Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 27. oktober 2013

Ko nona Anica odide

Ura še dve popoldan ni, meni pa se zdi, da je že čas za večerjo. Vsaj zmahana sem temu primerno. Za soboto sem vstala ob nečloveški šesti uri, na sekretu najmanj deset minut strmela v palce na nogah, da sem se predramila. S podstrehe je ropotanje sporočalo, da je pokonci tudi nona Anica. In da je slabo spala, tako kot jaz, sicer bi jo morala ob tem času prav temeljito buditi.
Pri Jelki v sobi prižgem luč. Rdečelaska zaspano zamomlja, naj grem stran. In se tudi spokam. V kuhinjo pripravljat zajtrk. Willem in Antonie prihlačata k mizi. Antonie je ves navdušen, ker se peljemo na Schiphol, na letališče, da bo videl letala ter da se bo seveda peljal v avtu. Nona Anica prinese svoji dve torbici, v kateri ji smuknem še dva sirčka za sestrično. Kovček je že nabito poln, predvsem čebulnic.
Čemerna sem, žalostna in na trnih. Vedno, kadar nona Anica odhaja.
Vsi zdomci imamo enake probleme. V tujini tujci, v Sloveniji turisti - z neprestanim občutkom da te nikjer ne jemljejo resno, dnevno kličemo ali skajpamo, čisto prevečkrat se poslavljamo, se bojujemo z občasnim akutnim domotožjem, na vse kriplje skušamo obdržati stike s prvotnimi prijatelji in pri tem nehote nemalokrat zabredemo v logistično godljo, v katero nas še globlje potisnejo občutki krivde. In velikokrat postopamo po letališčih. Starši in prijatelji so namreč vedno predaleč.
Na Schipholu smo prijavili nono Anico, njen modri kovček se je odpeljal po tekočem traku. In potem smo čakali in postopali pri okencu za asistenco: nona Anica je sicer korajžna in gibčna, ampak jo je vedno strah, da ne bo našla pravega izhoda. Nikoli ne vemo, kaj naj si ob teh trenutkih rečemo. Antonie in Jelka tekata in se prešerno smejita, jaz pa vsa živčna gledam, kdaj se bosta znašla pod kakšnim vozičkom oziroma kdaj bosta prekucnila kakšno prtljago posebnih dimenzij, kajti ta oddelek je tudi v bližini. Navsezadnje po nono Anico pride prijazen gospod in nam jo odpelje.
Vem, da bom še nekajkrat iz navade pogrnila mizo za pet ljudi, da bom naslednje jutro stisnila eno pomarančno preveč, da bom še desetkrat šla v podstrešno sobo samo zato, da še malo občutim njeno prisotnost, njeno posteljo pa bom verjetno pospravila šele tik preden bo spet prišla.

1 komentar: