Preišči ta spletni dnevnik

torek, 05. februar 2013

Nešteto odtenkov sive


Pred desetimi dnevi, med dnevom odprtih vrat Univerze v Leidnu, sem med predstavitvijo našega Oddelka za nizozemske študije bodočim študentom med drugim povedala, da bodo po predavanjih iz Uvoda v nizozemsko slikarstvo sposobni  povedati v katero izmed treh obdobij spadajo tihožitja iz sedemnajstega stoletja. 'Japakajše,' so me prebadali nejeverni pogledi. Tihožitje, tak brezvezen slikarski žanr. Kup stare šare in crknjena raca, ki ji glava binglja z roba mize.
A zame ne. Ko pomislim na tihožitje, vsakič pomislim na enega najbolj mojstrskih: na Tihožitje s pozlačenim bokalom Willema Claesz. Hede iz leta 1635. 'Druga generacija slikarjev tihožitij je prepoznavna po preprostosti, monokromatskih barvah, sorazmerno malim številom predstavljenih predmetov, ter diagonalni kompoziciji,' v duhu slišim profesorico Boers.
V ognju svoje razlage študentom zatrjujem, da bodo kot izkušeni vodiči svojim znancem lahko razlagali kulturno-historično ozadje Vermeerjevih olj ter Steenovih prizorov. Govorim jim, da bo vsako predavanje posebno doživetje, da bodo vsakič posebej slišali zgodbo, ki jih bo nadvse pritegnila. Spomnim se, kako sem pred leti sama sedela v velikanski, zatohli predavalnici, kjer smo v mraku zadrževali dih in ob diapozitivih sledili profesoričini razlagi. 'Vincent je umrl z nasmeškom na ustnicah; naposled je našel svojo Japonsko.' je nekoč dramatično zaključila predavanje o Van Goghu. Kolegica Yaemi iz Japonske je poleg mene zaithela, mene pa je oblivala kurja polt. Ob katerem koli drugem predavatelju bi v hermetično zaprti, temačni predavalnici zakinkala.
Prejšnjo soboto pa se je kot po naključju v prilogi dnevnika, na katerega smo naročeni, vame zazrlo Tihožitje s pozlačenim bokalom. Tedenska razlaga slikarske mojstrovine. Članek sicer ni bil primerljiv s predavanjem, ki sem ga bila sama deležna, vendar me je zabavalo dejstvo, da sem se še pred kratkim tega olja, ki ga lahko občudujemo v amsterdamskem muzeju Rijks, tako živo spomnila. 'Heda bil nenadkriljiv v slikanju različnih materialov in zanimivo je, kako vsak predmet na tihožitju priča o drugem: kositrni krožniki mečejo senco na damastni prt, v vrču za vodo se zrcali bogato pozlačeni bokal,' razlaga avtor.
Poiščem štiri okuse, ki jih je vsakič moč najti na tihožitjih nizozemske Zlate dobe. Slane ostrige in sol v zavojčku, kisla limona, sladek kruh in grenčica v kozarcu na levi. Vsi prisotni! Poklonim se mojstru neštetih odtenkov sive. Erotika? V ostrigah. Da pa so petični gospodje tistega časa imeli navado ostrige srkati iz žlebička med prsmi bogato obdarjenih dam, to pa nam je profesorica Boers lepo zamolčala.

9 komentarjev:

  1. Zelo lepo si tole napisala in rada te berem.

    OdgovoriIzbriši
  2. Priznam, da z vsako tvojo objavo odkrivam nove razsežnosti, ki jih skrivaš v sebi. No, v resnici jih ne skrivaš, pač pa odkrivaš nam, bralcem :) če ne dlakocepim dalje - navdušena sem :) Piši še!!!
    Sneženi pozdrav v tvoje kraje.

    OdgovoriIzbriši
  3. Draga moja Irena, da imaš rada slikarstvo sem nekako vedela,saj si sama dobra umetnica oz. zelo rada rišeš (vsaj nekoč si!!), ampak, da si prava mojstrica, mi je pa ušlo. In najbrž nisem edina, ki me boš navdušila, da še kaj več zvem in se poučim, saj mi (nam) serviraš direkt na pladnju. hvala.

    OdgovoriIzbriši
  4. Res, tudi jaz te zelo rada berem, ti bom verjetno še večkrat povedala. Hvala, LP:)

    OdgovoriIzbriši
  5. pokukaj na moj blog, te čaka nagradica ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Draga Natali, hvala lepa, sele zdaj to vidim, tako dobro mi dene tako trepljanje po rami. Prisrcen pozdrav, pa drugic kaj vec.

      Izbriši
  6. kaj pa druge vrste kulinarika? skunk npr? :)

    pozz from dežela :(

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hej, kaj pa ti na tem blogu? :) Sem prav pocascena. Jaz te redno spremljam. Brrr, kako napeto! O druge vrste kulinariki pa drugic, ko bo spet cas in navdih.

      Izbriši