Čudna vdova

Čudna vdova sem. Velkokrat mi ni do pogovora in ljudje to težko razumejo. Verjetno bi se jim posvetilo, če bi se za hip postavili v mojo kožo in ugotovili, da moram imeti vse do minute natanko načrtovano. Ker se sicer moje krhko ravnotežje razkeglja kot peščeni grad, ki ga zalije morski val. Kronično pomanjkanje časa je moja velika težava, če odmislim strah pod težo odgovornosti in neprestan občutek izgubljenosti ter praznine. Vsi mi govorijo - seveda s čisto dobrimi nameni - kaj vse moram. Sprostiti se, skbeti zase, iti teč, iti na jogo, vabijo me v kino, častna beseda, tega si ne zmišljujem, vabijo me na večerjo v restavracijo, vabijo me na pijačo v kavarno, ja zvečer, kajpada. In hodijo k meni na čaj, kavo, kosilo, večerjo... In jaz jim seveda ne rečem, da bi mi bilo še najbolj prav, da namesto čokolade s sabo prinesejo bormašino, da bi mi obesili par slik v Jelkini sobi. Seveda jim ne rečem, da bi mi bolj prav prišel dober nasvet glede barve novih zastorov v dnevni sobi. Dobrohotno mi svetujejo, naj si izdelam mood board, kolaž fotografij in barv, ki so mi všeč. Če bi imela čas za tak mood board, bi si ga pri priči naredila, iz triinšestdesetih odtenkov črne in enega strupenozelenega. Zatem bi ga raztreščila po betici prvega, ki bi mi spet kaj svetoval v dobri veri, da mi s tem dela uslugo.
In vem, da nisem prav poštena, saj obenem hrepenim po izdatni meri pozornosti. Zato tudi pišem. Čudna, čudna vdova. Bizrana.
Povsem sposobna sama prevzeti žaro z Willemovim pepelom, obenem pa nesposobna iti v Amsterdam, ker sem tam nazadnje bila skupaj z njim in se počutila sproščeno, varno, srečno in na pravem mestu.
Četudi sem vse sorodstvo odločno prepričevala, da mi ni hudo sami iti po žaro, so mi to vsi odločno odsvetovali. Tast je neomajno hotel z mano. Malce nejevoljno sem pristala, kasneje pa sem osramočeno prišla do zaključka, da je Willemov oče imel potrebo po tem. Dokler si dva dni preden bi me moral spremiti, ni premislil. Čustva so ga povozila, kar ni nič čudnega, naenkrat iti 'dvignit' svojega najmlajšega sina v nekakšnem piskru... Ampak sama nisem smela iti, spremil me je Willemov brat. Lepo, da je šel z mano, ampak medtem, ko sva se še debeli dve uri pogovarjala, sem bila v mislih pri seznamu za trgovino in pri jedilnikih prihajajočega tedna. Ker bom sicer morala z otrokoma v trgovino v soboto, ko bo neurje. Tudi vremensko napoved moram po novem budno spremljati. In vmes bi morala še na masažo, k fizioterapevtu ter na tečaj čuječnosti. Marš!
Žaro so mi izročili v ličnem zavoju. Kot bi bila darilo. Odnesla sem jo v Willemovo delovno sobo in posadila na njegov stol. Danes sta bila na obisku njegova starša . Popestovala sta žaro, nato sta jo izročila še otrokoma, da sta jo malo pridržala. V petek jo bomo položili v grob.
'V rokah sem ga imel, ko se je rodil,' se je Willemovemu očetu prelomil glas.
'To ni Willem,' sem mu dejala, 'to je zvezdni prah.'

Raca

Danes sem bila zmenjena pri kamnoseku. Izbrati sem si želela nagrobnik za Willemovo zadnjo postajo. Z mano je šla svakinja. Šli sva z avtom. Za volanom me je še vedno groza, a svakinjina navzočnost mi je bila v veliko uteho. Desiree je malce nerodna. Ampak vozi pa še vedno bolje od mene in je nepreklicno ter neomajno Willemova najboljša in edina sestra.
'Zdaj pa kar na levo, pa stebričku se izogni,' mi svetuje.
'A kolesarja lahko vzamem s sabo na havbi,' jo pobaram.
'Kakšnega bolj čednega našicaj,' mi med smehom reče.
Na poti mi Desiree našteva: 'Tukaj me je enkrat nekdo skoraj povozil, na tem križišču se je vame zabila ena butasta baba, tam sem enkrat s kolesom, ko je bila poledica, skoraj zletela v kanal...'
Desiree je pravzaprav sila nerodna. A še vedno boljši šofer od mene.
Pri kamnoseku so nama postregli s kavo, prebrskali sva njihov katalog in kar kmalu sem se odločila za preprost nagrobnik. Ko sem prijaznemu lastniku podjetja narekovala napis, se mi je zataknilo. Tokrat sem požrla solze, kot sem jih že ves teden.
In potem  se odpravili ven, da si ogledamo nagrobne spomenike v živo. Črni, antracitno sivi, rjavkasti so čemeli v skoraj spomladanskem soncu. Ugledala sem preprost, črn nagrobnik z dvema ozkima ploščama inbnekako se me je dotaknil. Takoj sem videla, da sem dobro izbrala.
'Lep, skromen, tako kot Willem,' je še utegnila reči svakinja, nakar je zakrilila z rokami in v velikem loku frfotaje s plaščem teatralno zgrmela vznak. Osuplo sem jo gledala, kako si na tleh pregleduje okončine. Ko je hotela narediti korak nazaj, se je spotaknila ob otroški nagrobnik v obliki račke.
Muzajoč se sem jo zvlekla pokonci. Lastnik je zmajeval z glavo in zadrževal smeh. Povabil naju je nazaj v pisarno, kjer smo opravili še druge formalnosti. 
Ko se je Desiree spet namestila poleg mene v avtomobilu, se je obrnila k meni in se pridušala: 'Prokleta raca!'
Kot bi se v meni nekaj razprlo, se me je polotil gromozanski, neustavljiv krohot, ki se ga je svakinja hipoma nalezla. Najine salve neizprosnega smeha so stresale avtomobil in se izlivale v nenavadno toplo dopoldne. Po licih so mi tekle solze in naenkrat sem se zavedala, da se dolge mesece nisem mogla prepustiti smehu. In vendar... da ni to bila le zatrta bolečina, ki si je utrla svojo nekonvencionalno pot na plano?

I've heard a rumour from Ground Control

'Duša našega papa bo vedno z nami,' razlagam otrokoma. 'To je tisto, zaradi česa je bil naš najboljši papa na svetu.'
Kako naj jima razložim... Še dobro, da na to temo obstojajo knjige.
Duša je kot zrak v balonu. Če zrak iz balona izpustimo, je še vedno okrog nas, čeprav ga ne vidimo, balon brez zraku pa ni več balon.
S pogledom objamem Jelko in Antonieja. Willemove sledi ljubezni.
Že ves dan mi v ušesih igra Bowiejeva Ashes to ashes.  Danes gredo solze svojo nebrzdano pot. Za Willemom, za Bowiejem, za sirijskimi otroki in za kiti, ki so zjutraj poginili na obali Severnega morja.
'Saj se bom potolažila,' zagotavljam zaprepadenema otrokoma.
29. januarja pojdem po Willemovo žaro. En teden bo lahko doma, potem pa bomo njegov pepel položili v grob.
Ko skušam zajeziti svojo žalost, me reši sam David Bowie. Oziroma spomin na na njegov koncert v Zagrebu 5. septembra 1990.
Kakšno doživetje je bilo to. Nekaj deklet, prijateljic iz študenta, nas je šlo skupaj z vlakom. Na stadionu smo se prerazporedile. Tako sva ostali, dve Ireni, pred ograjo na severni tribuni. Drek. Slabo se je videlo na oder, pa še na dež se je pripravljalo.
'Narediva se moni,' predlaga Irena. ki bi, tako kot jaz, rada čim bliže odru.
Varnostniki pred ograjo pa neizprosni. Torej sva šli na pir. Dve razmeroma majhni Ireni za spoznanje prehitro zvrneta dve razmeroma veliki pivi ter ogorčeno opazujeta obiskovalce, ki iz severne tribune čez ograjo plezajo na športno površino.
'Tako, zdaj pa greva varnostnike vprašat, če smeva na polje skozi vrata ali pa bova morali kot ostali plezati čez ograjo,' se je razkoračila Irena, ki jo je opogumljal pir v riti.
Ničesar ji ni bilo potrebno reči, varnostniki so si naju očitno bili zapomnili in so naju med smehom spustili na travo. Blato, pravzaprav. Kako se je ulilo, ko sva se prerinili skoraj do odra. Pred malo Ireno pa se prav takrat postavi nek dvometraš. Pa še plastično vrečko si je dal na glavo. Cepec. S pogledom ošinem Ireno, ki zavije z očmi. In potem pride na oder Bowie. Nori smo od navdušenja. Neka roka iz gneče sname dolginu vrečko z glave. Ground control to Major Tom... Ta nepozabni glas... Po trebuhu se mi zvrtinči jata metuljev, po vsem telesu čutim mravljince. Ireni ob meni igra nasmešek od levega do desnega ušesa. Na glavi ji tiči plastična vrečka.

Čakajoč na znamenje

Medtem ko so ljudje tekali po prazničnih nakupih, sem jaz izbirala grob za Willema. Njegova žara še čaka na pogrebnem zavodu. Na Nizozemskem svojci žaro lahko dvignejo šele mesec dni po kremaciji, da se ne prenaglijo. Še sreča, da je tako. Pred štirinajstimi tedni bi ga verjetno dala raztresti nad Severnim morjem, zadnji čas pa imam nepopisno potrebo po tem, da Willem dobi vsaj skromno obeležje, prostorček na pokopališču, kjer ga bom lahko obiskala z otrokoma, kjer bosta njegova starša lahko prižđgala svečko svojemu najmlajšemu.
Lahko sem izbirala med tremi grobnimi vrtovi, izbrala sem vrt na sredi pokopališča, parcelo na koncu vrste. E 10. To bo tudi moje bodoče parkirišče: prostora je za dve žari.
Izbrati moram še spomenik, a v tem temačnem času ne morem več zbrati poguma za to.
Prijateljica mi je nedavno napisala, da se mi bo Willem razodel na svoj skromen način. Jaz čakam, opazujem, poslušam, a v odgovor vsakič dobim gluho tišino.
'Veš, težko verjamem, da po smrti ni ničesar več,' mi zaupa Yvonne, ki je pred kratkim  drugega za drugim izgubila očeta in mater.
'Ko je oče umiral, sem ga prosila, naj mi tu pa tam pošlje kakšno znamenje,' mi je med smehom priznala. Frans, njen oče, je bil fenomenalen. Bil je član naše pohodne druščine, vedno pripravljen na kakšno potegavščino. Še nekaj dni pred smrtjo je v bolnišnici je sestri, ki je preverjala reflekse na njegovi desni nogi, nagnal strah v kosti, ker je v trenutku, ko se je njeno kladivce dotaknilo njegovega desnega kolena, silno brcnil z levo nogo. Trenutke pred odmerkom, ki naj bi Fransa za vedno uspaval, je zazvonil njegov telefon. 'Reci, da pokličem naslednji teden,' so bile njegove zadnje besede. Četudi naj bi bila racionalen človek, si ne morem kaj, da si Willema in Fransa ne bi predstavljala, kako se skupaj na belem oblačku hehetata, drug drugega zbadata in obujata spomine na naše pohode v Luksemburgu.
'Veš kaj se mi je prejšnji teden zgodilo,' me iz premišljanja zbudi Yvonne, 'Pri večerji naenkrat zaslišim strašen trušč, kot bi nekdo z velikim svedrom sunkovito prevrtal steno v kuhinji. Z možem sva se skoraj podelala od strahu. In strašno je zasmrdelo po sežganem. Tresočih nog sva šla v kuhinjo, kjer se je izkazalo, da je pregorel stroj za pomivanje posode.'
'Da se tudi to lahko zgodi,' sem zavzdihnila.
'Ja, ampak jaz sem trdno prepričana, da je to bil Frans,' je vzkliknila Yvonne.
Willem... Vsaj en znak, rotim te. Če ne gre drugače, se zgleduj po Fransu in mi frdamaj pomivalni stroj ali televizijo, Le te strašne tišine nikar. Pa pralni stroj pusti pri miru, če se le da.

Dvojna priča

Danes je pri nas na obisku Mara, Antoniejeva najboljša prijateljica. Čim pridemo iz šole domov, se skorajšnja petletnika zdrenjata v ikein vrtljivi jajčast stol ter se pogrneta z odejo. Le njuna stopalca kukajo izpod rdeče odeje.
'Se bova ljubčkala,' hihitaje vpraša Antonie.
'Iiiiiieuu,' se zgrozi Mara.
'Ja, iiiieuu,' ji pritrdi Antonie.
'Midva sva zaljubljena, ampak poljubljava se pa ne,' mi pojasni mala blondinka izpod odeje.
'Ja, ker je poljubljanje nagravžno,' se strinja Antonie.
'Pa še bakterije se mešajo med sabo,' jima hočeš nočeš dam prav.
Ob tem se zamislita, potem pa bušneta v krohot.
'A vesta, kaj mi je tako všeč,' ju vpašam.
'Kaj,' sta radovedna.
'To, da se vedno, kadar sta skupaj, tako veselo smejita.'
Premestita se za mizo, se spogledata in zopet prasneta v nalezljiv smeh.
Medtem ko se smejim s cicibanoma, me zbode misel, da Willem nikoli ne bo priča sinkovemu pristnemu prijateljstvu. S pogledom objamem dnevno sobo, v kateri je moj pokojni soprog pustil nešteto sledi ljubezni in skrbnosti.
Vdovstvo ni rock and roll.
Teh drobnih  trenutkov veselja ne morem več deliti s svojim partnerjem, pustim jim, da tlijo v mojem spominu, tu pa tam kakšnega zapišem, da ne ugasne za vedno.
Po Willemovi smrti se spopadam s sto in enim strahom, ampak smrti se ne bojim več, ker vem, da bom svojo 

ljubezen spet srečala, ko bo napočil moj čas.
Čas je, da Maro odpeljem domov. Antonieja zavihtim na sprednji sedež svojega mamastega bicikla, Mara spleza na zadnjega. V peščicah stiskata kostanje, ki sta jih našla to popoldne. Antonie na poti zaprepadeno vzklikne, da je svoj kostanj izgubil.
'Ne sekiraj se, svojega ti dam,' ga potolaži Mara in zaželela sem si, da bi ta parček ostal skupaj še vsaj osemdeset let. Njuna naklonjenost, njuno zavezništvo se iz dneva v dan pleteta v trdnejšo vrv. In jaz sem temu dvojna priča.

Surinamska babica

Med jesenskimi počitnicami sem z Jelko in Antoniejem šla v Nemo, tehnični muzej za mladino v Amsterdamu. Izlet smo načrtovali že tedne prej. Ko smo se v vlaku peljali proti glavnemu kolodvoru, sem fotografirala otroka in prešinilo me je, da sem ju fotografirala zato, da bi sliko poslala Willemu. Tisti dan bi bil v službi, to bi lahko bil čisto navaden dan. Na zunaj se nam ni videlo, da sta otroka pred kratkim izgubila očeta, jaz pa svojega življenjskega sopotnika.
V Nemu smo celo uro motrili produkcijski proces tovarne žogic. Nato smo se povzpeli na teraso, na zrak. Medtem, ko sta Jelka in Antonie skakljala po stopnicah, se je nenadoma oglasil alarm. Trume obiskovalcev so se iz muzeja drenjale na plano. Noge so se mi zašibile. Panično sem s pogledom iskala otroka. V tistem trenutku sem se počutila neizmerno samo in nemočno. Alarm se je sprožil pomotoma.
Nešteto takih trenutkov je, ko se jasno zavem, kakšno breme odgovornosti pritiska na moja ramena. Kako lahko en sam človek pusti takšno vseobsežno praznino... Kot bi odšla cela vojska.
Tistega počitniškega dne smo se pod večer vračali iz Amsterdama. V vlaku je bilo precej ljudi, a našli smo prostor za tri. Jelka je švignila na sedež pri oknu, sama sem sedla poleg nje, Antonie pa nasproti mene, razočaran, ker tudi sam ni mogel sedeti ob oknu. Na tistem mestu je namreč že sedela priletna Surinamka. Pokimala sem ji v pozdrav, ona pa je Antonieju namenila topel nasmešek.
'Veš, naš papa je umrl,' ji je zaupal.
Ošinila me je s pogledom in se v hipu odločila: 'Ti bi pa gotovo rad sedel ob oknu, kajne?'
'Ja,' ji je Antonie resnobno pritrdil.
Vnemar je pustila svoja leta in zajetnost ter mu dovolila, da se ji je skobacal čez naročje, sama pa se je presedla meni nasproti.
Ponavadi v javnosti ne jočem...

Tri preproste rešitve

Ko je pred nekaj tedni opa Wim sedel na klopci na vrtu, se je vanj obregnil Florian, Jelkin najboljši prijatelj s soseske.
'Jelkin in Antoniejev papa je umrl, ane? Zdaj moraš biti pa ti njun papa,' in se je odskakljal igrat k Jelki v njeno sobo. Navlekel si je princeskino obleko in pomembno oznanil, da je zadeva zrihtana. Opa Wim se je za hip odločal med smehom in solzami, navsezadnje pa se je z zaprtimi očmi predal presenetljivo toplemu oktobrskemu soncu.
Mama Antoniejevega najboljšega prijatelja mi je zaupala, da je Kaya, čim je slišal za tragično novico, stopil k svojemu očetu in mu odredil, da mora za nekaj dni k nam. 'Da boš  nekaj časa Antoniejev papa,' je še pristavil, da ne bi bilo nesporazuma, zatem pa se je sila zadovoljno vrnil k svojim kockam, češ; urejeno.
In ko smo se nekega večera vračali s sprehoda, me je Jelka stisnila za dlan in predlagala: 'Mama, poiskati nam moraš novega papa.' Molčala sem, ona pa je še pribila: 'Takega, ki ne  bo umrl.'
Za hip sem zatisnila oči in si zaželela, da bi bila štirideset let mlajša.