Sail, sail, sail!

Vsakih pet let v Amsterdam priplujejo najlepše in največje jadrnice sveta. Amsterdamsko pristanišče gostuje prireditev Sail, zdaj že devetič. Prvič so velike jadrnice v Amsterdamu pričakali leta 1975, ob 700-letnici obstoja mesta.
 Izredno srečo imam, da živim v Zaandamu, tik ob Severnomorskem kanalu, ki Amsterdam povezuje s Severnim morjem. V sredo,19. avgusta, so ladje po tem kanalu zaplule iz ribiškega mesteca Ijmuiden proti nizozemski prestolnici. Vzdušje je bilo nepopisno: mogočne barke je spremljalo na stotine plovil. Vsakdo, ki premore vsaj gumenjaka, se je gugal na valovih. Ostali smo se zbrali na obrežju in prevevalo nas je neznansko navdušenje, ki je še posebej zavrelo vsakič, ko je mimo pridrsela kakšna dih jemajoča štirijambornica. Parada, v kateri se je zvrstilo 44 velikih križark, je trajala celo popoldne.
Z otrokoma smo se posedli v travo ob vodi  in se ozirali proti severu, da bi ugledali kakšno elegantno velikanko. Prva, ki nas je osupnila, je bila ruska Kruzenštern. Otroka sta občudojče strmela v mogočno plavilo, ki je s polnimi jadri rezalo valove. Oblila me je mrzlica in v oči so mi privrele solze. Moj pokojni oče si je tako rad ogledoval ladje.
Da bi pregnala otožnost, sem z Jelko in Antoniejem stopila na festival na starem industrijskem območju Hembrugterrein,
'Pojdimo v veliko kolo, pojdimo v veliko kolo,' je skakal moj štiriletnik. Na vrtoglavi višini mi je srce padlo v hlače, krčevito sem stisnila otroka za roki. Antoni je zahlipal od strahu. 'N-n-nikar se ne boj,' sem zajecljala, 'Mami je tukaj.' In takrat smo jo ugledali, prav tam na navišji točki velikega kolesa, vso bleščečo, a zloveščo in strahospoštovanje vzbujajočo z-mano-ni-dobro-češenj-zobati bojno ladjo nizozemske kraljeve mornarice. Ob vriskanju publike je neomajno polzela po kanalu. Nono Toni, nono Toni... Si morda le kukal izza kakšnega oblaka?
Druga za drugo so v amsterdamski pristan priplule lepotice s Poljske, iz Rusije, Kolumbije, Nemčije, Čileja. V pozdrav so jim bobnele topovske salve. Ko smo se ob štirih popoldne le morali odpraviti domov, sicer bi zamudili Jelkino plavalno uro, smo utegnili videti še ARC Glorijo iz Kolumbije. Jadra je imela na pol razprta, a na jamborih je stalo desetine mornarjev, čisto do najvišjih košar. 'To je nevarno,' je zastokala Jelka. Nevarno, ampak veličastno. Mahali smo jim v pozdrav, oni so nam v ob spremstvu južno-ameriških ritmov mahali nazaj. Nekaj časa sem polna upanja zrla vanje, misleč da bodo zdaj zdaj zaplesali YMCA. Ujeli smo govorice, da je nek ruski mornar zgrmel z Miru. Vejetno ga je vrglo čez palubo zgolj zaradi tega, ker je po ruski šegi čisto pretogo stal. Mimogrede, poba so rešili in jo je odnesel brez praske.
Ladje so se poslovile v nedeljo popoldne. Tokrat smo jim mahali v sivem, vetrovnem dnevu. Jadra so povečini ostala zavita. Največje jadrnice so morali zavirati vlačilci, ki so skoraj neopazno opravljali to absurdno funkcijo. Tik ob obrežju je priropotala barkača, na krovu njenem krovu pa je kakšnih dvajset punc prepevalo nizozemske šlagerje. Dva stara mačka na obali sta se jim zaplesala, da so od navdušenja zavreščale. Pomahala sta jima, pomahale so nazaj. Eden od  njiju je v dvignil majico in pokazal svoje upadle, s sivimi dlakami poraščene prsi. V odgovor je dobil še bolj navdušeno kričanje. Videti je bil razočaran, ker je verjetno pričakoval nekaj drugega.
Adijo, ladje, adijo, razprite jadra na Severnem morju, se vidimo čez pet let!
'Takrat bom star že devet let,' je dejal Antonie. Čez trenutek se je popravil: 'Devet in pol.'

ARC Gloria se poslavlja

Natura Artis Magistra

Ko smo se v nedeljo pozno popoldne vrnili iz Slovenije, sem najprej šla na vrt in vstopila v klasično, mirno, toplo, dobrohotno poletje, z vonjem po vrtnicah. Oglašanje grlice so prepredali oddaljeni klici mladine, ki se je kopala v reki Zaan. Globoko sem vdihnila in odločila, da bo treba v kratkem spet v Artis. To je živalski vrt v Amsterdamu, ustanovili so ga že leta 1838 in je tako najstarejši zoo na Nizozemskem.
Ker se nihče od družinskih članov ni posebej uprl, temveč so, prav nasprotno, mojo zamisel družno pozdravili, smo se čez nekaj dni odpeljali tja. S seboj smo vzeli tudi Jelkino prijateljico in tako ubili dve muhi na en mah; punci sta bili skupaj in naša hiša je ostala cela.
V Artisu smo ostali ves dan. Ob vhodu so v nas buljili 'biki', kot jih je Antonie poimenoval. To afriško watutsi govedo se je sprehajalo med kamelami, ki so leno mežikale druga drugi.
'Najprej v paviljon z metulji,' sta veleli punci. Paviljon je pa ko zanalašč čisto na koncu živalskega vrta. Ni bilo druge, komanda je padla in smo morali šibati za njima. Švignili smo mimo dveh tapirjev, ki sta na pogled skrajno izmučena ležala v senci drevesa. Ob opičjem skalovju nam je nejeverno zastal korak: 'Ja kje pa so opice?' Opice so se prav takrat s svežim korenjem in solato zavlekle v bolj skrite kotičke. Ena izmed njih je ihtavo zalučala glavo solate v steno. Človek ob tem nehote pomisli na Darwina. Podali smo se mimo divjih mačk, ki so, z izjemo risa in servala, kolektivno špricale, So bili pa toliko bolj prisotni afriški divji psi, ki so zagnali pravega zlodja in jurišali na mrtvo kozo, ki so jo dobili za kosilo. Otroci so bili pod globokim vtisom. Antonie je prešerno skakal in pri opičjem vrtu se mu je tik ob ograji pridružila mala črna opica. Družno sta skakala, dokler mu naenkrat ni sovražno pokazala zob in šinila nazaj h kolegicam. Sumim, da ji ni bil všeč papa Willem, ki se je neznansko zabaval in ob tem razkazoval svoje zobovje, kar nikakor ne spada v opičji bonton.
V paviljonu za metulje je bilo še bolj vroče kot zunaj, a dekletci sta srečno frfotali med tropskim rastlinjem in navdušeno cvilili. Antonie in Willem sta sprva še z zanimanjem oprezala za čudovitimi primerki metuljev, a sta brž s povešenimi rameni tavala po stezicah, da sem ju poslala k morskim levom. Ustavila sem se pred vitrinami, kjer lahko obiskovalci opazujemo, kako se iz bube preobrazi metulj. 'Sta videli metamorfozo,' sem vprašala punčki. Za hip sta se vame zagledali, češ, kaj pa je tebi, potem pa sta brez odgovora prhnili za metuljem nebeško modre barve.
Ko sta se končno naveličali, smo se pridružile moškima, ki sta v božjem miru čemela pred akvarijem z morskimi levi. Tudi v pravi akvarij smo šli, kjer je Antonie strokovno ugotovil, da velika plamenka sploh ni tak morski vrag, kot opisuje slikanica o mali Ho-ho-hobotnici.
Potem smo se podali k prijaznim žirafam, ki so jim družbo delale zebre. Druščina bi delovala nekako umirjeno, če med njima ne bi tekala dva firbčna noja, ki sta vijugala po terenu od ene ograje do druge in si zvedavo ogledovala ljudi. A smo v živalskem vrtu, ali  nismo?
Malo naprej je kot pribita stala štiri dni stara žirafa. Prav nič ji ni bilo videti, da je še dojenček. 'Večja je od nas vseh,' je ugotovil Antonie.

Po malici smo šli v planetarium, kjer so na notranjo stran kupole predvajali film o Charlesu Darwinu. Naslonili smo se nazaj in na nas se je zgrnilo morje, preleteli smo ladjo Beagle in se z njo gugali na valovih. Film je bil animacija Darwinove plovbe, ki ga je navdihnila za delo O izvoru vrst. Otroci so nekaj časa očarano zadrževali dih, ko pa je se je že tretjič nad nas zgrnil Beaglov premec, je Antonie zavzdihnil: 'Že spet ta gusarska ladja!' Jelka pa je glasno pribila, da je 'Darmin' smotan. Njena prijateljica je dodala, da vse skupaj že čisto predolgo traja. In potem je se je film odvil do konca. Darwin je svoje delo leta skrival v omari, dokler se naposled ni odločil in ga objavil. Bilo mu je, kot bi priznal umor.
Ta zadnji stavek me je presunil. Delo O izvoru vrst je takrat pomenilo popolno razstoličenje človeka. Le kako naj se ljudje, ki so trdno verovali, da jih je ustvarila Božja roka, sprijaznijo s teorijo, da so se razvili iz opic.
'Misliš, da bodo za časa najinega življenja odkrili nekaj tako revolucionarnega, nekaj, kar bo popolnoma sesulo temelje tega, kar vemo,' sem zamišljeno vprašala Willema.
'Mislim, da ne,' je imel moj partner odgovor takoj pri roki, 'Le še izvor težnosti ni znan,'
'Pf, težnost,' sem se namrdnila, 'Kdo pa se požvižga na njen izvor.'

S počitnicami je včasih križ

Gledam naše počitniške slike, ki sem jih objavila na facebooku, da bi si vsaj malce popravila slabe vtise našega dopustovanja. Ker se pač nismo slikali med mojimi izbruhi besa, prečutimi nočmi, tečnarjenjem otrok ter Willemovimi trebušnimi krči, Na fotografijah ni zaznati peklenske vročine, kvečjemu kak siv dan. Izseljenci pač nimamo pravega dopusta, to ni nič novega. Ker so nam počitniške dni pokvarile tudi ose, iz čiste maščevalnosti objavljam spodnjo sliko za izdelavo preproste osje pasti.


Če sem se jaz slučajno imela kak trenutek lepo, kot pri Napoleonovem mostu na reki Nadiži, je pa Willem živčno motovilil naokoli, ker ga je ves čas zasledoval neki obad in ga je, primejduš, na koncu tudi dobil in nasladno pičil. Jelka je pripravila pravo sceno, ker je hotela s seboj vzeti paglavce, ki jih je našla v mrtvem rokavu reke.
Glavni razlog naših počitnic v Bovcu je seveda nona Anica. Tisti trenutek, ko se po sedemnajst-urni vožnji - to pot smo imeli tudi po poti smolo - otroka zapodita po njenih stopnicah in ji v hipu naredita iz doma kažin. Spomin na ta trenutek me greje tako, kot se mi vsakič znova vreže v srce podoba moje mame, kako nam po dveh tednih ob štirih zjutraj otožna in krhka maha v slovo. Ampak nono Anico smo tudi tokrat vlekli s sabo v Ljubljano in na Bled, kjer je bilo peklensko vroče in osato. Nona Anica se s svojimi štiriinosemdesetimi še ne preda. Ko bi bila vsaj pol tako korajžna, kot je ona.
Pa še cel šopek drugih razlogov je za naše počitnice. Prijateljice, ki jim lahko zaupaš marsikaj. Ena izmed njih ti dobrovoljno razkaže svoj hlevček, kjer navdušeno za njo plane nekaj ovac in pujsa Florentina. kjer izza skladovnice drv boječe pogleduje sedem (!) parov mačjih oči. 'Ah, ubožice, smilijo se  mi, pa jim vsak dan namolzem malo mleka,' pravi prijateljica s širokim nasmehom in s še širšim srcem. Ali pa druga prijateljica, ki me pomiri, češ da so moji nenadni napadi jeze verjetno zgolj posledica mojih neuravnovešenih hormončkov ter mi svetuje par homeopatskih zdravil, ki sem si jih takoj po prihodu domov nabavila. V šopek spada tudi soseda, ki mojo mamo večkrat povabi na kosilo in na čvek, glede mojih izpadov pa se nikakor ne zanaša na zdravilne rastline, temveč na konkretne arcnije in mi brez ovinkarjenja sočutno sprašuje, če bi morda en apavrin. Ker je ona pač pred desetletji preživljala počitnice na podoben način in ve, kako je to. In vse prijateljske duše, ki so mi v navdih, tudi te so povezane v mojem šopku. Nasmejana sestrična in njen mož, vedno pripravljena na pomoč in na dobro besedo.
Ne smem izpustiti tudi nenadnega obiska mojega nekdanjega soštudenta Nizozemščine; njegova otroka sta se v hipu spoprijateljila z Jelko in Antoniejem. Škoda, ker je čas tako hitro minil, ker se je meni vedno mudilo, ker mi je oblutek krivde žrl spanec. Grizla sem se,  ker se nisem utegnila dobiti z bratrancem in z njegovo ženo, ki sta poskrbela za nono Anico, ko je bila bolna, žrlo me je, da sem zamočila kavico z bivšim sošolcem, ki ga nisem videla tavžent let in to samo zato, ker nisem bila sposobna ukrotiti svojih pokovcev, Kar nekajkrat sem med dopustom gladko in namerno  kršila pravila pozitivne vzgoje in sem se skrajno negativno drla nanju, Enkrat tako, da se je čutil dolžan vmešati se celo sosedov pes. Tudi to me je črvičilo, načenjala me je posledična utrujenost zaradi neprespanih noči: začarani krog.
Povečini se znajo  ljudje sprostiti med počitnicami, jaz sem pač v manjšini, Lahko se zgrizem do obisti, najbolje pa je, da to sprejmem. Počitnice v Sloveniji niso počitnice, so pa nepogrešljive. Naivno bi bilo pričakovati, da bo dopust tak, kot ga imajo drugi, ki uživajo na Hrvaškem, v Franciji ali v Združenih državah. 'Naučiti se moramo biti tudi malo nesrečni', pravi filozof Vandevelde. Bolečina, jeza, žalost, domotožje, izčrpanost, zaskrbljenost, morda niso prve asociacije na počitnice, a spadajo k življenju.
Po naši vrnitvi v Zaandam sem šla z otrokoma plavat k reki Zaan, kar tu, na koncu našega otočka. Na robu stopnic sem za hip otožno pomislila na čiste, zelenomodre tolmune Nadiže. 'Gospa, voda je zelo mrzla,' mi je izzivalno navrgel fantalin v reki. Zaprla sem oči, stisnila zobe in se pognala v rjavo, slankasto mokroto.

Sled

'Ni fer, da sta vidva s papom ta glavna,' je danes pri zajtrku nejevoljno pripomnila Jelka.
'Veš, pikica, ko boš ti mama, boš pa ti ta glavna,' sem ji zagotovila in dodala, 'in nihče te ne bo ne poslušal, ne ubogal.'
'A bomo leteli k noni Anici,' se v pogovor vmeša Antonie.
'A misliš, da bomo šli z letalom,' ga pobara Willem.
'Ne, z raketo,' odvrne mali.
Še štirikrat spančkat pa gremo. Pa ne z raketo, tudi ne z letalom, marveč z avtom, ki je še pred petimi dnevi za seboj puščal mastno dizelsko sled, na kateri je spodrsnilo fantu na skuterju. Fant jo je odnesel z nekaj praskami, Za njegov skuter pa podobne trditve niti približno ne držijo: nova totalka na kupu odpadne pločevine.
Policisti so bili k sreči takoj na kraju dogodka, eden izmed njih je sledil spolzkemu dizlu in na avtomobilskem servisu našel Willema, ki se je skupaj s serviserjem spraševal, kako, hudiča, je možno, da se je cevka za gorivo snela.
Med tem je po dvokilometrski sluzasti črti že drgnil čistilni avtomobil, ki ga je po policijski naredbi na pot poslala komunala.
Globok priklon holandski učinkovitosti.
Willem se je zvečer odpravil na obisk k Hakanu, fantu s skuterjem. V bolnišnici  niso ugotovili nikakršnih notranjih poškodb, a so mu zaradi večih prask dali injekcijo proti tetanusu. Adijo, ramadan! Hakan je turškega rodu. V Amsterdamu ima trgovinico z računalniškimi igricami. Njegovo stanovanje je nabito z glavnimi in stranskimi junaki - vprašajte me čez kakšnih pet let, s katerimi, morda bom celo  kakšnega poznala.
V dveh urah je bilo vse opravljeno: popravilo avtomobila, čiščenje ceste, policijski zapisnik, pregled fanta v bolnici ter zavarovalniški obrazci.
Vse skupaj bi se lahko stokrat huje končalo.
Ampak zaupanje v zaupanja vredno vozilo ni več takšno, kakršno je bilo.

Globok je kozarček

Prejšnji petek sem lumpala; domov sem se primajala ob dveh. Pobudo za ta odklop je dala ena izmed mam v šoli. Da se nekatere malo bolje spoznamo in da si privoščimo en večer samo zase.
In tako smo v petek zvečer s tremi mamami planile po alkoholu, podobno kot se s 'ketne' spuščen volčjak zapodi med kokoši.
Pa ne da bi bila kakšna redna uživalka alkohola, daleč od tega, ampak ne pomnim, kdaj sem se ga šla nazadnje takole sproščeno kampanjsko nažlampat.
'Ko sem bila nazadnje 'zunaj', se je ta bar imenoval še Gambrinus', sem slavnostno prijavila, ko smo se vsaka s svojim kozarcem posedle.
'Jebenti,' je zamomljala Stijnova mama in me sočutno potrepljala po rami.
'Na to se pije,' je dvignila  kupico Danijelova mama.
'Ja, ta kozarček še spijem, pa grem domov,' je malce utrujeno pristavila Izina mama.
In potem smo se merile v tem, katera je bolj usekana. Katera je pred dobrimi šestimi leti bolj panično previjala svojega prvega dojenčka v smrtnem strahu, da mu bo po nerodnosti izpulila kakšno okončino. Katera je bolj manično tekala  za svojim prvorojencem, ko je delal prve korake, katera je imela hujši glavobol po prvi otroški rojstnodnevni zabavi, ki smo jo vse, kokodajse naivne, organizirale doma.
'N'KOL VEČ,' smo se pridušale in zvrnile vsaka še enega. Sicer smo se strinjale, da prevažanje štirih pokovcev, ki hkrati pojejo vsak svojo pesmico o drekcih, ritih, prdcih in kozlanju ni glih rock and roll, ampak tudi to se da preživeti, da je le rojstnodnevna zabava v kakšnem otroškem parku ali igralni dvorani. N'KOL VEČ DOMA!!! N'KOL!!! In smo še enega srknile.
Bolj smo pile, bolj smo ugotavljale, kako sploh nismo napačne mame. Ko se je večer prevesil v noč, so naši standardi potonili v nevarne globine. Me smo kar OK, anede, ker ponoči ne puščamo otrok samih doma in jim ne pustimo, da bi v prometni konici sami divjali s kolesom po glavni ulici.
In potem naenkrat nismo slišale ničesar več. Težava nizozemskih barov je v tem, da ti okrog polnoči pribijejo muziko 'do daske', da se kobajagi lahko pleše. Plesal ni v bivšem Gambrinusu nihče, če odštejemo našo kabaretno točko spuščanja po stopnicah pod vplivom maliganov.
'Gremo v krčmo The Blacksmith, če sploh še  obstaja', sem predlagala.
Predlog je bil enoglasno sprejet, čeprav polovica prisotnih pojma ni imela, o čem govorim.
'Ja, ampak samo na eno pijačo, potem grem,' se je pridušala Izina mama.
Krčma je še obstajala: mala, prijetna, s pridušeno, ampak super muziko.
In tam smo ga žingale naprej, družno z ostalimi desetimi gosti, kaj več jih v to krčmo ne gre.
'Ko sem bila nazadnje tukaj', sem zavzdihnila, 'se je tu smelo še kaditi.'
'Jebenti,' je zamomljala Stijnova mama in me prijateljsko objela.
'Še eno rundo,' je natakarju namignila Danijelova mama.
Izina mama ni rekla ničesar več.

Nekaj osnovnih navodil...

Pred leti sem med študijem Nederlandistike morala opraviti izpit iz argumentiranja in razpravljanja. Osnovna pravila znam našteti, če me zbudite sredi noči. Saj ste me silno zabavali, blogerska in facebookovska družba, s svojimi odzivi na novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Nekateri ste me naravnost osupnili s svojo strpnostjo oziroma nestrpnostjo, drugi ste me spet presenetili s svojo zagrizenostjo oziroma popustljivostjo,
Ampak ljube duše, naslednje pa si kar zapišite za uho:
1. Napadajte stališče, ne osebe. Na kratko: stališče je lahko hudičevo, baba pa nikakor ne.
2.Vsakdo ima pravico do svojega mnenja - in ja, tudi verniki - ki pa ga lahko spodbijate s protiargumenti, ne z žaljivkami.
3. Vsaka debata ima svoj začetek in konec. Debata je po svojem zaključku torej končana. Nobene potrebe ni, da človeka z drugačnim mnenjem frcnete iz svojega niza prijateljev ali pa ga dan za dnem demonstrativno ignorirate.
4. Držite se predmeta razprave. Ko nekdo začne omenjati 'gnilo vlado', je to nesporno znamenje, da je razprava prekipela čez rob.
5. In navsezadnje: glede na to, da pišete, imate izvrstno priliko, da tisto, kar nameravate izliti v javnost, temeljito precedite skozi možgane. Dvakrat!
In še moji priporočili k tem temeljnim točkam:
a. Namesto po cinizmu in sarkazmu skušajte poseči po ironiji. Naredili boste vsaj za trohico inteligentnejši vtis.
b. Najučinkovitejše sredstvo proti provokativnim izjavam je to, da se zanje ne menite.

Da ne bo pomote

Že nekaj let uvažam pristno prijateljstvo iz Belgije. Tu in tam si smem sposoditi anekdotico ali dve.
Prejšnjo soboto so se naši prijatelji peljali k nam. Starejša hčerka, pubertetnica, med vožnjo zavzdihne, kako silno pomemben je pri ženskah obraz. Vse drugo ni tako važno, obraz pa mora biti lep, sicer te nihče ne pogleda.
Starša modro molčita, mlajša hči, ki je pred kratkim dopolnila 6 let,

pa sestri odvrne:
'Obraz sploh ni tako pomemben.'
'Vsaj ena od njiju je pametna,' sta si potihem oddahnila starša.
Prehitro.
'Pri ženskah so važne prsi,' je resno poudarilo dekletce.
'Joški,' je še pribila, da slučajno ne bi prišlo do kakšnega nepotrebnega nesporazuma.