Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 27. februar 2011

Mizica

Jelka riše na s preprogo pokritih tleh ob svoji mizici. Barvica ji na mehki podlagi vsakič preluknja papir.
'Če boš risala na mizi, ti bo lažje,' ji svetuje papa.
'OK,' si misli Jelka in zleze nanjo.

V treh krasnih

Sobota se je odvila popolnoma drugače, kot sem si zadala. Vsi naši načrti so šli po vodi, tako kot se pritiče vsaki družini z majhnimi otroki, ki da kaj nase. Načrt je bil: zgodaj vstati, z Jelko v pekarno in na tržnico. Zatem v Ikejo, kupit posteljo za Jelko. Skrajni čas je že namreč, da se Antonie iz košarice preseli v Jelkino posteljico. Jelka pa bo dobila novo, večjo. Popoldne pa naj bi sestavili posteljo, pospravili košaro in vse kar spada zraven. Vmes še zlikati tistih par pralnih strojev, da ne bo treba zvečer, ko bi rada končno spet nekaj napisala za svoj blog.
V prvi vrsti sem sama zamočila. Ob sedmih zjutraj sem bila še tako zbita, da sem padla nazaj v posteljo in Willem me je pustil spati do pol devetih. Dobričina. Izgubljeni čas sem pridobila, ko sem sama v dežju na kolesu v pol ure opravila s pekarno, tržnico in turško štacuno, kjer prodajajo spodoben peteršilj in ne tistega skodranega brez okusa. Navadno na te sobotne pohode vzamem Jelko. V pekarni jo podkupijo z rozinovo žemljico, na tržnici pa z banano in rozinami. Otrok uživa, a kaj, ko vse skupaj traja dve uri. Ja, dve uri! Ne izmišljam si in ne pretiravam. Jelka noče v voziček, hoditi hoče sama in dvoletne deklice imajo pač kratke noge. Četudi sem nakupe opravila v rekordnem času, nam je uspelo doma zadevo do kraja zavleči. Vmes me je med previjanjem Antonie še v loku polulal. Nagonsko sem odskočila in prepozno sem se zavedala, da je veliko lažje vreči bluzo v pralni stroj, kot pa čistiti preprogo. In potem se mi je tako nagajivo nasmehnil, da bi bila najraje bi bila počakala, da bi me znova polulal.
Na koncu smo šele ob enih sedli v avto in se odpravili proti Haarlemu. 'Lahko si končno kupimo nove kozarce, nože in ponev,' sem se med potjo veselila. Ko pa smo prišli v Ikeo, jo je Jelka ucvrla, kot bi jo en teden imeli na verigi. Po uri dirjanja za njo, si z Willemom nismo seveda niti približno nisva ogledala posteljic, kaj šele, da bi katero izbrala in kupila. Za nameček pa je začel Antonie, ki je dotlej vse skupaj zelo po moško prenašal, od lakote začel jokati. Jelka pa ni hotela oditi, saj se je v otroškem oddelku odlično zabavala. Še naprej bi se šla mance s svojimi starši. Poslužila se je že zdrajsanega trika: teatralno se je vrgla na tla. Ampak pri meni to ne deluje. Ostanem mirna: kondicijo imam dobro, moj primež je železen. Da bom po tej akciji nujno morala k fizioterapevtu zaradi razrahljanega hrbta, pa je neizogibno. Willema raje niti ne pogledam, ker ga njegove čmokajoče pazduhe izdajajo. Živčen je ko strela in nemudoma se bo treba spraviti iz Ikee ter pozabiti na vse načrte; konec koncev si želim še mnogih zdravih in složnih let z njim.
Po obisku v restavraciji, kjer Jelko zvijačno zamotimo s sladoledom, se vsi pomirimo. Antonie je po običajni merici mleka spet v običajnem zen-modusu. 'Polna luna' mu pravimo. Na srečo nam je po nekem čudežu uspelo dobiti mizico v kotu, da sem ga lahko diskretno podojila.
Na poti v garažo se je Willem domislil, da bi se lahko oglasili pri njegovih starših. Peljali smo se po poti, po kateri se je Willem pred leti vozil na faks. Med Haarlemom in mestecem Noordwijkerhout je košček sicer kultivirane, a čudovite narave. Še celo na tak mrakoben in deževen dan so bila drevesa, mimo katerih smo se peljali, veličastna. Sem se bomo še vrnili. S kolesi, ko bo lepo vreme. Verjetno šele čez nekaj let, ko bomo lahko kolesarili vsi štirje.
Opa in oma sta se našega nepričakovanega obiska razveselila. Še celo na večerji smo lahko ostali. Na Nizozemskem je tak spontan obisk nekaj zelo neobičajnega. In sploh ni samo po sebi umevno, da lahko ostaneš na večerji, četudi si sin ljubljenček. Vsak pošten Nizozemec ima namreč najmanj dva meseca vnaprej vse strogo splanirano. Ljudje brez rokovnika veljajo na Nizozemskem za skrajno neodgovorne in če rokovnik kdaj slučajno pozabiš, to velja za prvorazredno šlamparijo. Na srečo so tudi izjeme. Ljudje, ki imajo v žlahti tujce, se včasih pošalim.
Domov smo se vrnili šele pol osmih. Do pol dvanajstih sem likala, blogu pa sem se posvetila šele danes. Načrtovano se je sicer izjalovilo, ampak včasih je treba improvizirati. Preveč smo vkleščeni med visokoleteče namere in se zagrizeno gremo bitko s časom. Še sreča, da nas včasih okoliščine, v našem primeru dojenček in malčica, prisiljo k temu, da gredo naši plani v tri krasne. Umetnost je v tem, da si to obrnemo v lastno prid: v treh krasnih je namreč lahko lepo.

sreda, 23. februar 2011

Tinky Winky, Deepshit....

Ko sem včeraj nad sinčkovo glavo z veliko plišasto kokošjo odkokodakala Hey Jude, sem prišla do spoznanja, da se bom morala načrtno več družiti z odraslimi. Brez dvoma se mi je začelo kisati. To nikakor ni čudno ob dveletnici in dvomesečniku. Omega-3 tablete, ki jih je bojda dobro jemati po porodu, ne pomagajo kaj dosti: raven moje koncentracije je verjetno enaka ravni že omenjene plišaste kokoši. Vsak dan sicer poskušam prebrati vsaj en članek v časopisu, vendar moram, da mi to vsaj približno uspe, svojo dvoletno Jelko posaditi pred Telebajske. Čisto nora je nanje. Fenomenalna serija za malčke, odrasle pa pripelje na rob blaznosti. Meni se je ta tolstorita tolpa že tako prizamerila, da Dipsiju na skrivaj pravim Deepshit. Jelka tega ne sme izvedeti, da se mi to v njeni puberteti ne bo bridko maščevalo.
Nič se ne čudim Nizozemcem, da so se pred leti spomnili parodije na Telebajske, polne seksa in nasilja. Ne morem se odločiti, kateri prevod bi bil primernejši za  TeringTubbies, Telekurčki ali Teleprasci. Nizozemci imajo svojevrsten občutek za humor,a o tem nedvomno še kdaj drugič.
'Še enkrat', moleduje Jelka, ko sonček v Telebajskih zaide. Poskušam biti neizprosna. A kaj, ko jo je pravo veselje gledati, kako jih oponaša, bando nerodno. Poskakuje, potisne trebušček naprej in se nato, O-O, zakotali po tleh. 'Morda zvečer ali pa jutri,' skleneva kompromis. Vsaj tako se slepim.
Sinoči pa sem namesto pred televizijo z Jelko usedla pred računalnik, kjer mi je postalo jasno, kaj mi bo v bližnji prihodnosti načenjalo živce. Skupina K3, tri Flamke, zaradi katerih padajo malčice Nizkih dežel v 'žvaniment', kot temu rečemo na Primorskem. V naglici sem jih našla na You Tube, ker me je čakala skoraj neizvedljiva naloga: razčesati Jelkino sračje gnezdo. Kot v transu mi je obsedela v naročju, gledala Karen, Kristel in Kathleen, in prvič mi je uspelo njene kodrčke počesati brez melodramatičnih izpadov. 'Še enkrat,' je gostolela. Škoda, da je računalnik malce težko vzeti v kopalnico, kajti čiščenje zob se še vedno odvija v srce parajočem joku. Ampak to je Willemova naloga. Razen z njim, nisem v celem dnevu spregovorila niti besede z drugo odraslo osebo. Antonie se joka. S pikapolonico iz blaga mu grem odbrenčat Smoke on the water, gotovo ga potolažim.

sobota, 19. februar 2011

Za robom straniščne školjke

Ko sem včeraj za robom čistila na straniščno školjko, sem mislila na Nino. Dan prej sva klepetali na FB in si v šali obljubili, da bova mislili druga na drugo ter tekmovali, katera bo prej očistila sekret. Prešišala me je za več kot tri ure. Pa še bolna je bila. Vsaka ti čast, Nina.
Že ob pol desetih zjutraj sem morala svojim visokoletečim načrtom pristriči krila. Mali Antonie se ie odločil, da ne bo zaspal, dokler se ne bo dodobra ugnezdil v mojem naročju. Pa poskušajte ob takih pogojih posesati celo hišo, polikati dva pralna stroja perila, počistiti stranišče in kopalnico, pobrisati prah itd. Ampak za nagrado sem dobila nasmešek. Po izdatnem crkljanju sem dojenčka položila v voziček in mahnila sva jo v mesto po nakupih. Tam pa sem se popolnoma nepripravljena ujela v klasično potrošniško past: zadnje zimske razprodaje, do 70 odstotkov popusta! Pa še petek je bil, dan, ko si vsaka ženska misli, da si ima pravico nekaj kupiti, glede na to, da je ves teden garala doma in/ali v službi. In, o, madona, saj ni res, obleke znamke King Louie za polovično ceno!!! 'Na tvojem mestu bi jo kupila, ker ti je ko ulita in se ti zelo poda k očem, ' je rekla prodajalka in denarnica mi je kar sama od sebe švignila iz nahrbtnika. Zelena obleka, kaj kraljevske, naravnost carske znamke je bila moja. Za 45 evrov, tako rekoč zastonj.
Ta impulzivni nakup se mi bo obrestoval, kot se bo izkazalo v bližnji prihodnosti. Težava je le v tem, da sem še dobro uro iskala primerne najlonke. Tega se ne počenja v dojenčkovi družbi... To je treba početi s prijateljicami.  Šele pol dveh sem se priklatila domov, točno takrat, ko mora Antonie dobiti svojo naslednjo merico mlekca. Točno takrat, ko bi po mojih prvotnih namerah morala biti stranišče in kopalnica že očiščena in točno takrat, ko sem od Nine prejela sporočilo, da je sama že opravila. MATER!!! Jaz pa niti kosila še nisem.
Nenazadnji sta tudi naša kopalnica in stranišče sta bila včeraj počiščena. Z zamudo a s posebnim poudarkom na školjki. Temeljito drgnjenje, od zunanje k notranji strani, od manj k bolj umazanemu, z vrhuncem za robom:
- 'O, Nina, kaj pa ti tukaj?!'
- 'Tebe, starina, sem čakala!'  Najine misli so se srečale s triurnim zamikom. Na zelo neobičajnem mestu. Ves teden zapackanem in zabasanim z marsikaterimi strahospoštovanja vrednimi bakterijami, ob petkih popoldne pa za nekaj trenutkov sterilnem in bolj ali manj prijetno dišečem. Ravno pravšnjem, za neobičajno srečanje.
-'Lepo obleko si si kupila, boš pa morala kar precej shušati, glej, kako ti špeh visi nad pasom!'
-'Ja, ampak...'
-'Glej, da se mi naslednji teden naslikaš na aerobiki!'
V torek se bom torej pri vaditeljici Nini v mislih popolnoma razgonila. 
Dežela Mlinov na veter je sicer super, a je žal 1200 km oddaljena od mojih prijateljic. 
Nina, tale fotka pa je zate in za UNITED HOUSEWIVES FORCES.

torek, 15. februar 2011

Do not enter...

Facebook je fenomenalen! Sinoči sem prejela sporočilo soproge svojega prvega direktorja. Poslala mi je njegovo fotografijo iz časov, ko je še delal v Ljubljani. Se ga še spomniš, je pripisala. Kaj se ga ne bi! Čeprav je od takrat, ko sem bila zaposlena pri tisti tuji organizaciji, minila cela večnost. Če ne štejem drage Nataške, ki je postala moja srčna prijateljica, se mi je od vseh zaposlenih prav on najbolj vtisnil v spomin. Izjemno sposoben, a mlad ter malce sramežljiv in neroden. Svojo bleščečo kariero je začel prav v Sloveniji.
Malo je ljudi, ki se lahko pohvalijo, da jim je nadrejeni napisal pesem. Jaz sem ena redkih. Takratne sodelavce sem namreč nekoč pripravila do tega, da smo po nizozemsko praznovali Miklavža. To pomeni, da je bilo treba izžrebani osebi kupiti darilo, ga zaviti na čimbolj izviren način ter napisati pesem. Žreb mu je določil prav mene in moram reči, da se je zelo potrudil. Tisto pesem imam še nekje shranjeno in vem, da bom nanjo naletela, ko bom iskala nekaj drugega.
Moji bivši kolegi pa bi se najverjetneje strinjali z mano, da je bil naš manager naravnost legendaren. In sicer zaradi listka, ki ga je neko popoldne obesil na vrata svoje pisarne. Kolega, ki je hotel vstopiti, je sporočilo videl zadnji hip. DO NOT ENTER, I'M NOT WEARING ANY PANTS, je pisalo. Še zdaj mi ni jasno, kako nam je uspelo, da smo se zgolj pridušeno smejali in nismo bruhnili v huronski smeh. Morda zato, ker nam je bil direktor tako pri srcu. Kasneje nam je v zadregi razlagal, da si je po nerodnosti hlače polil s kavo, jih zatem splaknil z vodo in dal sušit na radijator. Dokler mu žena od doma ni prinesla čistih hlač, je v samih spodnjicah nedvomno karseda dostojanstveno nadaljeval s svojim delom.
Od tega je minilo že šestnajst let. Gledam to njegovo fotografijo, na kateri je videti kot član kakšne britanske novovalovske skupine. Nehote me prešine misel, ki mi takrat, ko je bil moj šef, tudi na kraj pameti ne bi prišla: v spodnjih gatah je moral biti prav prikupen.

nedelja, 13. februar 2011

Pa bi vseeno morala dvigniti slušalko...

Spet so me klicali iz službe, a se nisem odzvala. Ne le zato, ker sem ravno mirila Antonieja, temveč tudi zato, ker sem se spomnila, da bom čez dva meseca spet sedela v pisarni. Šestnajst tednov porodniškega dopusta se izteče veliko prej, kot bi si človek mislil. Na Nizozemskem so škrti s porodniško. Novopečeni očki imajo le dva prosta dneva, vključno z dnem, ko se otrok rodi. Vsaka pobuda, da bi to dobo podaljšali na dva tedna, se je v parlamentu klavrno izjalovila. In tako si očetje pač vzamejo redni dopust, če si ga lahko. Nenazadnje sem si vzela ga tudi jaz. Glede na to, da imam kot svetovalka na fakulteti toliko prostih dni, da jih še nikoli nisem izkoristila, bi bilo neumno, da si ne bi privoščila še dodatnih dveh tednov. Sredi aprila torej začnem. In to ne na suho, ker me, kot že rečeno, dokaj redno kličejo.
V torek pa je prišla 'služba' celo na obisk: predstojnik Oddelka za nizozemske študije, kjer sem zaposlena, ter kolegica Lenie, ki me nadomešča. Natanko dve leti tega sta bila tudi na obisku, takrat ko se je rodila Jelka. Zelo sem bila vesela in počaščena čeravno tudi malce napeta, ko je Jelka skakala po kavču in vihtela svojo stekleničko z mlekom tik zraven v pražnji gvant odetega profesorja Praamstre. Ta se je namreč zapeljal k nam neposredno po svečani obeležbi obletnice ustanovitve Univerze v Leidnu. Uboga Lenie pa ni utegnila niti popiti svojega čaja, ker je pod strogim Jelkinim nadzorom bila primorana kleče potiskati žogice v plastično palmo, iz katere se je vsakič oglasila ista vražja viža. Ko tole pišem, se šele zavedam, da sem naravnost nesramna in nekolegijalna, ker nisem dvignila slušalke. Še posebej, ker sem v torek slišala dovolj, da sem na tekočem o vsem, še posebej pa o godlji, v kateri se je Lenie znašla. Jutri jo pokličem, sicer me bo kosmata vest pestila do aprila.

četrtek, 10. februar 2011

Appelstroop neee, appelstroop ja!

Včeraj sem izvedela dve pomembni stvari. Prvič v življenju sem obiskala specialistko za ustno higieno, ki mi je razložila, da sem si vse življenje napačno čistila zobe. Z električno ščetko - trikrat hura za to iznajdbo - mi je demonstrirala, kako se tej stvari pravilno streže. Prisegla bi, da je bila njena demonstracija na las podobna temu, kar sama zvesto počnem dvakrat dnevno, ampak dobro, s specialisti se ne gre bosti. Malo je manjkalo, pa bi se spet počutila kot najbolj zahojena kmetavzarska malha, a na srečo nisem več v teh letih, da bi se prav za vsako malenkost dajala v nič.
Do drugega, najpomembnejšega spoznanja pa sem prišla ob kosilu: moja dvoletnica ima prav tak absurdni občutek za humor, kot ga imam sama. Po nizozemskem običaju je kosilo hladen obrok, kruh z namazom, sendviči ali solata in pazite: obvezen kozarec mleka. To zadnje pri nas nepreklicno preskočimo. Jelkin najljubši namaz je tako imenovani appelstroop, skoncentrurani, karamelizirani jabolčni sirup. To je črna, lepljiva packarija, menda zelo zdrava, ker je polna železa. Hudič je le, ker ima tudi okus točno po tej kovini. Ko je pomlatila dva namazana kosa kruha, je bila taka, kot bi padla v katran. Medtem, ko sem jo čistila, je naenkrat začela ponavljati: 'Appelstroop neeeeeee, appelstroop ja! Appelstroop neeeeee, appelstroop, ja!' Malo čudno sem jo pogledala, češ, kakšno skrivnostno geslo pa je zdaj to, ona pa mi je v odgovor vrnila prešeren nasmešek. In v hipu mi je bilo jasno, kaj hoče. 'Appelstroop neeeeee, appelstroop ja,' sem ji odgovorila, kar je sprožilo par minut kot žuboreči potoček veselega hihitanja. Bili sva na isti valovni dolžini in izmenično sva začeli ponavljati najino novo mantro. Nekaj monty-pythonovskega je bilo na tem. Zadovoljno sem pomislila, da sem vsekakor v dobri družbi, kar se humorja tiče. Pred leti sem se namreč znašla v krogu ljudi, ki so Monty Python imenovali 'Serija ki je smešna samo Ireni'. Dolgo je trajalo, da sem se jih otresla. Brrr, kakšen grozen folk, ljudje, ki se ne znajo smejati. Ti bi bili črna stran v mojem življenjepisu, če bi se mi zdelo vredno nameniti jim par pikrih vrstic. Pravo nasprotje moje dolgoletne prijateljice Mirjane, s katero sva kot cicibanki v nedogled ponavljali naslednje:
-Irena?
-Kaj je?
-Nič.
-Mirjana?
-Kaj je?
-Nič.
Kakor koli že, naj bom infantilna ali ne, neprecenljivo je, da sva se z mojo malčico skupaj nasmejali do solz. Tudi nanjo je to očitno naredilo vtis, saj se je še pozno ponoči naenkrat oglasilo iz babyfona: 'Appelstroop neeee, appelstroop ja!'

ponedeljek, 07. februar 2011

Pimp my cookie

Še sreča, da imam svakinjo Desiree, ki je polna dobrih zamisli. Dopoldne je prišla na kavo. Zraven nisem imela česa drugega ponuditi, kot tako imenovane marijine kekse. Tile najbolj bedni keksi na svetu se lahko merijo le s slovenskimi albert keksi, če jih sploh še prodajajo. Okrogle deščice z okusom po ničemer. Ampak če jih na debelo namažeš z nutello, je pa druga pesem, pravi Desiree. In prav ima. Pravkar sem si iz šestih marijinih keksov napravila tri božanske sendviče. Med preskakovanjem po tv kanalih sem jih na hitro pohrustala: že spet nobenega prebavljivega programa! Ta dan je pravzaprav potrebno poplakniti z obilo vroče čokolade, a me je strah, da padem v diabetično komo.

Zjutraj me je zbudilo Antoniejevo hrzanje - ne morem pomagati, res se oglaša kot kak žrebiček - ter Jelkin halo! haaalo-o! Na hitro oblečem Jelko in medtem, ko skače po postelji in teka iz kopalnice v sobo ter nazaj, podojim Antonieja. Vtem se Willem, ves polomljen in že tretji teden bolan, privleče iz dnevne sobe, kjer je kašljajoč prebil noč. Zajtrkujemo v etapah. Najprej je treba nahraniti mački, ki prav zoprno mijavkata in mi nadležno sledita na vsakem koraku. Nimfa tudi dobi svojo porcijo, ker demonstrativno grebe po kletkinem dnu. Jelko spedena kar Willem, delita si prepečenec. Dve skodelici kave, intravenozno. Z Jelko pomahava Willemu, ki se, vsaka mu čast, junaško odpravi v službo. In potem se začne žongliranje. Antonieju podajam dudico, Jelki žogo, vmes skušam pospraviti kuhinjo. Dopoldne nam popestri Desiree, ki je že mesece brezposelna, a se je pravkar vrnila z zelo obetajočega razgovora za službo. Ko odide, se odpravimo v park. Spraviti se iz hiše je dobesedno vojaška operacija. Ampak se izplača. Antonie v hipu zaspi, čim ga položim v voziček, Jelka pa teka in pada. Najprej se nam pridruži sosedov maček Dexter, potem pa še čivava Body. Ko prisopihamo domov, je že čas za kosilo. Na Nizozemskem to pomeni sendviče. Jelka nalašč polije kozarec z malinovcem, si s tem prisluži dve minuti osame na hodniku, medtem ko skušam očistiti tla, ki so še zdaj, ure po tem incidentu, še vedno lepljiva. Potem je spet na vrsti Antonie. Jelka spet divja po postelji in sune Antonieja v glavo. Še dobro, da ne hudo, ampak dovolj, da jo pošljem naravnost v posteljo in to brez dude. To namreč najdem šele čez dvajset minut. Ura je dve. Medtem ko oba otroka končno spita, se lotim večerje. To je nizozemski edini topli obrok, ki ga jedo okrog šestih zvečer. In danes bo to prava holandska tolažilna košta: govedina s hruškami, krompirjem in zimskim korenjem. Medtem ko lupim, se zamislim nad tem dnevom in nad dejstvom, da je dobro, da sem se odločila začeti z blogom. Še tako nezanimivemu vsakdanu je na ta način moč vdahniti nekaj posebnega. Polepšati ga, začiniti ga, ga napraviti privlačnejšega. Nekako tako, kot z nutello premazati brezvezne marijine kekse. Verjetno to počne veliko mamic in gospodinj. Nikakršna izjema nisem. Strah me je, da bo življenje švignilo mimo mene, in če si ne bom beležila teh vsakdanjosti ter jih delila z ostalimi, čez nekaj let ne bom več vedela, kako srečna sem bila zdaj. Srečna, ko nisem imela časa niti preleteti naslovov v časopisu, srečna, ko sem vsa klinčeva pozno popoldne obvisela pred televizijo in z obema otrokoma gledala ' teto Oprah' , srečna, ko sem se po večerji spotikala ob lego kocke, srečna, ko sem se mastila s keksi z nutello in se spraševala, ali se je sploh čuditi, da se vsak večer zadevam s sladkarijami.

Dexter

nedelja, 06. februar 2011

Dr. Bayram

Če bi komu morala podeliti medaljo za posebne zasluge v mojem življenju, bi jo nemudoma podelila doktorici Bayram, nenadkriljivi ginekologinji turškega porekla. Navsezadnje gre njej zasluga, da sem pred dvema letoma pridobila novo dimenzijo: postala sem namreč mati. Sicer bi lahko pristala pri katerem koli izmed šestih specialistov v zaandamski polikliniki, a so me dodelili ravno njej. Živo se spominjam najinega prvega srečanja, ko sem z Willemom, mojim življenjskim partnerjem, kot kup nesreče ždela na stolu v njeni ordinaciji. Malce šegavo, a vzpodbudno naju je pogledovala izza svojih očal. Njena samozavest in odločnost sta mi vlili upanje, čeprav takrat nisem več verjela, da bom kdaj predala genreacijsko štafeto.
Moja sicer močna čustvena potreba po materinstvu je bila obenem precej abstraktna, a jo je dr. Bayram brez ovinkarjenja konkretizirala s preprosto nizozemsko zloženko 'kinderwens', želja po otroku. In potem je zavihala rokave in se kot gospodinja v kuhinji lotila mojega primera. Čez pol leta je po številnih pregledih ugotovila, da razen moje starosti ni drugih vzrokov za neplodnost. S hormonsko terapijo in ostalimi medicinskimi prijemi, mi je v tretjem poskusu uspelo zanositi. Z dr. Bayram sva se srečali po Jelkinem rojstvu, na rutinskem pregledu, nekaj mesecev po porodu. Takrat naj bi se dogovorili o kontracepciji. A je v mojem glasu zaznala dvom, še preden sem se ga zavedala sama. Kontracepcije sploh nisva več omenjali, napol sva skovali načrt za drugega dojenčka. 'Mi tega ne boste odstvetovali, glede na to, da jih imam že štirideset?' 'Kaj pa še! Ko boste pripravljeni za posege, se vidiva!' In čez nekaj mesecev sva se res. In spet je uspelo. 'Žagarca, ti imaš pa res srečo', me je dr. Bayram medtem začela tikati. Saj sem jo res imela, ampak ona je tudi imela zasluge za to. Nekega dne sem brskala po spletni strani zaandamskega kliničnega centra ter odkrila članek o njej.http://www.wieismijnarts.nl/medewerker/Bayram_Dr.%20N. Osupla sem prebirala, kako se je dokopala do svoje izobrazbe. Najverjetneje je kot najstnica prišla iz Turčije konec sedemdesetih, da bi se pridružila očetu, ki je delal na Nizozemskem. Gladko so jo vtaknili v nižjo poklicno šolo, kajti nikomur ni padlo na pamet, da bi v njej videl bistro, nadarjeno deklico. Na žalost so videli temnolaso tujko, ki je slabo govorila nizozemsko. Po opravljeni nižji poklicni šoli se je lotila srednje tehnične, po tej pa gimnazije ter večernih tečajev, dokler ni bila sprejeta na medicino. Kapo dol, dr. Bayram, pot ni bila gladka, a je vztrajno vodila navzgor. Asistenti so jo pred kratkim v bolnišnici izbrali za najboljšo specialistko, ki zelo dobro razlaga, je dostopna in takoj pripravljena pomagati.
Na srečo je bila prisotna tudi pri Antoniejevemu rojstvu. Prihrumela je v sobo in še preden je zaprla vrata, je vpila: 'Žagarca moja, glava se že vidi!' Babica in asistentka, ki sta bili že pri meni, sta kar odskočili. Ko me je zgrabila panika, je spet vpila: 'Žagarca, zberi se, ne lomi ga zdaj!' In na srečo se ni obotavljala ter je malega fantka, ki se je zataknil v porodnem kanalu z vakuumom spravila na plano. Nobenega cirkusa, olepševanja, ovinkarjenja. Le malo se ji je zatresel glas, ko nas je, vse objokane od olajšanja in sreče zapustila, hiteč pomagat drugi porodnici. 'Čez šest tednov se vidiva!' Ja, vidiva se, draga dr. Bayram. Ampak tokrat se bova do konca pomenili o kontracepciji.

Viharno nedeljsko dopoldne

Poskušala bom čarati in vzdrževati ta blog ob enomesečnem dojenčku Antonieju, ki mu je po dojenju potrebno še podajati dudico, dokler končno malo ne zatisne svojih očarljivih temno modrih očk. Ob dvoletni nadobudnici Jelki, ki se je navsezadnje dovolj upehala, da je pregnala mačka iz svoje posteljice in končno v njej zaspala. Napisala bom nekaj, medtem ko čakam na obisk, medtem ko je Willem, soprog, ves bolan pod tušem, medtem ko me nimfa in dve mački obtožujoče gledajo. Zunaj tuli južni veter, ki bi se, kot so meteorologi zmotno napovedovali, moral poleči že včeraj dopoldne. Ta isti veter nam jo je danes zagodel. Willem se je udeležil tekme streljanja z antičnim - jaz mu pravim 'zastarelim' - orožjem, jaz pa sem se z Jelko in Antoniejem vetru navkljub podala ven. Nekaj starega kruha se je nabralo za račke, galebe in črne liske. Živimo na malem otoku sredi reke Zaan, kjer je perjad že popolnoma razvajena in se zgolj leno guga na valovih in čaka, da ji kdo dobesedno nameče kruha pod kljun. Jata galebov se je zravsala za tistih nekaj koščkov kruha. Tudi Jelka ga je hotela, a namesto, da bi ga vrgla pticam, si ga je vtaknila v usta. Le upam lahko, da ni bil še čisto plesniv. Ko je kruha zmanjkalo, smo se z vozičkom odpravili okoli otoka, da bi videli, ali so zgodnje čebulnice že vzcvetele. Ravno sem spustila Jelkino roko, da bi ji pokazala kukajoče zvončke, se je v nas zagnal siloviti sunek vetra, ki mi je dobesedno privzdignil voziček, Jelko pa mi je na srečo pahnil v naročje. V istem trenutku je izza vogala prineslo možakarja, ki je poprijel za voziček in ga odpeljal v zatišje za vrtovi. Včasih ima človek več sreče kot pameti. Ni veliko manjkalo in vsi bi se znašli med račkami v vodi. Saj ne vem, ali se je vredno kriviti. Najlažje se je izgovarjati na trapaste vremenarje. Sita sem že svaljkanja doma. To mi načenja možgane. Edino okno v svet je internet, na katerega se obesim v kakšnem prostem trenutku, da se mi ne zmeša. Willem že več kot dva tedna bolega, pa še obiske dobimo, do česar mi niti malo ni, a vem, da mi bo klepet dobro del.
No, pa sem sčarala. To je moja prva objava v tem blogu. Me zanima, kdaj mi bo uspelo napisati drugo.