Svojčas sva z Renato v Ljubljani bili sostanovalki. Na Dolenjski cesti sva objokovali svoj samski stan, bentili čez moške in čez tiste babnice, ki so si -po najinem mnenju čisto po krivem- kakšen primerek drugega spola že ujele na trnek. Na balkonu sva take zveze zlobno obsojali na kratek obstoj, medtem ko sva, kot se sicer zagrizenim nasprotnicam tobaka zagre, z globokim občutkom krivde kadili cigarete.
Namesto domačih živali sva si omislili namišljenega dedca, ki pa je bil vsak večer zdoma, ker se je, prokleta baraba, raje vlačil po gostilnah. Sicer pa je bilo bolje tako; roko na srce, za nobeno rabo ni bil, zvečer pa ni bilo treba nikomur hliniti glavobola.
To je bilo Renatino in moje deloholično obdobje, polno negotovosti in odprtih možnosti. Nekoč naju je obiskala moja znanka Mija iz Belgije, ljuba materinska gospa v šestdesetih, ki je sklenila čez najino nevezano 'brezplodno' življenje narediti križ. Obljubila je, da bo molila za naju, nato pa je iz denarnice potegnila še Jezuščkovo podobo. 'Vidve si pa res zaslužita dva fejst fanta, ko pa sta taki enkratni punci,' je pokroviteljsko dodala. Še dneve zatem sva se z Renato hahljali na ta račun, vendar podobice nisva zavrgli, temveč sva jo vraževerno zataknili za opaž v kuhinji.
Še dandanes verjameva, da je podobica imela svojo moč. Že nekaj tednov po Mijinem obisku je Renata spoznala Jana iz belgijskega Limburga in v nekaj dneh je bilo že vsem jasno, da bo to njen bodoči mož. Da je Jan na prislovičnem belem konju prigalopiral iz vasi, oddaljene le streljaj stran od Mijine, skoraj ni moglo biti naključje. Vsekakor pa je to bila silna senzacija, ki jo je bilo treba pobožni gospe takoj sporočiti po telefonu. Ko si je malo opomogla od presenečenja, me je Mija nejeverno spraševala po Janovem priimku, češ, mogoče pa ga pozna, glede na to, da stanuje le nekaj kilometrov stran. Kaj sem pa jaz vedela, da bo Mija še naslednji dan navsezgodaj Jana za kravatlc potegnila iz Dežele sanj ter ga po telefonu malone ustrahovala: da si slučajno ne bi drznil zlorabljati zaupanja (!) ali omadeževati dobrega glasu (!) tako poštenega in nedolžnega (!) slovenskega otroka (!), kot je Renata. Vsak drugi bi se, po domače povedano, usral. Ampak Jan ni mevža. Slabo leto zatem je Renato možato ponesel po stotih stopnicah do cerkvice na blejskem otoku, kjer ju je poročil Renatin brat Jaro. Temu lepemu dogodku sva botrovala skupaj z Willemom, ki sem ga bila spoznala pol leta prej. Ni kaj, Mijina podobica je imela svojo moč.
Velikokrat pomislim, kako lepo je, da sva si z Renato tako blizu. Ne le v prenesenem pomenu, ločuje naju le dve uri vožnje. A ko sem na obisku pri njej, komajda najdeva čas za klepet: z enim očesom z otroki, z drugim s piskri v kuhinji se meriva, katera je bolj 'mamasta' (ne, če kdo slučajno dvomi, to ni pozitivno mišljeno), zanikrna, kaotična, katera dlje ni bila pri frizerju, katera se pogosteje zateka k sladkarijam in podobno. Renata mi v zadregi utegne pokazati ves prah, ki se je nabral na policah. Razgibana, a prekratka nedelja mine v skrbi za to, da ostanejo vsi otroci vsaj živi, če se že praskam in buškam ne morejo izogniti, da prisotni ne trpimo lakote in žeje, da se ploham navkljub vseeno naužijemo svežega zraka.
Na poti nazaj se zavem, da sploh nisem videla, kako so zravnali tla v prvem nadstropju. To je bilo eno večjih gradbenih del pri njih. Renata in Jan namreč na veliko prenavljata. Hiša, za katero sta mislila, da o v nekaj mesecih renovirana, se spreminja v življenjski projekt. Tako kot velik vrt, ki jo obdaja. V tolažbo mi je, da sem vendarle imela čast in čas videti vsaj novi kompostnik.
Ah, Renata moja draga... Drugič mi najprej pokaži nova tla v zgornjem nadstropju, na novo pobarvane police, novo gredico v vrtu, vašega zajčka in Anine risbe. Tvoj prah me prav nič ne zanima, saj je natanko takšen, kot tisti, ki se svaljka na naših policah. In ko pomisliš, da se ti bo od vsega nereda utrgalo, se spomni, da nama je za las ušla skoraj zapečatena usoda doživljenjskega bivanja na Dolenjki, kjer bi na balkonu zagrenjeno klevetaje hirali in si s čiki prižigali nove cigarete. Edina najina družba pa bi bili mormoni, Jehove priče in podoben pomilovanja vreden živelj. Count your blessings, žegne si preštej. Vsaj tri imaš, tako kot jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar