Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 13. november 2011

Mestece Pepton

Pred nekaj dnevi me je Willem opozoril na posnetek malčice, ki se igra s tabličnim računalnikom. Do solza sem se nasmejala, ko sem skoraj še dojenčico videla, kako je zatem s svojimi zalitimi prstki skušala povečati fotografije v reviji. Ob tem sem pomislila na to, da bi moja rajnka nona Mici tega sveta niti približno več ne bi razumela, če bi se prebudila. Umrla je pred štiriintridesetimi leti in zamudila prihod računalnika, walkmana in mobilnega telefona. Pri nas smo šele kako leto po njeni smrti kupili televizor. Spomnim se še, kako sta starša načrtovala, da bi televizijo naročili iz Nemčije. Jaz sem bila hudo proti, ker nisem znala nemško, hehehe. Ampak nazaj k moji noni Mici. Edini ekran, ki ga je poznala, je bil tisti od sosedove črno-bele televizije. Enkrat na teden je k njim zvesto hodila gledat nadaljevanko Mestece Peyton. 'Zdej pojdem gljedet mestece Pepton ta h Kuoco,' je vsakič napovedala. Pepton. Jasno: 'Y' je poenostavila v 'V' in kot čistokrvna Bovčanka je tega po narečnih pravilih pretvorila v B, ki se pred nezvenečimi glasovi izgovarja kot P.

petek, 11. november 2011

Se je že začelo...

Danes je natančno ob pol šestih zvečer pri nas izbruhnil veseli december. Prva skupina otrok z lampijončki je pozvonila in zapela pred vrati ter nas uvedla v skoraj dva meseca trajajoč vrtinec tradicij, praznovanj in na pol formalnih druženj s kolegi iz službe. Na martinovo v naši provinci Severna Holandija otroci hodijo z lampijončki od vrat do vrat, pojejo pesmi o svetemu Martinu, za nagrado pa dobijo sladkarije. Ta običaj spominja na Halloween v anglosaških državah, le da pri tem ni niti pikice srhljivosti, če izvzamem ogromne količine bombonov in čokoladic ter občasnih smrtnobledih cicibanov na robu diabetične kome, ki jih starši prizanesljivo vlečejo proti domu.
Letos otrokom ni dan čas za razstrupitev: prvo soboto po martinovem pride namreč v deželo Miklavž. In to je torej jutri. Zavetnik otrok bo jutri ob 13.30 s parnikom priplul v zaandamski pristan, s kopico črnih Petrov in s svojim belcem Amerigom vred. Da sladkarij niti ne omenjam. Otročad bo nekaj tednov vsak večer v škornje nastavljala korenje za belo kljuse in zvesto pela pesmice v dobri veri, da bodo naslednje jutro v škornju našli črko iz čokolade ali majhno darilce. Vrhunec praznovanja bo petega decembra, ko je pakjesavond, večer zavojčkov, večer daril. Nizozemci se namreč že stoletja obdarujejo na Miklavžev predvečer. Na samega Miklavža dan pa se dobri starček in njegovi pomočniki potiho vrnejo v Španijo. Več o tem v enem naslednjih prispevkov, če mi bo uspelo ohraniti zdravo pamet.
Po petem decembru pa se že spodobi počasi okrasiti hišo za božične praznike. Ampak nam bodo sedmega in osmega decembra delali frčado. Enkrat pred tem bomo morali izprazniti podstrešno sobo in bojim se, da nam tudi sam Miklavž z vso svojo vojsko Črnih Petrov ne bo priskočil na pomoč. In potem pride štirinajstega decembra nona Anica. Dva dni za tem imamo zabavo s študenti na našem oddelku. Teden dni pred tem božično (pomiklavževo) kosilo z zaposlenimi na našem oddelku. Enkrat vmes še obvezna pijača s kolegi koordinatorji. Le upam lahko, da bo božična večerja Willemove službe enkrat maja, tako kot letos, in da mi bosta Aretha Franklin in Nina Simone tudi to pot uspešno miriti zrahljane živce, saj si ne morem privoščiti, da me odpeljejo v kakšen zaprt oddelek, glede na to, da 30. decembra Antonie praznuje prvi rojstni dan, Jelka pa tretjega.
Če ne bom od vsega tega resno posegla po steklenici in če me na Silvestrovo ne pokonča mutirana petarda domače izdelave, bom drugega januarja z velikim veseljem pospravila vso božično kramo v kolesarnico. Z največjim užitkom bom v velikem loku pred vrt zabrisala božično drevesce. Tam bo obležalo kvečjemu za kakšnih deset minut. Pobrali ga bodo otroci. Zanj bodo na komunali dobili 50 centov.

nedelja, 06. november 2011

Relatvinostna

Pred slabima dvema letoma sem na facebooku ustanovila skupino 'Pu buško', namenjeno ljubiteljem bovškega narečja. Seveda bolj za šalo kot zares. A na moje presenečenje se je v kakšnem mesecu dni nabralo dobrih dvesto članov. Skupina je po prvotnem navdušenju žal kmalu zadremala, le tu pa tam je kdo objavil kakšno tipično besedo, zbadljivko, dodal fotografijo in podobno. Pred kratkim pa se je skupini priključilo nekaj zanesenjakinj in 'Pu buško' je postala živahna skupnost, kjer iz odročnih, zaprašenih kotičkov našega spomina iz ure v uro ponovno oživijo stari bovški izrazi: klejblj, šnajc, širgaklj, fušte, fuzejkljni, čubežn...
Da pa je svojevrstnost bovščine zelo relativna, priča anekdota iz mojega otroštva. Svojčas so osnovnošolci, tisti bolj športni, hodili na občinska tekmovanja v atletiki v Tolmin. Nekoč je ta čast doletela tudi mene. Po zelo spodletelem poskusu postati rekorderka na teku na dolge proge, sem se pobito kujala v kombiju na poti domov. Drugi, manj osramočeni, so poznavalsko analizirali svoje dosežke. Nekje po Kobaridu je klepet zamrl. Utrujeni smo molče zrli ven. Naposled je tišino prekinil eden izmed sošolcev: "Ku čudno gwerjo ti Tmince."

 Slika skupine "Pu buško"