Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 19. november 2012

Miklavžev prihod

Sobota je dan za nakupe. Ta sobota, prva po Martinovem, je bila tudi dan Miklavževega prihoda. Z Jelko sva se po megli, iz katere je mezela hladna mokroča, s kolesom odpravili najprej v mesnico, potem pa še v pekarno. Na poti domov, pod mostom čez reko Zaan, sva že zagledali prve znanilce težko pričakovanega prihoda: gasilski čoln, poln črnih Petrov, je plul proti severnomorskemu kanalu, kjer bo pričakal 'Španijo', Miklavžev parnik, ter ga privedel v Zaandamsko pristanišče. Na vso moč sem pritisnila na pedale, da sva se z Jelko peljali vzporedno s Petri. Švignili sva v ulico Mellum, ki hiše na našem otočku ločuje od reke. Petri so nama mahali, kot bi jim šlo za življenje. Navdušeno sva jim mahali nazaj. Človek bi skoraj pozabil, da so to čisto zaresni gasilci, ki si enkrat na leto na glavo navlečejo črne skodrane lasulje in si s črnim ličilom premažejo obraz. Mahaje je črno-pisana druščina med plovbo z zastavicami krasila čoln, medve z Jelko pa sva se ustavili na koncu otoka in jim mahali v slovo. Se vidimo ob dveh, torej čez dve uri!
Doma hitro spravim kruh in meso, Jelko prepustim Willemu. Antonie je Willemu zaspal že na poti iz supermarketa. Še na tržnico moram.
'Tuuuuuuuuuut,' je bilo nekaj čez eno popoldne že slišati parnik. 'Pa saj ni res,' sem skoraj nejevoljno pomislila. Miklavž naj bi iz Španije priplul v Zaandam šele ob dveh, jaz pa sem komaj odložila vrečke s sadjem in zelenjavo. Iz ene izmed vrečk se je na tla zakotalila limeta. 'LIMETA!!!,' veselo vzklikne Jelka in zmagoslavno dvigne v zrak svoj plen. Judith se zahihita. Medtem ko sem hitela po nakupih, je Judith, tokrat brez svoje dvojčice Esther, spet narisala na vratih. Za trenutek so se mi žvici narahlo skodrali. 'Tuuuuuuuuut!' To je bil nedvomno Miklavžev parnik, odpraviti se bo treba. Z obžalovanjem ugotovim, da mi je zmanjkalo časa za razobešanje zastave in napisa Dobrodošel, Miklavž! Willem iz sobe prinese Antonieja, ki se je pravkar zbudil. Mali je na srečo zaspal še pred poldnevom. Torej bomo lahko šli skupaj v mesto pozdravit dragega zavetnika otrok. 'TUUUUUUUUUT!!!!!!!!!' neizprosno in vedno bliže. Antonie počasi melje svoj kos kruha z arašidovim maslom. Neučakane ženske smo planile ven. 'Šibaj,' spodbudim Jelko, ki si ne da dvakrat reči. Neučakano prime Judith za roko in jo ucvre po gosti megli proti robu našega otočka. Po reki Zaan že plujejo čolni, s katerih mahajo črni Petri, ki niso nič drugega kot v pisana oblačila preoblečeni in v črnce našemljeni Holandci.

Foto: BREAKING! Zwarte Piet blijkt van onderen wit
(foto: dumpert.nl)

Pri črnih Petrih moja že tako nedosledna politična korektnost popolnoma odpove. Sem njihova odkrita oboževalka in nekega dne se bom pridružila njihovim vrstam, častna beseda.
Stekle smo torej proti koncu otoka, kjer so znanci in sosedje že stali in mahali parniku Španija, ki se je  naglo bližal. Staro in mlado je z otoka ko zmešano mahalo in vriskalo. Z druge strani obrežja, kjer so bili vidno bolj organizirani, so se glasile otroške Miklavževe pesmice. Prihaja, prihaja, dobri stari Miklavž...


Filmček

In potem sta se nam pridružila še Van Kampen starejši in mlajši ter smo se šli gužvat v mesto. Miklavž je prišel na kopno, črni Petri so uganjali norčije in otrokom delili pepernoten, posebne piškotke. Peternoten, jim pravi Antonie  Otočani, ki prvi pričakamo Miklavža, smo seveda vedno zadnji v pristanišču, kjer Miklavž nagovori otroke. Torej ne vidimo in ne slišimo ničesar, razen poskakujočih peres na baretkah črnih Petrov. Mater, ej...Antonie je bil užaljen globoko v dušo in je neutolažljivo zajokal. Willem pa zasekiran in naveličan. Junior in senior van Kampen sta se odpravila domov, povešenih ramen, spotikajoč se ob lastni surli. Hja.
Ženske smo vztrajale in splačalo se je. Pričakale smo povorko in ji sledile v pravkar prenovljeno mestno središče. Pleh muzika je odmevala, z Jelko na ramenih sem poplesovala in v mislih iskala izgovore za svojega fizioterapevta, h kateremu moram spet v ponedeljek. Posebno poglavje, a o tem raje v kakšni drugi objavi.
Končno srečamo našega dobrotnika, ki nam dobrohotno pomaha, potem pa se mu že mudi naprej. Se morda motim, ali ga je plovba iz Španije res hudo zdelala?


Foto: Jeeee!

'Hej, Jelka, kje imaš Antonieja,' mojo hčerko dregne en velik črni Peter. 'Ooo,' pravi Judith, 'To pa je gotovo črni Peter, ki ti že tretje leto nosi darilca v čevlje!' Jelka presenečeno gleda. Črni Peter, po postavi hudo podoben Sylvii, eni izmed Jelkinih vzgojiteljic v vrtcu, pa že odskaklja naprej. Eden črnih Petrov Jelki in Judith stisne v roko vsaki po vrečko sladkarij. Judith se pogodi še za eno dodatno. Za bratca, ki je doma.
Drugo leto je ne smem pozabiti spet vzeti s seboj.
Vse premražene se šele ob štirih vrnemo domov. Judith se poslovi. Čez volnene žabe si navlečem debele nogavice in objem norveške volnene copate.
Zvečer je treba nastaviti čevlje in zapeti Miklavžu. Če so bili otroci pridni, jim bodo črni Petri ponoči v čevlje položili mala darilca ali sladkarije. Čevlje nastavimo kar vsi, vključno z mamo in papom. Za Miklavževega konja Ameriga pa nastavimo korenček. Antonie brklja okrog čevljev. Goljuf mali, vse štiri korene je vtaknil v svoj škorenjček! Ne da se mu peti. Jelki tudi ne. A naj jima bo, za danes. Do petega decembra, na večer zavojčkov, ko bo Miklavž prinesel zaresna darila, se bosta že naučila, kako se tej stvari streže.
Jelka zdrži do pol devetih. Ko je že v postelji, me prosi, naj se malo uležem k njej. Rada ji ustrežem. Svoj nos potisnem v njene rdeče kodre in čutim, da se mraz končno umika iz mojih kosti. Zunaj zaslišiva razgrajati sosedovo mladino. 'Jih slišiš, Jelka? Črni Petri že plezajo po strehah!'
Foto

ponedeljek, 12. november 2012

Zakaj imajo Nizozemci lepe zobe

Pri nas moramo slehrni večer vsi družinski člani strniti bojne vrste, da Antoniju očistimo zobe. Večerni ritual: Willem primaršira v spalnico, oborožen z malo vijoličasto zobno ščetko, na kateri je za grahec zobne paste. Jaz Antonieja položim na posteljo, ga primem za ročici, Jelka pa zasede strateško mesto poleg Antoniejeve glave. Mali seveda ve, kaj ga čaka in na vso moč tišči usteca skupaj. Narahlo ga ugriznem v koleno, da se zahihita. Willem izkoristi priložnost, enopotezno šine z zobno ščetko v malčkova usta in začne ščetkati levi spodnji kvadrant. Mali spozna, da je tudi tokrat bil speljan na led, a si ne more kaj, da se ne bi hehetal Jelki, ki se pači nad njim. Ko ščetkica preide na desno stran, se Antonie prične zvijati. Požgečkam ga med rebri, spet smeh. Ščetka hitro na hitro obdeluje zgornjo vrstico zob. Antonie se upre in zajoka. 'Še malo, še malo,' zakliče Willem, ko skuša sinku preprečiti, da bi preveč migal z glavo. Jelka mu začne dajati poljubčke, kar Willemu nikakor ni v pomoč. Jok in hudovanje. Kot bi zobe pulili, ne pa čistili. Še pred letom dni sem mu zobke z lahkoto lahko čistila sama. Dokler se ni pričel upirati. Tudi z Jelko sva imela z Willemom podobne križe, ampak jo je vsaj obvladal sam. 'V primež!' je bila takrat neizprosna Heather iz otroške posvetovalnice. 'S hrano jih ni treba siliti, s pijačo tudi ne, tudi s spanjem ne, zobe pa,' je svareče dvignila prst, 'zobe pa je otrokom potrebno čistiti!'
Na Nizozemskem je to verjetno edini vzgojni imperativ. In mi drgnemo in ščetkamo na vse kriplje. Pa če crknemo.
Vsak večer se po taki drami vsi hitro potolažimo. Antonieju nekajkrat preberem knjigico nizozemskega pisatelja in ilustratorja Dicka Brune. Nina praznuje rojstni dan. 'Še,' prosi, ko pridem do zadnje strani. Naj mu bo, še zadnjič. V veliko uteho mi je poslušati umirjene glasove iz kopalnice. Jelka si namreč že dolgo pohlevno pusti ščetkati svoje zobke. Da le ne bo v njih imela luknjic. To je huda sramota, stokrat hujša, kot če bi imela uši.
Pred dobrim letom sem vprašala svojo teto, če njen vnuček tudi tako sovraži čiščenje zob.
'O, ravno nasprotno,' se je izprsila, 'ta večerni ritual ima rad, ker obožuje zobno pasto!'
'Aha, ampak a ti pusti, da mu ščetkaš zobe,' sem jo začela zasliševati.
'Ah, kje pa,' je bila odkritosrčna.
Zato, dragi moji, imajo Nizozemci lepe in zdrave zobe. A na vsako brezhibno zobovje meče senco vsaj ena živčna razvalina.

četrtek, 08. november 2012

Nizozemske šege, koliko že? Na vlaku

Predvčerajšnjim se mi je pripetila prav trapasta nerodnost. Ko sem se zjutraj v največjem drenu povzpela na vlak, mi je sopotnica za mano po nesreči stopila na čevelj, ta pa se mi je sezul in plok-plok! padel pod vlak. 'Šiiiiit, šiiiiiiiiiiit,' sem ponavljala in se držala za glavo. Nekaj sopotnikov je skupaj z mano v dobri veri gledalo pod tračnice.  Prihitel je sprevodnik in skušal rešiti zagato, a zaman: 'Gospa, če mi pokažete, kje je čevelj, ga grem z največjim veseljem iskat pod vlak, ampak če ga ne vidite, je najboljše, da počakate, da vlak odpelje.'
In počakati sem morala, da je vlak odrinil. Po nekajminutnem krevsanju po peronu sem čevelj končno našla. Ko sem se pripravljala, da skočim dol med tračnice, sta mi naključna fant in dekle prijazno ponudila pomoč. Ker sem bila že tako ali tako sezuta in ker je bilo naslednji vlak pričakovati šele čez deset minut, sem se vljudno zahvalila. Pogumno sem skočila med tire in pobrala svoj čevelj. Malo sem se umazala, to je bilo vse. Še malo mi ni bilo treba skrbeti, da bom zamudila v službo, saj jutranji vlaki na srečo vozijo povprečno vsakih sedem minut. Trije možakarji, ki so tudi čakali na peronu, so se hehljali na moj račun. Kavalirji.
Prepričana sem, da se vsi trije po nizozemsko posedajo po vlaku, če le imajo priliko.
Na Nizozemskem me ne moti veliko stvari, ampak njihovo obnašanje v javnem prometu pa mi gre pošteno na jetra. Pristni Nizozemec namreč na vlaku, avtobusu ali tramvaju nikoli ne bo prepustil svojega sedeža starejši osebi. Raje jo bo tu pa tam s svojega sedeža ošinil s pogledom, češ, a. malha stara b. štor betežni (obkrožite ustezno), kaj pa se pehaš ob tej uri na a. vlaku b. avtobusu c. tramvaju (obkrožite ustrezno), če pa imaš ves ljubi dan čas in je zate bistveno bolje, da ob jutranji konici sediš doma in a. delaš družbo svojemu fikusu b. gledaš oddaje Max, televizijske mreže za senilneže c. tresoče se srebaš čaj (obkrožite ustrezno). Nosečnicam se tudi ne vstaja. Dvakrat preverjeno na lastni koži. Med obema nosečnostima mi je odstopilo sedež reci in piši troje oseb; Surinamec, Južnoameričan ter ruski vojak - čina se ne spomnim, vem le, da je imel ogromno okroglo kapo. Častna beseda, sem štela, saj ni bilo težko.
Nizozemski domorodci svoj živi dan ne bodo sedli na prostor ob oknu. Praviloma se posedejo na sedež ob prehodu, tudi če se peljejo do končne postaje, zraven sebe pa na sedež ob oknu porazdelijo svojo kramo. Da si ja ne bo kdo drznil prisesti. In tako tudi v največjem drenu na sedežih čemijo aktovke in plašči, za katere stavim, da niso kupili vozne karte.
Mene to tako jezi, da te imbecile nalašč sprašujem, če lahko umaknejo svoj šit s sedeža ob oknu, medtem ko se že kobalim čeznje. Prav zares, jaz si sicer ničesar ne upam, ampak to pa je eden mojih življenjskih izzivov. Če se mi posreči, polomastim še po kakšnem lakastem čevlju, ki pripada na pogled sila pomembnemu uradniku na poti v Haag. Seveda se mu vljudno opravičim, konju nadutemu, to pa že.


Novi vlaki so pa lepi, ni kaj.

nedelja, 04. november 2012

Času primerno

Prvi november se je na Nizozemskem neopažen odkradel mimo. To pot ga večer pred tem niti niso napovedale številne grozljivke na televiziji. Grozljivke so šle iz mode. Tu pa tam je skušala kakšna redka skupina zanesenjakov, ki imajo korenine na Irskem ali v Ameriki, praznovati Halloween. Nam krasijo buče stopnice že od začetka septembra, torej to ne šteje.
Na Nizozemskem prvi november ni praznik. Ni komemoracij, nobene posebne skrbi za grobove ni okrog teh dni. Redki zavedni katoliki zavijejo na dan Vseh svetih na pokopališče. Saj ne, da Nizozemci ne bi skrbeli za svoje grobove, nasprotno. Tu so pokopališča zelo urejena in nekateri grobovi tako oskrbovani, da mi to seže globoko v dušo. Kot na primer grob Lukasove babice, kjer se v lično stesani ptičji hiški zbirajo sinice in taščice. 'Da Ida ne bo sama,' je pred meseci zaihtel Frans, Lucasov dedek.
Lucas je Jelkin in Antoniejev bratranec, enajst let mu je. Jelkin najljubši pajdaš. Judoist, ki se zna imenitno ruvati z našo triletnico in ji vedno pusti, da ga premaga. Lucas med bojevanjem nekajkrat 'umre'.
'Jelka je tudi mrtva,' pravi Jelka, se vrže na tla, trdno zatisne oči in pomoli jezik iz ust. Ko je to prvič storila, me je kar mrzlo spreletelo. Saj vem, da je igra, ampak vendarle. 'Jelka se igra, da je mrtva,' jo popravim in jo začnem žgečkati. Saj, kako naj otroku razložim, zakaj mi je tako grozno, če reče, da je mrtva, če ji niti ne znam razložiti, kaj je smrt. Kaj pomeni, če nekdo umre. Tako kot takrat, ko je poginila naša muca Pipika. 
'Kje je Pipika,' je vprašala Jelka, ko je prišla takrat, pred pol leta iz vrtca. Pipika se je tistega jutra preselila v večna lovišča. Willem jo je odpeljal k veterinarju in se s prazno kletko vrnil domov. 'Pipika je poginila,' sem povedala. Vprašujoče me je pogledala. 'Pipika je mrtva,' sem ji skušala razložiti. 'Aha,' je preblisnilo Jelko, 'Pipika dela takole!' In je trdno zatisnila oči in stegnila svoj jeziček iz ust. 'Ne, Pipika je zaspala in se ne bo nikdar več zbudila, tudi k nam je ne bo več.'
Čez nekaj dni me vzgojiteljica Ingrid pobara: 'A je Pipika vaša muca?' 'Ki je poginila,' rečeva skoraj enoglasno in se morava nehote zahihitati. 'Ja, Jelka neprestano govori o tem,' pove Ingrid. Potem pa doda: 'Jelko sem vprašala, če je Pipika zdaj v nebesih, pa je rekla da ne, da Pipika spi.' Namuznila sem se. Agnostik je vzgojil ateista.
Tudi nono Toni spi. Poleti sem Jelki in Antonieju pokazala, kje. Na bovškem pokopališču so mu zdaj že šestič zapeli za prvi november. 'Ko se bo naspal, bo nono Toni spet prišel', je bila odločna Jelka, ko je korakala po stopnicah pred cerkvijo. Nonota Tonija ne bo več. On spi svoj globoki, večni sen. 'Škoda,' večkrat pravi nona Anica, kadar pogleduje po Jelki in Antonieju, ko skupaj uganjata norčije, 'strašno dobro bi se razumel z njima.'