso moč tišči usteca skupaj. Narahlo ga ugriznem v koleno, da se zahihita. Willem izkoristi priložnost, enopotezno šine z zobno ščetko v malčkova usta in začne ščetkati levi spodnji kvadrant. Mali spozna, da je tudi tokrat bil speljan na led, a si ne more kaj, da se ne bi hehetal Jelki, ki se pači nad njim. Ko ščetkica preide na desno stran, se Antonie prične zvijati. Požgečkam ga med rebri, spet smeh. Ščetka hitro na hitro obdeluje zgornjo vrstico zob. Antonie se upre in zajoka. 'Še malo, še malo,' zakliče Willem, ko skuša sinku preprečiti, da bi preveč migal z glavo. Jelka mu začne dajati poljubčke, kar Willemu nikakor ni v pomoč. Jok in hudovanje. Kot bi zobe pulili, ne pa čistili. Še pred letom dni sem mu zobke z lahkoto lahko čistila sama. Dokler se ni pričel upirati. Tudi z Jelko sva imela z Willemom podobne križe, ampak jo je vsaj obvladal sam. 'V primež!' je bila takrat neizprosna Heather iz otroške posvetovalnice. 'S hrano jih ni treba siliti, s pijačo tudi ne, tudi s spanjem ne, zobe pa,' je svareče dvignila prst, 'zobe pa je otrokom potrebno čistiti!'
Na Nizozemskem je to verjetno edini vzgojni imperativ. In mi drgnemo in ščetkamo na vse kriplje. Pa če crknemo.
Vsak večer se po taki drami vsi hitro potolažimo. Antonieju nekajkrat preberem knjigico nizozemskega pisatelja in ilustratorja Dicka Brune. Nina praznuje rojstni dan. 'Še,' prosi, ko pridem do zadnje strani. Naj mu bo, še zadnjič. V veliko uteho mi je poslušati umirjene glasove iz kopalnice. Jelka si namreč že dolgo pohlevno pusti ščetkati svoje zobke. Da le ne bo v njih imela luknjic. To je huda sramota, stokrat hujša, kot če bi imela uši.
Pred dobrim letom sem vprašala svojo teto, če njen vnuček tudi tako sovraži čiščenje zob.
'O, ravno nasprotno,' se je izprsila, 'ta večerni ritual ima rad, ker obožuje zobno pasto!'
'Aha, ampak a ti pusti, da mu ščetkaš zobe,' sem jo začela zasliševati.
'Ah, kje pa,' je bila odkritosrčna.
Zato, dragi moji, imajo Nizozemci lepe in zdrave zobe. A na vsako brezhibno zobovje meče senco vsaj ena živčna razvalina.

četrtek, 08. november 2012

Nizozemske šege, koliko že? Na vlaku

Predvčerajšnjim se mi je pripetila prav trapasta nerodnost. Ko sem se zjutraj v največjem drenu povzpela na vlak, mi je sopotnica za mano po nesreči stopila na čevelj, ta pa se mi je sezul in plok-plok! padel pod vlak. 'Šiiiiit, šiiiiiiiiiiit,' sem ponavljala in se držala za glavo. Nekaj sopotnikov je skupaj z mano v dobri veri gledalo pod tračnice.  Prihitel je sprevodnik in skušal rešiti zagato, a zaman: 'Gospa, če mi pokažete, kje je čevelj, ga grem z največjim veseljem iskat pod vlak, ampak če ga ne vidite, je najboljše, da počakate, da vlak odpelje.'
In počakati sem morala, da je vlak odrinil. Po nekajminutnem krevsanju po peronu sem čevelj končno našla. Ko sem se pripravljala, da skočim dol med tračnice, sta mi naključna fant in dekle prijazno ponudila pomoč. Ker sem bila že tako ali tako sezuta in ker je bilo naslednji vlak pričakovati šele čez deset minut, sem se vljudno zahvalila. Pogumno sem skočila med tire in pobrala svoj čevelj. Malo sem se umazala, to je bilo vse. Še malo mi ni bilo treba skrbeti, da bom zamudila v službo, saj jutranji vlaki na srečo vozijo povprečno vsakih sedem minut. Trije možakarji, ki so tudi čakali na peronu, so se hehljali na moj račun. Kavalirji.
Prepričana sem, da se vsi trije po nizozemsko posedajo po vlaku, če le imajo priliko.
Na Nizozemskem me ne moti veliko stvari, ampak njihovo obnašanje v javnem prometu pa mi gre pošteno na jetra. Pristni Nizozemec namreč na vlaku, avtobusu ali tramvaju nikoli ne bo prepustil svojega sedeža starejši osebi. Raje jo bo tu pa tam s svojega sedeža ošinil s pogledom, češ, a. malha stara b. štor betežni (obkrožite ustezno), kaj pa se pehaš ob tej uri na a. vlaku b. avtobusu c. tramvaju (obkrožite ustrezno), če pa imaš ves ljubi dan čas in je zate bistveno bolje, da ob jutranji konici sediš doma in a. delaš družbo svojemu fikusu b. gledaš oddaje Max, televizijske mreže za senilneže c. tresoče se srebaš čaj (obkrožite ustrezno). Nosečnicam se tudi ne vstaja. Dvakrat preverjeno na lastni koži. Med obema nosečnostima mi je odstopilo sedež reci in piši troje oseb; Surinamec, Južnoameričan ter ruski vojak - čina se ne spomnim, vem le, da je imel ogromno okroglo kapo. Častna beseda, sem štela, saj ni bilo težko.
Nizozemski domorodci svoj živi dan ne bodo sedli na prostor ob oknu. Praviloma se posedejo na sedež ob prehodu, tudi če se peljejo do končne postaje, zraven sebe pa na sedež ob oknu porazdelijo svojo kramo. Da si ja ne bo kdo drznil prisesti. In tako tudi v največjem drenu na sedežih čemijo aktovke in plašči, za katere stavim, da niso kupili vozne karte.
Mene to tako jezi, da te imbecile nalašč sprašujem, če lahko umaknejo svoj šit s sedeža ob oknu, medtem ko se že kobalim čeznje. Prav zares, jaz si sicer ničesar ne upam, ampak to pa je eden mojih življenjskih izzivov. Če se mi posreči, polomastim še po kakšnem lakastem čevlju, ki pripada na pogled sila pomembnemu uradniku na poti v Haag. Seveda se mu vljudno opravičim, konju nadutemu, to pa že.


Novi vlaki so pa lepi, ni kaj.

nedelja, 04. november 2012

Času primerno

Prvi november se je na Nizozemskem neopažen odkradel mimo. To pot ga večer pred tem niti niso napovedale številne grozljivke na televiziji. Grozljivke so šle iz mode. Tu pa tam je skušala kakšna redka skupina zanesenjakov, ki imajo korenine na Irskem ali v Ameriki, praznovati Halloween. Nam krasijo buče stopnice že od začetka septembra, torej to ne šteje.
Na Nizozemskem prvi november ni praznik. Ni komemoracij, nobene posebne skrbi za grobove ni okrog teh dni. Redki zavedni katoliki zavijejo na dan Vseh svetih na pokopališče. Saj ne, da Nizozemci ne bi skrbeli za svoje grobove, nasprotno. Tu so pokopališča zelo urejena in nekateri grobovi tako oskrbovani, da mi to seže globoko v dušo. Kot na primer grob Lukasove babice, kjer se v lično stesani ptičji hiški zbirajo sinice in taščice. 'Da Ida ne bo sama,' je pred meseci zaihtel Frans, Lucasov dedek.
Lucas je Jelkin in Antoniejev bratranec, enajst let mu je. Jelkin najljubši pajdaš. Judoist, ki se zna imenitno ruvati z našo triletnico in ji vedno pusti, da ga premaga. Lucas med bojevanjem nekajkrat 'umre'.
'Jelka je tudi mrtva,' pravi Jelka, se vrže na tla, trdno zatisne oči in pomoli jezik iz ust. Ko je to prvič storila, me je kar mrzlo spreletelo. Saj vem, da je igra, ampak vendarle. 'Jelka se igra, da je mrtva,' jo popravim in jo začnem žgečkati. Saj, kako naj otroku razložim, zakaj mi je tako grozno, če reče, da je mrtva, če ji niti ne znam razložiti, kaj je smrt. Kaj pomeni, če nekdo umre. Tako kot takrat, ko je poginila naša muca Pipika. 
'Kje je Pipika,' je vprašala Jelka, ko je prišla takrat, pred pol leta iz vrtca. Pipika se je tistega jutra preselila v večna lovišča. Willem jo je odpeljal k veterinarju in se s prazno kletko vrnil domov. 'Pipika je poginila,' sem povedala. Vprašujoče me je pogledala. 'Pipika je mrtva,' sem ji skušala razložiti. 'Aha,' je preblisnilo Jelko, 'Pipika dela takole!' In je trdno zatisnila oči in stegnila svoj jeziček iz ust. 'Ne, Pipika je zaspala in se ne bo nikdar več zbudila, tudi k nam je ne bo več.'
Čez nekaj dni me vzgojiteljica Ingrid pobara: 'A je Pipika vaša muca?' 'Ki je poginila,' rečeva skoraj enoglasno in se morava nehote zahihitati. 'Ja, Jelka neprestano govori o tem,' pove Ingrid. Potem pa doda: 'Jelko sem vprašala, če je Pipika zdaj v nebesih, pa je rekla da ne, da Pipika spi.' Namuznila sem se. Agnostik je vzgojil ateista.
Tudi nono Toni spi. Poleti sem Jelki in Antonieju pokazala, kje. Na bovškem pokopališču so mu zdaj že šestič zapeli za prvi november. 'Ko se bo naspal, bo nono Toni spet prišel', je bila odločna Jelka, ko je korakala po stopnicah pred cerkvijo. Nonota Tonija ne bo več. On spi svoj globoki, večni sen. 'Škoda,' večkrat pravi nona Anica, kadar pogleduje po Jelki in Antonieju, ko skupaj uganjata norčije, 'strašno dobro bi se razumel z njima.'

ponedeljek, 29. oktober 2012

Zabava za dolge jesenske večere


V Deželi mlinov na veter se dnevi vidno krajšajo. Včeraj pa se je večer podaljšal še za eno uro. Kar pomeni, da se otroci pozno popoldne ne morejo več igrati zunaj. Vsaj mali otroci ne, tako kot Jelka in Antonie. Ampak mi smo pri nas doma pogruntali eno posebno igro, kot nalašč za dneve, ki se zgodaj ogrnejo v mrak. Igra v temi, ji pravimo.
Za to igro ne potrebujemo nikakršnih rekvizitov, potreben je le en starš, ki je pripravljen za nekaj časa stopiti v vlogo poljubno izbrane zveri. Ta igra je sicer tudi v vsakem pogledu okolju prijazna. Če se hočemo igrati v temi, je namreč treba zapreti vse luči. Pri nas v dnevni sobi nikakor ne zavlada črno črna tema, kadar to naredimo. Nekaj oranžne svetlobe se prikrade z ulice, kjer ulične svetilke bdijo nad nami, brumnimi prebivalci otoka na reki Zaan. 
'Se gremo igrat v temi,' je navadno Jelka tista, ki to predlaga. 'Odlična zamisel,' vzkliknem, 'še prej pa pospravimo igrače s tal, da se ne pobijemo in polomimo,' pravim. Madonca, pa sem izumila toplo vodo, namreč to, kako otroka motivirati, naj pospravita igrače. Vsa krama je v hipu v škatlah in predalih. Ali v pravih, se bo izkazalo šele naslednje jutro, ko bomo iskali zeleni avtomobilček, lutke Harija, Šaka in Luija ter vijoličast plastelin.
Mene čaka metamorfoza: postanem najbolj grozen krokodil, ki leze po tleh, rjove - mimogrede, morda kdo ve, kako se oglaša krokodil - in lačno šavsa po malih otrokih. Jelka in Antoni cvileč iščeta kritje na kavču in na mizici, nona Anica se potuhne na njenem sedežu, Willem pa se pametno umakne iz močvirja v višje predele, kjer se loti odgovornih očetovskih opravil, kot je brskanje po medmrežju za novimi zimskimi gumami. 'RUAAAAAUUUU!!!' Krokodil ugrizne opleničeno ritko. 'NEEEE! NEEEEE!!!!' kriči Antonie, v isti sapi pa zahteva: 'Še ruaaaau, še ruaaau!' Zloben krokodil mu rad ustreže, a se mora žal odpraviti streči po življenju mali rdečelaski, ki cvili pod odejo. 'ŠAVS!!!' zasadi krokodil svoje grozne zobe v rebra male deklice, ki zavrisne od veselja in strahu hkrati. Krokodila naskoči mali vitez Opleničeni. Krokodil se surovo brani, mali vitez pa se ne da. Pomaga mu še mala kraljična, ki se vrže s kavča naravnost krokodilu na glavo. Aaaaau! Z glavo v sence. Igre je konec, prižgemo luči, tolažimo drug drugega in si ližemo rane. Ne gremo se več te igre. Do naslednjega večera, ko si Jelka ne more kaj, da ne bi predlagala: 'Se gremo igrat v temi?'
Ozrem se po razsutih igračah po vsej dnevni sobi. YES!!!!!


nedelja, 21. oktober 2012

Antonie boža

Ko Antonieja zvečer previjam, me vedno prime za nos. Potem se mu pačim, on pa se smeji. Včasih me tako zagrabi za to mojo kumaro, da vidim vse zvezde. Navadno se pridušam, da mu bom naslednji dan navsezgodaj ostrigla nohtke.
Nocoj smo se vsi drenjali v Jelkini sobici, le nona Anica je s sudokujem obsedela v dnevni sobi. Jelka je že skakljala v pižami in spravljala spat svojega medveda, Willem je že stal pri vratih z njeno zobno ščetko, jaz pa sem Antoniju oblačila njegovo mavrično pižamico. Snok!!! Me je naš rdečelasi malček začopatil za nos.
'Antonie, pusti mamin nos, raje jo pobožaj,' ga Willem okara. In naslednji trenutek začutim toplo, za spoznanje vlažno ročico na svojem licu. 'Aaaaaj,' zamrmra Antonie izza dudice. Nežno mi boža zdaj levo, zdaj desno lice. Svoj skeleči nos narahlo zarinem v gubico fantkovega vratu in z zaprtimi očmi vdihnem njegov vonj. Teh nekaj trenutkov si vtisnem v spomin. Tako globoko, kot je le mogoče, da se mi ponoči sanje ne razblinijo, če bo spet potrkala gospa Insomnia.


Podkupovanje


Jelka je pred nekaj tedni končno nehala kakati v hlače. Pri treh letih in tričetrt! Poštena panika me je že grabila, saj bo šla januarja v šolo. Morala sem poseči po drastičnih ukrepih. Priznam, da sila neodgovorno, a do konca obupano, sem zabredla v tvegano vodovje podkupovanja. Tega nikakor nikomur ne priporočam, ampak pri Jelki je to delovalo.
Kar nekaj časa sem živela v zmoti, da je Jelka nepodkupljiva. Niti malo ji namreč ni bilo do nalepk, s katerimi na Nizozemskem nagrajujejo otroke, ki gredo na stranišče lulat ali kakat.
Naenkrat sem se spomnila, kako me je pred kakšnim letom prijateljica razsvetlila, da so nekateri otroci bolj nagnjeni k playmobilu, ker se raje igrajo igre vlog, drugi pa so spet ustvarjalci, ki jim bolj leži lego. 'A ni playmobil zgolj ena serija lega,' sem bogve zakaj naivno zinila, nakar me je prijateljica pokroviteljsko, morda celo pomilovalno, ošinila s pogledom. Takoj mi je bilo jasno, da je playmobil nekaj za Jelko. Pred leti smo namreč od sosedovih dobili kup igrač iz serije duplo. Med njimi tudi tri fantke, ki smo jih krstili za Šaka, Luija in Harija. Vsakič se je eden od njih zgubil. 'Kje je Lui,' je spraševala Jelka, nakar smo lutko morali iskati, dokler je nismo našli na čisto logičnem mestu, na primer pod umivalnikom v stranišču ali v omarici za čevlje. Hari se je navadno zaman skrival pod kavčem. Zdaj se ti trije fantje igrajo mance z Antoniejem, iščem jih pa seveda vedno zgolj sama.
Septembra sem čisto po naključju naletela na razprodajo playmobilovega podvodnega sveta, morskih deklic, konjičkov, školjkic in podobne šare. Dokaj trapasta serija, moram priznati, ampak sem za par evrov nakupila celo zalogo malih škatlic, misleč, da mi bodo prišle prav.
'Če se boš pokakala v stranišče, dobiš darilce,' sem priliznjeno napovedala svoji hčerki. In ni vrag, uspelo je že prvič! Le kako se tega nisem mogla spomniti že prej!? Nejeverno sem ji podala prvi zavojček, obenem pa me je bilo malo strah, da ji za te bebave morske deklice nič ne bo. Izkalo se je, da sem to playmobilovo serijo močno podcenjevala. Jelka je bila navdušena. Ure in ure se je preigrala s figuricami iz prve škatlice. Poimenovala je vse figurice po vrsti, ne le morsko deklico Luli in morskega konjička Zelenkota, oziroma Groenija po Nizozemsko, tudi koralo je krstila. Korala Kvistejts (KVISTEJTS!!!!), je najporednejša figurica in Jelka jo je neprestano karala.
V borem tednu si je naša rdečelaska prikakala zajeten del podmorskega sveta. Kakanje v hlače je postalo stvar preteklosti.  Seveda pa ni nehala moledovati za darilca. Hja, logična posledica nepremišljene poteze. 'Malo manjša darilca si moraš omisliti,' je rekel Willem, 'sicer bomo bankrotirali.' K sreči je Jelka dovolj velika, da postaja dovzetna tudi za kompromise: za pet nalepk - ena nalepka vsakič, ko gre kakat na stranišče - dobi nagrado.
Včeraj, na soboto, sem bila ves dan v službi: informativni dan za dijake v veličastni cerkvi svetega Petra. Med kratkim odmorom, ki sem si ga privoščila, da sem šla na malico in na wc, sem poklicala domov.
'Jelka je pravkar šla kakat,' je pomenljivo povedal Willem in dodal, 'zdaj se igra. Darilca pa še omenjala ni.'
Ozrla sem se pod visoki velbani strop. Mojega nedopustljivega podkupovanja si zgoraj vendarle niso zabeležili v črno knjigo.


ponedeljek, 08. oktober 2012

Vzgojne preizkušnje

Kot vsaka mama, če je le vse v redu z njo, imam svoja otroka strašansko rada, ampak včasih, ko me prav peklensko preizkušata, bi ju najraje zalepila pod tapete, kot temu pravimo na Nizozemskem. Ko si na vse kriplje prizadevam biti dobra in ljubeča mati, se moji dve zgagi odločita, da mi bosta izmenično frčkali in nategovali živčke. 'Ko so otroci sitni, je najpomembnejše, da starši ostanejo mirni,' kategorično žugajo pedagogi. Nevrologa Sandra Aamodt in Sam Wang staršem tudi toplo priporočata, naj ohranijo mirne živce, pa ne zato, ker bi bilo kričanje otrokom škodljivo, temveč zgolj zato, ker je popolnoma neučinkovito.
'Ko ste na tem, da eksplodirate, preštejte do dvajset in nazaj,' pleteničijo nizozemski svetovalci. Meni je to včasih premalo in se moram zateči k zlatemu nasvetu, ki mi ga je prve dni po porodu, ko je bilo dojenje najbolj boleče, dala babica Nelleke: 'Predihaj se skozi prve trenutke bolečine tako, kot bi se spopadla s popadkom.' Takrat, ko mi od togote prav boleče bušne vročina v glavo, mi jo s f-f-f-f-f-f-ffffffffffff prav uspešno uspe odvesti prek stopal v tla.
Prejšnjo soboto je bil tak dan, ko sem preštela do nešteto in nazaj. Nekajkrat. Začelo se je že pri zajtrku, ko se je Jelka vsem opozorilom navkljub šla gangam slog na stolu in strahotno treščila z glavo na tla. Na ves glas je jokala. 'Kdor ne uboga, ga tepe nadloga,' mi je neučakano poskakovalo na koncu jezika, ampak jaz seveda nisem moja mama, mirno sem jo tolažila in božala. Jelka rada pretirava in jokala je na glas in zateglo, najmanj pol ure. Seveda ji je takoj pritegnil še Antonie. 'Daj mir!' sem revsknila. Napaka. Sporočilnost tega teksta je nična. Še glasneje sta jokala in komaj nam ju je uspelo potolažiti.
'Ne,' je vsakič odvrnila Jelka, ko sem jo vprašala, ali bo šla lulat na stranišče. Dokler ni na široko zakoračila po dnevni sobi. 'Osemnajst devetnajst, dvajset. Dvajset, devetnajst, osemnajst, sedemnajst...' sem štela, ko sem jo preoblačila in je nalašč molela levo nogo v desno hlačnico.
'NEEE!!!' je kričal Antonie, ko sem ga v zadnjem hipu snela s strmih stopnic, ko se mi je trgal iz naročja, mu je moj hrbet v odogor rekel 'ŠKRT!' Solze so mi planile v oči, ampak ostala sem mirna, kajti, zapovedujejo psihologi, ne glede na to, kako se počutiš, si vedno, vedno, vedno sama in v polni meri odgovorna za svoja dejanja.
In potem so prišle na obisk tri punce, stare kakih devet, deset let, stalne gostje. Ob sobotah imamo tako ali tako često dan odprtih vrat. Tu se jaz držim načela: če sta otroka za stvar, so otroški obiski dobrodošli ne glede na to, ali nam odraslim to ustreza ali ne. Čez tri minute so bile vse igrače razsute po tleh, Jelka pa se je začela živcirati in jih naganjati domov. 'Žal  mi je, dekliči,' sem rekla, 'Jelka danes ni razpoložena.' Ko so se dekleta šla obuvat na hodnik, je postala Jelka še bolj neutolažljiva. 'Judith! Esther! Lotte!' jih je klicala. Ko so se spet vrnile v dnevno sobo, ji spet ni bilo prav. Vaja se je nekajkrat ponovila. 'F-f-f-f-f-f-ffffffffffffffff,' sem pritajeno sopihala.
Antonie je polil malinovec in vse dopoldne prosjačil za krekerčke. Vsak 'ne' ga je užalil v dno duše. Še meni so skoraj privrele solze v oči. Pa tako sem si želela, da bi šli nekam v gozd, pa ni šlo, ker smo imeli 'gozd' pred hišo. Sosed se je odločil podirati drevo, ni pa mu padlo na pamet, da bi koga opozoril na to. Z avtom se ni dalo nikamor. Zato smo šli na igrišče. Kjer se je Antonie tako junaško zavihtel na gugalnico, da je z druge strani zgrmel z nje. In smo morali domov, Jelka pa spet v jok, ker ni hotela. Ena, dva, tri, štiri...
Doma je Antonie neprestano silil v kuhinjo, medtem ko je v njej cvrčalo in špricalo. Para je uhajala ne le izpod pokrova, kjer se je kuhala zelenjava, temveč tudi iz mojih ušes. 'Mirno, ti si odrasla, on pa ne,' sem si dopovedovala. Nona Anica in Willem sta se trudila v svojih mejah. Končno je bila večerja pripravljena.
Še dobro se nismo posedli za mizo, smo bili spet deležni dueta. Jelki in Antonieju hrana ni bila po volji. 'Pa nič, saj ni treba, če nista lačna, vama pač ni treba jesti', sem bila skrajno obvladana. A nato je Jelka ihtavo vrgla krožnik z mize in kuskus se je razsul po vsem prostoru.
Izbruhnila sem kot vulkan.

petek, 05. oktober 2012

Mama pri štiridesetih

Danes sem si vzela prosto. Nono Anico, mojo mamo, ki je spet nekaj tednov na obisku, sem hotela peljati v Amsterdam, da si ogledava prenovljen Stedelijk, mestni muzej moderne umetnosti. Viharno vreme naju je prisililo za likalnik in računalnik. Otroka sta v vrtcu, v hiši dva mojstra postavljata predelno steno v veliki spalnici: Antonie bo končno dobil svojo sobico. Testo za piškote mora vsaj uro čakati v hladilniku, navdih pa me pušča na cedilu.
Davi me je boleč hrbet opomnil, naj Antonieja odslej vodim po stopnicah in naj ga ne nosim več. Kako korajžno se je držal za ograjo, zdaj jo že doseže. Le kdaj se je tako potegnil? Včeraj sem gledala, kako je Jelka čofotala po kadi. Kot bi nenadoma zrasla. Štiri leta tega je bila še v mojem trebuhu.
Vedno se rada spominjam svojih dveh nosečnosti. Ta čas, pred štirimi leti sem začela hoditi na jogo za nosečnice. Bila sem daleč najstarejša. Najmlajši udeleženki Brendi je bilo komaj dvajset let. Njena mama je bila borih pet let starejša od mene.
Postati mama, ko ti je že skoraj štirideset, ima svoje slabosti, pravijo. Telesna kondicija je slabša, možnost komplikacij med nosečnostjo in pri porodu pa je bistveno večja. Pravijo... Jaz tega namreč nisem tako doživljala. Včasih sem na jogi prav nejeverno poslušala mlajše nosečnice, ki so neprestalno tarnale o tisoč in enih tegobah, ki so bile meni popolnoma tuje. Zadnje tedne nosečnosti sem si še - s tem, da sem se hudo krotovičila, priznam - brila noge in lakirala nohte na nožnih prstih,obsedeno sem čistila in pospravljala, se potepala po Amsterdamu in Alkmaarju ter zagrizeno gonila kolo. Dva dni pred Jelkinim rojstvom sva z Willemom naredila še dolg sprehod po mivki ob obali. Dva dni pred Antoniejevem rojstvom sem Jelko na saneh vlekla po parku. In obakrat sem si po porodu zelo hitro opomogla.
Presenetilo me je to, da sem bila kot novopečena mama bistveno samozavestnejša od mlajših. Pravzaprav sem imela prvič občutek, da mi nekaj gre izvrstno od rok: materinstvo. Brezpogojno sem se nanašala na svojo intuicijo, ki je okrog štiridesetega že imenitno razvita, kar se mi je vedno obrestovalo. In kar je najvažnejše: kot starejša mamica se znam pohvaliti z nečim, kar sem poimenovala 'šesti čut za bullshit': manj nasedam praznim marnjam in hitro zavoham komercialno ter celo politično manipulacijo.
Kar mi je v veliko uteho, je tudi to, da so za mano karierni preokreti in poskoki, ki jih ni bilo malo. Otroka me ohranjata mlado. V primerjavi z vrstnicami, je moja telesna vzdržljivost zavidanja vredna. Postava tudi, pravijo.
Edini sovražnik starejših mater, tudi mene, je čas, ki drvi mimo z vratolomno hitrostjo. Leto se tako hitro obrne. Prednost tega je seveda, da kot blisk mimo švignejo tudi težavnejša obdobja. Boleči hrbet me ne opominja le na to, da moram sinčka previdneje in manj dvigovati, marveč tudi na to, da moj fizioterapevt Sjorsj okreva po srčnem infarktu. Sjorsj je od mene starejši pičlih osem let.
In zvečer, ko gledam Antonieja, kako sladko spi poleg svojega Jaka Racmana, me včasih boleče prešine: kdo ve, če bom dočakala tvoje otroke? Potem preženem žalost in pomislim na to, da v meni plujejo tudi geni none Anice, ki pri enainosemdesetih mirno sede na letalo in se pripelje k nam, v Deželo mlinov na veter, kjer mi zavzeto polika kupe perila in mi tu in tam da pošten nasvet. Tudi ona je pozno postala mama.


sreda, 03. oktober 2012

Zagata

Življenje je polno nenavadnih zasukov. Tok bolj ali manj naključnih petkovih dogodkov pa je bil tako presenetljiv, da me je nesramno pahnil iz ravnovesja. Tako je bilo:
V četrtek ponoči mi stanje mojega bančnega računa ni in ni dalo spati. Nekaj nenadejanih nujnih izdatkov v kombinaciji z ne prav visokim dohodkom, pa si v minusu. Delam zgolj šestnajst ur tedensko, porazdeljenih čez tri dni, saj ni čudno. Ko je Willem še ob torkih imel svoj 'papa-dan', sta bila Jelka in Antonie le dva dni v vrtcu, od marca pa sta v vrtcu tri dni, ker je Willem tudi peti dan v tednu v službi nepogrešljiv. Cene za varstvo so vratolomne, vlada pa subvencionira le ure, ki jih ima po pogodbi starš, ki najmanj dela. V našem primeru torej šestnajst, slabo polovico. Med dvema nočnima morama sem si belila glavo, kaj bi bilo najboljše storiti, da bi popravila finančno stanje. Večkrat sem že razmišljala o tem, da bi morala delati le dva dni v tednu: težava je le v tem, da se na vlake ne da zanesti, in bi se velikorat zgodilo, da ne bi prišla pravočasno do vrtca. Za Willema velja enako: prometni zastoji so prej pravilo kot izjema. Moji poskusi iskati drugo drugo službo bližje domu so se vedno končali, še preden sem dobro razmislila: kdo za vraga me bo pa hotel in kaj naj sploh počnem?
V službi sem nadrejenim dala vedeti, da bi rada delala kakšno uro več, a dodatne ure že pol leta raje porazdelijo med druge kolege.
Po napol prečuti noči je bila v petek moja delovna vnema še klavrnejša od mojega salda. Med elektronsko pošto pa me je pričakala anketa o stopnji zadovoljstva med zaposlenimi na univerzi. Zlohotno sem si zavihala rokave in se lotila izpolnjevanja. Maščevalno sem delila negativne ocene in jim zabila absolutno ničlo pri vprašanju 'Vam nadrejeni nudijo dovolj možnosti, da bi razširili svoje delovne naloge?' Zlovoljno sem nadaljevala z negativnim trendom, nakar v pisarno privrši moja nadrejena. Brez uvodnih olikanosti me je vprašala: 'Irena, bi bila pripravljena od naslednjega tedna pa do konca marca nadomeščati kolegico, ki gre na porodniško?' 'Z veseljem,' sem skoraj zavrisnila, še preden sem se prav zavedala, kaj se je pravkar zgodilo. Nejeverno sem komajda še skrivala navdušenje. V dveh urah sem se pogovorila z Willemom, preverila, ali se poteza res finančno splačaž, pa še kako, se je izkazalo, uredila z vrtcem in uredila s sodelavci.
Ko pa sem poslala dokončno potrdilo vodji oddelka, me je začel najedati dvom: 'Kaj si zdaj storila?!' Znašla sem se v zagati, iz katere sem lahko pomahala večini nizozemskih mamic: otroci ali služba, in če oboje, v kolikšni meri? Občutek krivde, moj hudo osovražen redni gost, je razbijal po vratih moje vesti in vpil, da sem naredila veliko neumnost. 'Kdo bo pa čistil, kdaj pa boš kuhala, če prideš šele ob pol šestih domov, kaj pa, če boš obtičala kje na kakšni postaji, ker bo spet kaj narobe s kretnicami in bodo vlaki zamujali, KAR SE NEPRESTANO DOGAJA, KRAVA PRISMOJENA IN ŠE LASTNA OTROKA BOŠ OROPALA ZA DODATEN DAN V TEDNU, KO STA ŠE LAHKO S TABO!!!'
In potem se je oglasila še negotovost, ki je moje notranje ravnovesje dokončno razrahljala: 'Kako boš pa ti koordinirala dva oddelka, saj še enega ne zmoreš!'
Če bi bila v Sloveniji, te dileme ne bi bilo: v službo 40 ur na teden in konec. Nobena ne cmiha, vse pogumno delajo, misel na brezposelnost jim naganja strah v kosti, otroke vzgajajo, vmes pa še tri vogale v hiši podpirajo, jaz pa na robu živčnega zloma s tem svojim luksuznim problemom. Sram, sram, sram naj me bo. Po neprespanih nočeh sem se le zatekla k pogovorom, kjer sem svojo stisko bolj ali manj melodramatično ubesedila. Willem je v svojem analitičnem pomirjujočem tonu rekel: 'To si si želela, seveda boš zmogla, poleg tega pa gre le za pet mesecev.'
Kolegica je bila podobnega mnenja: 'Boš videla, saj bo, delo ti gre dobro od rok, čeprav misliš, da ne'. Sodelavka, ki jo bom nadomestila, mi je zagotovila, da profesorji na njenem oddelku niso težavni. Moja mama pa mi je dala zlata vreden nasvet: 'Irena, poišči si koga, da ti bo čistil hišo.'

nedelja, 23. september 2012

Hej, hoj Amsterdam, na ples s pingvinom in še kam.

Pred dvema tednoma sem Jelko odpeljala v Amsterdam. Najprej sva bliskovito obdelali Rijksmuseum, potem pa sva stopili novim dogodivščinam naproti.
Ni nama bilo treba daleč. Le do trga Museumplein sva stopili, vsaka s svojim ameriškim hot-dogom s kislim zeljem. Pred vsakim znamenitim muzejem v Amsterdamu, najsibo 'Rijks' ali pa Van Goghov muzej, popolnoma nelogično čemi stojnica z ameriškimi hrenovkami. Verjetno zaradi ameriških turistov, ki se jih očitno po vseh kulturnih udejstvovanjih poloti hudo domotožje in volčja lakota. Ampak hrenovkam s kislim zeljem in gorčico tudi medve z Jelko nisva rekli ne. Mljaskaje sva zavili na Muzejski trg, Museumplein. To je obširen travnik, ob katerem so vsi trije mestni supermuzeji - Rijks, Van Goghov muzej in Stedelijk, muzej moderne umetnosti, ki so ga po devetih letih prenove otvorili prav danes. Na trgu je tudi velikanski ribnik, v katerem se zrcalijo zdaj že legendarne XL črke: I amsterdam.
Jelka se je pridružila turistom in je prizadevno skušala zlesti na S, med tem podvigom ji je oko ušlo na vabljivi ribnik. 'Veš, Jelka, to ni bazen,' sem ji zaman razlagala, vedoč, da se bo zgodilo neizbežno. Odločno je zakoračila proti vodi. V zadnjem hipu mi ji je uspelo sleči oblekico, hip zatem pa je Jelka po kakih 15 cm globoki vodi korajžno zabredla proti dvema deklicama, ki sta se škropili v sredini ribnika. Dve mladi turistki sta čofotanje z navdušenjem beležili v svoja fotoaparata. Od nekje se je vzel zlati prinašalec in se v velikem loku pognal v vodo. V nekaj velikih skokih se je pognal do deklic, ki so se vriskajoč razkropile. 'Saj ne bo nič naredil,' je zasoplo razlagal njegov lastnik, ki se je že nagibal proti šestdesetim. Nasproti mene se je utrujeno sesedel na rob vodnjaka in muzajoč zmajeval z glavo. Dekletci sta se zatekli k staršem, Jelka pa se je odločila delati družbo psu. Prešerni smeh. Prijazni štirinožec je moral kaj kmalu Jelki prepustiti ribnik, saj ga je ostri žvižg opomnil, da se mora pridružiti gospodarju. Tega je očitajoče oprhal: mila kazen za neizprosnost. Jelka je z rokami na dnu ribnika 'priplavala' k meni. Za silo sem jo obrisala z rokami in s svojim krilom, ji navlekla njeno rožasto obleko ter ji zamenjala hlačke - v nahrbtniku sem imela troje rezervnih, nikoli se ne ve.
Stopili sva na tramvaj, na ulici Rokin pa sva izstopili in občudovali ulične umetnike. Najino pozornost je pritegnil droban fant, ki je nad ulico pričaral ogromne milnate 'mehurčke'. Z dvema palicama, na kateri je privezal dve vrvici in ju namakal v vedro z milnico, je nad mimoidičimi oblikoval čudovite mavrične balone. Jelki je pomignil, naj mu pride pomagat. Mojster in njegova pomočnica. Lepo ji je uspelo. Vsa ponosna je poskočila vsakič, ko se si je izmed vrvic izmuznil veliki meduzi podoben mehurček. Fant si je zaslužil evro, ni kaj.
Pred glavnim kolodvorom je še vedno donela lajna, tako kot ob najinem prihodu v mesto pred nekaj urami. Pred njo je zanosno, kot bi mu šlo za življenje, plesal pingvin. Bodoči ženin. Ostali udeleženci fantovščine so ga s ploskanjem in vzkliki spodbujali. Jelka se je tudi zavrtela ob zvokih, ki so že desetletja iz mode. 'Zapleši s tamalo,' so pingvina nagovarjali njegovi nepernati prijatelji. Ptiču z Južnega tečaja ni bilo treba reči dvakrat, Jelka pa ni bila za stvar. Zavrnila je njegovo iztegnjeno perut in ga nezaupljivo motrila izpod svojih rdečkastih obrvi. Bravo, punca! Starejšim dedcem ni zaupati. Sploh pa ne takim, ki se preoblačijo v pingvina in nameravajo v bližnji prihodnosti stopiti v zakonsko zvezo z drugo izbranko.
S povešenim kljunom se je pingvin odgugal k svoji druščini.

petek, 14. september 2012

Z Jelko v Rijksmuseum

V soboto sva šli z Jelko prvič sami v Amsterdam. Willem in Antonie sta ostala doma in počela moške stvari.
Čas je, da naša že skoraj štiriletnica obišče kakšno resno kulturno ustanovo, zato sem se odločila, da jo odpeljem kar v najslavnejšo, v Rijksmuseum. Ker ta muzej že leta obnavljajo, so obiskovalcem na ogled le izbrane mojstrovine,  na primer Vermeerjevo Dekle z vrčkom mleka ali Rembrandtova Nočna straža. Ko bodo aprila z vsem pripadajočim pompom in bliščem odprli prenovljen muzej, si ga z Jelko ne bo tako zlahka ogledati. Ne bi ji rada zagrenila prvega obiska našega znamenitega 'Rijksa', zato sem se odločila, da si bova ogledali nekaj prav posebnega, nekaj, za kar sem skoraj prepričana, da ji bo všeč.
Na vlaku mi Jelka vso vožnjo, celih dvanajst minut trajajočo, sedi v naročju. Malo jo je strah. Ko v Amsterdamu izstopiva na glavnem kolodvoru, nama moje najljubše in najlepše mesto zaželi burno dobrodošlico: pred glavnim vhodom kolodvora oglušujoče igra gromozanska lajna, taka za v plesne dvorane. V ritmu lajninega hrušča Jelka ob meni poskakuje do tramvajev. Številka 2 ali 5 naju bosta popeljali do Rijksmuseuma.
 Jelka se mi je v gugajoči in škripajoči petici namestila v naročju ter se začela spogledovati z nasproti sedečim fantom. Zame je bil to eden izmed nerodnih trenutkov, ko res ne vem, kako se je najpametneje obnašati. Kot po naključju je tudi sopotnik imel bujne rdeče kodre in se je Jelki ves čas prešerno smejal, dokler ni izstopil na trgu Leidseplein. Dve postaji dlje, na ulici Hobbemastraat, sva skupaj s peščico turistov izstopili tudi midve.
Vsem, ki se odpravljate v Rijksmuseum, srčno priporočam: pojdite dopoldne pred enajsto uro. In če bi vas iz kakršnega koli nerazumljivega notranjega vziba prijelo, da bi s seboj vzeli kakšno priročno orožje ali - še huje - barvni sprej, se za božjo voljo krotite: varnostniki na vhodu vas poskenirajo po dolgem in počez.
Ob enajstih tudi lepe septembrske sobote ni bilo nobene vrste. Na blagajni sva hitro opravili, saj sem imela muzejski abonma, Jelki pa do osemnajstega leta vstopnine ne bo treba plačevati. Dobili sva vstopnici in dve zgibanki, ki si jih je Jelka hlastno polastila. Kot bi vedeli, kam sva namenjeni, so naju uniformirani muzejski čuvaji (se jim tako reče?) usmerjali proti hišicama za punčke iz sedemnajstega stoletja. Da ne bo pomote, s tema dvema hišicama za punčke se nikakor niso igrali dekliči tistega časa, marveč sta se z njima, kot s posebno ljubiteljsko muho, postavljali dve zelo premožni mestni dami. Najverjetneje sta bila njuna soproga uspešna trgovca in vplivna meščana.
Hja... Jelki se je zdelo nezaslišano, da so bile hišice zaščitene z debelim steklom in da ni smela stopiti čez vrvico, ki je obiskovalcem branila tesnejši stik s tema dragocenima muzejskima eksponatoma. A nič ne de, usedla se je na stopničke ter si z zanimanjem začela ogledovati zgibanki, ki sva ju dobili na blagajni.
'Pridi, greva gledat ladjo,' sem jo vzpodbudila. Ubogljivo mi je sledila in celo namenila občudujoči 'Oooooooo' maketi trgovske jadrnice nizozemske Zlate dobe.
Potem sva se odpravili v prvo nadstropje gledat slike. Jelka je še vedno nora na stopnice in dvigala. Nekajkrat sva šli v prvo nadstropje. Po stopnicah gor, ogromnim ovalnim dvigalom dol. In obratno. Za hip mi je uspelo Jelkino pozornost obrniti na Vermeerjev portret male deklice, a čez nekaj trenutkov me je moja rdečelaska odvlekla h klopem na sredini dvorane s slikarskimi mojstrovinami. Resno se je pridružila nekaterim starejšim ljubiteljem holandskih mojstrov, le da se ni zazrla v viseče umetnine, temveč je spet zbrano začela preučevati zgibanki, ki ju je zvesto nosila po muzeju.
Rijksmuseum v ozadju

'Zdaj pa si oglejva eno najslavnejših slik na svetu,' sem ji predlagala. V letu sva si ogledali - popravek: sem si ogledala - Nočno stražo. 'Ži'jo, Rembrandt! 'Dijo, Rembrandt!' V tem stilu. Jelka je bila nad muzejem navdušena. Tam 'talajo' zastonj zgibanke. Ko sva prišli ven, malo sva se še pozabavali pri vrtljivih vratih, se je vrsta čakajočih obiskovalcev vila do vse do tramvajske postaje. Najin bliskoviti obisk je trajal natanko dvajset minut. Pohiteti je bilo treba, čakale so naju druge dogodivščine.

ponedeljek, 10. september 2012

Mamazaver, spokaj stran!

Prejšnji teden smo izvedeli, da je Yule, Jelkina sovrstnica iz vrtca, dobila sestrico. Poimenovali so jo po naši nadebudnici. Kako lepo, še ena Jelka! Razlog, da se petelinim naokoli. Jelka ni le slovansko, marveč tudi nizozemsko ime. V severni nizozemski provinci Friziji je najti kar nekaj Jelk, ženskih izpeljank dokaj običajnega moškega imena Jelle. Drugod po državi je to ime redko, a dovolj razpoznavno, pri čemer gre zahvala vzhajajoči igralski zvezdi Jelki van Houten, sestri veliko slavnejše Carice van Houten.
Malce sem zašla. Zanemariti hočem neutrudnega črvička, ki mi vrta po duši. Občutek krivde... Ker mi je včasih težko sprejemati hčerko, kakršna je. So dnevi, navadno takrat, ko moja samozavest ponikne, ko vidim zgolj tisto, česar Jelka še ne zna, pozabim pa na to, kaj vse že zmore. Skrbi me, ker še vedno kaka v hlače, čeprav že tedne ponoči spi brez pleničke. Čez dan ji še vedno uide, nekako pozabi na potrebo, kadar se vsa preda igri. Nekaj časa sem se tolažila s tem, da je pač stara šele tri leta in da se bo že navadila; vsi otroci se. Ampak zdaj me pa počasi panika grabi: čez štiri mesece bo šla v šolo!!!
Tudi kolesarjenje je nič kaj ne zanima. Šele pred nekaj dnevi je na svojem novem gasilsko-rdečem kolesu končno zagnala pedale. Dve leti časa ima, da se nauči tudi brez stranskih kolesc za oporo. Ko bo stara pet let, se bo morala učiti plavati, da nam ne utone pri tej obilici vode, ki nas obkroža. Včeraj, naprimer, jo je Willemu pocvirnala. Kot debila sva tekala po otoku in jo iskala. V mislih sva že videla potapljače, kako iščejo po reki. Slepa panika. Verjetno sva kar nekajkrat šla mimo grmičevja, kjer je brskala kot kokoš.  Saj bi jo stresla iz hlač, a je imela oblečeno krilce. Ničkolikokrat se počutim popolnoma nemočna in včasih me jezi, da je ne veselijo stvari, ki veselijo mene. Saj vem, da je to popolnoma brez veze, ampak vseeno, bode me. Na živce mi gre tudi to, ker je tako 'komot' in se ne potrudi, da bi se, na primer, sama oblekla.  Včasih me mine potrpljenje in jo kar trdo primem. Vem, da to nikamor ne pelje, a včasih se ne morem zadržati. Pa tako vesela deklica je, upam, da je ne bom zašuštrala s svojimi zahtevami in pričakovanji. Willem pravi, naj se ne sekiram, saj po drugi strani že pozna črke in številke. Ja... Tega bi jo naučili tudi učitelji v šoli. A kako naj jo odvadim kakanja v hlače, no, madona?!
Kar zgrozim se, ko se zasačim, da tako nepotrpežljivo reagiram, NATANKO TAKO KOT MOJA MAMA! Kam sem zabredla. Prenapeta mamzila sem postala. Mamazaver. Zadnjič sem Jelki v postelji zvečer nekaj pridigala o tem, kako to, da ji nekaj prepovem, ne pomeni, da je nimam rada, temveč ravno obratno. Obrnila se je na blazini, me iskrivo pogledala, nato pa je ustnice razširila v nasmešek in odločno rekla: 'Pojdi stran!' Kot polit cucek sem se pobrala iz njene sobice. Večer je čas za lepe pogovore, ki peljejo v lepe sanje. Tega se zdaj zelo disciplinirano držim. In ko se spet pokaka v hlače, štejem do dvajset. In nazaj. In vseeno popenim. Moja zlata miška, še kdaj zapodi mamazavra!

nedelja, 19. avgust 2012

Zapisek utrujene mame

Vse, kar sem o otrocih izjavljala, preden sem jih dobila, so ene same naivne bedastoče. Naravnost sram me je, ko se spomnim, da sem drugim svojčas ponosno razkazovala fotografije svojih mačk, ter da sem govoričila, da si je najpametneje omisliti psa kot pa potomstvo. Starše jokajočih in sitnih otrok sem potihem in naglas (seveda ne v obraz, temveč za njihovim hrbtom) naduto obtoževala nedoslednosti ter jim pripisovala popolno nesposobnost vzgajanja.
Dandanes si ne upam ozirati naokoli, ko mojo triletnico popade ihta sredi otroškega igrišča. Kljub desetminutnem napovedovanju odhoda - Jelka, čez pet minut bomo šli domov na kosilo, Jelka, še trikrat se lahko podričaš po toboganu, potem gremo ipd - se zna zgoditi, da se bo razlegel ušesa parajoč jok. In Antonie bo seveda pritegnil. Zdaj, ko to pišem, mi je sicer všeč, da tako držita skupaj, a ko oba tulita, bi najraje skočila iz kože. 'Ugasnita sireni,' nemalokdaj vzkipim. A dvig glasu (leporečje) čisto nič ne zaleže. Meni sicer pomaga, da mi možgani ne zakuhajo, otrokoma pa je to le vzpodbuda, namreč: mama se dere, torej se to sme.
Že dolgo ne izbiram več med pomembnim in nepomembnim; zdaj sem na tej točki da se moram odločati med pomembnim in nujnim, a največkrat še tega ne znam razlikovati med sabo. Kot na primer danes: naj jo ucvrem za Jelko, ki jo je brez dovoljenja pocvirnala proti koncu otoka ali naj zaustavim Antonieja, še preden mu uspe po stopnicah zapeljati zaboj na kolescih. Nekaj trenutkov kasneje, ko je Willem lahko prevzel nadzor nad Antoniejevo in zabojevo varnostjo, sem se togotna pognala za Jelko. Soseda, ki je na travniku pred hišo brala (brala, ohhhh....), me je pobodrila: 'Irena, eno si zapomni: to bo prešlo.'
Vsa prepotena sem Jelko ujela in okarala, a nanjo to ni naredilo vtisa: 'Greva k sosedom pogledat?' Komaj sem se še krotila.
Včasih prinese večer uteho. Tako pod noč, ko otroka zaspita, grem v sobo, si prižgem televizor in likam. Nekdo je zapisal, da je v likanju nekaj zadovoljivega. Ne bi se mogla bolj strinjati. Kot bi gladila in na pregledne kupčke zlagala lastno kaotično življenje.

četrtek, 16. avgust 2012

Zeblo me pa ne bo!

Med dopustom v Bovcu seveda tudi to leto ni manjkal bazenček. Na razpolago smo imeli kar dva. Enega smo prinesli mi, drugega pa je na svojem vrtu imel moj stric, ker je letos prišel nekaj tednov k njemu počitnikovat tudi njegov vnuček Aloys. Joj, kako čudovit bazenček je to bil! Mavričnih barv, zvezdaste oblike. Jelka se mu ni mogla upirati in je že prvi dan zabredla vanj, še preden je Aloys sploh prispel iz Francije. Kakšno veselje je to bilo! Ko je Aloys prišel, je bazenček postal prava 'otroška župica'. Male noge in roke so čofotale, tu pa tam je ven pogledala ritka, nad gladino zadovoljni nasmeški izpod pisanih klobučkov. Ampak Aloysa je zazeblo. Izmuznil se je iz bazenčka in stekel v hišo. Teta pa za njim: 'Vrni se, Aloys, da te ovijem z brisačo!'
'Ne!!', zakliče mali Francoz iz dnevne sobe, 'Kopalke si bom oblekel, da mi ne bo tako mraz!'
In potem je prišibal skozi vrt, čof v vodo ter se veselo igral dalje v svojih frajerskih kopalkah z dinozavrčki. Ti so mu najljubši.

torek, 14. avgust 2012

Fritz-Franz

Med našim dopustom pri noni Anici v Bovcu, se mi je nekega dne potožil sosed, ki turistom oddaja spodnje nadstropje svoje hiše. Češ, kako so nekateri gostje pravi posebneži. Omenil je nekega nemškega barona s sedmimi imeni; Fritz Franz Josef Ferdinand itd., itd., ki si je dovolil v enem tednu umazati kar 18 (osemnajst!!) brisač. Medtem ko sem se s sosedom morala strinjati, da je takšna pretirana poraba brisač enaka resnemu šikaniranju gostitelja, pa sem, nekako v zagovor modrokrvnemu gostu vendarle bila mnenja, da je treba kot oddajalec apartmajev biti odprte glave. Če se postavim v kožo tega plemenitega Nemca: preden se oprhajo Fritz, Franz, Ferdinand, itd., itd, ne poide le kopica brisač, temveč mine tudi morje časa. Da niti ne pomislim, do kakšnih resnih trenj lahko pride, če se enkrat Ferdinandu zahoče, da bi se stuširal prvi. Gosti so pač takšni in drugačni, ljudje, ki so zaposleni v turizmu, pa morajo biti strpni. In pika!
Še malo se tistega popoldneva nisem zavedala, da bomo tudi pri noni Anici še tisti večer dobili prav posebnega gosta. Ko sem zvečer šla v spalnico preverit, ali Antonie spi, sem s kotičkom očesa opazila, da je nekaj švignilo vzdolž stojala svetilke. Kača!!! sem zgroženo pomislila, a še v istem hipu je zdrav razum prevpil mojo panično čud: za kačo je bila žival za spoznanje prekosmata. In preljubka. S knjižne police je mi je za trenutek pomežiknil polhek, potem pa je šinil za posteljo.
Malce zaskrbljeno sem pogledala po našem spečem fantku, ki je s priprtimi usteci sladko spal. Polhi glodajo orehe, jabolka, kable in celo okenske police, nikoli pa še nisem slišala, da bi se lotili majhih otrok, zato sem mirno zaprla vrata. V nevarnosti je bila kvečjemu duda, ki je čemela v dosegu Antoniejeve roke.

Fritz-Franz na štedilniku none Anice


'Polha imamo v sobi,' povem Willemu. Debelo me pogleda. Polhov na Nizozemskem ni, a so jim podelili kar dva simpatična in odlično izbrana naziva. Pravijo mu zevenslaper, 'sedmerospanček', kar se nanaša na sedem prespanih mesecev v letu - polhov zimski spanec namreč traja od oktobra do maja. Drugo nizozemsko ime za polha pa je relmuis in tu me moje prevajalske sposobnosti pustijo na cedilu. Prevedem lahko zgolj opisno: miš, ki zganja cirkus. Tudi s tem imenom so Nizozemci zadeli žebljico na glavico. Kot otroka me je marsikdaj zbudilo razgrajanje polhov na našem podstrešju.
Nenavadnega, simpatičnega a vendarle malo nadležnega gosta sem poimenovala Fritz-Franz. Ker po vsej verjetnosti ni bil modre krvi, in tudi iz praktičnih razlogov, sem Josefa, Ferdinanda itd., itd, izpustila. Fritz-Franz se je ponoči priškrebljal do vrha omare, nas nekaj časa radovedno pogledoval, potem pa se je odločil, da se najbolj splača preseliti v kuhinjo, kjer je v treh dneh pospravil vsa jabolka, ki mu jih je nastavila Jelka, ni se branil niti nektarin in hrušk, ki pa nikakor niso bile namenjene njemu. Podnevi je dremal v omarici s čistili, kjer ga je nekajkrat dnevno premotila Jelka, ki je skrbno preverjala, ali je še tam. Z nono Anico sva nekaj dni potrpežljivo pospravljali njegove kakce, hkrati pa razmišljali, kako bi se ga na human način znebili. Prijatelji in znanci so nam predlagali raznorazne pasti, eno krvoločnejšo od druge. Nekdo se je celo pridušal, da se ga bomo znebili le tako, da ga bomo dali ustreliti. Prmejduš, da ne, no!!!
Ampak mera je bila polna, ko se je polh zavlekel v shrambo, se lotil posebnega nizozemskega prepečenca, ki je bil namenjen moji prijateljici, za nameček pa si je še postregel s plastično folijo.
Na srečo imamo še enega soseda. Ta nam je posodil posebno napravo, ki oddaja zvok, ki ga ljudje ne slišimo, polhom pa je izredno zoprn. Še isti večer se je Fritz-Franz poslovil. Na radijatorju v kuhinji mi je poškrebljal v slovo, potem pa je gibko spolzel prek police skozi priprto okno ven. Pa-pa, Fritz-Franz.
Drugo jutro je Jelka v pižami na pol dremaje odkorakala v kuhinjo. 'Greva polha pogledat,' je rekla.
'Polh se je poslovil, ni ga več,' sem ji pojasnila. 'Greva polha pogledat,' je ponovila moja triletnica.
'Ni ga več,' sem ji spet razložila in malo otožno dodala: 'ampak pojdiva vseeno pogledat.'
Iz omarice so v naju topo zrli varikina, vim in stekleks.


Dopusta je konec

Danes je zadnji dan mojega dopusta. Z Willemom sva šla v Amsterdam. Jelka in Antonie sta nama jokaje mahala iz vrtca. Dan, ko si je res treba odpočiti in skupaj s partnerjem uživati redke trenutke, ko sva skupaj sama. Sprehodila sva se skozi neverjetno mirno središče našega glavnega mesta. Ulica Damrak, kjer mi je padlo v oči to, da so dandanašnji natakarice v porednem baru Teasers hudo spodobno oblečene. Nič pikantnega ni več na njih, le še bolj cenenega videza so, stisnjene v bele najlonske majice. Na trgu de Dam še ni pravega drena. Redke turiste ustrahuje Darth Vader, ki se za nekaj drobiža pokorno pusti fotografirati z dvema hihitajočima Korejkama.
Ta dan v Amsterdamu naj bi z Willemom tradicionalno preživela kot v najinih predstarševskih časih: brezciljno tavanje po mestu, tu pa tam vstopiti v trgovinico, pa nekam na kavo, v cafe Luxembourg na kosilo, potem pa po ekskluzivnih trgovinicah in antikvarijatih v Devetih uličicah. 9 straatjes, Devet uličic, kjer so v starih časih imeli svoje delavnice razni rokodelci, se stiska med slavnimi amsterdamskimi kanali, od kanala Singel do kanala Prinsengracht. Tu je vedno najti kaj posebnega: obleke iz 70 let prejšnjega stoletja (če si jih zamudil), papir iz vsega sveta (vrag si vedi, komu na čast, v trgovinici pa je vedno gužva), fenomenalen sladoled (največ dve kepici, več nikakor ni odgovorno, ne do zdravja, ne do denarnice), ročno izdelane italijanske čevlje (izdelajo le dva enaka para na mesec), art deco lestence (ta stil gre hvalabogu že nepreklicno iz mode), King Louie oblekice za male deklice (mi eno imamo), tisoč in eno zobno ščetko (ta specializirana trgovina obstaja že od pamtiveka) in tako naprej. Vmes so frajerske kavarnice, kjer posedajo izvirni amsterdamski frajerski mladi očki in mamice. Moj stil folka.
Pohajkovanje kot v predstarševskih časih nama z Willemom ne gre preveč od rok. Nehote zavijeva v trgovino s športno obutvijo in se iz nje vrneva s sandalčki za Antonieja. Št. 19. Takih skoraj ni dobiti. In potem kupiva zanj še pižamico, ker je staro prerastel. V isti trgovini izbrskam še znižano oblekico za Jelko, saj mora tudi ona kaj dobiti. In potem še torbico za v vrtec, ker je stara že preveč zmahana.
Ko sediva pri kosilu v Luxembourgu, se zalotim, da sem zelo otožna. Gledam mestni živ-žav in se sprašujem, kje bi ta trenutek raje bila. Tu, v pisanem mestu, kjer se vse dogaja, ali v Bovcu, od katerega sem se v solzah pred dvema dnevoma poslovila. Oči me zaščemijo. Bolje, da se posvetim svojemu sendviču in Willemu.

V cafeju Luxembourg

sreda, 18. julij 2012

Droban preblisk v temačnem dnevu.

Danes, na mračni, hladni dan v pisarni za računalnikom. Julij se je našemil v april, zunaj je le 17 stopinj. Medtem ko sem v administrativnem sistemu urediti predmete za študentko, ki bo kmalu diplomirala,  se mi je nekaj hudo zataknilo in ne morem naprej. Čakam, da pride kolegica, da me reši iz kaše. Lahko bi urejala arhiv, kup papirjev me obtožujoče gleda, a se mi ne da.
Rada bi izkoristila ta trenutek prostega teka, da mi gredo misli svojo pot. A nobena briljantna zamisel me ne preblisne, stripovska žarnica nad mojo glavo je ugasnjena. Pravijo, da je prav, če se človek malo dolgočasi, ker ga ravno takrat obišče navdih. Očitno se ta trenutek dolgočasi truma ljudi in navdih ne utegne obiskati prav vseh. Mene pusti zaenkrat na cedilu. Z neba je spet začelo mezeti. Ljudje na ulicah odpirajo dežnike. Jaz ga nimam, bom pač mokra, ko pridem domov.
'Ljudje božji,' pomislim, 'v službi sem in si vrtam po nosu, zdaj zdaj me bodo odpustili, ker tako ali tako samo blefiram, pojma nimam, ne znajdem se...'  K sreči vstopi Lenie in prekine moje miselno flagelantstvo.
Tudi njej ne uspe. Čas, da se obe spraviva domov. In skrajni čas, da se obe spraviva na počitnice. To ni nič.
Na poti do železniške postaje se mi utrne iskrica. Mala, a vztrajno brleča. Na vlaku končno zažari žička v žarnici. Sopotniki pa nemoteno listajo po časopisih, brskajo po svojih pametnih telefonih ali zrejo v sivino, skozi katero gladko drsi vlak. Že vem, o čem pisati...

ponedeljek, 16. julij 2012

Nizozemsko poletje

Kot otrok sem nekoč gledala odddajo o tem, kako otroci iz drugih evropskih držav preživljajo poletne počitnice. Med drugim je kamera spremljala nizozemskega dečka, ki je v rumenih škornjih in rumenem dežnem plašču stikal po premočenem vrtu, zraven pa je lilo kot iz škafa. Vajeni neskončnih toplih in suhih poletij, se mi je fantič zasmilil v dno srca. Niti malo se nisem zavedala, da bosta taka poletja doživljala moja otroka. Saj ne, da bi jima privoščila peklensko vročino, ki je kar nekaj tednov visela nad Slovenijo, ampak tole naše poletje tu pa je letos tako bedno. Zna človeka kaj bolj zamoriti kot hladno deževno poletje? Jutro za jutrom si navlečem dežni kombinezon in odkolesarim na kolodvor. Luže mi dodobra premočijo stoplala, dež mi v curkih teče po obrazu, izza kapuce, za vrat. Brrrrrr. Peron se spremeni v skupinsko slačilnico, premočeni kombinezoni končajo v plastičnih vrečkah in se skupaj s potniki drenjajo v prepolnih vlakih. Poleti so vlaki v skladu s počitniškim urnikom redkejši, predvsem pa krajši. V službo pridem z premočenimi rameni in čmokajočimi sandali. A se vsaj lahko zbrano posvetim delu, ne da bi me lepo vreme vabilo iz pisarne.
Ob ponedeljkih in čertkih, ko sem z Antoniejem in Jelko doma, pač moramo opraviti najnujnejše nakupe. S škornji in pelerinami se odpravimo k peku in na tržnico. Nehote se spomnim tistega ubogega dečka s televizije. A otroka se ne menita za slabo vreme. Tudi to ima namreč svoje dobre strani: lahko nemotoma skačeta po mlakužah, doma lahko dlje kot ponavadi gledata televizijo in ko Antonie popoldne zaspi, se greva z Jelko njeno priljubljeno igro: v spalnici me spravlja spat. Čudovita igra, pri kateri se lahko spočijem, težava je le v tem, da obstaja velika nevarnost, da zares zadremam. To se mi je že dvakrat pripetilo, Jelka pa je obakrat takoj smuknila v kazenski prostor, k Antonieju v posteljico, in mu skrajšala popoldanski počitek vsaj za pol ure. Posledice: nergav malček, huda mama in globoko užaljena bodoča diva.
Čeprav so napovedovali sodni dan, je davi kot po nekem čudežu sijalo sonce. Ko se je Willem odpravil v službo, sem otroka posadila na 'mama-bike' in ju odpeljala na otroško kmetijo, kjer sta preganjala race, pave in kokoši, grebla po pesku, božala prašiča in mačka - temu je Jelka kradoma dala še poljubček na rep, s tem pa zasejala hudo paniko med bolhami, ki so tam pravkar imele piknik. Sivega neba sploh nismo opazili, dokler se ni opoldne skoraj stemnilo. Vsi premočeni smo prišli domov. Pred hišo sem v nahrbtniku zaman iskala ključe. Lilo je kot iz škafa, preklinjala sem, da se je kar kresalo. Na srečo je prišel domov sosed Richard, ki nas je z rezervnim ključem, ki ga imamo pri njih, rešil iz zagate. Moji ključi so ležali na prepražniku na hodniku. Pozabila sem jih v ključavnici, nekdo pa jih je skozi pisemsko režo vrgel noter. Kako že rečejo: več sreče kot pameti? Zgodba mojega življenja. 
Pogledam na vremensko aplikacijo na telefonu: dež do nadalnjega.
Oglasi se zvonec: sosedova Yanne mi pomoli zavojček in odskaklja med debelimi dežnimi kapljami spet domov. Zanjo so se prejšnji teden začele počitnice in sedaj doma preganja dolgčas s peko. 'Mokro poletje sploh ni taka katastrofa,' pomislim in ugriznem v čudovito limonino pecivo.

četrtek, 12. julij 2012

Pipo zapri!

'Ej, grem, Jelka gnjavi A.' S temi besedami sem davi odrezavo prekinila kratko izmenjavo sporočil s prijateljico. Medtem ko sem nekaj minut hotela uiti vsakdanu in sem pošarila po Facebooku in se tam zaklepetala, je Jelka zlezla k Antonieju v posteljico in naredila črto čez njegov popoldanski počitek. Ko sem fantiča reševala iz judo-primeža, sem si hkrati ogledovala nered v sobi in se komaj krotila. Zadnje čase se mi večkrat zgodi, da vzrojim. Ob pogledu na zmešnjavo v hiši zavre v meni sveta jeza. Včasih zmaga ona, včasih pa jaz.
Jutra so zame postala predvsem... zgodnja. Antonie se ponavadi zbudi okrog šestih, sede ter pokramlja s svojim Jakom Racmanom. Ta ga čez nekaj minut začne dolgočasiti in takrat je čas, da se med vzkliki 'Mama! Papa! vsa polomljena prikrotovičim iz postelje. Antonieja odnesem v dnevno sobo, kjer skozi okno pogledava, če kateri (še večji siromak od mene) tako zgodaj na ta deževen dan sprehaja psa. S sinkom se malo pocrkljava, medtem ko pije svoje mleko. In potem grem pripravljat zajtrk. Antonie vzame Jelkin voziček in iz njega v lahnem loku vrže punčko Kelly, ki letargično obleži na preprogi. Antonie nato na hodniku v rožnat voziček naloži svoje čeveljce in jih hrupno prevaža po kuhinji. Potem se naenkrat ustavi, hopla! letita čevlja vsak na svojo stran. Voziček zapelje k mizici z igračami, tam nekaj časa zabija žebljičke, potem pa spet: rrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr z vozičkom. Tokrat se v njem pelje kladivo. Preden Jelka in papa prideta na zajtrk, je dnevna soba takšna, kot bi jo pravkar zapustila tolpa vlomilcev.
Počasi bo treba vsaj Jelko navaditi na red, a doslej še vsakič, ko jo opomnim, da je treba pospraviti igrače, naredi tako šobo, da bi nanjo lahko parkirali koncertni klavir. Globoko užaljena včasih še premore v škatlo položiti enega od šestintridesetih koščkov zloženke. Saj vem, dva koščka bom našla takrat, ko bom iskala naprstne lutke, enega bom po nesreči posesala, trije se bodo skrili za blazine v kavču. Tolažim se s tem, da verjetno nisem edina. Jeza popusti, ko Jelka zapoje poslovilno pesmico prašičke Olivije, njene priljubljene risanke. Mala junakinja: končno brez dude in tudi brez pleničk, čeprav ji nek škratek med ušesi ne dovoli, da bi kakala v straniščno školjko ali kahlico: podrobnosti bom raje zamolčala, ker jih namreč skušam namerno  potlačiti globoko v podzavest. 
Današnji dan je minil še kar solidno, če odmislim histerični jok, s katerim sta otroka danes pričakala papa, ki se je kot ponavadi iz službe vrnil ob sedmih zvečer. Sosede sumim, da me sumijo maltretiranja otrok.  Willema je verjetno imelo, da bi šel nazaj delat. 
Zadnje dejanje se odvija v kopalnici. Otroka veselo čofotata v kadi. Ko Antonie vstane, mu po lulčku pricurlja nekaj kapljic vode. Jelka zaprepadeno zavpije: 'O, ne!! Pipo ima odprto!'  
'Jelka, to je njegov lulček,' ji v smehu razložim. 
'Pipo zapri,' zaukaže. 
'Jawohl,' potegnem fantiča iz kadi in ga zavijem v mehko brisačo. 


Šobica

sobota, 16. junij 2012

Mlinček

Pred tednom dni je moja mama je zbolela. Ko sem jo poklicala za najin desetminutni vsakodnevni klepet,  sem v njenem glasu takoj zaslutila, da ne gre za običajne tegobe, temveč da je stvar resnejša. Hud prehlad z vnetjem, vrednim zdravljenja z antibiotiki. Hudo me je zaskrbelo. Ločuje naju namreč 1263 km, natanko 1263 km preveč, ko se pripeti nekaj takega. Saj skrbni sorodniki in sosedje takoj priskočijo na pomoč, jo odpeljejo k zdravniku, ji prinesejo kosilo in večerjo, poskrbijo, da ima doma vse potrebno... Ampak vse to bi vendarle morala početi sama, predvsem pa biti ob njej. Pa nisem. In tako se potem žrem, misli se mi zvrtinčijo v divji, črni kolobar skrbi in strahov. Kaj pa, sem s tesnobo v srcu pomislila, če sva bili maja zadnjič skupaj v Amsterdamu in ne bo več prilike, da bi si znova ogledala Van Goghov muzej, kar si je takrat želela? Mama pa si je na srečo kmalu opomogla.
Ko sva pred mesecem dni pred tem muzejem izstopili iz tramvaja, se je daleč po pločniku vila kača čakajočih, ki so jo varnostniki morali krotiti v pregledne vijuge. Trapasta zamisel, obiskati kateri koli znan muzej konec aprila ali maja, ko se v nizozemski prestolnici tare turistov.
Najbolje se je bilo umakniti v de Pijp, to je slikovita, pristna amsterdamska četrt, zgrajena v 19. stoletju. Saj tudi turisti zaidejo tja, vendar šele po ogledu drugih mestnih znamenitosti, če se znajo odlepiti od Rdeče četrti.
Težava je v tem, da se jaz v tem koncu mesta vedno izgubim. Kar nekaj časa je trajalo, da sem, grde kletvice sikaje, našla tisto, kar sem iskala: najznamenitejšjo tržnico na Nizozemskem, ki se razteza po precej dolgi ulici Albert Cuyp, poimenovani po enem znanih holandskih slikarjev iz 17. stoletja. Temu primerno ji tudi rečejo tržnica Albert Cuyp, de Albert Cuypmarkt. Stojnice so tu podaljšek trgovin v ulici in zato je tu najti prav vse: od starega pohištva,  unikatnega nakita pa do najbolj eksotične zelenjave. Tu me vedno zgrabi nakupovalna mrzlica, ki silno zabava mojo mamo, ker ve, da se na drugih tržnicah spastično omejujem na sadje, zelenjavo, rože in sir.
 Pri prijaznem mladem Kitajcu kupim dva para oranžnih uhanov v obliki vrtnice in marjetice za Kraljičin dan. In še dvoje špangic z oranžnima vrtnicama, da se bova z Jelko ujemali. Malce dlje prijazna prodajalka južnoameriškega porekla prodaja ljubke torbice v obliki sovic. Takoj kupim eno malo, zeleno, ravno pravšnjo za zavetje pametnemu telefonu. Ko z mamo prideva do stojnice, kjer prodajajo platnene prte, se spomnim, da sem obljubila, da bom svoji prijateljici Renati kupila dva metra rdečega platna z belimi pikami. Transakcija v trgovini za stojnico poteče brez računa. V zameno dobim popust in šegav pomežik. In potem pride na vrsto moja najljubša stojnica s čaji, dišavami začimbami ter drobno kuhinjsko opremo. Kardamom, različne vrste sivke, raznobarvni sladkor, okraski za kolačke, tisoč in ena čajna mešanica... Ves dan in denar bi tu zapravila. A tokrat sem kupila le nekaj, kar me je tisto popoldne prestavilo vsaj 30 let nazaj. Na Kras. V rojstno hišo moje mame.
Staromodni mlinček za poper, ki ga je imela moja nona Rozalija. A ta napravica me še najbolj spominja na strica Hermana, maminega brata. Moji najlepši spomini nanj segajo kakih 35 let nazaj, ko je bil star približno toliko, kot sem zdaj jaz. Bil je poln humorja, in je mene in svoja sinova večkrat kam odpeljal, naj si bo na sladoled, na morje, v gozd po gobe in tako dalje. Še zdaj ga vidim, kako je navdušeno vrtel ročico mlinčka in si popral svoje mineštre, ki jih je nato z velikim užitkom na ves glas posrkal. Moj stric, ki se je nekaj let po mojem otroštvu ujel v vrtinec črnih misli, ta pa ga je navsezadnje posrkal vase.
Naj mi mlinček iz tržnice Alberta Cuypa odganjajo morečo tesnobo, ki se zna včasih kot mrzla, lepljiva krpa oviti okrog mojega srca.

petek, 08. junij 2012

Binkoštna sobota

Kako si želim, da bi bil vsak dan tak, kot je bila binkoštna sobota: topla, sončna, polna dogajanja in nenadejanih dogodkov. Dan, ki ni do pičice načrtovan in ko se mi nizozemskim razmeram prilagojena čud malce razrahlja in pusti naključju in spontanim pobudam prosto pot.
Tisto soboto, pred dvema tednoma, je bilo čudovito toplo in odločila sem se, da bom storila nekaj, kar sem že dolgo nameravala, a vedno strahopetno odlašala: z Jelko sva se šli kopat v reko Zaan, ki teče lučaj stran od naše ulice.
Svojo odločitev sem obelodanila med kosilom, pri katerem so se nam pridružili svak Paul, svakinja Desiree, Jelkin najljubši bratranec Lucas njegova dve leti starejša Charlotte. S kotičkom očesa sem ujela zaskrbljeni izraz na Willemovem obrazu, a še preden je ta utegnil ubesediti svoje dvome, je Paul moje namene gromko pozdravil: "Menda ja, vroče je dovolj!" In zatem še enkrat nepreklicno spodkopal vsak Willemov poskus nasprotovanja: "Popoldne pa gremo vsi skupaj plut po reki!"
Rečeno - storjeno! Polna pričakovanja je Jelka z rokavčki že na rokah skakljala ob meni. Ko sva prišli do konca našega otočka, kjer je majhna plaža, so se me za hip polotili dvomi. Kako naj se jaz, neroda, kakršna sem, z Jelko po lestvi spustim v reko. K sreči je soseda malce pridržala Jelko. Stohudičev, kako je bila voda mrzla! "Hja," pravi soseda Truus, "Prejšnji teden smo še s plašči hodili naokoli."
Ma marš, mi, ki smo se svojčas kopali v Soči, se pa ja ne bomo dali! Jelka je uživala, ko sem jo metala v zrak. Ona je bila daleč najmlajša med kopalci, jaz pa daleč najstarejša, a od vseh sva najbolj divjali. Presenečena sem ugotovila, da je reka Zaan slankastega okusa. Nič čudnega, v njej se primeša tudi voda iz Severnomorskega kanala, ki teče pol kilometra stran. Kasneje smo tja zavili s Paulovim čolnom. Za Antonieja je bila to prva plovba. Prav nič mu ni bilo všeč in jokal je, dokler mu nismo dali dude. V varnem Willemovem naročju ne nezaupljivo pogledoval naokrog.
In potem smo šli vsi skupaj v mesto na večerjo. Prvič z otrokoma. Sploh ne vem, zakaj sva z Willemom to tako dolgo odlašala. Čisto v redu je bilo, če odštejem to, da se mi je Jelka, ki je sedela pri meni v naročju, polulala po krilu. Zanjo sem seveda vzela dodatna oblačila za vsak slučaj, s sabo pa nisem računala. Pa se ni bilo vredno sekirati.
Prešerne volje smo se vračali domov. Ura je bila devet, sonce pa še ni zašlo. Tik pred domom nas je v svojem kabrioletu s spuščeno streho prehitel Ignac, najbolj cool tip naše ulice. Veselo smo mu pomahali vsi, razen Jelke. Ta je s široko odprtimi očmi zaprepadeno vzkliknila: "O, ne! O, ne!!! Avto je pokvarjen! Streha se je zlomila!"
Ignac pa je strmoglavil na samo dno frajerske lestvice.

nedelja, 03. junij 2012

Flyer

Niet alles is verstikkend perfect en geregeld in Nederland. Ik haal diep mijn adem voordat ik me aan dit bericht in het Nederlands waag. De aanleiding en de aanmoediging is de flyer van de organisator van het evenement ter ere van 200 jaar stadsrechten van Zaandam. Heb je dat wel eens? Een verkeerd bestandje bij je mail toevoegen? Een kladversie in plaats van het definitieve document? Hoogstwaarschijnlijk is dit gebeurd bij de PR van de organisatie, maar toch blijf ik me dat afvragen. Die fouten... alsof ze door iemand expres werden gemaakt!
Hoe groot is de kans op die ene slip of the finger die van de gemeente Zaanstad 'de gemeenste Zaanstad' maakt? De spellingscontrole ging hiermee natuurlijk schaapachtig akkoord, maar ging ongetwijfeld steigeren bij 'CALIMITEITEN'.
Toen ik verder in de flyer het woord 'drankenbootrace' aantrof, ging ik het direct googelen: je weet maar nooit. Als Sloveense -  Slovenen hebben een bepaalde drang naar drank - wilde ik die race voor geen geld missen, maar ik moest het helaas doen met drakenbotenrace, wat overigens spannender klinkt dan het eigenlijk is. (In alle eerlijkheid moet ik ook bekennen dat ik zojuist ook Onze Taal moest raadplegen voor de juiste spelling en vervoeging van 'googelen'.)
Verder vrees ik trouwens ook dat ik niet 'om de zondagmiddag' van de Zaanparade zal genieten zoals de flyer belooft.
De tekst afspeurend tref ik allerlei kwesties aan waarmee de auteur worstelt en ik leef intens met hem/haar mee: 'Aanvullen?' 'als dit doorgaat' 'Eventueel iets over kaartverkoop?' Onder 'CALIMITEITEN' stelt de schrijver  een wellicht retorische vraag 'Wat wil je hier precies zetten?' gevolgd door een voorzichtige suggestie 'Evt. kan hier ook iets over de bereikbaarheid'. Je zou onder dat kopje een hele waslijst aan waarschuwingen, verwijzingen en alarmnummers verwachten, we wonen tenslotte in 'de gemeenste Zaanstad'.
Maar nee. Er viel weinig te melden. Geen calamiteiten. Alleen een gezellig, bruisend weekend. De flyer slaat echter alles, zelfs het prachtige vuurwerk. Die gaat zo mijn wall of fame op en komt er voorlopig niet meer af.