Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 05. december 2011

Nizozemske šege 3: Miklavževanje

Nizozemska je že tedne v znamenju Miklavža. In nocoj, 5. decembra, bo pričakovanja polno praznično obdobje doživelo vrhunec, ko bodo črni Petri, Miklavževi zvesti pomočniki, pred vrata postavili vreče z darili. Odkar se je stemnilo, švigajo po ulici črni Petri, čisto zares. Z Antoniejem sva jih videla skozi kuhinjsko okno, veselo so nama pomahali. Jelki, ki se je ravno vrtela ob priljubljeni glasbi K3, jih raje nisem omenila; pri nas je bil večer daril, pakjesavond, namreč že včeraj, ko sta bila na obisku tudi opa in oma.
Sama sem otroštvo preživljala brez Miklavža. Nekajkrat sem zaman skušala spreobrniti starša in ju pripraviti do tega, da bi tudi meni stari dobri svetnik kaj prinesel. Menda bi se svojčas sprijaznila še celo z leskovko. Če bi takrat vedela, da bom kot odrasla vsako leto cele tri tedne miklavževala, se verjetno ne bi bila tako žrla.
Miklavž na Nizozemsko prispe vsako prvo soboto po Martinovem. Letos je bilo to že v soboto 12. novembra. Sprejem Miklavža organizirajo v vsakem mestu, vsako leto pa izberejo mesto, kamor pride 'pravi' Miklavž, čigar prihod obeležijo z vsemi častmi in ogromnim medijskim pompom. V Zaandamu smo se tudi letos morali zadovoljiti z Miklavžem 'pomočnikom'. Ampak večina malčkov še vedno misli, da je tisti pravi in tudi jaz zagrizeno in sveto verujem v to.
Na nič kaj novembrsko sončno popoldne smo hišo okrasili z zastavicami in z velikim napisom 'Dobrodošel, Miklavž!' ter se odpravili na konec našega otočka, da bi lahko prvi v mestu uzrli Miklavžev parnik, ki je priplul iz Španije. Iz Španije, ja! Da Miklavž pravzaprav prihaja iz Turčije, na Nizozemskem v tolažbo in izogib preveliki zafrustriranosti izdajamo zgolj turškim udeležencem tečajev nizozemščine.

Iz daljave je bilo že slišati hukanje z zastavicami okrašenega parnika, ki se je hitro bližal mestu. Seveda vsako leto po reki najprej v gliserju švigne mimo črni Peter - izvidnik. Na Nizozemskem namreč ne poznajo parkljev: Miklavžu pomagajo prijazni pomočniki, črni Petri, zwarte Pieten, ki so odeti v pisana oblačila, na glavah pa imajo živobarvne čepice s peresi. Tile malce sporni Miklavževi podložniki so za razliko od parkljev zelo prijazni do otrok, saj jim delijo sladkarije: pepernoten oz. kruidnoten, male okrogle piškotke z okusom po klinčkih in cimetu ter penaste bombončke - schuimpjes.

Parnik je počasi zaplul v pristan, kjer ga je pričakalo na stotine otrok. Vedno me oblije kurja polt, ko slišim veliko množico otrok zavzeto peti tradicionalne Miklavževe pesmi. Vsi polni pričakovanja in trdne vere, a z mešanico strahu in dvoma: smo bili letos res dovolj pridni, da nas bo Miklavž obdaril?
Jelka je še premajhna, da bi ji vse to prebrala v očeh, a kljub temu solidarno in veselo maha Miklavžu z zastavico. Antonie pa, tako kot Jelka pred dvema letoma, spokojno zaspi v vozičku. Glavico mu greje živovijoličasta kapica z zelenim peresom. Mali, bledolični črni Petrček.
Ko Miklavž stopi na kopno, ga svečano nagovori sama županja, potem pa stopi v kočijo in se odpravi v po mestu v povorki s črnimi Petri. Svojčas se je stari mož v škofovski opravi še skobalil na belca, Ameriga, vendar to navado počasi opuščajo iz varnostnih razlogov. Marsikateri Miklavž je namreč nadvse nedostojanstveno zgrmel s kakšnega iskrega žrebca ter se poškodoval in - kar je še huje - razkrinkal.
Ko je sprejema in povorke konec, se vse skupaj šele začne. Otroci smejo zvečer zraven kamina (no ja, največkrat zraven radiatorja) nastaviti čevelj, vanj položiti kakšno risbo za Miklavža ali korenček za Ameriga ter zapeti. Ponoči črni Petri plezajo po strehah in pridnim otrokom v čevlje potisnejo mala darila ali čokoladne črke. Slednje so zelo priljubljeno priložnostno darilo. Tudi odrasli jih dobimo, največkrat od delodajalcev. 
MIklavž in črni Petri obiščejo in obdarujejo otroke v šolah in v vrtcih, po mestnih nakupovalnih središčih se vrstijo prireditve, kjer Miklavž sprejema otroke, črni Petri pa trosijo piškotke.
Ampak glavna darila pa Miklavž prinese torej na predvečer svojega rojstnega dne. Takrat se družina zbere, otroci pa pojejo pesmice in nestrpno čakajo, da pri vratih zazvoni. Oče, dedek ali stric se odpravi na stranišče, v resnici pa gre po skrito vrečo z darili, jo postavi pred vrata, pozvoni, v hišo vrže pest sladkarij in se skozi okno ali skozi vrt spet odpravi v hišo. Presenečenje je popolno. Tudi pri nas je bilo, čeprav je bila Jelka žalostna, ker ni ugledala Miklavža. Ampak telebajske pa je dobila. Vse štiri. In boben. Izjemno je bila zadovoljna. Antonie pa je, kot je njemu že v navadi, vse prespal.
Pravijo, da je dan, ko najmlajši otrok neha verovati v Miklavža, dan, ko si en korak bliže grobu. Zame je to še daleč (trkaj na les, Irena!!!). No, ampak v družinah, kjer otroci vedo, da jih v resnici obdarujejo starši, v študentskih domovih ter v prijateljskih krogih se gredo Miklavža malo drugače. Nekaj dni pred 5. decembrom udeleženci miklavževanja žrebajo, kdo bo koga obdaroval. Navadno se dogovorijo tudi, koliko naj bi darilo približno stalo. Za obdarovanca potem kupijo darilce, ki pa ga morajo na domiseln način zaviti. Te dni se marsikatera dnevna soba spremeni v kreativno delavnico, kjer iz stiroporja,  lesa, papir mašeja itd nastajajo prave umetnine. Za obdarovanca je potrebno napisati tudi malce norčavo pesmico. Največkrat so opevane kake nerodnosti preteklega leta in tudi darilca cikajo na to.
Nizozemci že stoletja praznujejo Miklavža in tiste, ki vihate nosove nad tem dobrim zavetnikom otrok pa opozarjam, da Božiček ni nič drugega kot z jajčnim likerjem opiti in v coca-colin kostum odeti Miklavž, ki debelo zamuja tri tedne, dedek Mraz pa je zgolj socialistični derivat, ki se še dlje mudi tam nekje po ruskih pustinjah.
Jaz trdno, trdno verujem v Miklavža, hvala ti, dragi stari mož, za prečudovito kuharsko knjigo in za dva cd-ja ter za nepozabne iskrice v očeh mojih otrok.  

petek, 02. december 2011

Dojenček raste

Moj mali fantek. Še malo, pa ne bo več dojenček. Še niti ne teden dni nazaj, se je prvič sam spravil v sedeči položaj. Temu podvigu je bil priča Willem, ki je sedečega Antonieja takoj slikal, slikico pa nemudoma poslal mami v službo s tekstom: 'Glej, mami, sam sem se usedel.' V službi sem se seveda skoraj stopila. Najraje bi pustila vse skupaj in odhitela domov, da mi ne bi ušel še kakšen osebni uspeh našega enajstmesečnika.
Neverjetno, kako me je vloga matere dokončno oblikovala in definirala. In to do te mere, da mi niti ni težko priznati celo hudega intelektualnega zaostajanja, da ne rečem zabitosti. Moj vrednostni sistem se začne in konča pri dobrobiti Antonieja in Jelke. Willem je nekje tam med vrsticami, le toliko, da ne hodi naokoli lačen,  v nezlikanih srajcah in strganih nogavicah. Ampak tu je zanka. Le kdaj nama bo uspelo najti čas drug za drugega? Namesto, da se mu pridružim, raje pišem tu v sobi in kradoma pogledujem po mojem - zdaj še - dojenčku, ki mirno spi, ovit v svojo spalno vrečo s tovornjakci. Ne morem si kaj, z nosom se dotaknem njegovega lica. Diši po piškotu, ki si ga je še pred dobro uro navdušeno tlačil v usta in ga mlel z obema zobkoma hkrati. Novi zobki se napovedujejo: če je vsaj verjeti kiselkastemu vonju pokakanih pleničk. Kako že reče vzgojitelj Jan: ko ti v nos bušne vonj limet...
Še malo, pa boš malček, moj dragi sinko. Muca Pipika ter maček Maatje se bosta morala potruditi, da se pravi čas umaknega tvojim nagajivim, grabežljivim rokicam. Zdaj se ti zgolj bolj za šalo odmikata, ko ju nerodno po trebuhu plazeč se, podiš po sobi. V Jelkino veliko veselje - le koliko časa bo še tako - brcaš kot za stavo in jo cukaš za lase. 'Ne smeš,' pravim, vidva pa se tako prešerno zasmejeta. Še malo, pa ne boš več dojenček. Še malo, pa boš shodil, šel v šolo, se z mopedom odpeljal k dekletu, se odselil. In jaz ti ne bom smela biti v napoto. Morala te bom vzpodbujati, da boš razprl svoja krila in poletel. A že sama misel na to je doslej, ko ponoči še vedno tako žalostno zajokaš, ker ne najdeš svoje dude, nevzdržna.

Kaj bo prinesel Miklavž

Jelka si za Miklavža želi telebajska. In boben. Je pa ena težava: teh preklemanih okrogloritnikov se v trgovinah ne dobi več. Na internetu, ja, ampak tam prodajajo ponaredke, ki se telebajskom podobni zgolj od daleč.
Na srečo mi je uspelo najti prave plišaste telebajske, skoraj neuporabljene. Na nizozemski spletni strani marktplaats, kjer je moč kupiti tako rekoč vse, vendar iz druge roke. Rabljena krama, od te Slovenci radi dobivamo kurjo polt, vendar sem se jaz že zdavnaj odvadila omalovaževanja tovrstnih nakupov. Prejšnji teden je torej Willem iz bližnje vasi pripeljal telebajske. Vse štiri. Bili so last šestletnega Svena, ki se jih je odločil prodati za 20 evrov, znesek pa vložiti v lego kocke.
Telebajski pa kot pravi. Sicer sem ves petek popoldne, ko je bila Jelka v vrtcu, z lutk odstranjevala Svenovo DNA, ampak se je splačalo. Ne eden, temveč vsi štirje telebajski so se čisti in dišeči sušili na podstrešju. V kotu jih je pogledoval otroški boben iz Heme. Jelkino praznovanje Miklavža bo čudovito! Včeraj pa sem jo spet vprašala, kaj ji bo že prinesel Miklavž, pa je rekla: 'Boben, in telebajska, s televizijo na trebuhu!' Ojoj...

nedelja, 13. november 2011

Mestece Pepton

Pred nekaj dnevi me je Willem opozoril na posnetek malčice, ki se igra s tabličnim računalnikom. Do solza sem se nasmejala, ko sem skoraj še dojenčico videla, kako je zatem s svojimi zalitimi prstki skušala povečati fotografije v reviji. Ob tem sem pomislila na to, da bi moja rajnka nona Mici tega sveta niti približno več ne bi razumela, če bi se prebudila. Umrla je pred štiriintridesetimi leti in zamudila prihod računalnika, walkmana in mobilnega telefona. Pri nas smo šele kako leto po njeni smrti kupili televizor. Spomnim se še, kako sta starša načrtovala, da bi televizijo naročili iz Nemčije. Jaz sem bila hudo proti, ker nisem znala nemško, hehehe. Ampak nazaj k moji noni Mici. Edini ekran, ki ga je poznala, je bil tisti od sosedove črno-bele televizije. Enkrat na teden je k njim zvesto hodila gledat nadaljevanko Mestece Peyton. 'Zdej pojdem gljedet mestece Pepton ta h Kuoco,' je vsakič napovedala. Pepton. Jasno: 'Y' je poenostavila v 'V' in kot čistokrvna Bovčanka je tega po narečnih pravilih pretvorila v B, ki se pred nezvenečimi glasovi izgovarja kot P.

petek, 11. november 2011

Se je že začelo...

Danes je natančno ob pol šestih zvečer pri nas izbruhnil veseli december. Prva skupina otrok z lampijončki je pozvonila in zapela pred vrati ter nas uvedla v skoraj dva meseca trajajoč vrtinec tradicij, praznovanj in na pol formalnih druženj s kolegi iz službe. Na martinovo v naši provinci Severna Holandija otroci hodijo z lampijončki od vrat do vrat, pojejo pesmi o svetemu Martinu, za nagrado pa dobijo sladkarije. Ta običaj spominja na Halloween v anglosaških državah, le da pri tem ni niti pikice srhljivosti, če izvzamem ogromne količine bombonov in čokoladic ter občasnih smrtnobledih cicibanov na robu diabetične kome, ki jih starši prizanesljivo vlečejo proti domu.
Letos otrokom ni dan čas za razstrupitev: prvo soboto po martinovem pride namreč v deželo Miklavž. In to je torej jutri. Zavetnik otrok bo jutri ob 13.30 s parnikom priplul v zaandamski pristan, s kopico črnih Petrov in s svojim belcem Amerigom vred. Da sladkarij niti ne omenjam. Otročad bo nekaj tednov vsak večer v škornje nastavljala korenje za belo kljuse in zvesto pela pesmice v dobri veri, da bodo naslednje jutro v škornju našli črko iz čokolade ali majhno darilce. Vrhunec praznovanja bo petega decembra, ko je pakjesavond, večer zavojčkov, večer daril. Nizozemci se namreč že stoletja obdarujejo na Miklavžev predvečer. Na samega Miklavža dan pa se dobri starček in njegovi pomočniki potiho vrnejo v Španijo. Več o tem v enem naslednjih prispevkov, če mi bo uspelo ohraniti zdravo pamet.
Po petem decembru pa se že spodobi počasi okrasiti hišo za božične praznike. Ampak nam bodo sedmega in osmega decembra delali frčado. Enkrat pred tem bomo morali izprazniti podstrešno sobo in bojim se, da nam tudi sam Miklavž z vso svojo vojsko Črnih Petrov ne bo priskočil na pomoč. In potem pride štirinajstega decembra nona Anica. Dva dni za tem imamo zabavo s študenti na našem oddelku. Teden dni pred tem božično (pomiklavževo) kosilo z zaposlenimi na našem oddelku. Enkrat vmes še obvezna pijača s kolegi koordinatorji. Le upam lahko, da bo božična večerja Willemove službe enkrat maja, tako kot letos, in da mi bosta Aretha Franklin in Nina Simone tudi to pot uspešno miriti zrahljane živce, saj si ne morem privoščiti, da me odpeljejo v kakšen zaprt oddelek, glede na to, da 30. decembra Antonie praznuje prvi rojstni dan, Jelka pa tretjega.
Če ne bom od vsega tega resno posegla po steklenici in če me na Silvestrovo ne pokonča mutirana petarda domače izdelave, bom drugega januarja z velikim veseljem pospravila vso božično kramo v kolesarnico. Z največjim užitkom bom v velikem loku pred vrt zabrisala božično drevesce. Tam bo obležalo kvečjemu za kakšnih deset minut. Pobrali ga bodo otroci. Zanj bodo na komunali dobili 50 centov.

nedelja, 06. november 2011

Relatvinostna

Pred slabima dvema letoma sem na facebooku ustanovila skupino 'Pu buško', namenjeno ljubiteljem bovškega narečja. Seveda bolj za šalo kot zares. A na moje presenečenje se je v kakšnem mesecu dni nabralo dobrih dvesto članov. Skupina je po prvotnem navdušenju žal kmalu zadremala, le tu pa tam je kdo objavil kakšno tipično besedo, zbadljivko, dodal fotografijo in podobno. Pred kratkim pa se je skupini priključilo nekaj zanesenjakinj in 'Pu buško' je postala živahna skupnost, kjer iz odročnih, zaprašenih kotičkov našega spomina iz ure v uro ponovno oživijo stari bovški izrazi: klejblj, šnajc, širgaklj, fušte, fuzejkljni, čubežn...
Da pa je svojevrstnost bovščine zelo relativna, priča anekdota iz mojega otroštva. Svojčas so osnovnošolci, tisti bolj športni, hodili na občinska tekmovanja v atletiki v Tolmin. Nekoč je ta čast doletela tudi mene. Po zelo spodletelem poskusu postati rekorderka na teku na dolge proge, sem se pobito kujala v kombiju na poti domov. Drugi, manj osramočeni, so poznavalsko analizirali svoje dosežke. Nekje po Kobaridu je klepet zamrl. Utrujeni smo molče zrli ven. Naposled je tišino prekinil eden izmed sošolcev: "Ku čudno gwerjo ti Tmince."

 Slika skupine "Pu buško"

petek, 28. oktober 2011

Črka H

Osnovna šola Petra Skalarja v Bovcu, pred približno petintridesestimi leti.
V prvem razredu obravnavajo črko H. Ko otroci črko spoznajo, jih tovarišica Elza vpraša, katere besede poznajo, ki se začnejo s črko H. 'Hiša! Hrib! Hlev! Helikopter! Harmonika,' navdušeno navajajo prvčki. Tovarišica Elza pa opazi tihega dečka bolj zadaj v razredu in ga vzpodbudi: 'No, kaj pa imaš ti na sebi?'
Deček nemudoma odvrne: 'Brgješe!'

četrtek, 27. oktober 2011

Oj, Amsterdam...

V petek sva bili z mamo v Amsterdamu, ki je od Zaandama oddaljen borih petnajst minut vožnje z vlakom. Med Zaandamom in glavnim amsterdamskim kolodvorom se vlak ustavi le na postaji Amsterdam Sloterdijk. Tam navadno presedem, ko grem v službo v Leiden, ampak v petek ne. Vzela sem si prost dan, da sem mamo popeljala v nizozemsko prestolnico, tako kot vsakič, ko je pri nas na obisku.

Ničkolikokrat sem že bila tam, a vedno, ko se vlak počasi vali proti postaji, me prežema mešanica pričakovanja in zmagoslavja. Oziram se po potnikih in se sprašujem, kdo od njih bo prvič stopil v čudoviti vesoljni kaos. Vsakomur napovedujem ljubezen na prvi pogled, vsem gradbenim preprekam in neprijaznim domorodcem na biciklih navkljub.

Ko stopiva iz mogočnega kolodvora, se že poznavalsko ozreva po železniški stavbi in vsakič znova ugotoviva, da je prečudovita. To pot  ne zavijeva naravnost proti središču mesta, ampak jo mahneva na levo, po nabrežju Prins Hendrikkade. Na pločniku vzdolž te zelo prometne ulice ni veliko pešcev, večina se raje sprehaja po paralelni ulici Zeedijk, v središču starega mesta. Mamo primem pod roko in jo vodim mimo starega stolpa Schreierstoren, pri katerem se je v petnajstem stoletju prišlo v mesto. Za sabo pustiva hotel Amrath, čudovito zgradbo z začetka dvajsetega stoletja, ki je do nedavnega bila sedež različnih plovnih družb. Nasproti, čez reko Ij, je na levi strani videti mogočne nove stanovanjske in poslovne zgradbe, med drugim osupljivo mestno knjižnico. Malce naprej se iz vode dviga tehnološki muzej Nemo, zgrajen na temeljih predora pod Ij.

Še malo in prispeva z mamo na cilj: Pomorski muzej, ki so ga pred dvema tednoma ponovno otvorili po štiriletni temeljiti prenovi. Drenjava se, ker so ravno jesenske počitnice. A splača si utirati pot skozi slavno sedemnajsto stoletje, zlato dobo nizozemskega ladjarstva. Na pomolu pred muzejem sta zasidrani replika trgovske ladje iz sedemnajstega stoletja ter čisto nova dvojambornica Kamaxitha, ki jo pripravljajo na prvo plovbo.

Po ogledu muzeja skreneva in zaideva na ulico Hoogte Kadijk, kjer se bohotijo trgovine s pohištvom znanih oblikovalcev. V strahu, da si ne bi česa zaželela, svojo ubogo osemdesetletno mater gonim kot teta Pepca kozo h Kukčevemu kozlu - če se zvesto svojemu izvoru poslužim provincialne primerjave.
Dušo si priveževa v mali restavraciji Kadijk, ki jo vsakemu ljubitelju indonezijske hrane toplo priporočam. Nasi goreng s piščancem in rakci ob enih popoldne: bližnje kalvinistično sendviče žvečeče omizje skrivaj poželjivo pogleduje v najine krožnike.

Po kosilu se podava na trg Waterlooplein, na bolšjaka. Tudi to pot se nisem znala zadržati in sem si kupila še eno staro pločevinasto škatlo. Ta bo za ješprenj, naj se ve, kje so moje korenine.
Napotiva se proti postaji in zgolj 'slučajno' se znajdeva na uličici Staalstraat, kjer postane znesek na mojem bančnem računu v resni nevarnosti. Mimo Puccinija, trgovine s čokolado, mi še ni uspelo priti, ne da bi se resno skeširala za škatlico nebeških s čokolado oblitih pomarančnih želejev. Hude skušnjave povzroča tudi trgovina Droog design, kjer se moderni oblikovalci s humorjem lotevajo vsakdanjih izdelkov in jih kupcem nudijo po sorazmerno sprejemljivih cenah. Pa trgovinica Allemaal beestjes,  same živalice, in zdaj imam celo še razlog, pravzaprav dva, da v njej kaj kupim. Pa trgovina z živobarvnimi čevlji, pa še ena s spogledljivimi oblekicami... Da ne bo pomote, ulica Staalstraat je dolga kvečjemu 20 metrov, a z mamo sva se v njej zamudili skoraj toliko, kot v muzeju.

Pot sva nadaljevali mimo trga Nieuwmarkt, kjer so stara mestna vrata, tam je bilo svojčas tudi cehovsko združenje slikarjev in mestna tehtnica. V sedemnajstem stoletju so tu 'tehtali' topovske cevi in to tako, da so jih s škripcem dvignili v višino nekaj metrov, potem so jih v spustili zgrmeti na tla. Če topovska cev ni počila, je bila dobra in je lahko šla tolč po Špancih. 
Na trgu dandanes ni več tistega peklenskega ropota, se pa tam kar tare ljudi, predvsem ob petkih, ko je tam tržnica. Mama se je ob mojem boku kleno in brez vsakršnega pritoževanja pridrenja do ulice Zeedijk, ki vodi h glavnemu kolodvoru.

Zeedijk je bila še pred dvajsetimi leti ulica, kjer se poštenemu človeku ni bilo dobro znajti, saj je v njej kar gomazelo od preprodajalcev droge in ostalih nepridipravov. Dandanes pa je ta ulica aorta kitajske četrti, prijazna zmešnjava lokalov, zanimivih trgovinic, kitajskih supermarketov in pristnih restavracij. V tej ulici so leta 2000 otvorili mogočni budistični tempelj, kičasto zgradbo, pred katero se Azijci navdušeno fotografirajo in nehote spravljajo v bes prenapet amsterdamski živelj na kolesih. Podoben učinek na kolesarje imajo skupine turistov, ki se zbirajo pred eno izmed dveh še ohranjenih srednjeveških lesenih hiš. Na koncu ulice zavijeva z mamo še na nujno potrebno kavo. In to ne kamor koli, temveč k Wijs & Zonen. Družina Wijs je začela s kavo trgovati že v osemnajstem stoletju, kavarnica in prodajalna pa se nahajata v bivši hiši 'strica Fritsa', razvpitega amsterdamskega zlikovca. Frits je bil prvi, ki je skoraj štirideset let nazaj v mesto skušal prešvercati za cel ladijski tovor hašiša. To pa je to nekako padlo policiji v oči... Tako sem svojo nič hudega slutečo mater spravila v stik z drogo.
Poživljeni se odpraviva na vlak, saj nama po žilah pluje čudovita kavna mešanica. Ura je komaj pol štirih. 'Adijo, dragi moj Amsterdam,' se potiho poslovim. Vselej mi je težko zapustiti to mesto, ki mi širokosrčno dovoli, da se za nekaj ur oluščim svojih mamastih in gospodinjskih plasti in se po ulicah sprehodim le kot Jaz.

sreda, 19. oktober 2011

Serum in harmoniki

Ko sem zadnjič v Body Shopu kupila svojo priljubljeno kremo, mi je prodajalka v vrečko dala še vzorček in zaupno zašepetala: 'Izvolite, gospa, to je vzorček seruma, ki pospešuje delovanje vaše kreme za obraz.' V upanju, da sem jo narobe razumela, sem se ji zahvalila in odšla. Doma sem nekaj časa nejeverno zrla v napis na mali embalaži: serum za vzpodbujanje delovanja kreme za obraz. Prisežem, da si ne izmišljam. Hudiča, od tod torej meni gube! Moje skrbno izbiranje ustrezne dnevne in nočne kreme za obraz je bilo brezplodna izguba časa, ki bi jo s povsem enakim učinkom lahko uporabila za vrtanje po nosu. Ne da bilo to moja ambicija, ampak tako, za slikovito primerjavo. Kajti če je verjeti drobnemu tisku na tubici, kreme brez seruma ne delujejo optimalno. Zame je zdaj seveda prepozno. Še sam Vichyjev Liftactiv mi ne pomaga več, pa če si vsebino vsega lončka z lopatko v debelih plasteh nanesem na obraz.

Velikokrat se sprašujem, kako to, da tako željno posegamo po preparatih, ki jih narekuje kozmetična industrija. Saj vendarle nismo tako naivne, da bi si umišljale, da se se nam bo koža čudežno zravnala, tako kot v reklamnem spotu. Jasno nam je, da je sočna štiridesetletnica, ki se nam smeji iz reklame, stara kvečjemu triindvajset let in da se je z njo dlje spopadal nekdo s pomočjo photoshopa na računalniku, kot tisti, ki jo je šminkal. Vso filozofijo o želji po idealni lepoti, večni mladosti ter seksualni privlačnosti na stran, te izdelke uporabljamo, ker se bojimo, da bi bilo brez njih stanje občutno katastrofalnejše. Z raznimi kremami za obraz si zavzeto utiramo pot vedno dlje proti popku, sicer bi bile že zdavnaj tudi sredi poletja obsojene na pulije. Seveda ni pozabiti L'Orealovih šamponov, ne le zato, ker se cenimo, temveč zategadelj, da naši lasje ne bi bili še bolj sračjegnezdi. Tudi pomisliti si ne upamo, kaj bi naša koža brez lahkih, pomirjevalnih emulzij. Ni namreč hujše nočne more, kot letati naokoli z razdraženo kožo, ki se v navalu maščevalnosti spunta v mozolje, in kar je huje: ki se globoko razžaljena - kajti zapostavljena - zgrbi v dve gubi. Pa če bi se le v dve... Preden se zavemo, se nam med senci in lici naredi harmonika. In to zato, ker smo se v svoji šlampavosti in nevednosti mazale zgolj s kremo za obraz. Ker se nam je zdelo zamalo uporabiti zgoraj že nekajkrat omenjeni serum. To, da nismo vedele za njegov obstoj, je izgovor, ki nam ga je prinesel prislovični pes na svojem prislovičnem repu. Ker smo dovolj ohole, da se nam zdi spremljanje zadnjih odkritij v svetu kozmetike potrata časa. Zdaj pa imamo! Dve harmoniki. DVE!! Pa si zaigrajmo kako vižo na njiju, če nam je do tega.

Za konec, da ne bo pomote: podobnost s kakršnimi koli resničnimi izdelki NI naključna.

Vsem kremam navkljub...

petek, 30. september 2011

Peklenski september

Te dni mislim, da sem v peti prestavi, v resnici sem pa v leru. Peklenski september. To je mesec, ko izgubim nadzor nad lastnim življenjem in stopicam po metaforičnem robu  živčnega zloma. Mrzlične priprave na fakulteti po nekem čudežu obrodile uvodni študijski teden brez žrtev. Navadno v tem mesecu butam s tipkovnico ob mizo in jokaje prisegam, da bom dala odpoved. To pot ya to ni bilo časa, ker je bilo treba tolažiti tajnico, profesorico, ki ji v učilnico za 25 oseb kljub nasilni improvizaciji ni uspelo strpati vseh 40 študentov, študenta, ki ga je vsem uvodnim študentskim zabavam in prireditvam navlkljub dajalo domotožje itd. Škatla z robčki je izropana občemela na mizi in zaman čakala na zamenjavo. Pač ni časa.
Zagrizeno sem moji dragi profesorici ure in ure iskala primernejši prostor, kar je na srečo uspelo. Ženska me zdaj pomotoma kuje v zvezde, saj ne ve, da sem za premajhno učilnico kriva prav jaz; pred pol leta, ko sem rezervirala učilnice za ta semester, se seveda nisem spomnila, da je njen predmet o osvajanju tujega jezika vedno bolj priljubljen. Kdor nima v glavi, ima v neplačanih nadurah.
In ko prepozno pridem domov, svoji hčerki seveda ne bom odrekla igranja s štempiljkami, čeprav je potem treba drgniti ne le hčerko -črnih obrob za nohti se, da ne bo pomote, ne lotevam - marveč tudi mizo in tla. In potem se mimogrede spomnim prijateljice Anite, ki je štempiljke podarila takrat, ko sva se nazadnje videli... skoraj leto dni nazaj!!! Septembra naj bi prišla na obisk: do konca meseca pa le še teden dni. V naglici ji napišem sporočilo. Kar malo mi odleže, ko mi odpiše, da tudi njej obveznosti niso dopustile, da se oglasi.
Ko sem že za računalnikom, vendarle še enkrat pobrskam po prijateljičinem blogu. Preberem, da sem pozabila na njeno srebrno poroko. Vsa skesana jo na hitro pokličem, ji čestitam in obljubim, da jo ob priliki spet pokličem. Ni časa za klepet, ker me grozeče gleda kup nezlikanega perila.
September je že nekaj let čas večih stranskih tirov, na katere so začasno preusmerjeni moji prijatelji, živali in kuhinja, ki se v tem času omejuje na nenavdahnjene zrezke, zelenjavo in krompir.
Ko nekega deževnega septembrskega torka spet prepozno vpadem domov, Antonie pokomentira: 'Da. Da. D.D.D. Daa, daa!' Prvo sinkovo čebljanje. Pomembnejše od vseh akademskih prigod in tegob. Resnobno in zavzeto brblja, kot bi šlo zares. Pa saj gre zares. Z vso zagnanostjo se zaklepetam z njim. Naj mi prijatelji, mož, likalnik in navsezadnje tudi služba oprostijo. Če pa ne, je tudi prav.
Zvečer se še v kopalnici ozrem na poličko pod ogledalom. Našim zobnim ščetkam se je pred tednom dni pridružila še četrta: nežno modra.

nedelja, 28. avgust 2011

Nizozemske šege 2: Hema

Nizozemke, ki živijo v tujini, navadno pogrešajo le eno: Hemo. Razumljivo. Brez Heme ne gre, to mi je postalo jasno že takoj, ko sem se preselila v deželo, kjer si zime ni moč predstavljati brez Hemine prekajene klobase, kjer se ti prsi od same žalosti povesijo daleč na jug brez Heminih veselih modrčkov, kjer rojstnodnevna zabava ni nikakršen praznik brez Heminih roza kremnih rezin, kjer so otroci videti kot ponesrečen poskus odraslih brez Heminih oblekic. Hema je zakon in kdor omalovažujoče in oholo z dvignjenim nosom raje obiskuje blagovno hišo De Bijenkorf, je navaden cepec in tat lastne denarnice.

Hema je veriga blagovnic, kjer se po nizkih cenah dobi čisto sprejemljivo kramo, na kateri je vedno najti preprost a samozavestni rdeč logotip, akronim za Hollandsche Eenheidsprijzen Maatschappij Amsterdam, Holandsko podjetje enotnih cen Amsterdam. Prvo Hemo je leta 1926 v Amsterdamu odprl nihče drug kot lastnik bahaškega De Bijenkorf-a. Sprva so prodajali vse po 10, 30, 50 in 75 centov, dandanes pa tega principa enotnih cen ni več. A nič zato. Večna slava Hemi in njenemu značilnemu vonju, ki te toplo objame, čim vstopiš vanjo.

Tu se lahko zaklepetaš z znanko, pa se nihče ne razburja, ker sta obe zatrpali prehod z dvema vozičkoma: vse poti namreč vodijo k blagajni, h torticam, k jopicam, in čisto vseeno je, ali do tja prideš mimo sladkarij, spalnih srajc in pižam, vrtnarskih pripomočkov ali kolesarske opreme. Ni važno, ali zaviješ na levo ali na desno, greš v klet ali v drugo nadstropje, povsod te spremljajo vonjave po kavi, pecivu in klobasah. Mimogrede, Hemina klobasa je absolutni superlativ in zelo učinkovito sredstvo proti novembrski potrtosti. Sicer zraven priporočam tudi šnops, ni pa hudo nujno.

Najhujše, kar se ti v Hemi lahko pripeti, je, da naletiš na kakšno brumno babico, ki te dobrohotno začne evangelizirati, ti pa ji v navalu ljubeznivosti, s katero te Hema prežema, celo prisluhneš. Nato pa izgubljenim petnajstim minutam navkljub umirjeno kreneš proti domu, z dvema vrečkama polnima gezelligheid, nizozemske domačnosti.

Hema ima tudi restavracijo, edino, v katero si starši upamo z dojenčki in majhnimi otroki. Rolatorji in vozički družno čakajo pri mizah, starčki in dojenčki si solidarno mežikajo, medtem ko prve greje kava, druge pa mamino naročje. Sicer ihtavi dvoletniki iz Jip in Janneke škatlic mirno bezajo rozince in srebajo sok. Mamice doživljamo svoj 'zen-trenutek' ob obrnjeni kavi. V denarnicam nam vsem ždi kartonček, kjer je blagajničarka pritisnila štampiljko. Še osemkrat na kavo, deseta bo zastonj. Noben Nizozemec se temu ne more upreti.

nedelja, 14. avgust 2011

V bazen

Antoniejevo stokanje me je že navsezgodaj vrglo iz sna. "Gnnnnn! GNNNNNN!!!," se je revež trudil. Budna, a z zaprtimi očmi sem počakala, da se je pokakal. Prikrevsljala sem do njegove posteljice, kjer je vame bušnil 'vonj limet', kot temu pravi Jan, eden od vzgojiteljev v vrtcu. Fantič me je veselo pogledal. Kljub turobnemu, deževnemu jutru, kljub že tedne trajajočemu trganju v križu, vratu in ramenih - moj bog, ali jih imam osemdeset, ali kaj - je široki smehljaj presončkal mrak v spalnici. Preoblekla sem Antonieja in ga  potiho odnesla po stopnicah navzdol v dnevno sobo, kjer naju je škripaje pozdravila muca Pipika. Ki se je seveda spet polulala pred vhodna vrata. Malha stara mačja inkontinentna!! Z Willemom se že devet let redno pridušava, da jo bova odnesla nazaj v zavetišče, a kaj, ko je sicer tako strašno prikupna. Čas je za prvi aspirin. Že dneve se borim proti nekemu zahrbtnemu virusu. Medtem ko Antonie vriska na svojem stolčku, počistim rumeno lužo pred vrati. Antonie zahteva svojo jutranjo kašico, ki jo v hipu pomlati. "Zdaj pa v akcijo," me pogleda. Položim ga na njegovo odejo, kjer zadovoljno telovadi. Pospravim posodo, pripravim zajtrk.

Ko kava zabrbota v aparatu, z napol priprtimi očmi v kuhinjo prilomastita Willem in Jelka. Jelka se takoj loti prepečenca s čokoladnimi mrvicami. Ko zajtrkujemo in mežikamo v sivo jutro, Willem predlaga: "Pojdimo v Noordwijkerhout k omi Tiny in opu Wimu!"
"O! Jaz sem pa mislila, da bi raje šli v bazen," sem rekla, potiho pa sem razmišljala, koliko aspirinov me bo ta podvig stal. Če se hitro odpravimo, smo sklenili, se popoldne lahko še vedno odpravimo k Willemovim staršem. In smo šli. No, ne kar takoj... Vsaj pol ure je trajalo, da sem zbrala vso 'potrebno' kramo in jo stlačila v tri torbe. Brisače, plavalne pleničke, gel za tuširanje: moj, Willemov in otroški, rezervne obleke, plenice, kopalke, rokavčke, rozine, kekse, mleko, stekleničko, krtačo za lase itd itd.

Naposled smo le odrinili; ne v naš bazen v Zaandamu, kjer sva z Jelko svojčas hodili na plavanje dojenčkov, temveč v par kilometrov oddaljeni Zaandijk, kjer imajo prav bahaški bazen. Tam pa sva bila z Willemom le enkrat, pred osmimi leti.

V bazen smo prispeli pet minut čez deset, torej pet minut po tem, ko so bazen odprli. Vrsta pa do vrat! To je navadno trenutek, ko se Willem obrne in gre domov. A tokrat se je po moško z Antoniejem v maxi-cosi-ju postavil na rep kače in junaško prenašal Jelkino nestrpno cviljenje. Nato smo se pridrenjali v garderobo, kjer je Jelka doživela malo klavstrofobično travmo, ker sva se preoblačili v mali kabini za eno osebo in ne v veliki garderobi, ki jo je bila še vajena z najinega čofotanja v zaandamskem bazenu. Še sreča, da ji je ob magičnem trenutku - ko sem iz nahrbtnika potegnila rokavčke - obraz spet zasijal. Hja, Antonieja pa v mini kabini ne moreš preobleči. Torej smo se prebijali naprej, dokler nismo naleteli na razkošne kabine s previjalnimi mizami... Marsikaj bi nam bilo prihranjeno, če bi jih odkrili že prej.

Willemu sem prepustila zapleteno vtipkavanje kode za garderobno omarico. Vanjo je Willem strateško uspel spraviti vse torbe in obleke, razen mojega nahrbtnika. Napaka in nesporazum. V omarico mora zgolj moj nahrbtnik z denarnico, ključi, telefoni in fotoaparatom, ostale torbe z brisačami, geli za tuširanje (itd, itd) pa moramo imeti pri roki. Na srečo mu ni zakuhalo. V znak globokega odobravanja in spoštovanja nisem zahtevala, da se še enkrat vrne k tipkovnici za omarice. Fotoaparat, ja... Klinc, bomo pa drugič ovekovečili Antoniejevo 'prvo' plavanje. A vseeno bi se od jeze najraje urgiznila v rit, če bi se le mogla.

Nevsezadnje smo le prišli do vodnega paradiža, v katerem se je namakalo kar precej ljudi, vendar hudega drena ni bilo. Jelka je takoj zakoračila v vodo, Willem zaskrbljeno za njo, jaz pa sem Antonieju navlekla tiste srčkane male rokavčke, ki jih je Jelka že prerasla. Njegove modre oči so se na široko razprle, ko sva se potunkala v vodo. Brrrr, bila je pa bolj mrzla, kot so obljubljali na spletni strani. Ampak Antonie ni mevža. Brcal je z nožicami in se pustil voditi po bazenu. Stojično je prenašal male pljuske, ki jih je s svojim skakanjem povzročala Jelka. Jelka vodo obožuje, tudi v tem sva si podobni. In videti je, da je Antonie tudi navdušen, čeprav malo bolj zadržan. Veselo sva čofotala, pela pesmice, se nekajkrat celo potunkala -dojenčkom to ne povzroča nobenih preglavic- malo je sicer zahlastal za zrakom, a pritožil se ni. Kvečjemu se je čudil. Tudi rokavčki so mu bili všeč, predvsem levi, na katerega se je, če je le mogel, prisesal z usteci.

Ob enajstih sta Jelka in papa odčofotala novim plavalnim podvigom naproti, z Antoniejem pa sva šla pod tuš. Zadovoljno je brenčal pod toplim curkom. Mali mož, petit bonhomme, je utrujeno obležal na previjalni mizi s hudo pikasto ritko. Revež. Na debelo sem ga namazala, preoblekla, položila v maxi-cosi ter se odpravila po Jelko. Na srečo se je tako upehala, da ni preveč protestirala, ko sem jo potegnila iz vode. Preden smo zbiti, a  zadovoljni sedli v avto, je gotovo minilo vsaj pol ure.

Na poti k parkirišču nas je dohitel par z dvema malčkoma. "In sem smo prišli, ker naj bi bilo fajn," je utrujeno zamomljala blondinka. "Ah, drugič bova bolj spretna," jo potolaži partner. Besede sta nama vzela z jezika. Opa Wim in oma Tiny bosta morala počakati na naslednji konec tedna. Vsi štirje smo morali po kosilu spat.

četrtek, 11. avgust 2011

Še ena glasoslovna

Po brodolomu na osamljen otok naplavi Američana, Francoza in Kitajca. Ko na kopnem malo pridejo k sebi, Američan hitro prevzame pobudo: 'I'll take care of drinking water, you, ' pokaže na Francoza, ' will take care of food and you,' pomigne Kitajcu, 'you'll take care of the supplies!' Rečeno - storjeno. Brodolomci se odpravijo vsak na svojo stran. Američan v gozdu kmalu odkrije studenec, se napije sveže vode, označi mesto ter se vrne na obalo. Čez nekaj časa se vrne Francoz z ribami in sadeži. Skupaj čakata na Kitajca, tega pa ure in ure ni od nikoder. Ko sonce zaide, se zaskrbljena Američan in Francoz odpravita v notranjost otoka, iskat svojega kitajskega kolega. Skoraj že v temi gresta mimo grmičevja, tam pa nekaj zašušti. Pred njiju skoči Kitajec in zavpije: 'SUPPLIES!'

Hja... Ta vic je treba slišati. Ali pa si ga vsaj prebrati naglas. Je pa to sicer moja najljubša šala na račun Kitajcev, ki ne morejo izgovarjati 'r-ja'.

Pred dobrimi desetimi leti mi je na neki zabavi prijatelj Yoeri predstavil svojega kitajskega kolega Jurijana. Sprva mi je bilo čudno, da ima Kitajec tako zahodnjaško ime, ampak spomnila sem se na kolegico iz faksa, Hai Jin Cao, ki sliši tudi na ime Helen de Haan. Veliko Kitajcev si navzame angleško zveneče ime, ko se preselijo na Zahod. Z Jurijanom se torej zapleteva v pogovor, nakar prisede še eno dekle: 'O, lej ga, Julijan!'
Strela! 'Ne zameri, sem narobe slišala,' sem se hitela opravičevati, 'jaz ti pa Jurijan pravim!'
'Čisto vseeno je,' je odmahnil. To pokroviteljstvo me je zbodlo in sem se prav kmalu malce poklapano pobrala.

Prav kmalu po tej zabavi sem začela obiskovati tečaj splošnega jezikoslovja. Ko je bilo na vrsti glasoslovje, mi je postalo jasno dvoje:
prvič, za Kitajca z zabave je bilo dejansko vseeno ali ga kličejo Julijan oz. Jurijan, in drugič, nikoli več se ne bom norčevala iz Kitajcev in njihove izgovorjave. No ja, zgornja šala je izjema zato, ker se mi zdi fenomenalna in tudi zaradi tega, ker se je ponudila kot izvrsten uvod v ta zapis.
Kitajci namreč ne ločijo med glasovoma 'l' in 'r'. Po domače povedano, težko slišijo razliko med 'l-jem' in 'r-jem'. Ta dva glasova, ki se nam zdita tako različna, sta si  zelo sorodna v tem, kako in kje se oblikujeta v ustni votlini. Problem je še v tem, da si je drsnik 'r', skoraj nemogoče prisvojiti, ko človek odraste. Moja prijateljica Hai Jing je problem sicer rešila tako, da 'r' izgovarja tako kot Angleži in Američani, a vendarle je ena redkih Kitajcev, ki ne meša teh dveh soglasnikov.

Kitajcem je torej vseeno, ali gredo v restavracijo ali lestavlacijo. Tako kot je nam Slovencem vseeno, ali gremo kući ali kuči. In tudi samoglasniki nam lahko povzročijo težave: malo ljudi zna pravilno izgovoriti angleški besedi bad in bed. Razlika med 'a-jem' v prvi besedi in 'e-jem' v drugi se maternim govorcem zdi  samo po sebi umevna, ostali pa se redkokdaj potrudimo, da bi ta dva glasova pravilno izgovarjali.

Tu na Nizozemskem me večkrat prekrstijo v Irino, kar me neznosno jezi: vedno se namreč spomnim na eno ukrajinsko avšo, ki mi je svojčas stopicala po živčkih. Slovenski ozki 'e' je namreč zelo podoben nizozemskemu kratkemu 'i-ju'. Jaja, Nizozemci imajo namreč dve vrsti i-ja: dolgega, ki se napiše 'ie', in je glede izgovorjave podoben našemu, ter kratkega, ki se napiše 'i', ta pa je bolj podoben našemu polglasnemu 'e-ju'. To dela vsem tujcem na Nizozemskem težave in jaz nisem nobena izjema. Še dandanes mi kdaj uspe reči: 'we hebben vies gegeten', namesto 'we hebben vis gegeten'. Prvi stavek pomeni 'zanič smo jedli', drugi pa, da smo jedli ribe. Pa da ne bi naštevala še drugih zadreg, v katere se kdaj pa kdaj spravim. 

Mimogrede, tistemu Kitajcu z zabave seveda ni bilo ime ne Julijan, niti Jurijan. Bil je Yu Liang.


'parčke'

nedelja, 07. avgust 2011

Greš k memi?

'A greš spančkat' in 'greš k memi' sta bila edina stavka, ki ju je Jelka premogla, ko je bila bolna. Zanimivo, kako dvoletniki govorijo. Predvsem ponavljajo. Zato Jelka govori o sebi v drugi ali tretji osebi in namesto trdilnih stavkov tvori vprašalne. Ko bi rada šla spat, torej ne reče: 'Grem spat' ali 'Rada bi spala', temveč ponovi vprašanje, ki ji ga ponavadi zastavim sama: 'A greš spančkat?'
Ko to reče, se vedno malo zmrazim, saj se zavem, da uporabljam preveč pomanjševalnic. To počnem nezavedno, prav tako tudi za precej tonov dvignem glas, ko se pogovarjam s svojima otrokoma. Odrasle to večkrat razdraži, malčki pa imajo to na srečo radi. Antonie se glasno hihita, ko mijavkam, kikirikam in cvilim. Moje mukanje in skovikanje sta mu po svoje tudi všeč, a izvabita mu le smehljaj izza dudice. Zanimivo je, da vse mame piskamo, ko komuniciramo s svojim malim naraščajem, no ja, skoraj vse: Azijke so izjeme. Sicer se nam glas sam od sebe zviša, če ustnice raztegnemo v nasmeh. Nasmeh se sliši, dragi moji, tudi po telefonu.
In pravkar se moram nasmehniti ob misli na Jelkin opis fotografije, na kateri moja prijateljica Nataša pestuje Antonieja: 'Nataša in Antonie greš k memi'. Kar po Jelkino pomeni: Antonie sedi v Natašinem naročju. Ko se namreč Jelka hoče pestovati, me vpraša, kar jo vprašam sama; 'Greš k meni?' Ampak 'n' se ji spremeni v 'm', da je lažje. Zanimivo, da Jelka brez težav izgovori 'nona Anica', svoji podgani pa pravi 'podgama'. Podgama je, preden se resno ustrašite, plišasta maskota naše Komunale. Lenobna izgovorjava. Ni naključje, da otroci najprej začebljajo 'baba', 'mama', 'dada', 'tata', 'papa', ne pa 'kuku' ali 'žožo'. Najlaže je izgovarjati soglasnike, ki se tvorijo v sprednjem delu ust in samoglasnike, ki se tvorijo na sredini ust. Tako sta mama in papa dobila svoje ime, od Turčije (ane, baba) pa do Velike Britanije (mum, dad). In ubogi slovenski očetje, ki zelo dolgo čakajo, da jih potomec prvič pokliče 'oči'.
Med počitnicami v Sloveniji je Jelka pijačo naše in vaše mladosti preimenovala v 'kopto'. Izgovorjava 'k-ja', ki se tvori zadaj v ustih, je bistveno težja, kot izgovorjava soglasnikov, npr. m, t, b, p, ki se oblikujejo spredaj. Ko otroci enkrat obladajo 'k' na začetku besede, to nikakor ne pomeni, da jim bo šel ta glas gladko z 'jezika', če se bo nahajal na sredini besede, sploh pa v kombinaciji s soglasnikom, kot je 't'. Jelka si je   izgovorjavo zahtevne 'kt-skupine' olajšala tako, da je 'k' pretvorila v 'p'; slednji se namreč, tako kot 't' tvori spredaj v ustih.
'Kom maar, Jelka! Dajmo, Jelka,' se Jelka po nizozemsko spodbuja, ko prvič sama spleza po lestvi na tobogan. In zjutraj, ko ji podam kozarec pomarančnega soka, kar sama pravi: 'Kijk eens, Jelka,' še preden ji utegnem reči: 'Izvoli, Jelka.' Do nedavnega je še vse pozdravljala s 'Hallo, Jelka!' ampak to je zdaj prerasla.
Prerasla je tudi izmišljeno tatajno, ki ni pomenila nič dobrega. Besedo je pred meseci jezno in včasih v joku kot urok ponavljala vsakič, ko ji kaj ni bilo prav. Tu in tam je še sredi noči iz babyfona zlovešče zahreščalo: 'Tatajna!!!' in nama z Willemom pošteno nagnalo strah v kosti. Tudi katuje, hačekatuje ni več v modi, čeprav je ta 'besedna zveza' Jelko strahotno zabavala med previjanjem. Da bi jo spravila v smeh, moram zdaj ponavljati novo izmišljenko: spup. Vrag si ga vedi, kaj naj bi to vse skupaj pomenilo. Puško sem vrgla v koruzo že pri tatajni.

četrtek, 04. avgust 2011

Kupček na kavču

Hiša se je pogreznila v tišino, zagrnjene zavese v poletni sapi pritajeno šepetajo. Bleščeče topel avgustovski dan z otroškim živžavom v parku danes ostaja zunaj. Prepečenec in čokoladni namaz sta nedotaknjena romala nazaj v omaro. Sadna kašica je od samega čakanja potemnela, za pomarančnim sokom in mlekom pa je izginila vsaka sled.
Tišino štirikrat prevrta zvonec: Lotte, Isa, Esther in Judith. Naša dnevna soba jim tokrat ne zaželi dobrodošlice, še vrata se ne odprejo, le reža za pošto jim potiho nekaj razloži, nakar se deklice druga za drugo obrnejo in odidejo.
Dojenček se zvedavo ozira, a ne najde tistega, kar išče. Duda davi ni legla k zasluženemu počitku na predalniku, temveč se že drugo izmeno udninja pri vročičnemu kupčku na kavču. Maček se solidarno pridruži in pridušeno, tolažeče zaprede. Jelka je bolna.

nedelja, 31. julij 2011

Back to black, ampak ne prav dokončno.

Danes sem se soočila z moralno dilemo: naj dovolim, da se Lotte igra pri nas ali ne. Lotte je prijazen, nežen osemletni deklič, ki se rad oglasi pri nas, da se poigra z Jelko. Imam pravico lastnemu otroku odtrgati nekaj uric prešernega preganjanja z nekaj let starejšo deklico? So moj razbolel hrbet, popolnoma otrdel vrat in posledična glavobol ter razdražljivost dovolj dober razlog, da Lotte pokažem vrata? Odgovor na obe vprašanji je ne. Kdo pa mi zagotavlja, da me bo čez 24 ur vendarle našla dobra volja in da mi bo od tistih piškavih desetih minut, ki sem jih namenila raztegovalnim vajam, jutri čudežno bolje?
Dopust se mi izteka, na delo se bom vrnila dvakrat bolj zdelana kot pred tremi tedni. Želodec se mi obrača, ko pomislim na vse neopravljene opravke, ki naj bi se jim posvetila ta teden. Cel sveženj papirjev, ki naj bi jih pospravila, me očitajoče gleda s police. Mika me, da bi z njimi nocoj zakurila kres.
Televizija predvaja koncert Amy Winehouse. Amy, Amy, Amy... Vžigalica za mojo grmado, kjer naj bi končali bančni odrezki, dopisi z univerze, voščilnice in ostala navlaka.
Kakšen tragičen prejšnji konec tedna je to bil. Najprej bombni napad in streljanje v Oslu, potem je preminila Julija, mama moje drage prijateljice Meline, nato pa še novica o Amy. Saj poskušam vzpostaviti neko distanco, da se še sama ne pogreznem v črnočrnost: Brevik je fanatičen norec, Julija je dotrpela, Amy pa se je nekako sama zapečatila.
Ampak kaj, če za Brevika velja, kot za muslimanske teroriste? Ga lahko sploh vidimo kot osamljenega, steklega volka, ali pa mu sledi še celo krdelo in pred njim ni varen nihče? In Julija, čeprav nisem bila ob njej, sem nehote podoživljala agonijo mojega očeta, natanko pred štirimi leti. In Amy, jebenti, a nisi mogla počakati še kakšnih 50 let, da bi od tvoje smrti 'imeli korist' tvoji otroci, ne pa glasbena založbe? KRAVA ZARUKANA!!!!

petek, 24. junij 2011

Ne kaži mi svojega prahu, Renata!

Prejšnji teden smo po dolgem času zapustili zapeček in se odpravili v tujino. No ja, v Belgijo. Tam je pred devetimi leti pristala moja draga prijateljica Renata. Lani se je iz Antwerpna preselila v mirnejši Overpelt, le 6 km oddaljen od meje z Nizozemsko.
Svojčas sva z Renato v Ljubljani  bili sostanovalki. Na Dolenjski cesti sva objokovali svoj samski stan, bentili čez moške in čez tiste babnice, ki so si -po najinem mnenju čisto po krivem- kakšen primerek drugega spola že ujele na trnek. Na balkonu sva take zveze zlobno obsojali na kratek obstoj, medtem ko sva, kot se sicer zagrizenim nasprotnicam tobaka zagre, z globokim občutkom krivde kadili cigarete.
Namesto domačih živali sva si omislili namišljenega dedca, ki pa je bil vsak večer zdoma, ker se je, prokleta baraba, raje vlačil po gostilnah. Sicer pa je bilo bolje tako; roko na srce, za nobeno rabo ni bil, zvečer pa ni bilo treba nikomur hliniti glavobola.
To je bilo Renatino in moje deloholično obdobje, polno negotovosti in odprtih možnosti. Nekoč naju je obiskala moja znanka Mija iz Belgije, ljuba materinska gospa v šestdesetih, ki je sklenila čez najino nevezano 'brezplodno' življenje narediti križ. Obljubila je, da bo molila za naju, nato pa je iz denarnice potegnila še Jezuščkovo podobo. 'Vidve si pa res zaslužita dva fejst fanta, ko pa sta taki enkratni punci,' je pokroviteljsko dodala. Še dneve zatem sva se z Renato hahljali na ta račun, vendar podobice nisva zavrgli, temveč sva jo vraževerno zataknili za opaž v kuhinji.
Še dandanes verjameva, da je podobica imela svojo moč. Že nekaj tednov po Mijinem obisku je Renata spoznala Jana iz belgijskega Limburga in v nekaj dneh je bilo že vsem jasno, da bo to njen bodoči mož. Da je Jan na prislovičnem belem konju prigalopiral iz vasi, oddaljene le streljaj stran od Mijine, skoraj ni moglo biti naključje. Vsekakor pa je to bila silna senzacija, ki jo je bilo treba pobožni gospe takoj sporočiti po telefonu. Ko si je malo opomogla od presenečenja, me je Mija nejeverno spraševala po Janovem priimku, češ, mogoče pa ga pozna, glede na to, da stanuje le nekaj kilometrov stran. Kaj sem pa jaz vedela, da bo Mija še naslednji dan navsezgodaj Jana za kravatlc potegnila iz Dežele sanj ter ga po telefonu malone ustrahovala: da si slučajno ne bi drznil zlorabljati zaupanja (!) ali omadeževati  dobrega glasu (!) tako poštenega in nedolžnega (!) slovenskega otroka (!), kot je Renata. Vsak drugi bi se, po domače povedano, usral. Ampak Jan ni mevža. Slabo leto zatem je Renato možato ponesel po stotih stopnicah do cerkvice na blejskem otoku, kjer ju je poročil Renatin brat Jaro. Temu lepemu dogodku sva botrovala skupaj z Willemom, ki sem ga bila spoznala pol leta prej. Ni kaj, Mijina podobica je imela svojo moč.
Velikokrat pomislim, kako lepo je, da sva si z Renato tako blizu. Ne le v prenesenem pomenu, ločuje naju le dve uri vožnje. A ko sem na obisku pri njej, komajda najdeva čas za klepet: z enim očesom z otroki, z drugim s piskri v kuhinji se meriva, katera je bolj 'mamasta' (ne, če kdo slučajno dvomi, to ni pozitivno mišljeno), zanikrna, kaotična, katera dlje ni bila pri frizerju, katera se pogosteje zateka k sladkarijam in podobno. Renata mi v zadregi utegne pokazati ves prah, ki se je nabral na policah. Razgibana, a prekratka nedelja mine v skrbi za to, da ostanejo vsi otroci vsaj živi, če se že praskam in buškam ne morejo izogniti, da prisotni ne trpimo lakote in žeje, da se ploham navkljub vseeno naužijemo svežega zraka.
Na poti nazaj se zavem, da sploh nisem videla, kako so zravnali tla v prvem nadstropju. To je bilo eno večjih gradbenih del pri njih. Renata in Jan namreč na veliko prenavljata. Hiša, za katero sta mislila, da o v nekaj mesecih renovirana, se spreminja v življenjski projekt. Tako kot velik vrt, ki jo obdaja. V tolažbo mi je, da sem vendarle imela čast in čas videti vsaj novi kompostnik.
Ah, Renata moja draga... Drugič mi najprej pokaži nova tla v zgornjem nadstropju, na novo pobarvane police, novo gredico v vrtu, vašega zajčka in Anine risbe. Tvoj prah me prav nič ne zanima, saj je natanko takšen, kot tisti, ki se svaljka na naših policah. In ko pomisliš, da se ti bo od vsega nereda utrgalo, se spomni, da nama je za las ušla skoraj zapečatena usoda doživljenjskega bivanja na Dolenjki, kjer bi na balkonu zagrenjeno klevetaje hirali in si s čiki prižigali nove cigarete. Edina najina družba pa bi bili mormoni, Jehove priče in podoben pomilovanja vreden živelj. Count your blessings, žegne si preštej. Vsaj tri imaš, tako kot jaz.

ponedeljek, 30. maj 2011

Pet mesecev

Ko sem včeraj zjutraj stopila na vrt, me je pozdravila prva letošnja pasjonka. Bohoti se po ograji, ki naš vrt razmejuje s sosedovim. Popkov je na stotine.Poletje se je že zgodaj začelo. Vedno znova me preseneti čas, ki ga že zdavnaj ne skušam več dohitevati.
Včeraj smo Antonieja prvič nahranili s sadno kašico. Vsi trije smo se natrpali pred njegov stolček: Willem oborožen s kamero, jaz s skledico in žličko, Jelka pa s Štajfom. Mimogrede, Štajf je medvedek, poimenovan po berlinski tovarni plišastih igrač Steiff, kjer je prišel na svet. Mački sta se odločili, da bosta raje še naprej gledali pod kožo v najini spalnici. Zamudili sta veliko predstavo, v kateri se je glavni junak spopadal s plastično žličko in skoraj utekočinjeno hruškino polovico. Nežno sem ga spodbujala, Willem  je ponosno snemal, Jelka je ponavljala, da bi rada risala, Štajf ji je pritrjeval. Antonie se je v enem trenutku pogumno loteval čežane, v drugem pa jo je z jezikom spet potisnil na plano. A pritoževal se ni. Modrooko nas je pogledoval, migal z nogami, po bolj ali manj uspeli premieri pa je še nekaj minut zadovoljno brenčal na svojem stolčku in gledal predse.
Ampak čez dve uri je vseeno hotel mlekce.
Pet mesecev mu je že. Moje mlahave mišice nimajo več legitimnega razloga za obstoj.
Zlovoljno se zvečer lotim trebušnjakov. Hrbet se upre, hudič naj ga vzame; a naj mu bo, naredim še nekaj vaj, ki naj bi mi okrepile spodnji del hrbta. Zdržala sem kakih pet minut. Mračnjaško pomislim, da bom še kar nekaj časa obsojena na svoje nosečniške spodnjice. Zdaj namreč služijo kot odlično korekcijsko perilo. Zjutraj si jih bom spet polna optimizma navlekla do pazduhe.

četrtek, 26. maj 2011

Pazite na svojo dušo

Včeraj se je zgodilo nekaj, kar mi ne da miru... Malo pred zaključkom mojega delovnega časa me pokliče Lenie, naša tajnica. S tresočim glasom izdavi: 'Irena, res ne vem, kaj naj naredim!' Železniški policisti so namreč pravkar na Oddelek za nizozemščino iz ne ravno pojasnjenih razlogov privedli nekega študenta. Menda se je hotel vreči pod vlak. To je na Nizozemskem pogost in najučinkovitejši način dokončnega slovesa od Solzne doline.
Policisti so apatičnega nesrečnika dostavili naključni mladi profesorici. Ta je zaprepadena planila v tajništvo po pomoč. Lenie se je najprej domislila koordinatorja Berryja, ki naj bi študenta poznal. Berryja pa nikjer! Torej je klicala mene, če morda vem, kje se Berry nahaja. Na žalost pojma nisem imela, kje naj bi bil.
'Obstaja kakšen protokol za take primere?' me je obupano vprašala Lenie.
Protokol? PROTOKOL?!!! Na srečo Lenie posluša svoj odlično razvit šesti čut, ki ji je narekoval, da je poklicala še dva starejša profesorja, ki sta poskrbela, da revež ni odšel. Berryja so k sreči tudi našli, jaz pa sem morala domov.
Le zakaj je železniška policija človeka s samomorilskimi nagnjenji pripeljala na fakulteto? Ni imel dokumentov? Morda je imel le študentsko izkaznico, ali pa je bilo edino, kar so izvlekli iz njega to, da študira nizozemščino?
Če bi imel zlomljeno nogo, nikomur ne bi padlo na pamet, da bi ga odpeljal drugam, kot na urgenco. Če pa se človeku stre duša, naenkrat nihče ne ve, kaj naj z njim.

petek, 20. maj 2011

Brez rožnatih očal

Ljudje se v socialnih medijih predstavljajo v najlepši luči. Včasih pa ne gre, no. Res ne! Najde se dan, ko bi kot volk šavsala naokoli in bi bilo zame bolje, da bi ždela v kakšni temni votlini, kjer bi lahko po mili volji zavijala, tulila in preklinjala. V nasprotju z veselimi barvami, ki me obdajajo doma, me obletavajo črnočrne misli. Takrat ponavadi izginem iz Facebooka.
Mojo vsesplošno črnogledost navadno sproži kakšen nepomemben incident v službi. Nekaj, kar sicer niti omembe ni vredno, povzroči, da v trenutku izgubim vsakršno samozavest in samospoštovanje. Nekoč bo nekdo pogruntal, da sem totalno nesposobna in da nimam ničesar iskati na svojem delovnem mestu. In da je moja nenadkriljiva neumnost že vsem očitna, a me prenašajo in mi prizanašajo zgolj zaradi tega, ker sem tujka.
Poleg tega sem ničvredna mati, žena in hči. Sliši se pretirano, vendar včasih res tako mislim, brez vsake sposobnosti niansiranja. Črna nima svetlejšega odtenka.
So noči, ko ne spim, ker me v mrzlih valovih napada slepa panika. V morastih vizijah se mi prikazuje tisto, česar me je najbolj strah: namreč, da se bo mojima otrokoma kaj zgodilo in da bom to s svojo neumnostjo ali nerodnostjo povzročila sama. Strah pa tako ohromljujoč, da se komaj odpravim iz postelje v dnevno sobo, kjer si te misli skušam pregnati s kakšno knjigo.
Ena neprespana noč še nekako gre. Zjutraj je življenje videti znosnejše. Dve taki noči pa sta preveč. Podnevi sem popolnoma neprebavljiva in hudo razdražljiva zaradi pomanjkanja spanca. Komaj se krotim, da naših tečnih mačk ne brcnem, da bi v visokem loku odleteli skozi zaprto okno. Da ptiču ne zavijem vratu. Da se ne derem na Willema. Da sitne Jelke ne zalepim za tapete, kot temu pravijo Nizozemci.
Pri nas nimamo tapet. Zatorej strahovito kolnem, če me nihče ne sliši,  in zaženem kaj na tla. Ponavadi moj mobilni telefon. Siemens. Letnik 2004. Neuničljiv.
Na srečo to mine. Ker sem popolnoma izčrpana, spim 10 ur zapored. Prebudim se v lepo jutro. Spremenilo se ni nič, razen zornega kota. In hormonske slike.

sobota, 14. maj 2011

Nizozemske šege 1: Kraljičin dan

30. aprila smo praznovali Kraljičin dan. Da ne bo pomote, nismo obeležili rojstnega dne sedanje kraljice Beatrix, ki je rojena 31. januarja, temveč njene matere, pokojne Julijane. Julči, kot so ji ljubkovalno rekli Nizozemci, je bila zelo priljubljena in je kraljevala od 1948 do 1980, zdaj pa že sedem let dobrohotno mežika izza oblakov.
Letos je bil čudovit Kraljičin dan, najsončejši in najtoplejši, kar ga sama pomnim. Na ta dan Nizozemci privlečejo iz podstrešij in kolesarnic svojo šaro in jo skušajo prodati. Prodaja se lahko povsod, večinoma pa so za to določeni prostori, kot so parki, trgi, za promet zaprte ulice in podobno. V Amsterdamu si skušajo nadobudni trgovčki že dober teden pred velikim dogodkom zagotoviti kar najbolj ugoden prostor in si ga označijo z bezet, zasedeno. Nam tega ni treba. Do našega prostora v parku imamo tako rekoč naravno pravico, saj se nahaja tik za našim vrtom. Po zaslugi sosede Truus naš park že četrto leto gosti bolšjaka nad bolšjaki, vključno s potujočo slaščičarno, s prihajajočimi ali prezrtimi glasbenimi skupinami in z DJ-jem Martom. Iz presušenih tal so se tudi letos kimaje dvignili kar trije gumijasti gradovi, ki so se ves dan dobrohotno pozibavali v ritmu navdušenega skakanja otrok. Drevesa v parku so se z oranžnimi zastavicami prijateljsko povezala s hišami.
Na ta dan se spodobi, da si navlečeš oranžno oblačilo in na glavo povezneš karseda predimenzionirano oranžno pokrivalo ali lasuljo. Oranžna je barva nizozemske kraljevske družine. Po Viljemu Oranskemu iz šestnajstega stoletja, Očetu Očetnjave. Ta je Nizozemce povedel v upor proti Špancem, ki se je razvnel v 80-letno vojno, v kateri so si Nizozemci naposled izborili samostojnost. Malokateri Nizozemec ve, da se ima za oranžno barvo zahvaliti Francozom. Viljem je namreč z odobravanjem samega Karla V. Habsburškega podedoval Francosko pokrajino l'Orange in s tem tudi naslov 'princ Oranski'. Prvotna nizozemska zastava je bila oranžno-belo-modra, dokler si je v tridesetih letih prejšnjega stoletja niso prisvojili nacionalisti, to pa se je kraljici Viljemini, Julčini materi, tako prizamerilo, da je 1937 leta odredila, da bo odslej zastava rdeča, bela in modra. Taka kot še dandanes plapola na Kraljičin dan in na druge praznike.
Pravzaprav se praznik začne že na predvečer, ko v Hagu in Amsterdamu izbruhne vsesplošni žur, na našem Otoku pa Truus velikodušno toči tradicionalno oranžado in oranžno grenčico. Kdor je pameten, poseže po oranžadi; grenčica je namreč odurna, a Truus na ljubo jo solidarno srknemo. Za njenim hrbtom pa jo hinavsko zlijemo stran: fej, gravža!
Willem pred spanjem s podstrešja v dnevno sobo prestavi naš shit, kot ljubkovalno poimenujemo robo, ki se je hočemo znebiti. Kar nekaj večerov je vročično odbiral kramo in nanjo lepil rumene listke s cenami. Hladnokrvno je na prodajo obsodil star roštilj, svetilke, fotoaparat, plakate itd. Sumila sem ga, da bo v svoji vnemi zaznamoval tudi košaro, v kateri sta prve mesece predojenčkala Jelka in Antonie. Po krivici!! Moje materinsko srce na praznik ne bo krvavelo.
Na veliki dan smo ob devetih s shitom vred prišli pred vrt. Sosedje niso bili nič bolj zgodnji. Naš prostor  smo bratsko delili s svakinjo Desiree, svakom Paulom, nečakinjo Charlotte in nečakom Lucasom in njihovim shitom. Tudi oni stanujejo na Otoku. Le da oni ob reki Zaan, mi pa ob parku. Letos je bil naš shit kvalitetnejši od njihovega. Razen Antonieja smo bili vsi zvesto odeti v oranžno. Celo nona Anica je ponosno nosila oranžen pulover, čeprav je bil tak, kot bi ga kupila pri Darkotu v Bovcu. Med nami povedano: kupila ga je pri Darkotu v Bovcu.
Ob desetih je že bil dren. Naš Otok so preplavili številni neotočani, ker je pač naš bolšjak še boljši od tistega v Amsterdamu. Pravimo. Willem si je mel roke. Znebil se je roštilja, svetilke, fotoaparata. Plakati pa niso šli. Moj stari pokvarjeni nakita pa ja. Znebila sem se tudi dveh osovraženih oblek. Ena se je zelo lepo podala novi lastnici, prekrasni mladi Tajki. Pomerila si jo je v naši dnevni sobi. Veselila bi se skupaj z njo, če ne bi poklicala svojega moža... Starega, odurnega, zoprnega. Nevesta iz kataloga. Dan je za trenutek pridobil grenak priokus, ki se še z grenčico ni mogel meriti. Ampak samo za trenutek. Ker je nenadoma zazvonil telefon. Desiree. Našla je idealno darilo za Jelko. Starinski voziček za punčke, za pičlih 5 evrov. Po skopo podanih koordinatah sem Desiree množici le našla. Voziček je prodajala njena soseda. Za zanikrn siv bankovec sem dobila del njenega otroštva. Ki pa bo na srečo kdaj pa kdaj spet priškripal mimo njene hiše. Jelka je nad njim namreč navdušena. Pa ne le ona, voziček nam je vsem v trenutku prirastel k srcu.
Končno najdem čas, da se z Jelko odpraviva po bolšjaku. Za 5 evrov si nakupiva igrico z abecedo, dve knjigi o Miški in ksilofon. Willem medtem od Charlotte kupi kičast steklen lestenec, ki ga bo naslednji dan obesil v stranišče. Uspe se nam držati pravila: ne zapravi več, kot prodaš.
Popoldne se nam pridružita tudi Astrid in Eduard. Ne jaz ne Willem se ne spomniva, da bi ju povabila, a se oba narediva, kot da je seveda že zdavnaj bilo vse zmenjeno. Naša vrata so široko odprta, sploh pa na Kraljičin dan. Malinovca, sendvičev, špagetov in sladoleda je itak dovolj za vse. Sekret je tudi na voljo. Popolnoma skregano s svojimi načeli sem ga vmes celo še na hitro očistila.
Antonieja tu pa tam zvito prinesemo ven. Naš shit postane takoj bolj privlačen. Prmejduš, uspe mi prodati celo nekaj knjig, ki so mi kazile knjižno omaro. Astrid in Eduard sta indonezijskega porekla in dajeta našemu prostoru pravi kozmopolitski čar. Jelka divja naokoli s svojim novim starim vozičkom. Reka ljudi se počasi spremeni v potoček. Nona Anica si nabira kondicijo in teka za Jelko. Po Otoku zazvenijo hiti izpred dvajsetih let in nas spodbujajo pri pospravljanju neprodane šare. Kar nekaj jo bo tragično končalo v velikem kontejnerju, ki ga je komunala postavila na koncu parka. Naš preostali shit bo dobil popravni izpit naslednje leto. Če bo podstrešje dopuščalo.
Prodali smo kar za 80 evrov navlake! Če odštejem 15 zapravljenih evrov, imamo 65 evrov čistega dobička! Da niti ne govorim o pridobljenem prostoru na podstrešju in v omarah. A kaj, ko po večerji pozvoni sosed Jakob z goro svojega neprodanega shita, ki bi po njegovem mnenju prišel prav Jelki in Antonieju.  Hja. Zastonj robe se pa ja ne bomo branili! A smo Nizozemci, ali ne, porkaduš?!

ponedeljek, 02. maj 2011

Beda

'Repa, korenje: slabo življenje! Repa, še še, korenje pa ne,' nam je Jelka za mizo zapela v vsesplošno zabavo. Za večerjo smo med drugim imeli... Kajpak.  Korenje naenkrat ni bilo več 'kojenje', temveč čisto resno koRenje. S koroškim r-jem!
Mimogrede, to pesmico nam nekajkrat na teden zapoje Kreslin na zgoščenki Pojte, pojte drobne ptice.

ponedeljek, 25. april 2011

Velika noč

Pffff, ponedeljek zvečer. Tole pišem na vrtu, kot bi bilo sredi poletja, ne pa šele konec aprila. Prijetno toplo je še, čeprav je ura že devet. Letala vlečejo diagonale čez jasno nebo. Z drugih vrtov je slišati smeh in klepet sosedov. Sosed Richard zaliva svoje dehidrirano zelenje. Velikonočni prazniki se zaključujejo. Te dni so poletno vzdušje in nastežaj odprta vrata k nam privabila sorodnike, prijatelje, sosedove otroke in celo njihove mačke. In tudi nasprotno: naš maček se je redno šel zleknit v sosedin ležalnik, Willem je s sosedom Jacobom nazdravil v njihovem vrtu, medtem ko je Jelka pri drugih sosedih 'preurejala' dnevno sobo.
Le jaz in Antonie sva se držala bolj doma. Antonie je z zanimanjem spremljal moje početje v kuhinji. Zamaknjeno je opazoval sladoleni stroj in mešalnik, pozorno je poslušal brbotanje na štedilniku in dvigal obrvi ob piskanju mikrovalnovne pečice. 'Ko sem v kuhinji, sem tudi jaz srečna,' pritrdim Nigelli Lawson. A tudi izven kuhinje mi ni prav nič hudega. Pač rada packam in hranim. Pravkar me med pisanjem premoti Richard, ki mi vrne krožnik. Popoldne sem jim odnesla nekaj kolačkov, ki mi jih je uspelo speči med Jelkinim popoldanskim počitkom.  Ta teden bom imela čas le za v naglici pripravljene večerje; meso, zelenjava in krompir, popolnoma brez navdiha. A bomo že preživeli, saj se bo ta teden začel s torkom.
Sobota je bila dan za opravljanje obveznosti, ki so bili še na petkovi listi. Nekaj nakupov, barvanje pirhov, vmes pa še vzgojne epizode z Jelko, crkljanje Antonieja, Willem... kje pa je že on?! Saj res, na podstrešju dela izbor za prodajo na bolšjaku, ki bo v soboto na našem otoku. Madona, še Kraljičin dan, spet bo kažin! A o tem več naslednji teden.
Nedelja. Jelki na vrtu poskrijem tri čokoladna jajčka. 'Jelka, poglejmo na vrt, če je Velikonočni zajček tam kaj pustil!' Dekletce pojma nima, za kaj gre, in jo iz vrta pobriše naprej v park. Za roko jo privedem nazaj in z Willemom ji med pretiranimi ooooo!-vzkliki najdeva jajčka. Jelka se enega s slastjo loti. 'Paashaas, Velikonočni zajček,' pravi s polnimi usti. 'Dober Paashaas! Še Paashaas,' pohvali in zahteva vsa čokoladna. Potem prideta Judith in Esther, osemletni dvojčici, ki stanujeta na koncu naše ulice. Sta strah in trepet soseske, ker sta malce vsiljivi in sta radi glavni, ampak Jelka ju ima rada, torej sta dobrodošli. Ob enajstih sta tu že opa in oma Van Kampen, jaz se pa niti stuširala še nisem. Pospravljeno in čisto pa tudi približno ni več, čeprav sem v petek drgnila od jutra do mraka.
Sicer pa  -dovolila si bom majcen itermezzo- se mi  na srečo glede tega ni treba beliti glave. Imam zelo razumevajočo taščo. Sicer pa si je neumno greniti življenje z maničnim čiščenjem pred taščinim obiskom. Normalna tašča namreč pride pogledat svojega sina, vnuke in snaho, ne pa s prstom potegovat po zgornjih knjižnih policah ter kukat za rob straniščne školjke (o, Nina, lej jo, kaj pa jaz tukaj, hahaha!!)  Za pikolovsko taščo je pa popolna norost čistiti, saj zanjo tako ali drugače ni nikoli ne bi bilo dovolj dobro, snažno in natančno.
Oma van Kampen torej ni zagamana tašča in zna tudi zavihati rokave ter mi pomagati. Malo se sprenevedam, da mi je nerodno, ampak je preveč očitno, da mi je njena pomoč več kot dobrodošla. Dan tako hitro mine. Ob osmih zvečer pomahamo opu in omi v slovo.
Ponedeljek. Antonie in Jelka naju skoraj do osmih pustita spati. Pozdravi nas še en čudovit dan. Še dobro ne pozajtrkujemo, že pozvonita Judith in Esther. Jelka je še v pižami, zato jima Willem pravi, naj prideta malo pozneje. Splezata na sosedov zid, s katerega se vidi k nam, in 'kontrolirata situacijo'. Naposled ju le spustimo noter. Seveda lahko spet ostaneta na kosilu, a pod pogojem, da si ne zmišljujeta. Tudi tokrat Jelka poje več kot dvojčici skupaj in to ju neskončno zabava.
Popoldne se odpravimo v mesto. Tam se je ravno končala kolesarska dirka in otroci so na vrtiljaku in igralih lahko prišli na svoj račun  Jelka je pogumno sede na vrtiljak, a ko se ta prične vrteti, plane v jok. Vrtiljak na srečo ustavijo in Jelka se tolaži v Willemovem naročju. Jelkapelka je nora na vrtiljake, ampak papa mora biti nujno zraven. Ta vrtiljak pa je bil za papa premajhen. Antonie je ves ta čas vozičku pod pleničko nizal dremavice in spančke.
Doma pa spet na vrt, v park, k sosedom, v kuhinjo, za mizo, v kopalnico, v spalnico. Dve uspavanki, dva speča otroka. Dva.
In zdaj sem tu, za laptopom,  'računalnikom za v naročje'. Moje naročje mora biti veliko za dva. Še sreča, da mi je Willem pustil zadnji kolaček.

Oma van Kampen, Judith, Jelka, Esther

četrtek, 21. april 2011

V službo

Ob šestih me je budilka še ravno pravi čas rešila iz zagatnega položaja v sanjah. Po skoraj petih mesecih bo treba v službo. Na hitro se umijem, oblečem in po prstih odidem v kuhinjo. Hitim s pripravljanjem zajtrka, krmljenjem mačk in ptiča, praznjenjem pomivalnega stroja, prekuhavanjem dudic in stekleničk. Vmes preletim naslove v časopisu. Veliko člankov o sobotnem streljanju v kraju Alphen aan de Rijn, ki je pretreslo celo Nizozemsko. Moj kolega Berry živi tam, a kolikor ga poznam, ni tip, ki bi se ob sobotah zadrževal v nakupovalnih središčih.
Ura je skoraj sedem. Nahranim napol spečega Antonieja, pomežiknem priprtemu Willemovemu levemu očesu in zaprem vrata za sabo. Zaželim mu veliko uspeha, njega čaka prvi pravi očetovski dan.
Pozdravi me sveže, jasno jutro. V prenatrpani kolesarnici me čaka prvi resni izziv: kako brez večje materijalne škode iz kolesarnice izvleči svoje kolo. Odmakniti je treba sanke (!!), dva vozička ter vrečo odpadnega stekla.
Na poti do železniške postaje me vsem občutkom krivde navkljub prevzameta lahkotnost in ponos. Mati in gospodinja gredo v službo. Že dobrih šest let sem svetovalka na Oddelku za nizozemske študije v Leidnu. Tu sem svoj čas tudi sama diplomirala. Delo je zelo raznoliko: od pripravljanja informacijskega materiala do svetovanja študentom glede izbire ustreznih predmetov. Tu in tam se je treba bosti z vodstvom Fakultete za humanistiko.
Nizozemske študije, Dutch Studies, je študij nizozemskega jezika in kulture za tujce. Študentje se lahko v treh oziroma štirih letih, če se odločijo še za magisterij, specializirajo v nizozemskem leposlovju, zgodovini, jezikoslovju in zgodovini umetnosti. Študentje na našem oddelku prihajajo iz vseh vetrov, večina jih je z drugih celin. Srce mi malo skoči v hlače, prav nič se nisem pripravila na svoj prvi dan, pojma nimam, kaj vse me čaka.
Na postaji izziv številka dve: se mi bo uspelo stlačiti na vlak za Amsterdam. Nato izziv številka tri: brez omedlevice prestati na srečo le osem minut trajajočo vožnjo. Sopotniki dragi, banda zanikrna, dihajte z zaprtimi usti, mater vam, ej!!!  V Amsterdamu prestopim na vlak za Leiden. Dolg vlak, lahko celo sedim in berem Sp!ts, dnevnik, ki ga zastonj delijo na postaji. 
Leiden. Korajžno jo maham proti humanistiki. Najprej se oglasim v tajništvu. Corry je vedno zgodaj v službi, kava že diši. Deležna sem prisrčnega objema. Iz svoje pisarne pride Berry: vseeno si oddahnem, ko ga zagledam. Še vedno je ves profesorski, čeprav so mu pred dvema letoma ukinili njegovo študijsko specializacijo Knjigoznanstvo, in mu ni preostalo drugega, kot sprejeti zanj nekoliko nehvaležno mesto koordinatorja. Ampak Berry ni navaden koordinator, odgovoren le za en ali dva oddelka. On je multihiperueberkoordinator, še sam ne ve, za koliko študijskih smeri skrbi. Še dobro, da ga imamo. Berry namreč ne kokodaka, kot ostali koordinatorji. Enkrat pošteno nategnjen, si ne dovoli, da bi ga še nadalje po malem buzerirali. Berry je dedec. Berry grmi. Ves vijoličast ropota na sestankih. Berry zna solidarno vijolično zarohneti tudi v imenu ostalih, bolj ali manj kilavih koordinatorjev. Edino Berry pride vodstvu fakultete do živega. Berry je edini koordinator, ki ga omenja Wikipedija . Berry je Chuck Norris. Vsa čast mu in slava in sreča, da se dejansko niti mrtev (sic!) ob sobotah ne bi drenjal v nakupovalnem centru v Alphen aan de Rijn.
Odidem na naš oddelek, mračen, zapuščen. Prva sem. Vstopim v svojo pisarno in se zazrem skozi okno. Nepozaben razgled na stari del mesta. Vklopim računalnik. Geslo mi še ni poteklo: 'Dobrodošla, Irena', me sprenevedavo pozdravi monitor. Nato pa zaslišim: 'Heeeeeeeej!' Na vratih se pojavi ogromen šop oranžnih tulipanov in vrtnic. Liesbet, lektorica. Žal za klepet ni časa, ob devetih se podam k Leony, eni izmed nadrejenih. Kratek sestanek z monologom o vedno bolj pičlih denarcih, ki jih vlada odmerja visokemu šolstvu ter o prihajajoči ponovni reorganizaciji. Ko se vračam v svojo pisarno, se sprašujem, ali ne gre tega 'pogovora' vzeti kot svarilo, da je skrajni čas poiskati si novo službo.
Na to zloveščo misel hitro pozabim, saj k meni prihiti Lenie, kolegica, ki me je nadomeščala. Zdaj bo spet tajnica, čeprav je pravnica. Preletiva mojih 637 neodgovorjenih elektronskih sporočil. Večino je seveda spedenala Lenie med mojo odsotnostjo. Po dveh urah sva bolj ali manj gotovi. Obenem sem tudi na tekočem o njenem obupnem vikendu, novemu tipu in sporu s prijateljico. Lenie zna mesece živeti v prvi prestavi, potem pa brezglavo požene v peto. In obratno. Lenie je super. Preostali del dneva s seznamom predavalnic, ki jih bomo v prihodnjem študijskem letu potrebovali za izpite. Najbolj osovraženo početje. In tudi najbolj nesmiselno. Izpite je potrebno načrtovati leto in pol v naprej!!! Ko so predavalnice končno dodeljene, v letu dni še vedno pride do tisoč in ene spremembe. Ampak dobro nama gre od rok. V enem popoldnevu bova končali. Potem pa mi zazvoni telefon. Willem. Ojoj. O! Joj! 'Irena, prosim te, pridi domov, Antonie bruha!' Antonie nikoli ne bruha! Na vrat na nos predčasno zaključim svoj prvi delovni dan.
Ni kaj. Tudi naslednji dan bom šla domov, to pot še preden bom dobro začela. Klicali me bodo iz vrtca, ker Antonie ne bo hotel piti iz stekleničke. In še naslednji dan, debele tri ure pred koncem službe: Jelka bo zgrmela s stola in se pošteno udarila v glavo. Šele četrti dan bom v službi ostala do konca, pol urice bom celo potegnila. V vlaku pa  razmišljala, da me najlepši del delovnega dne še čaka:  prihod domov.

(Fotografirano iz vlaka: polder pri Leidnu, rumena preproga tulipanov in čolni, za katere se zdi, kot bi stali na polju)

torek, 29. marec 2011

Slovo

Od našega ponesrečenega obiska v Ikei je že mesec dni in še sreča, da takrat nismo kupili nove posteljice za Jelko. Sosedje so nam namreč rade volje odstopili njihovo, ker je osemletna Isa, čeravno najmanjša v razredu, vendarle postala prevelika. Sicer je bila 'nova stara' postelja deležna Willemove natančne in ljubeče obdelave v etapah, ter nove prevleke rožnato rdeče barve. Danes popoldne jo je sestavil in Jelka je v njej ponosno odspala svojo prvo popoldnansko kitico. Sicer se pripravljamo na noč a prekinitvami, saj novo ležišče ni ograjeno, in bo naša dveletnica verjetno čez par ur zgrmela z njega. Daleč ne bo padla, se bo pa gotovo ustrašila.
Antonie pa je nocoj napredoval v Jelkino bivšo belo posteljico. Kar dolgo je trajalo, preden je zaspal. Opazovala sem ga, kako je nelagodno iztegoval roke, kot bi se čudil neznanskemu prostoru, ki ga je naenkrat imel na razpolago. In še mobile mu je visel nad glavo. Modre očke so dolgo zrle vanj, navsezadnje pa so se le zaprle.
Košara, v kateri sta prve mesece spala Jelka in Antonie, je nepreklicno romala na podstrešje. S cmokom v grlu sem jo fotografirala v slovo. Tako težko se mi je posloviti od nje. Najraje bi jo shranila za Jelko, da bo v njej čez nekaj let lahko uspavala svoje punčke. Willem verjetno kuje načrte, kako se je bo z nebescem in stojalom vred na kraljičin dan za par evrov znebil na bolšjaku. Meni bo pa duša krvavela, a verjetno se bom morala vdati, sicer nam bo razneslo podstrešje. 
Saj mi ni hudo zaradi košare same, temveč zaradi tega, kar simbolizira. Želela bi si biti vsaj nekaj let mlajša, da čas ne bi tako divjal, da bi lahko gojila vsaj drobno upanje na, -komaj še zmorem napisati - ... tretjega dojenčka.

torek, 15. marec 2011

Good moaning...

23.10 Ugasnem luč na nočni omarici.
23.12 V postelji se mi pridruži naš debeli maček Maatje. Prizadevno se umiva in med tem na ves glas prede.
23.20 Maatje se mi zvali na blazino, z glavo tik ob mojem nosu. Vsakič ko izdihnem, mu refleksno zatrepeta uho, s katerim me požgečka po obrazu. Razdraženo potisnem zavaljeno mrcino z blazine, nakar zleze pod odejo, se mi stisne k nogam in mi od ugodja ritmično zabada kremplje v stegno.
00.10 Willem pride spat. Maatje skoči izpod odeje na njegovo blazino. Na široko, brez šape pred gobčkom, mi zazeha v obraz. Še kako minuto prihajam k sebi od njegove smrtonosne sape.
01.03 Antonie zabrbota v zibki. Uspe mi ga dati k prsim, še preden se pošteno razjoka.
02.20 Na postelji se nam skuša pridružiti muca Pipika, a jo Maatje zlobno prežene. Tokrat se z Willemom ne potegneva zanjo.
02.30 Glasovi, ki ti dodobra poženejo strah v kosti: Pipika najmanj dve minuti maščevalno bruha po tapisonu. Iz postelje vanjo srepijo trije besni, a zelo zaspani pari oči.
03.10 Maatje začne mijavkati in hoče na vrt. Willem odtava po stopnicah in ga spusti ven.
03.11 Ploha kletvic. Willem je stopil v Pipikino brodljo.
04.00 Antonie.
04.35 Pipika prizadevno koplje po mačjem stranišču.
04.37 Pipika po opravljeni veliki potrebi brezumno teka po stopnicah gor in dol.
05.50 Antonie.
06.10 Pipika mrmraje skoči na posteljo in se zlekne na Willema.
06.30 Antonie. Dobi dudico.
06.34 Antonie. Dudica mu je skočila iz ustec.
06.57 Antonie. Dudica.
07.29 Antonie. Zdaj mora pa res piti.
07.45 'Jelka Pelka! Jelka Peeeeeelkaaaaaa!' se oglasi babyfon. Hčerkica naznanja, da je budna.
07.53 ČMOK! Še sama stopim v Pipikino kozlanje.
08.10 'Glej jo, ta pa šele v pižami,' me obtožujejo pogledi mimoidočih, ko pred kuhinjskim oknom s ščemečimi očmi pristavljam vodo za kavo. Marš!

sreda, 02. marec 2011

Imelda Marcos pa ne bo!

V nedeljo sem videla, da ima na nogi Jelka žulj. Le kako nisem prej opazila, da so škorenjčki, ki smo jih kupili pred tremi meseci, postali premajhni?! Morali bomo po nove. In to vsi štirje, z avtom. To pa zato, ker:
 a) je Zaandam navadna luknja, kjer ni moč kupiti spodobnih čevljev za otroke
in
b) ker sem ničvredna strahopetnica, ki si ne upa sesti za volan in se z Jelko odpeljati v 5 km oddaljeni Wormerveer.
In tako je moral to popoldne z nami tudi ubogi Antonie, ki je danes bil prvič cepljen. Pok! Pok! dva šusa v njegovi srčkani zaliti stegenci.
Ampak Antonie ni bil problem... Sirotek je ves zgrbljen in stravmatiziran popoldne prespal v vozičku. Težave je povzročala Jelka. Ta je očitno po meni podedovala redko gensko napako: kupovanje čevljev je nočna mora. Čim smo stopili v trgovino, se je zapodila po njej. Specializirana trgovina z otroško obutvijo je čudovita proga za divjanje, ne pa nakupovalni paradiž. Nekako bi morali biti bolj pripravljeni na to, saj so od našega jalovega obiska v Ikei minili le trije dnevi. Medtem, ko je Willem Jelko lovil med policami, sem prijazni, rosno mladi prodajalki razlagala, da rabimo škorenjčke in  nizke čevlje. Teoretično lahko te dni zapade še pol metra snega, po drugi strani pa je vsak hip moč pričakovati 'ta zaresno' pomlad.
Nič lažjega, a najprej bo Jelka morala na aparat za merjenje stopal. Uj, uj, uj! Kot bi jo dali na srednjeveško natezalnico, tako se je drla! Vsa umetnost te naprave je, da otrok preprosto stopi nanjo in dve sekundi počaka. Aparat izmeri stopalo, na ekranu pa se pokaže ustrezna številka. Preprosto... Dve sekundi... Mala malica... V resnici pa je to neznosno mučenje trajalo kakih deset minut. Trije odrasli smo švicali, ena cicibanka je rjula. In potem se nam je izvila iz primeža in spet zašibala, tokrat proti izhodu, bosa. Vrata so se odprla in v zadnjem hipu sem jo ulovila, da ni skočila na cesto.
Prodajalka se ni dala zmesti. Zaklenila je vrata; na srečo smo bili edine stranke. Medtem ko je Jelka vlekla črte po trgovini, smo ji izbrali lepe škorenjčke iz mehkega rdečega usnja. 'Ne!!!' jih je kategorično zavrnila in jo je cik-cak ucvrla k policam s copatki. Prodajalka je zvijačno povlekla s police vijoličasti škorenj in zažgolela: 'Poglej ta škorenjček, kako lepo pentljico ima!' Prmejduš, kakšna profesionalka! Jelka si ga je dejansko voljno dovolila obuti. Smola smolasta, bil ji je malo prevelik in morali bi ji vstaviti vložek. S tem pa se rdečelaska ni strinjala in je začela srborito opletati okrog sebe. Pa je prodajalka vendarle našla še tretje škorenjce, za katere smo mislili, da so visoki čevlji z vezalkami, a so imeli zvijačno skrito zadrgo. Genijalno! Ampak naša kodrasta petarda je eksplodirala, ko sem jo dvignila. Najprej me je z glavo sunila v čeljust, nato je gledala, kako bi koga bo uščipnila, opraskala ali ogrizla. Ko smo jo ukrotili, se je začela neutolažljivo jokati. No, vsaj zvirala se ni več. Vsi smo se oddahnili, ko so ji škorenjci z vezalkami bili prav. A kaj, ko je bilo treba nato izbrati še čevlje! Po kar nekaj hudih izgredih in s kratkim odmorom, ko si je morala prodajalka z obližem zalepiti krvaveč prst - ne izmišljam si in ne pretiravam!-, smo končno imeli tudi čevlje: vijolično- rožnate s srebrno črto in belimi obrobami.
Skrajno izčrpani se odvlečemo do blagajne. 'Mi lahko zaupate vaše podatke za naš seznam strank,' nas med Jelkinim hlipanjem še vedno mirno in prijazno vpraša prodajalka. Prime me, da bi ji dala kraljevsko napitnino.
'To je zato, da nas bodo dali na črno listo,' mi prišepne Willem, ko izpolnjujem obrazec.
Končno v avtu, na poti domov, si Jelka zadovoljno popeva. Smrklja!
'Kakšni se ti zdijo Jelkini novi čeveljci,' me vpraša Willem.
'Grdi so ko smrtni greh,' mu odvrnem in hehetava se vse do doma.

nedelja, 27. februar 2011

Mizica

Jelka riše na s preprogo pokritih tleh ob svoji mizici. Barvica ji na mehki podlagi vsakič preluknja papir.
'Če boš risala na mizi, ti bo lažje,' ji svetuje papa.
'OK,' si misli Jelka in zleze nanjo.

V treh krasnih

Sobota se je odvila popolnoma drugače, kot sem si zadala. Vsi naši načrti so šli po vodi, tako kot se pritiče vsaki družini z majhnimi otroki, ki da kaj nase. Načrt je bil: zgodaj vstati, z Jelko v pekarno in na tržnico. Zatem v Ikejo, kupit posteljo za Jelko. Skrajni čas je že namreč, da se Antonie iz košarice preseli v Jelkino posteljico. Jelka pa bo dobila novo, večjo. Popoldne pa naj bi sestavili posteljo, pospravili košaro in vse kar spada zraven. Vmes še zlikati tistih par pralnih strojev, da ne bo treba zvečer, ko bi rada končno spet nekaj napisala za svoj blog.
V prvi vrsti sem sama zamočila. Ob sedmih zjutraj sem bila še tako zbita, da sem padla nazaj v posteljo in Willem me je pustil spati do pol devetih. Dobričina. Izgubljeni čas sem pridobila, ko sem sama v dežju na kolesu v pol ure opravila s pekarno, tržnico in turško štacuno, kjer prodajajo spodoben peteršilj in ne tistega skodranega brez okusa. Navadno na te sobotne pohode vzamem Jelko. V pekarni jo podkupijo z rozinovo žemljico, na tržnici pa z banano in rozinami. Otrok uživa, a kaj, ko vse skupaj traja dve uri. Ja, dve uri! Ne izmišljam si in ne pretiravam. Jelka noče v voziček, hoditi hoče sama in dvoletne deklice imajo pač kratke noge. Četudi sem nakupe opravila v rekordnem času, nam je uspelo doma zadevo do kraja zavleči. Vmes me je med previjanjem Antonie še v loku polulal. Nagonsko sem odskočila in prepozno sem se zavedala, da je veliko lažje vreči bluzo v pralni stroj, kot pa čistiti preprogo. In potem se mi je tako nagajivo nasmehnil, da bi bila najraje bi bila počakala, da bi me znova polulal.
Na koncu smo šele ob enih sedli v avto in se odpravili proti Haarlemu. 'Lahko si končno kupimo nove kozarce, nože in ponev,' sem se med potjo veselila. Ko pa smo prišli v Ikeo, jo je Jelka ucvrla, kot bi jo en teden imeli na verigi. Po uri dirjanja za njo, si z Willemom nismo seveda niti približno nisva ogledala posteljic, kaj šele, da bi katero izbrala in kupila. Za nameček pa je začel Antonie, ki je dotlej vse skupaj zelo po moško prenašal, od lakote začel jokati. Jelka pa ni hotela oditi, saj se je v otroškem oddelku odlično zabavala. Še naprej bi se šla mance s svojimi starši. Poslužila se je že zdrajsanega trika: teatralno se je vrgla na tla. Ampak pri meni to ne deluje. Ostanem mirna: kondicijo imam dobro, moj primež je železen. Da bom po tej akciji nujno morala k fizioterapevtu zaradi razrahljanega hrbta, pa je neizogibno. Willema raje niti ne pogledam, ker ga njegove čmokajoče pazduhe izdajajo. Živčen je ko strela in nemudoma se bo treba spraviti iz Ikee ter pozabiti na vse načrte; konec koncev si želim še mnogih zdravih in složnih let z njim.
Po obisku v restavraciji, kjer Jelko zvijačno zamotimo s sladoledom, se vsi pomirimo. Antonie je po običajni merici mleka spet v običajnem zen-modusu. 'Polna luna' mu pravimo. Na srečo nam je po nekem čudežu uspelo dobiti mizico v kotu, da sem ga lahko diskretno podojila.
Na poti v garažo se je Willem domislil, da bi se lahko oglasili pri njegovih starših. Peljali smo se po poti, po kateri se je Willem pred leti vozil na faks. Med Haarlemom in mestecem Noordwijkerhout je košček sicer kultivirane, a čudovite narave. Še celo na tak mrakoben in deževen dan so bila drevesa, mimo katerih smo se peljali, veličastna. Sem se bomo še vrnili. S kolesi, ko bo lepo vreme. Verjetno šele čez nekaj let, ko bomo lahko kolesarili vsi štirje.
Opa in oma sta se našega nepričakovanega obiska razveselila. Še celo na večerji smo lahko ostali. Na Nizozemskem je tak spontan obisk nekaj zelo neobičajnega. In sploh ni samo po sebi umevno, da lahko ostaneš na večerji, četudi si sin ljubljenček. Vsak pošten Nizozemec ima namreč najmanj dva meseca vnaprej vse strogo splanirano. Ljudje brez rokovnika veljajo na Nizozemskem za skrajno neodgovorne in če rokovnik kdaj slučajno pozabiš, to velja za prvorazredno šlamparijo. Na srečo so tudi izjeme. Ljudje, ki imajo v žlahti tujce, se včasih pošalim.
Domov smo se vrnili šele pol osmih. Do pol dvanajstih sem likala, blogu pa sem se posvetila šele danes. Načrtovano se je sicer izjalovilo, ampak včasih je treba improvizirati. Preveč smo vkleščeni med visokoleteče namere in se zagrizeno gremo bitko s časom. Še sreča, da nas včasih okoliščine, v našem primeru dojenček in malčica, prisiljo k temu, da gredo naši plani v tri krasne. Umetnost je v tem, da si to obrnemo v lastno prid: v treh krasnih je namreč lahko lepo.

sreda, 23. februar 2011

Tinky Winky, Deepshit....

Ko sem včeraj nad sinčkovo glavo z veliko plišasto kokošjo odkokodakala Hey Jude, sem prišla do spoznanja, da se bom morala načrtno več družiti z odraslimi. Brez dvoma se mi je začelo kisati. To nikakor ni čudno ob dveletnici in dvomesečniku. Omega-3 tablete, ki jih je bojda dobro jemati po porodu, ne pomagajo kaj dosti: raven moje koncentracije je verjetno enaka ravni že omenjene plišaste kokoši. Vsak dan sicer poskušam prebrati vsaj en članek v časopisu, vendar moram, da mi to vsaj približno uspe, svojo dvoletno Jelko posaditi pred Telebajske. Čisto nora je nanje. Fenomenalna serija za malčke, odrasle pa pripelje na rob blaznosti. Meni se je ta tolstorita tolpa že tako prizamerila, da Dipsiju na skrivaj pravim Deepshit. Jelka tega ne sme izvedeti, da se mi to v njeni puberteti ne bo bridko maščevalo.
Nič se ne čudim Nizozemcem, da so se pred leti spomnili parodije na Telebajske, polne seksa in nasilja. Ne morem se odločiti, kateri prevod bi bil primernejši za  TeringTubbies, Telekurčki ali Teleprasci. Nizozemci imajo svojevrsten občutek za humor,a o tem nedvomno še kdaj drugič.
'Še enkrat', moleduje Jelka, ko sonček v Telebajskih zaide. Poskušam biti neizprosna. A kaj, ko jo je pravo veselje gledati, kako jih oponaša, bando nerodno. Poskakuje, potisne trebušček naprej in se nato, O-O, zakotali po tleh. 'Morda zvečer ali pa jutri,' skleneva kompromis. Vsaj tako se slepim.
Sinoči pa sem namesto pred televizijo z Jelko usedla pred računalnik, kjer mi je postalo jasno, kaj mi bo v bližnji prihodnosti načenjalo živce. Skupina K3, tri Flamke, zaradi katerih padajo malčice Nizkih dežel v 'žvaniment', kot temu rečemo na Primorskem. V naglici sem jih našla na You Tube, ker me je čakala skoraj neizvedljiva naloga: razčesati Jelkino sračje gnezdo. Kot v transu mi je obsedela v naročju, gledala Karen, Kristel in Kathleen, in prvič mi je uspelo njene kodrčke počesati brez melodramatičnih izpadov. 'Še enkrat,' je gostolela. Škoda, da je računalnik malce težko vzeti v kopalnico, kajti čiščenje zob se še vedno odvija v srce parajočem joku. Ampak to je Willemova naloga. Razen z njim, nisem v celem dnevu spregovorila niti besede z drugo odraslo osebo. Antonie se joka. S pikapolonico iz blaga mu grem odbrenčat Smoke on the water, gotovo ga potolažim.

sobota, 19. februar 2011

Za robom straniščne školjke

Ko sem včeraj za robom čistila na straniščno školjko, sem mislila na Nino. Dan prej sva klepetali na FB in si v šali obljubili, da bova mislili druga na drugo ter tekmovali, katera bo prej očistila sekret. Prešišala me je za več kot tri ure. Pa še bolna je bila. Vsaka ti čast, Nina.
Že ob pol desetih zjutraj sem morala svojim visokoletečim načrtom pristriči krila. Mali Antonie se ie odločil, da ne bo zaspal, dokler se ne bo dodobra ugnezdil v mojem naročju. Pa poskušajte ob takih pogojih posesati celo hišo, polikati dva pralna stroja perila, počistiti stranišče in kopalnico, pobrisati prah itd. Ampak za nagrado sem dobila nasmešek. Po izdatnem crkljanju sem dojenčka položila v voziček in mahnila sva jo v mesto po nakupih. Tam pa sem se popolnoma nepripravljena ujela v klasično potrošniško past: zadnje zimske razprodaje, do 70 odstotkov popusta! Pa še petek je bil, dan, ko si vsaka ženska misli, da si ima pravico nekaj kupiti, glede na to, da je ves teden garala doma in/ali v službi. In, o, madona, saj ni res, obleke znamke King Louie za polovično ceno!!! 'Na tvojem mestu bi jo kupila, ker ti je ko ulita in se ti zelo poda k očem, ' je rekla prodajalka in denarnica mi je kar sama od sebe švignila iz nahrbtnika. Zelena obleka, kaj kraljevske, naravnost carske znamke je bila moja. Za 45 evrov, tako rekoč zastonj.
Ta impulzivni nakup se mi bo obrestoval, kot se bo izkazalo v bližnji prihodnosti. Težava je le v tem, da sem še dobro uro iskala primerne najlonke. Tega se ne počenja v dojenčkovi družbi... To je treba početi s prijateljicami.  Šele pol dveh sem se priklatila domov, točno takrat, ko mora Antonie dobiti svojo naslednjo merico mlekca. Točno takrat, ko bi po mojih prvotnih namerah morala biti stranišče in kopalnica že očiščena in točno takrat, ko sem od Nine prejela sporočilo, da je sama že opravila. MATER!!! Jaz pa niti kosila še nisem.
Nenazadnji sta tudi naša kopalnica in stranišče sta bila včeraj počiščena. Z zamudo a s posebnim poudarkom na školjki. Temeljito drgnjenje, od zunanje k notranji strani, od manj k bolj umazanemu, z vrhuncem za robom:
- 'O, Nina, kaj pa ti tukaj?!'
- 'Tebe, starina, sem čakala!'  Najine misli so se srečale s triurnim zamikom. Na zelo neobičajnem mestu. Ves teden zapackanem in zabasanim z marsikaterimi strahospoštovanja vrednimi bakterijami, ob petkih popoldne pa za nekaj trenutkov sterilnem in bolj ali manj prijetno dišečem. Ravno pravšnjem, za neobičajno srečanje.
-'Lepo obleko si si kupila, boš pa morala kar precej shušati, glej, kako ti špeh visi nad pasom!'
-'Ja, ampak...'
-'Glej, da se mi naslednji teden naslikaš na aerobiki!'
V torek se bom torej pri vaditeljici Nini v mislih popolnoma razgonila. 
Dežela Mlinov na veter je sicer super, a je žal 1200 km oddaljena od mojih prijateljic. 
Nina, tale fotka pa je zate in za UNITED HOUSEWIVES FORCES.