Preišči ta spletni dnevnik

petek, 13. november 2015

Objem v prazno


'Koliko noči je že, odkar je papa umrl,' me še zaspano vpraša Antonie.
'Oseminštirideset,' mu odgovorim.
'A ne že petstopetdeset,' me nezaupljivo pogleda sinko.
S predalnika vzamem fotografijo, ki je bila posneta konec avgusta v živalskem vrtu. Jelka in Antonie se nagajivo smejita v Willemovem objemu.
'Imeli smo najboljšega papa na svetu,' rečem sinku.
'Papa,' žalostno zašepeta.
Pet dni po zadnjem zapisu v tem blogu sem postala vdova.
Možganska kap, brez nekega pravega vzroka. Tri različne bolnišnice. Pet nevrologov. Tri dni obsednega stanja. Štiri ure tesno stisnjena ob ljubezni mojega življenja. Zadnji izdih, poslednji utrip. Morala sem mu pustiti, da je odšel.
V šoli se otroci drenjajo ob meni in me sprašujejo, če se Jelka lahko igra pri njih. Seveda se lahko. In tudi oni so dobrodošli. Hiša je še vedno vesela, čeprav je brez Willema čisto drugačna. Otroci tekajo iz vrta v dnevno sobo in za trenutek je vse tako, kot je bilo včasih. Pa ni.
Jelka skoraj sleherno noč sanja o Willemu.
Antonie vsem govori, da je papa umrl.
Z zevajočo luknjo v srcu tavam po Deželi mlinov na veter. Zvečer, ko poljubim speča otroka, ko me žalost zasuje kot snežni plaz, ko v mislih prečrtam še en dan mojega drugačnega življenja, takrat zaprem oči in tesno objamem v prazno.
A naslednje jutro zopet vstanem, Jelka in Antonie mi pred odhodom v šolo odigrata lutkovno igrico v kateri se bela muca spoprijatelji s pujsom in racmanom, sosed poleg svoje žive meje obreže še našo.
Po dolgih tednih se peljem z vlakom v službo.
'Papa,' zvonko zakliče neka mala deklica v kupeju. Srce se mi stisne kot pest.


.

12 komentarjev:

  1. Draga Irena, srce se mi je stisnilo in solze privrele na oči. Ne morem verjeti, kako nenadoma se lahko vse premeni in nam postavi na pot zopet nove in nove preizkušnje. Želim ti, da si v teh trenutkih močna, da boš zmogla in da boš imela v deželi mlinov na veter okoli sebe ljudi, s katerimi boš lahko delila svojo bolečino in ti bodo v tolažbo. Zate in za tvoja nadebudneža.

    OdgovoriIzbriši
  2. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  3. Predraga moja prijateljica,kar verjeti ne morem, da sem mu ne tako davno zadnjič stisnila roko v pozdrav..in še vedno si mislim, da so to le grde sanje...
    ljuba moja Irena bodi močna...srče,k kot si, imaš najbrž veliko ljudi, ki ti želijo in hočejo stati ob strani in ti biti v oporo.Jaz sem vsekakor med njimi le cca 1000 km predaleč. naj ti bodo moje molitve zate, in za tvoja sončka v uteho in pogum.

    OdgovoriIzbriši
  4. oooo......ljuba Irena.....v solzah sem prebrala tvojo objavo...., vem da blog ni pravo mesto za izraze sožalj... a vseeno, tolikokrat si mi v preteklosti s svojimi objavami tako zelo polepšala trenutke, da se me je vaša izguba dotaknila zelo, zelo, zelo... Ni jih besed, ki bi zmogle potolažiti tako bolečino, bodi močna zase in za svoja anglečka v teh težkih trenutkih, dneh... Pošiljam ti topel objem preko zvezdnega neba na sever.

    OdgovoriIzbriši
  5. Draga Irena, odkar sem izvedela za tvojo, vašo izgubo, iščem besede, s katerimi bi lahko izrazila, kako zelo hudo mi je za vašo družino. Doslej jih še nisem našla. Verjetno zato, ker se taka žalost zelo težko ubesedi.
    Ko pomislim, kako se ti je kar naenkrat življenje postavilo na glavo, me spreleti srh.
    Gotovo pa bi bilo še huje, če ne bi imela svojih dveh zlatih palčkov. Zanju moraš vstati, se kdaj tudi nasmehniti, se pobrati. Njiju ščiti mladost, tebe pa onadva. Bodite skupaj močni.

    OdgovoriIzbriši
  6. Oh, Irena ... močan objem tudi od mene, čeprav se "poznava" samo tako virtualno. Življenje nam vsak dan znova kaže, kako krhko je ... in kako je edino, kar lahko naredimo, da smo hvaležni za vse lepe trenutke in lepe spomine. Tega ti nič in nihče ne more vzeti ... <3

    OdgovoriIzbriši
  7. Sedim in razmišljam kaj naj ti napišem.
    Solze mi lijejo po licih.

    Razmišljam kako malo je manjkalo, da nismo mi ostali braz našega atija, ko je poleti padel s kolesom. Kako malo je manjkalo, da ni prijateljica ostala brez moža, ko mu je poleti počila žilica v možganih, po kakšnem ključu izbira usoda? Kdaj pridemo na vrsto?

    Včasih se mi zdi, da se imamo preveč lepo in se bo vse sesulo v prah.

    Mislim nate in na tvoja dva sončka.

    OdgovoriIzbriši
  8. Draga Irena.... Nimam besed. Mislim nate, na tvoja otroka in z vsem srcem želim, da bolečina pojenja...

    OdgovoriIzbriši
  9. Ceprav te ne poznam osebno, samo preko zapisov na blogu, me je kar stisnilo, ko sem prebrala prvi stavek. Najprej sem celo mislila, da sem narobe razumela in sem morala se parkrat prebrat, da sem se prepricala.
    Moje iskreno sozalje :(

    OdgovoriIzbriši
  10. Irena. Lansko leto sem v enem tednu prebrala cel blog tako me je pritegnil. Zelo, zelo mi je žal in hudo, da morate čez tako preizkušnjo. Že par dni iščem besede tolažbe, a jih ne najdem. Vseeno sem hotela povedat, da si v mojih mislih ( ti in tvoja otroka) in da vam želim vse dobro. Jana

    OdgovoriIzbriši