Preišči ta spletni dnevnik

torek, 29. marec 2011

Slovo

Od našega ponesrečenega obiska v Ikei je že mesec dni in še sreča, da takrat nismo kupili nove posteljice za Jelko. Sosedje so nam namreč rade volje odstopili njihovo, ker je osemletna Isa, čeravno najmanjša v razredu, vendarle postala prevelika. Sicer je bila 'nova stara' postelja deležna Willemove natančne in ljubeče obdelave v etapah, ter nove prevleke rožnato rdeče barve. Danes popoldne jo je sestavil in Jelka je v njej ponosno odspala svojo prvo popoldnansko kitico. Sicer se pripravljamo na noč a prekinitvami, saj novo ležišče ni ograjeno, in bo naša dveletnica verjetno čez par ur zgrmela z njega. Daleč ne bo padla, se bo pa gotovo ustrašila.
Antonie pa je nocoj napredoval v Jelkino bivšo belo posteljico. Kar dolgo je trajalo, preden je zaspal. Opazovala sem ga, kako je nelagodno iztegoval roke, kot bi se čudil neznanskemu prostoru, ki ga je naenkrat imel na razpolago. In še mobile mu je visel nad glavo. Modre očke so dolgo zrle vanj, navsezadnje pa so se le zaprle.
Košara, v kateri sta prve mesece spala Jelka in Antonie, je nepreklicno romala na podstrešje. S cmokom v grlu sem jo fotografirala v slovo. Tako težko se mi je posloviti od nje. Najraje bi jo shranila za Jelko, da bo v njej čez nekaj let lahko uspavala svoje punčke. Willem verjetno kuje načrte, kako se je bo z nebescem in stojalom vred na kraljičin dan za par evrov znebil na bolšjaku. Meni bo pa duša krvavela, a verjetno se bom morala vdati, sicer nam bo razneslo podstrešje. 
Saj mi ni hudo zaradi košare same, temveč zaradi tega, kar simbolizira. Želela bi si biti vsaj nekaj let mlajša, da čas ne bi tako divjal, da bi lahko gojila vsaj drobno upanje na, -komaj še zmorem napisati - ... tretjega dojenčka.

torek, 15. marec 2011

Good moaning...

23.10 Ugasnem luč na nočni omarici.
23.12 V postelji se mi pridruži naš debeli maček Maatje. Prizadevno se umiva in med tem na ves glas prede.
23.20 Maatje se mi zvali na blazino, z glavo tik ob mojem nosu. Vsakič ko izdihnem, mu refleksno zatrepeta uho, s katerim me požgečka po obrazu. Razdraženo potisnem zavaljeno mrcino z blazine, nakar zleze pod odejo, se mi stisne k nogam in mi od ugodja ritmično zabada kremplje v stegno.
00.10 Willem pride spat. Maatje skoči izpod odeje na njegovo blazino. Na široko, brez šape pred gobčkom, mi zazeha v obraz. Še kako minuto prihajam k sebi od njegove smrtonosne sape.
01.03 Antonie zabrbota v zibki. Uspe mi ga dati k prsim, še preden se pošteno razjoka.
02.20 Na postelji se nam skuša pridružiti muca Pipika, a jo Maatje zlobno prežene. Tokrat se z Willemom ne potegneva zanjo.
02.30 Glasovi, ki ti dodobra poženejo strah v kosti: Pipika najmanj dve minuti maščevalno bruha po tapisonu. Iz postelje vanjo srepijo trije besni, a zelo zaspani pari oči.
03.10 Maatje začne mijavkati in hoče na vrt. Willem odtava po stopnicah in ga spusti ven.
03.11 Ploha kletvic. Willem je stopil v Pipikino brodljo.
04.00 Antonie.
04.35 Pipika prizadevno koplje po mačjem stranišču.
04.37 Pipika po opravljeni veliki potrebi brezumno teka po stopnicah gor in dol.
05.50 Antonie.
06.10 Pipika mrmraje skoči na posteljo in se zlekne na Willema.
06.30 Antonie. Dobi dudico.
06.34 Antonie. Dudica mu je skočila iz ustec.
06.57 Antonie. Dudica.
07.29 Antonie. Zdaj mora pa res piti.
07.45 'Jelka Pelka! Jelka Peeeeeelkaaaaaa!' se oglasi babyfon. Hčerkica naznanja, da je budna.
07.53 ČMOK! Še sama stopim v Pipikino kozlanje.
08.10 'Glej jo, ta pa šele v pižami,' me obtožujejo pogledi mimoidočih, ko pred kuhinjskim oknom s ščemečimi očmi pristavljam vodo za kavo. Marš!

sreda, 02. marec 2011

Imelda Marcos pa ne bo!

V nedeljo sem videla, da ima na nogi Jelka žulj. Le kako nisem prej opazila, da so škorenjčki, ki smo jih kupili pred tremi meseci, postali premajhni?! Morali bomo po nove. In to vsi štirje, z avtom. To pa zato, ker:
 a) je Zaandam navadna luknja, kjer ni moč kupiti spodobnih čevljev za otroke
in
b) ker sem ničvredna strahopetnica, ki si ne upa sesti za volan in se z Jelko odpeljati v 5 km oddaljeni Wormerveer.
In tako je moral to popoldne z nami tudi ubogi Antonie, ki je danes bil prvič cepljen. Pok! Pok! dva šusa v njegovi srčkani zaliti stegenci.
Ampak Antonie ni bil problem... Sirotek je ves zgrbljen in stravmatiziran popoldne prespal v vozičku. Težave je povzročala Jelka. Ta je očitno po meni podedovala redko gensko napako: kupovanje čevljev je nočna mora. Čim smo stopili v trgovino, se je zapodila po njej. Specializirana trgovina z otroško obutvijo je čudovita proga za divjanje, ne pa nakupovalni paradiž. Nekako bi morali biti bolj pripravljeni na to, saj so od našega jalovega obiska v Ikei minili le trije dnevi. Medtem, ko je Willem Jelko lovil med policami, sem prijazni, rosno mladi prodajalki razlagala, da rabimo škorenjčke in  nizke čevlje. Teoretično lahko te dni zapade še pol metra snega, po drugi strani pa je vsak hip moč pričakovati 'ta zaresno' pomlad.
Nič lažjega, a najprej bo Jelka morala na aparat za merjenje stopal. Uj, uj, uj! Kot bi jo dali na srednjeveško natezalnico, tako se je drla! Vsa umetnost te naprave je, da otrok preprosto stopi nanjo in dve sekundi počaka. Aparat izmeri stopalo, na ekranu pa se pokaže ustrezna številka. Preprosto... Dve sekundi... Mala malica... V resnici pa je to neznosno mučenje trajalo kakih deset minut. Trije odrasli smo švicali, ena cicibanka je rjula. In potem se nam je izvila iz primeža in spet zašibala, tokrat proti izhodu, bosa. Vrata so se odprla in v zadnjem hipu sem jo ulovila, da ni skočila na cesto.
Prodajalka se ni dala zmesti. Zaklenila je vrata; na srečo smo bili edine stranke. Medtem ko je Jelka vlekla črte po trgovini, smo ji izbrali lepe škorenjčke iz mehkega rdečega usnja. 'Ne!!!' jih je kategorično zavrnila in jo je cik-cak ucvrla k policam s copatki. Prodajalka je zvijačno povlekla s police vijoličasti škorenj in zažgolela: 'Poglej ta škorenjček, kako lepo pentljico ima!' Prmejduš, kakšna profesionalka! Jelka si ga je dejansko voljno dovolila obuti. Smola smolasta, bil ji je malo prevelik in morali bi ji vstaviti vložek. S tem pa se rdečelaska ni strinjala in je začela srborito opletati okrog sebe. Pa je prodajalka vendarle našla še tretje škorenjce, za katere smo mislili, da so visoki čevlji z vezalkami, a so imeli zvijačno skrito zadrgo. Genijalno! Ampak naša kodrasta petarda je eksplodirala, ko sem jo dvignila. Najprej me je z glavo sunila v čeljust, nato je gledala, kako bi koga bo uščipnila, opraskala ali ogrizla. Ko smo jo ukrotili, se je začela neutolažljivo jokati. No, vsaj zvirala se ni več. Vsi smo se oddahnili, ko so ji škorenjci z vezalkami bili prav. A kaj, ko je bilo treba nato izbrati še čevlje! Po kar nekaj hudih izgredih in s kratkim odmorom, ko si je morala prodajalka z obližem zalepiti krvaveč prst - ne izmišljam si in ne pretiravam!-, smo končno imeli tudi čevlje: vijolično- rožnate s srebrno črto in belimi obrobami.
Skrajno izčrpani se odvlečemo do blagajne. 'Mi lahko zaupate vaše podatke za naš seznam strank,' nas med Jelkinim hlipanjem še vedno mirno in prijazno vpraša prodajalka. Prime me, da bi ji dala kraljevsko napitnino.
'To je zato, da nas bodo dali na črno listo,' mi prišepne Willem, ko izpolnjujem obrazec.
Končno v avtu, na poti domov, si Jelka zadovoljno popeva. Smrklja!
'Kakšni se ti zdijo Jelkini novi čeveljci,' me vpraša Willem.
'Grdi so ko smrtni greh,' mu odvrnem in hehetava se vse do doma.